S papirjem "nabutan" koš za smeti...

 Včasih, ko "primerjam" otroštvo najinih otrok z lastnimi spomini , ko sem bila njihovih let, marsikaj težko sprejmem, če ne že kar ne razumem... Kot bi se v četrt stoletja, v določenih ozirih, smer vrtenja planeta zasukala, če ne že kar obrnila ...
No, da ne bo kar na prazno, en banalen primer ... Beli listi.

foto:Printink.si

Spomnim se, da jih je ati kupoval po komadih, po deset, mogoče kdaj dvajset... Bili so na zgornji polici in jih otroci sploh nismo dosegli sami. Na bel list se je prepisal "dodelan", izpiljen tekst in je bilo vse, na kar si mislil poleg le lepopis in da se ne bi zmotil ...
Danes liste kupujemo v  pakiranjih- po petsto se mi zdi. Da bi šparali papir?  Enim beli, včasih "dragoceni", listi služijo za na veliko, z noro živo barvo napisane opomnike, drugim za zgibanje papirnatih letal ... Vsaj pri nas.

Kaj je bolj in kaj manj prav? Odvisno s katere strani gledaš.. ;)
A meni to, ko s težavo spraznjujem s papirjem "nabutane" koše za smeti, ne da miru, ...
Ob zmečkanih, komaj kaj popisanih listih papirja, se mi potrjuje tisto, da ko nekaj postane splošno dostopno, ni več cenjeno. Na žalost se pogosto podobno obnašamo tudi v odnosih do ljudi, saj se zgodi, da se v samoumevnosti nekega odnosa izgubi bistveno ... To je, da smo drug drugemu zastonjski, a neprecenljiv dar ...

;) Mogoče je pa to lahko v pomoč, da bodo "čmrlji" raje vestneje sami spraznjevali koške, ko mami  uspe iz navadnih listov naredit' "pridigo". Tole je skrajšana verzija.   ;)