Tako malo časa je še... Hrepenim po Luči, a če se ne "vzamem v roke" v dneh , ki so še ostali, bo navkljub preobilju luči v meni ostal mrak, če ne kar gosta tema...
Bili so že božiči, ki so šli mimo, pa posebni, ko se najin, naš advent ni končal s Svetim večerom...
Zadnje tedne, če ne že mesece, mi dnevi noro bežijo, čas me prepogosto preprosto posrka vase... V množici stvari, ki se zdijo neodložljivo nujne in med onimi, ki mi jih diktira urnik, ki sploh ni moj, mi zmanjka časa za vsebino... Pravzaprav si ga ne znam izboriti in tako, ko v mislih preletim dan, če mi to sploh uspe, ostanem praznih rok, pa čeprav sem divjala sem in tja...
Vem, da v teh poslednjih osmih dneh letošnjega adventa ne morem nadoknaditi zamujenega, a začenjam jih z željo, da mi pomagajo seči do zasilne zavore... Težko bo, ker me je višine oz. globine noro strah... Tudi te v prenesenem pomenu... Včasih ni enostavno "štrleti" iz uniformiranosti množice...
Za prvo pomoč bodo plameni sveč na adventnem venčku... Želim si, da nas vsak večer zbezajo "na kup", okrog družinske mize... Če bo katero treba menjati, ker jo bo naš skupni čas použil, še bolje...Če se bom zanašala zgolj nase, v meni ne bo topline božične noči, niti svetlobe betlehemske luči...
Ja, lepo bo, če bodo iz kuhinje dišali medenjaki,
lepo bo, če bo na polici trepetal plamen Luči Miru,
lepo bo, ko bo na božični večer prostor osvetljeval zgolj plamen svečk iz jaslic
in bodo drobne ročice "tekmovale" za obhod s kadilom,
a vse to ne šteje, če prostora za jaslice ne pripravim v sebi....
Pa imam spet prošnjo za Kralja, ki prihaja...
Naj mi nakloni milost, ki bo v moji duši kot cunami,
naj s plamenom Ljubezni, ki žge, vname moje srce,
da bodo tam jasli mehke kot puh, da bo pesem vzgibov srca pomirjala kot uspavanka,
da bo Ljubezen v meni pustila vsaj en ogeljček, ki ne bo ugasnil,
in bo grel bližnje preko mojih dlani,
svetil preko oči in ga preko del ljubezni prižigal v drugih...
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Hvala za dodano misel :)