Zrasla sem na kmetiji. Za vsakega, tudi otroke, so se našle zmožnostim primerne zadolžitve... Če ne drugega, je najmlajša morala, ker je bila premajhna, da bi pomagala na drug način, vsak večer pomesti "mostovže" v "štali"... Pa nam ravno tako ni vedno "dišalo"...
Čiščenje in likanje sva si s sestro kaj kmalu razdelili... Pa zato mami ni bila brez dela... Kako mi je šla živce, ko je nas otroke, pa čeprav smo opravili zadolžitev, vedno znova opozarjala, če smo hodili zasanjano, počasi... Da se bomo navadili, je rekla, in da bomo potem celo življenje taki "mazeki"... :) Danes vidim, da je imela prav... Četudi še tako hitro hodim sem in tja, mi je dan prekratek...
Če dom ni hotel, smo dolžni vsi prispevati po svojih močeh... Kar stisne me, pa jim to tudi povem, ko opazim, da jim ni prav nič čudno, da medtem, ko jih je pritegnila knjiga z mamljivo vsebino ali pa še bolj facebook, "divjam" sem in tja po hiši...Gojim prepričanje, da če se v mladosti ne bodo naučili odložiti nekaj, kar jih mika, se premagati in "dvigniti ta zadnjo", da bi bilo dobro drugemu ali pa nam kot družini, skratka za trenutek odmisliti lastno ugodje in "pozabiti" nase, jim to ne bo šlo niti, ko bodo izven "hotela mama"...
Pri eni izmed pridig mi je ostala v spominu velikodušnost in med mnoge primere vpletena trditev, da bolj ko zatiramo velikodušnost, bolj se bohoti zavist... Na lastni tehtnici tehtam... Jih bolj "vzgajam", ko "morajo" priskočiti na pomoč, ali bi jim bila večji vzgled, če bi jim pustila brezskrbno mladost in jih velikodušno "pedenala"?
Ne verjamem, pa čeprav bi bila pogosto druga pot dosti manj stresna od prve, in bi me stalo manj napora, če bi postorila sama in se ne pogajala, utemeljevala, prigovarjala, na trenutke ukazovala...
Edina brezmejna velikodušnost, ki si jo v odnosu do otrok lahko privoščim, je ljubezen... A ljubezen vzgaja, gleda dalj od tukaj in zdaj...
Otrokom, ki se ne bodo bali dela, ne bo manjkalo kruha...
Velikodušen ne moreš biti, če ne odmisliš sebe, če samo čakaš...In tega se mora naučiti že mali Janezek in ne šele, ko mu bo že poganjala brada....
Kam me je odpeljalo razmišljanje na praznični večer... Bo tale prošnja ob blagoslovu soli na jutrišnji praznik še kako na mestu:
Gospod, prosim te za sol modrosti, ki mi bo pomagala k velikodušnosti. Po zgledu sv.Štefana, ki je umirajoč prosil za svoje rablje, te tudi jaz prosim, da bi zmogel z velikodušnostjo opravljati svoje delo.
Ja, in biti mama včasih ni lahko, ampak je bolj za bonificiran staž... ;)
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Hvala za dodano misel :)