Namesto objema ...

 Ob jutrih, ko se, pogosto v naglici, razkropimo na vse strani, in se med treskom vrat sliši še zadnji šolarski "adijo", niti ne pomislim, da nenazadnje ni samoumevno, da se vsi posreči vrnejo domov, da so ti vsakodnevni, rutinski trenutki pravzaprav slovo, da obstaja možnost, ki srčno upam, da se ne bo nikoli uresničila, da nekoga ne bo nazaj...
 A, ko kdo od meni dragih odide na daljšo pot, me stiska... Stiska, ker me skrbi... Včasih se celo zgodi, da priložnosti za križek na čelo, objem ali poljub ni... Takrat še bolj razmišljam kaj vse bi še morala, kaj vse bi še rada rekla.. in spreleti me strašna misel, kaj pa če ne bo več priložnosti...

Lepo je, ko na obrazu zaznam pričakovanje,
še lepše, ko ob povratku iz besed kipi navdušenje in na obrazih na fotografijah ne opazim sledi skrbi, ampak zgolj radost..
Hkrati me v sebi jezi, ker vem, da bi vse, kar ostaja neizrečeno v meni,
Tebi ogrelo srce, zjasnilo pogled in mogoče kdaj olajšalo korak...

Človekova največja vrednost in sreča je biti "nekdo" za nekoga...
Večkrat si mi opora, navdih, pogosto skrita radost...
Upam, da kdaj začutiš božanski občutek, da si "nekdo" za nekoga, ter da je tudi zate nekdo "nekdo".. A zame si mnogo, mnogo več kot  le "nekdo"....