Ne predstavljam si ...

  Kje je meja med biti na razpolago in biti vsiljiv? Kako zaznati nevidno črto do katere smemo priti, a je ni zaželjeno prestopiti?
  Če je človek srečen, nenazadnje sploh ni pomembno kaj ga je prignalo do te sreče... Lepo je, če sem deležna zaupanja in slišim razlog sreče, a pomembneje kot da to vem, je, da bližnjega vidim srečnega, izpolnjenega...
Sreče pa tako in tako, podobno kot omamnih vonjav, pa tudi manj prijetnih reči, ki npr. polnijo smetnjake s kupi vlažnih robčkov in sprožajo različne variacije "a-čihov", ni mogoče zajeziti in se širi kot epidemija... :)
  A tudi ko trpi, ko ga boli, nismo imuni... in ni lahko najti pravo mero...
Je modreje ponuditi se, biti na razpolago, a čakati, da vsaj s skomigom nakaže, da mu je zaradi bližine malenkost laže?
Ali je bolje brez vprašanj, dovoljenj, enostavno biti kot bi si želela sama, da bi bil nekdo ob meni, ko bi mi življenje nastavilo okoliščine, ob katerih bi se počutila iznenadena, kot če bi stopila na bananin olupek, in izgubila tla ter  trdo pristala, a ne na nogah;
kot bi si želela sama, da bi bil nekdo ob meni, pa čeprav bi se sam sebi zdel nekoristen, nemočen in bi le v tišini preprosto bil tu?

Ta dilema me vedno znova zajame, ko  tehtam..., ko se bojim, da bi bila odveč, da bi bila vsiljiva...
Zgodbe mojih dragih me močno zaznamujejo... Včasih se "žrem" do te mere, da me začenja izdajati lastno telo...

Ne predstavljam si, da bi "svoje križe" nosila čisto sama...
Ne predstavljam si, da bi jih izpovedovala zgolj v polglasni, včasih že kot dih podzavestni, prošnji....
Ne predstavljam si, da bi ob meni ne bilo nikogar, ki bi me poslušal, slišal, me objel, bodril in peljal pod roko, ko bi se zdele lastne noge prešibke, da bi nosile vse to...

Ne predstavljam si, da bi ne bilo nikogar, ki bi me, če bi se začela izgubljati v vrtincih smiljenja samemu sebi in bi nežno opogumljanje ne zaleglo, čez čas malce bolj krepko postavil na realna tla... Ne predstavljam si, da bi ne bilo nikogar, ki bi mi, ko bi se nevihta polegla, rekel:"Vidiš, sem ti rekel, da bo še vse dobro."
Ne predstavljam si življenja brez sočloveka, brez prijatelja..

Tako življenje bi bilo bolj podobno globeli...
Sreča in radost bi izgubila čar, ko bi ne bilo nikogar, da bi se veselil z mano, in če bi v njej prevladovala tema in bi sicer videla sij svetlobe, mi ta ne bi pomenil olajšanja, saj ne bi bilo nikogar, ki bi mi pomagal ven, ki bi mi dal "ravbarsko"....

Želim si, da bi znala ponudit', podarit' in sprejet'..., pa naj si bo roko, iskren pogled, sočuten objem....
Želim si biti, ostati, nekdo za nekoga in nekdo, ki ima nekoga...