Misli mame v tihoti božične noči...

Božična noč je. Nočem še oditi pod odejo.
Kot bi se po tihem bala, da mi bo, če zaspim, mir "ušel"..
.
Ves včerajšnji dan mi je prihajal na misel verz, ki mi je bil, ob manjši prelomnici v življenju, podarjen kot voščilo:
"Prihodnost je neznanka, prav lepo jo bo spoznati, ji zaupati, pa vendar ne preveč pričakovati." 
In na drugi strani meni ljuba misel, da je pričakovanje tisto najlepše, tisto med "še ni" in "potem"...
A zdaj nisem več prepričana ne v eno, ne v drugo. Vsaj na trenutke ne.

Le par svečk osvetljuje naše jaslice...
In zdi se mi, da danes, bolj kot dete, gledam Njo. Pa ne da bi ne bila več prevzeta nad čudežem življenja, le zdi se, da če kdo, potem me zdaj razume Ona. Toliko stvari bi jo rada vprašala... Verjetno pričakovanja v njenih dekliških sanjah niso bila, od obiska angela naprej, niti približno realna... Toda, a je zato, kdaj izgubljala pogum?
Marija, je napak sanjati, je narobe pričakovati?
Verjamem, da bi mi Ti pritrdila, ko bi jaz rekla, da ne.
A nimam vere kot si jo imela Ti. Zato se oklepam lastnih pričakovanj, ter še bolj "krmila" lastnega življenja...in zato me kdaj skeli do dna duše...
Marija, kdaj Ti je bilo najteže? Razen na Kalvariji?
Brez strehe nad glavo? Kot begunki? Ali ko si iskala izgubljenega sina?
Hvala Bogu, nam ni treba bežati in nam daje zavetje varen in topel dom, a priznam, da zanje trepetam...
A nimam vere kot si jo imela Ti...
Zato je moj Božič iz leta v leto manj "pocukran" in vedno bolj "krik" po Tvojem varstvu njih, ki so bili še par let nazaj otroško očarani nad skrivnostjo betlehemskih poljan... Ker tako hitro rastejo..in izbirajo svoje poti...
Zato, Novorojeni, oprosti, ker "govorim" bolj s tvojo mamo kot s Teboj... Ona ve kako je, če te je strah, ko ga iščeš... In jaz se, v teh letih, bojim... Bojim, da zaidejo s poti, da jih zaslepi kateri izmed "sodobnih templjev", kjer Tebe ni...

Ja, vem, zame ni več na prvem mestu "pričakovanje", ampak zaupanje.
Zaupanje, da bo vse tako, kot mora biti...
A, Marija, jaz nimam vere kot si jo imela Ti...

Čas bo, da "odraste" mama...

V življenju nas je pogosto strah. Velikokrat česa abstraktnega; česa, kar prestajajo drugi; nečesa, kar še ni, a bo prišlo... Ali pa tudi ne, če bomo "srečkoti".
A danes nočem o teh zadnjih mišljenih rečeh, o "če-jih", ki se jih bojimo, in bi se velikokrat začeli med belimi haljami...

Danes bi o "če-jih", ki zagotovo pridejo. Sicer v unikatni različici in z nenapovedljivo intenzivnostjo, ampak pridejo...
O malih čudežih, ki pokukajo na svet po tem, ko je mamina silhueta podobna, kot če bi pod puloverjem "švercala" lubenico... In njen svet oblijejo s čisto novo svetlobo, srce pa kot da utripa ne več le zanjo, ampak za dva, tri, štiri...
O trenutkih, ko se raztapljamo od sreče in lebdimo od ponosa, o kljubovanjih, ko se pri "ne" vztraja zgolj in samo zato, da ne bo po mamino, zato, da bo "kontra"...
O kotičkih, ki postajajo brlogi...
O vsem tem, ko se ponavljajoče besede odbijajo od gluhih ušes in lomijo mamo...

Ja, čas bo, da odraste mama.
Povem. Povabim. Seznanim s posledicami.
Ne odstopa. Vztraja pri svojem.
In za povrh "pribije", da sem tečna...
Prosim. Rotim. Ker...
Neomajna je. A lomim se jaz. Ker me je strah, da se prehladi... Ja tudi, ker kaj si bo pa kdo mislil...
Ja, čas bo da odraste mama...
Čas, ko sem za njimi letala s kapami, je mimo...
Danes dosežem nasprotno.... Ko je, po mojem, čas za bundo, si sleče še pulover...

Ja, čas je, da odraste mama.
A čas, ko se bo "moj mladiček" učil na napakah drugih, izgleda še ne čisto blizu... In nekaj je treba priznati:če bo v tej zimi ušla antibiotikom, ima vrhunski imunski sistem. Tako jeklen kot karakter. ;)

Ja, čas je, da odraste mama.
Da dopusti, da "ptički" izbirajo svoje lete... Da se učijo iz lastnih napak.
In ta mama sem jaz.

Osamelec

 Menda čisto vsakič, ko parkiram avto na "mojem" stalnem mestu, pogledam na vrh kamnitega zidu... Pravzaprav ne vem, če zgolj zato, ker tam iščem ostanke "nekoga", ki mi je polepšal marsikateri šmarnični večer, ali pa se mi že tako močno toži po soncu, po svetlobi in toploti, ki kot da človeku v krvni obtok dodajo eno posebno "veselje" ...

Da postane trenutek poseben, da ostane shranjen med spomini, je treba tako malo ...
In takrat, v maju, mi je bil ta "malo" večkrat podarjen, saj me je v čisti rutini prostora in nenazadnje samega majskega večera, iznenada oplazila podoba z močno simboliko ...
Na vrhu, skoraj kot človek visokega, kamnitega zidu je namreč rasel in celo cvetel mak.  Sicer res en sam, pa vendar mak ... Nežen cvet je v meni prebudil veselje, čudenje, predvsem pa hvaležnost ....

Mak. Tako ljub mi je. Pogrešam žitna polja v katerih so, kako leto bolj, drugo manj na gosto posejani ti krvavi cvetovi ... Spominjajo me na otroštvo, ko sem znova in znova poskušala, da bi preživeli pot do vaze in se čudila svilnatemu dotiku cvetnih listkov ...; spominjajo me na posebne trenutke in še bolj na posebne ljudi ...

Da mak, čeprav za nekatere plevel, vzcveti na vrhu kamnitega zidu,  je lahko vedno znova prispodoba za marsikaj, kar doživljam jaz, kar doživljaš ti ...
Svilena milina je zrastla iz robatega kamenja, iz le malo humusa, ki ga je nanosil veter...
Nežno stebelce se je prepuščalo vetru, da ga premetavalo sem in tja, a ta ga ni izrul, in prav kmalu je to isto stebelce povešalo glavo od teže semena...

Vsakdo izmed nas se včasih počuti ranjenega od hrapavih besed najbližjih,
včasih obteženega od "zakajev",
včasih kot da čisto sam, prezrt in poteptan, kljubuje viharju ...
Mar ni to kot robato kamenje? A obljuba njim, ki bodo vztrajali in ljubili do konca, nas  opogumlja, da viharji sveta ne bodo NIKOLI razpihali vsega "humusa" ...
A v takih trenutkih, ko boli duša, je to tako težko verjeti in verovati ...
Kdor bo ljubil do konca,  je nemogoče, da enkrat ne požene, ne vzcveti kot svilnat cvet, ki je pil iz srčne rane...
In kdor bo vztrajal do konca, je nemogoče, da ne bi sejal, pa četudi bodo želi drugi...

Vsi se kdaj, žal, znajdemo tudi na drugi strani, ko v življenju koga prav zaradi mene ali tebe brije burja...
In vsi, pa če to "koristimo" ali  ne, imamo vedno znova priložnost, da začnemo znova ...

Nežni mak, hvala, ker si mi s svojo podobo pokazal, da se splača vztrajati, da ni nič nemogoče niti takrat, ko se počutiš kot osamelec in si v očeh koga mogoče celo bedak ...
Hvala, ker si me "spomnil", da se tudi sama večkrat znajdem v drugi vlogi. Naj mi bo to pred očmi, ko me bo  imelo, da bi obsojala, kuhala zamero ... In hvala, saj je zaradi svilenih lističev v barvi krvi tisti zid za oči nekaj podobnega kot toplota krušne peči za prezeble noge.

Besede, ljubezen, energija ..., skratka mineštra v mislih ...

Razmišljam o besedah. Predvsem o tistih, ki mi še v spominih grejejo srce, in sem vedno znova hvaležna zanje. Močnejšega zdravila od, čeprav včasih le par izgovorjenih besed ali pogleda, ki daje besede le nemo slutiti, ter rok, ki te sprejmejo v objem, ni... :)
A malce otožnosti se prikrade v prsi, ko misel preskoči in se z "zakaji"in "tako pač je" ustavljam ob praznih besedah, ki se nikoli ne pretopijo v dejanja;
ob tistih neiskrenih, ki so dane s figo v žepu;
ob onih "zlajnanih", ki kot da so se izpele, kot da so izgubile svojo težo ...
Razmišljam o najlepših besedah, ki morejo biti tudi zlorabljene in o onih, ki tako ranijo ...
Ljubezen je že taka. Veliko besed, prepletenih dlani in obljub, premišljene in spontane romantike, pa med ljudmi toliko pohojenih, zlomljenih, krvavečih in prevaranih src ...
(Če začnem razpredati o iskrenosti, samoumevnosti, preračunljivosti, obljubah..... pa itak ne bo konca ... ;))

Na tem nehvaležnem seznamu bi se kaj kmalu za ljubeznijo lahko znašla beseda, ki mene, kdaj pa kdaj, ko jo vpletajo v vse možne relacije, strese kot 220V...
Energija. Kar naprej. In vsepovsod.
Že res, da se po fiziki ne izniči, ampak le spreminja obliko, a vendar, a nismo, kot družba, nekje zašli v "out"?
A nismo s tem, ko priznavamo energijo kamnu, drevesu, poveličujemo posebna mesta v naravi..., zavestno pa se obračamo od točk, kjer bi bilo na mestu poklekniti, obrnili hrbta blagoslovu?
A se ne v isto, temno smer obračamo, ko pozornost pritegne preživetje zlate ribice, ko v videospotu akvarij zdrsne na tla, medtem pa smo brezbrižni do "ostankov iz maternic postrganega tkiva" kot "stroka" pomirja vest v trenutku, ko se to zdi, večkrat po pritisku očeta ali okolice, sklicujoč se na svobodo nad lastnim trebuhom, bodoči mami ena in najboljša rešitev?
A si ne, po malem, odpiramo vratc samouničenja, ko nas, bolj kot človek, skrbi usoda brezdomnih živali?  Ko mladi pari, namesto otroških ritk, čistijo pasje kakce pobožanstveno oboževanih štirinožnih ljubljenčkov? In tako, posredno, z neopaznimi koraki, kot narod, prostovoljno prepuščamo našo deželo narodom, ki se življenja ne bojijo??

Res mi je tuje prepričanje, da bi en hrast, en kamen... imel posebno moč, da bi ravno v določenem kotu gozdne jase kipele energije? Pa me, da ne bo pomote, narava vedno znova prevzame in nagovarja z "obrazi" vseh letnih časov, ter naravnost žene k čudenju in hvaležnosti ...

A hkrati v človeku slutim sledi Neskončnega v moči dobrote, ljubezni in odpuščanja.
In ne zanikam obstoja drugega pola, ki se pogosto zvito zakomuflira v vabljivejšo izbiro, ter se ponuja kot lažja, mamljivejša pot.
Verjamem, da človek le z dejanji ljubezni presega čas, ter da, ravno zato, ker v sebi nosi hlepenje po Presežnem, zmore nore stvari.
Če se s prošnjo obrne k Večnemu in Mu dovoli, da ga kdaj, da se spočije in umiri, vzame na "cica-bac".
A kaj ko je ego taka zategla stvar, da kdaj ustavi tudi energijo, ki edina zmore spreminjati življenje in svet. Ljubezen.

Ko se datum poveže s spomini ...

Mogoče je današnji dan, 22.oktober, ravno pravi, da vam povem eno zgodbo.
Čisto "mojo" zgodbo. No, pravzaprav najino.
Zgodbo o dveh, ki sta neke majske sobote stopila na vlak.
Na isti postaji.
Z isto končno postajo...
Z istim razlogom.
Brez da bi se poznala vsaj na videz, kaj šele po imenu...
Brez, da bi pričakovala, da bo ta dan malce teže pozabljen...

Danes je na koledarju eden tistih, ki je s sveta odšel že v mojem času..., pravzaprav sem se rodila malo pred tem, preden je krakovski nadškof Wojtyla, iz daljne dežele, kot je dejal sam, sedel na Petrov sedež... S svojim dolgim pontifikatom je bil zame pravzaprav edini papež...
Iz otroštva se spomnim njegovih pozdravov mestu in svetu na Božič in na Veliko noč in
njegovega blagega pogleda s slik ...
A najbolj se spomnim tistega 18.maja, saj je moje življenje zaznamoval na poseben način...😌
Ker tisti "nekdo" iz vlaka ni ostal zgolj nekdo.

Moj mož je. 💕
In večkrat se kdo pošali, da je "kriv" papež. 😏
Ok, naj mu bo. 😊
Po večini sem mu itak, še vedno, razen ob izrednih trenutkih 😉, hvaležna. ;)

Kot fant in dekle sva večkrat "sanjala", da bova enkrat v času njegovega pontifikata šla v Rim, pa sva odlagala tako dolgo, da je iz večnega mesta odšel v večnost ...
Odšel, a je hkrati bliže, saj ni več razdalj v kilometrih in častne straže, temveč ga je z otroškim zaupanjem moč "pocukati za rokav" brez najave in povsod ...

Zato sv. Janez Pavel II., prosi za nas!
Če kdaj, potem tvoj: "Ne bojte se..", rabim zdaj.
Če kdaj, potem bi bilo prav, da zdaj, ko počasi in neopazno, vedno bolj, "odhajajo v svet", zaupam v Marijino materinsko roko kot Ti... Totus tuus..
Če kdaj, potem zdaj, ko me je na trenutke "strah", rabim Tvoj:"Korajža velja!"

"Zlati dež"...

Dopoldne mi je pogled večkrat pobegnil skozi okno. Ven. V zlato jesen. In kot zanalašč je prav v tistem trenutku veter, nič kaj nežno, prečesaval bližnji gozd, ter kot v slapovih sipal odpadle liste rumenkasto zlatih odtenkov ...
"Zlati dež", mi je švignilo skozi možgane.
Za povrh pa se je od nekod vzela še prispodoba "zlatega gumba" ... Koliko sanj, koliko pričakovanj in koliko odrekanj za tistih "pet minut slave"... Tak "zlati gumb" mi ni le tuj, temveč mi tudi ni niti malo mamljiv.

Rajši imam drugačne "zlate gumbe". Čeprav se v življenju večkrat izkaže, kot da je pot do tja, pa čeprav jih kdaj že okušaš, strašansko nepredvidljiva. Robata. Preznojena. Tudi solzna kdaj ...
Govorim o "zlatem prahu", ki prši nad ljudmi (pa ti niso nujno možje in žene, še manj iste krvi), ki so drug z drugim pristni. Niti približno popolni, ampak iskreni. In v lastni nepopolnosti ranljivi. Ter kdaj zato kot da prepuščeni "rokam" drugega.
Takim odnosom pravimo prijateljstvo. In ti iz vsakdanjih trenutkov tkejo (po)polne dneve preprostih ljudi. Srečnih kar tako. Brez posebnega razloga. Srečnih zato, ker preprosto so in jim je v lastni koži lepo. Zaradi drugega. In v duši toplo. Od sprejetosti. Ljubljenosti. Varnosti. Ker se nikoli ne čutijo same...

A zgodi se, da se človeku zdi, da je "nekaj" v zraku ...
Nekaj brez imena, nekaj, kar tišči ...
Kot megla, ki zakrije sonce, razglede in drobne sreče, kot je bil današnji šelesteči ples lističev iz česanih bukovih dreves...
Nekaj, ko lahko le "čakaš"..., saj si, navkljub neštetim vprašajem, ki te jezijo in "žrejo",  šibkejši od "meglic"..
Nekaj, ko lahko le preprosto ostajaš...
V čakanju in izročanju.
Do trenutka, ko bo vse to pozabljeno.
Ker boš "spet" čutil blagoslov...
Ker boš spet čutil, da si tam, ko za to, da se razumemo, sploh ni treba veliko besed.

Delam, da (pre)živim ... S piko ali vprašajem?

Ob zgornjem naslovu bi nanizala par misli..., brez zaključkov in zgolj kot "kost", da jih še kdo začne "glodati"... In namensko nočem začenjati debate o izkoriščanju ... Ker verjamem, da tisto, da en krivičen denar, požre deset pravičnih, še vedno drži ...

Preživeti, a životariti...

Delam, da preživim?
Ali pa, samo kdaj ali pa vse življenje, kot da živim samo za to, da delam?
Ter še pomembneje: Lahko to, kar delam, vsaj malo, če že ne v polnosti, tudi živim?

Še vedno imam v spominu mimogrede izrečene besede starejšega gospoda, ko je pripomnil, da je sin, sicer uspešen v tovarni, ki po tem, ko je okušala "dno", spet beleži gospodarsko rast, v službi vesel samo petnajstega. Ko dobi plačo.
Zakaj vztrajati nekje, kjer se ne "vidiš"?
Zakaj nekje "puščati" tretjino prekratkega človeškega življenja, če je edino veselje, ki ga v delovnem mesecu občutiš, iztržek na trr-ju?
Če v delu ni prostora za strast, za osebno rast?
Zato, da preživiš??
Zdi se mi, da je tem primeru "preživiš" predober izraz... Ker ne živiš, ampak, četudi materialno dobro preskrbljen, zagrenjeno životariš ...
In potem svetovati otroku izbiro poklica glede na barvo halje, ki jo bo nosil?
Četudi ga to ne veseli?
Sama si tega ne želim nakopati na vest.
Ob štirih otrocih si, kot mama, želim le, da bi poklic, ki si ga bodo izbrali, opravljali vestno in pošteno, ter z VESELJEM.

Čista vest-najboljši vzglavnik

Kravatar z doktorskim naslovom, naj si bo s tablico antidepresivov v žepu ali skrito kuverto pod mizo, ne bo nikoli "imel" toliko kot pošten delavec, ki mu je čista vest najboljši vzglavnik in, skromna večerja, pa čeprav le na mleku zakuhan zdrob, trenutek, ki ga bo, ob ljubljenih, osrečeval bolj kot koga "a la cart" na lokaciji petičnežev.....

Ko se nič ne izplača...

Po drugi strani pa smo vsakodnevno priča paradoksu, ko na eni strani ni konca "jamranja" nad slabimi časi, na drugi pa da saj se "ne izplača". Ja, da se NIČ ne izplača. Niti saditi krompir, niti "kitati" in beliti sten, kaj šele vstajati za v službo, ki bi "vrgla" le par desetakov več od "borze" ...
In zato, ker se ne splača, mladi iz podeželja bežijo v sodobne čebelnjake, stari pa ostajajo sami na "gruntih"...
In tako z "ribežni glancamo" travico ob hišah, ter jemo solato, ki je v supermarketu poceni (energijo za rast pa jemlje iz "tablete")...
In tako težko prislužene denarce razmetavamo za stvari in usluge, ki bi jih lahko, z malo dobre volje, uredili sami ... In radi tarnamo, čeprav, roko na srce, po večini, živimo bolje od prejšnjih rodov.....

 A še naprej "jamramo"... Ker nas "muči" tako pretvarjanje "valut" (šteje tudi zadovoljstvo, spoznanje, da si naredil nekaj dobrega...), kot tudi, marsikoga, opravilna sposobnost... Sploh, ko za stvari, ki jih ne rabimo, zapravljamo denar, ki ga (še) nimamo...

Biti blagoslov, za druge in zase...

Ko človek nekaj naredi s svojimi rokami, to ceni in je v sebi zadovoljen;
ko človek pobira sadove zemlje in lastnega dela, se nevede uglašuje na hvaležnost.
Ko pa si enkrat hvaležen, ne moreš biti nesrečen. 
In če nisi nesrečen, si sonce. Si blagoslov. Za druge in zase. S takšnim razpoloženjem pa je vsak trenutek tako na polno izživet, da preprosto čutiš da živiš zares. S polnimi pljuči in s smislom.

Iznenada ...

Poznate občutek, ko so Vaši dnevi polni, a hkrati večkrat čutite kot bi jim nekaj manjkalo?
Kot bi Vas delček nečesa v Vas vsake toliko časa opozoril nase?
Kot bi se takrat kar naenkrat zavedel, da sanje, pričakovanja, hrepenenja ne umrejo, pa čeprav jih včasih na silo trgamo iz svojih glav in src, ter jih odrivamo, da bi jih utišali, v najbolj oddaljen kotiček spomina ... A tam tiho in neopazno čakajo...

 In tu se začne delček zgodbe, ki bi Vam jo želela povedati ...
Veste že, da mi poklic ne reže kruha, da sem že kar lep čas "samo" mama. Večkrat sem rekla, da bom, ko bom spet na tem da poiščem službo, iskala nekaj, kjer bo prostor za kaj od tega, kar mi je posebej ljubo. Moji najbližji so vedeli, da že leta "sanjam" o dveh poteh ...
In na obeh mestih sem povedala, da bi mi bilo delo tam izziv ... "A" oklenila sem se besed, ki so bile izrečene, ter so ne le vzbujale upanje, ampak tudi dišale po obljubi, ter vsakič, ko sem za pultom videla nov obraz, ki mi je "pokasiral" za med platnicami potiskane strani, okusila grenkobo, ki je dišala po prelomljeni besedi ...

Čas pa je tekel ...
In potem se zgodi. Iznenada. Klic. A si še za? Pridi.
Rečem "ja". In zamenjam "a" in "b".
V prvih dneh je v meni delček evforije, ki preglasi strahove. A počasi postajajo glasnejši ...
Bo šlo? In kako se bodo znašli doma?
Naenkrat, čeprav noro hvaležna za priložnost, se zavem mnogih, do zdaj samoumevnih trenutkov, ki so mi hranili dušo. Vem, da ne bo več kot je bilo, ker bo moj dan, na nek način, "krajši"...
In naenkrat postanejo trenutki pod gotskimi oboki ter šmarnice v maju sladkost...
Urice na topli krušni peči, včasih porabljene za "zmenke" s knjigo in drugič ukradene za nakracane osnutke blogov pa še dragocenejše ...

Jaz pa prosim za blagoslov. Za modrost.
Za vse moje. Zame. Za vse, ki mi bodo poslani na pot ...
Naj bom "orodje".
A ne takrat, ko se mi bo neučakani zdelo prav, ampak ko bo po Tvojem pravi čas...
Ker brez "žegna" vse izgubi vrednost ...

Par minutk prepozn'...

Danes se je znova zgodilo. Pa čeprav si želimo, da se ne bi. A se zgleda premalo trudimo. Zvonček nas je prehitel. In kaj ti preostane drugega kot da, ker zamujaš k nedeljski maši, čimbolj neopazno smukneš v stransko kapelo?
Niso mi ušli pogledi teh, ki prihajajo k devetdnevnici... In prenos opaženega do sosedovega ušesa, še manj "ignore" med mašo, da bi se naše oči slučajno ne srečale ...

Bo rekel kdo, da kaj me briga?? Briga ali ne, boli pa me. Že zato, ker to vidijo tudi moji otroci.
Devet devetošolcev. Od teh le eden ali dva "špilferderberja" in hkrati močna "leaderja"...in špikanju med rebra in posmihanju ni več konca ... Če bi bila poleg le ena mama ali en ata ...

Ne, iz leta v leto bolj sem prepričana, da niso "krivi" ti otroci.

Oni so "žrtev" dvoličnosti lastnih staršev, ki so jih prinesli h krstu, s figo v žepu ob "se zavedam", ter jih mogoče kateri od teh k verouku pošiljajo samo zato, da bodo odkljukali zakramente in imeli papirje, če si bodo slučajno zaželeli cerkvene poroke, medtem ko so sami odraščali v hiši s vsaj dvema priimkoma na poštnem nabiralniku ...

In potem me, ob desetih dopoldne, človek, ki me dobro pozna, vpraša, če sem utrujena?
Ja. Od samopremagovanja, da bi stopila par korakov in jim/mu povedala, da je dovolj ...

Gornje vrstice so copy-paste večkratnih današnjih misli ob spominu na tiste minutke...
Mogoče cinično, ironično..., a brez sarkazma.

Ko otroci odraščajo ...

Pred leti sva se, kot mlada starša treh predšolskih otrok, v sklopu Dneva družin znašla v skupini moških in žensk. Mlajših in starejših parov. S vsaj enim skupnim izzivom. Vsi smo bili starši ...

Kot se v skupinah večkrat zgodi, manjšina govori, glavnina pa samo posluša. In si misli svoje. Verjetno. Takrat je bil posebej glasen mlad par. Ona, da svojim otrokom ne bo čistilka, on ne hišnik ... Njuna otroka pa, pri letih, ko večina še vseh črk ne pozna, znata že skuhati juho ...
Kaj se je pletlo po drugih glavah ne vem, a sama sem ju jemala z rezervo ... Njun, še bolj njen samogovor, je prekinila gospa, verjetno vsaj petnajst let starejša od njiju ... Od njenih besed se spomnim le pripombe, da je vse to treba otroke potem (v dobi odraščanja) še enkrat učiti ... Takrat tudi njej nisem verjela. Še dobro. Ker bi me bilo "strah" že vnaprej, saj bi ji danes, s tremi najstniki v hiši, po večini prikimavala.

Ja, kolikokrat sem si v teh letih starševstva rekla:" Da le še tole "preguramo"..."
In ne tajim, da sem si marsikaj predstavljala drugače.
Lažje. Da bo šlo. Na lahko. Z lepo besedo.
Brez da se bom čutila kot zlajnana gramofonska plošča;
brez, da bom šla sebi s ponavljanjem prej in bolj na živce kot otrokom ...
In da bom, seveda, v marsičem ravnala drugače od mojih staršev ...
Pa se mi čedalje bolj zdi, da tisti afriški pregovor, da je za vzgojo otroka potrebna cela vas, drži.
Le kot da je ta "vas", v zdajšnjih časih, bolj nepredvidljiva, bolj razvlečena, saj sega preko šolskih klopi, vpliva družbe in vrstnikov, pa vse do spleta ...

In potem gredo. Drug za drugim. "Letijo" čedalje dlje od domačega ognjišča. "Vse pod kontrolo" zamenjuje zaupanje, in vedno ppgosteje izročanje, ko lahko zgolj rečem:"TI jih varuj in vodi, ter blagoslavljaj njihove odločitve in korake."
Kot mama, kot starša sva posejala, kar sva mogla in znala. Zdaj se pogosto zdi, da lahko le še opazujeva in skušava usmerjati.
A skrb kot da z njimi raste ... In spet se spomnim na to, kako mi je šlo na živce, ko je kdo ponavljal, da majhni otroci-majhne skrbi, veliki..... 
Danes pa prikimavam. In nočem misliti predaleč naprej... Ker je dnevu dovolj lastna teža.

Tudi Ti kdaj tako..?

Ne bojim se (več) tišine ... Uživam v dialogu s svojimi mislimi ... Dokler me ne dobijo v primež ...
Danes sem razmišljala...Če bi se srečala "moj jaz" izpred desetih let in moj "zdajšnji jaz" ... Bi se sploh "poznala"? Bi si, če pretiravam, sploh imela kaj povedat'? Ali pa bi bila kot dva, ki sta si bila nekoč blizu, a ko se čez čas srečata, beseda med njima ne steče več? Ne vem.
A vsemu navkljub sem danes bolj jaz kot včeraj ...
Zdaj, danes, kot da rabim manj besed, kot da me vedno bolj vodita intuicija in empatija. Pa se ne spogledujem z ezoteriko, da ne bo pomote. Enostavno se mi vedno bolj zdi, da je "čutim" zanesljivejši tako od "slišim", kot tudi od "vidim".
Ja, vem, z mano živeti ni lahko. 😄 Enostavno ne znam, ne zmorem, ali mogoče celo nočem, izklopiti "senzorjev"... Življenje je zato zagotovo bolj polno, a tudi kdaj bolj boleče... Kot bi, ne vem, nememu filmu dodal ne le glas, ampak še nekaj poleg ...
Razmišljam o miselnem svetu ...Neviden je. In ne slutim mu mej. A vem, da ima misel moč, da te dvigne, osveži, a tudi izmozga in potepta ... Vsaj mene. In takrat se skoraj vedno "tolažim" z mislijo, da če že vsaka izgovorjena beseda odmeva v večnost, ne more biti zaman niti napor in verjamem, verujem,da bo obrnjen v dobro. Nekako. Nekomu. Ne nujno meni.
Pred časom sem bila deležna dobronamernega nasveta, da moram znati sebe zaščititi in ne smem dovoliti, da me drugi "spije"...
Nočem tega!
Če podajam dlan, jo vedno in ne le ko je fajn;
če se z drugim smejem, bom ostala tudi, ko ne bom vedela kaj bi rekla, ampak bom z njim lahko zgolj zrla v isto smer ...

Vsak dan bolj se mi zdi, da je misel močnejša od mišičastih rok.
Mogoče bo kdo  pomislil, da sem zrela za... 😉...psihiatra...
 Zaenkrat ni treba skrbet'. Le poslušat' se učim. Poslušati zares in ne le besede ...

Francine Rivers:GLAS V VETRU

Zgodba romana Glas v vetru se, kmalu po Jezusovi smrti in vstajenju, dogaja v Jeruzalemu, Rimu in Efezu.
Hadasa zaradi vere izgubi najprej očeta, nato pa, ko Rimljani zavzamejo Jeruzalem, drugega za drugim, še najprej mamo, brata in mlajšo sestro. Edina v družini preživi in je s tisoči drugih Judov in zelotov odpeljana v Rim, kjer jo prodajo za sužnjo. A Hadasa je drugačna od običajnih sužnjev. Izžareva mir, vdana je svojim gospodarjem in neomajna v zaupanju v Gospoda.
V vseh zapletih zgodbe se njena zgodba prepleta z zgodbami katerega izmed članov družine njenih gospodarjev. Nazorno opisovanje zgodovinskih dogodkov ter spletk, ljubosumja, maščevalnosti in preganjanja zaradi verskih nazorov v takratnih časih je le kot ogrodje, ali pa ozadje, neuresničene obojestranske ljubezni med Hagado in Markom, rimskim aristokratom. A Hagada, tudi ko jo osvobodijo, zavrne Markovo snubitev.
Težo njene odločitve, ko Bog pri njej pretehta vse, kar v srcu čuti, kot bralec, ki je njeno zgodbi spremljal skozi obsežen roman, ne moreš sprejeti brez bolečih solz... A žal solz, za bralca, tu ni konec.
Konec knjige namreč ni tak, kot bi si ga v sebi na tihem, človeško gledano, želela.
A bolj ko razmišljam... Gospod ni bil gluh za njene molitve... In dal ji je moč, da je ostala zvesta...
A bolj, ko razmišljam, bolj se mi dozdeva, da je to zgodba tudi za danes. Za tukaj in zdaj..., ko se bojimo že neodobravajočega pogleda in prikritega posmeha..., ko tajimo, čeprav nas ne preganjajo, kaj šele da bi nas metali sestradanim levom...

Roman Glas v vetru je izšel pri založbi Družina.

Osemnajst...

Skoraj osemnajst let je od takrat, ko se je v meni prvič začel "bum" devetih mesecev čudeža, ki se na svet oglasi z jokom...in solze privabi v oči tudi tistim, ki jih kasneje kliče mama, ata, oma... No, mami, če sem iskrena, tudi kdaj kakšno iz nemoči in negotovosti ... Dokler mama ne začne verjeti vase ...
A čas ne le teče, ampak beži!

Zadnjih nekaj let smo (bili) uigran team. Na svojem. V miru. Zdravi. In ob večerih nagneteni na kup...
A spremembe, ki jih prinaša odraščanje otrok, so že tu.
Ko gledaš "od zunaj", je za puberteto, normalno marsikaj, če ne že vse ...
A, ko si "noter", med tremi na "najst", plus eno z že zdaj dolgim jezičkom.., se kdaj, kot starš, počutim kot bi bila na tnalu ... In se mi že, čeprav se ponosno oziram nanje, zbuja nostalgija po časih, ki so mimo ...
Zamika me, da bi jih lahko, brez da presežem decibele, zbezala iz njihovih "lukenj", ne le ko jih kličem k mizi ... In da bi bili njihovi odgovori spet daljši od, zdaj pogostih, "v redu", ter bi spet, ko bi govorili en prek drugega, lahko rekla, da ne morem poslušati vseh hkrati ...

Spremembe se opazijo, še več pa jih slutim v zraku ...
Če se ozrem v teh osemnajst minulih let ... Koliko drobnih zmag in še več tako lepih spominov!
Pa naslednjih osemnajst?
S predpostavko, da mi bodo ta leta sploh dana ...
Poklici, osamosvajanja, iskanja služb, zveze, poroke..., o slabih ne mislim razmišljati... S tistimi se bomo spoprijeli, če pridejo ...
Nič od tega ni predaleč za naslednjih osemnajst ...
In drznem si misel spustiti še dlje ...
Glede na to, da bo takrat že najmanjše "dete" 25+, to sploh ni predrzno ...
Drznem si dovoliti misliti na to, da bom, verjetno preden se dopolni naslednjih osemnajst, raznežena ob štručki, ki bo meni rekla oma, ali pa babi ...

In spet bo vse novo, nove "relacije" v odnosih ... Jaz pa starejša kot danes ... ;)
Od tu naprej me je "strah" le ene stvari ...
Ne bojim se za vsakdanji kruh, ne razmišljam o bolezni... Ker na vse to nimam 100%vpliva ...
Bojim se, da bi "mladim" dihala za ovratnik, pametovala, bojim se, da bom pozabila, da obstajajo tašče, ki jim vse šale delajo krivico ...
Bojim se, da bi pozabila, da moja tašča je takšna ...
Bojim se, da bi pozabila, da je včasih modrost biti tiho, če ne že gluh ;),
bojim se, da bi pozabila, da imam nekaj, za kar ne rabim nikogaršnjega dovoljenja.
In to "nekaj" se konča z amen ...

P.s.: še en praktičen dokaz sprememb...
V vseh letih sem letos prvič "dobra" za komarje, saj se je tudi mala zares preselila v svojo sobo. Pač najbolj mlada kri v spalnici...;))

Ne nujno všečno, a pristno ...

V sebi tehtam, če bi to sploh napisala ...  Ja, vem, da ne dviguje branosti, a čutim, da gradi mostove. Nenarejenost, pristnost namreč.
Danes je popularno, da si vedno nasmejan do ušes, da prekipevaš od sreče in da je vse v tvojem življenju "top". No, da vsaj navzven izgledaš tak.
A realnost je dosti več od selfijev z nepristnimi nasmehi in dnevi, ko je človeku lastna koža res "v nulo" prav, so včasih redkejši od vzhodov in zahodov sonca.
Res pa je, da smo (verjetno) nekateri bolj nagnjeni k temu ... Zakaj? Ker enostavno ne znamo vreči stvari, dejanj, besed, misli..."čez ramo", ampak o njih premišljujemo ... In včasih bi bil za to "premišljevanje" bolj primeren izraz "seciranje", če ne že mučenje samega sebe ... V vsakem primeru ga spremlja "sekiranje"...
In v sebi veš, da le-to nima smisla, a dokler ne prebaviš, se ti v glavi vklaplja kot "screen saver", saj se misel "pripelje" vsakič, ko se zgolj za kratek momentek zdi, da je glava na "off"...

Evo, en obraz mojega, kot španska nadaljevanka dolgega primera...

Vedno znova "padem" na isto "foro"... in duhovni boj je neizbežen ...
Nazadnje bom, kot že neštetokrat, pristala tam, kjer sem bila prej, le da se bom par dni mučila na polno ...
Samo ena misel. Zgolj švignilo mi je skozi možgane, da se iskrenost ne izplača ... Ne prvič. (Od nekod so se kot koralde nizali že odmišljeni "dokazi", ko me je iskrenost "tepla" ...)
A sem spet nasedla in se zapletla v boj, kjer sama proti nekomu ali nečemu, skušnjavi(?), zagovarjam lastnost, ki jo najbolj cenim, najbolj iščem ... Zagovarjam za visoko ceno, za ceno miru v duši in v srcu, za ceno solz, ki žgejo brez razumske podlage ...
Ne vidim smisla v vsem tem. Vsaj sproti ne.
Mogoče smisel dobi potem, ko se iz nuje, ko kot da skoraj ni več za zdržat', zatekam v molitev, ko kličem Boga na pomoč, ko se učim izročat' ...
In tolažim se, da je vedno, in bo tudi tokrat, nekako obrnjeno v blagoslov ...
Ampak zakaj se misel tako rada prikrade v trenutku, ki je bil tako čist in dober?
Zakaj se neopazno priplazi in kot da kar odmeva, da se iskrenost ne izplača, zakaj skuša zrušiti moj "priority" sistem?
Zakaj?

Foto: Aleš Krivec

In zakaj ne odide, ampak kot da nekdo prav uživa, ker mi kali jasnino tistega, kar se mi je izkristaliziralo skozi tolikokratno prežvekovanje podobnih misli?
Zakaj moram v sebi, znova in znova, obnavljati odločitev za iste vrednote?
Ne morem, ne zmorem in nočem se smehljati, ko v meni kriči, ne znam in nočem prikimavat' iz preračunljivosti ... Četudi v lastno škodo. Pika.

Opogumlja me to, da slutim zarjo. Le časa, ko bo naznanila jutro, trenutka, ko bo "bitka s sabo (vem, da vojna ne) dobljena, ne morem napovedat' ...
A vem že, da bo, če ne danes , pa po toliko in toliko dneh, toliko in toliko solzah, toliko in toliko desetkah, v meni še trdnejši mir, da mi bo jasno, da je bila skušnjava ... In bom brez okusa po pelinu lahko rekla, da je bilo za nekaj dobro ...

Ja, realnost, sploh pa pristnost je tisto, kar v življenju iščem ... A pot do tja ni gladka, ampak tlakovana s tlakom, ki se tako zelo hitro razmaje ... Pravimo mu zaupanje.

***Fotografija, s katero je bil slovenski fotograf Aleš Krivec izbran za avtorja najboljše fotografije meseca junija, na natečaju Sony World Photography Awards. Povabljeni, da ga sledite na Fb strani.

Tessa Afshar:ZAKLAD RUBINOV, PRAVI ZAKLAD

Ljubezenski roman Zaklad Rubinov in njegovo nadaljevanje z naslovom Pravi zaklad sem si želela prebrati tudi zaradi tega, ker me je roman  Na polju milosti, o katerem sem že pisala, res prevzel, tako po slogu, kot po vsebini.
Vse tri zgoraj omenjene knjige imajo poleg tega, da so delo iste avtorice, več vzporednic. V vseh treh je namreč glavna junakinja ženska. In vsi trije romani imajo temelje na dogodkih iz Sv.pisma.

Zaklad Rubinov in Pravi zaklad se dogajata v času judovskega izgnanstva v Perziji. Glavna junakinja, Sara, je že kot otrok ostala brez matere. Oče, sicer kraljevi pisar na dvoru, pa nekako ni znal z odraščajočo deklico. Ko Saro pri dvanajstih letih zaloti, da se je naučila brati, ju to, ko jo začne poučevati in mu Sara kasneje pri delu že pomaga, precej poveže. Sara pa je, iz svojega življenja "napak" sklepala dvoje. Kot prvo, da je Bogu zanjo malo mar, ter da se vrednost nje, kot osebe, meri z njenimi uspehi ...
Nehemija, sorodnik po pokojni materi, sicer na dvoru točaj, kraljevi svetovalec in kot preiskuševalec vina tudi kraljev živi ščit, Saro priporoči kraljici za pisarko. Le ta z njo ni zadovoljna le pri pergamentih in glinenih ploščicah, ampak tudi pri raziskovanju velikih skrivnosti in spletk. Vzljubi jo in doseže, da se poroči s kraljevim sorodnikom Darejem. Tu, na lastni poroki, Sara, po lastni neumnosti, osramoti sebe, moža in kraljevi dvor, ter tako izgubi zaupanje svojega mladega moža.
A Sara ga sčasoma vzljubi. In v res težkih dneh, ko se zdi vse izgubljeno, spet najde pot do Gospoda. Življenje obeh, nje in Dareja, se začne sukati drugače ...

Zgodba preproste Sare in njenega plemiškega moža Dareja je mojstrsko vpeta med zgodbe in spletke s takratnih kraljevskih dvorov ter Nehemijevo osebno zgodbo. Nehemija verjame v moč molitve in izročanja, ter doseže nemogoče ... Tudi obnavljanje jeruzalemskega obzidja teče pod nadzorom"njegove" roke.
Vse te obstranske, čeprav izredno zanimive zgodbe, ki, v temeljih, zgodovinsko v veliki meri zdržijo, sem si, po pravici povedano, želela na trenutke kar preskočiti. Iz enega samega razloga. Zato, da bi čimprej dosegla razplet zgodbe med Saro in Darejem, ki, vsak na svoj način, zelo trpita. Na prvo žogo bi človek rekel, da je krivda v enem izmed njiju ..., a ko ob koncu knjige razmišljam..., te težke čase čedalje bolj občutim kot "topilnico"... Našla sta zaklad. Sara v trpljenju, ko jo mož zavrača najprej Boga, on pa, ko je zdrobil okove preteklosti, srečo ob njej in v Gospodu ...

Skratka zanimivo branje. O poteh in o potih, ki niso naša pota ...

Knjigi sta izšli pri založbi Družina.