Vse to vem. V teoriji ...

Večkrat razmišljam o svobodi ... Pa kot da ne pridem nikamor ..., kot da se mi, premosorazmerno s pregrabljanjem nevidnega miselnega sveta, odstirajo njeni novi in novi obrazi, ter mi, na trenutke, skoraj jemljejo pogum, ali pa me, ko me dosežejo, "podkurijo" ... :)
Ker svoboda ni nujno radost, ker je včasih živeti jo zares kot trn, ki te zbode tam, kjer te že itak boli ...

foto:B.Vrabec

Svoboda.
Nenavezanost.
Izpuščanje iz rok.
Opuščanje sanj.
Zreti preko.
Preko hrepenenj, pričakovanj, preko sebe ... in dopuščati, da se bo izšlo drugače, da bo od vseh skritih načrtov... ostal le oglušujoč odmev votlosti praznine, naj si bo, ker se bo drug odločil drugače-po svoje, ali pa ker preprosto ni mogoče ...
A hkrati vem, da se moja svoboda konča tam, kjer se začne svoboda drugega, ter da je dati svobodo za "ne" največje znamenje ljubezni. Ker preprosto pomeni sprejeti in ne (po)skušati, četudi na lep ali prefinjen način, "zbasati" drugega v moj kalup pričakovanj ...
Na vseh relacijah.
Vse to vem. V teoriji ...

Razlogov za to, da se "s svobodo" v zadnjih časih ukvarjam pogosteje, je več ...
Čutim, da se obdobje, ko sta moja "da" in "ne " pri otrocih imela težo, če ne že moč, počasi izteka, da se bodo odločali po svoje...in v paketu dobili tudi posledice svojih odločitev in dejanj ..., da mi bo, pri enih prej in pri drugih kasneje, preostalo le še moliti zanje, povedati moje mnenje pa, če me bodo vprašali za svet ... In, ja, boli že zdaj, ko kateremu postaja breme kaj od tega, kar sva jim skušala privzgojiti kot vrednoto, in je "sveto" nama.
In potem, naprimer, me enkrat, mimogrede, zbode prebrana misel:
Največji človekov strah je strah pred svobodo. Posledica tega je, da se nič v našem življenju ne premakne. 
Zbode, ker se nekako ne strinjam z njo;
ker, zame, svoboda ne pomeni delati, kar se mi zahoče, ampak reči tudi "ne", ko se "zdrava pamet" ne strinja s čim, kar si želim;
ker zame svoboda ni in ne more biti izgovor, da opravičim kaj, kar je v nasprotju z dano besedo;
ker zame svoboda ne pomeni, da lahko "obrnem smer", pa četudi se zdi, da se naprej pomikam po polžje;
ker svoboda nikoli ne opraviči solz drugega ...

Vse to vem. V teoriji ...
Zato bi se mi danes molitev stare mame za zdravo pamet, ne zdela več smešna ... Ker čutim, da smo ljudje, brez  Božje pomoči, "uboge s'rote" ...

Pričakovanje ...

V teh dneh se pri, v in ob meni (skoraj) vse, direktno ali posredno, vrti okoli ljubezni  ... Vse ostalo  bo počakalo. 😌
Zato so v teh "posebnih" dneh tudi misli drugačne ... Pravzaprav se takoj, ko  opravki, gibi rok prestopijo v rutino, zbudi moj miselni svet ... In  misel, ko se razpreda, ko trka na srce, ko  obuja spomine, oživlja sanje in opominja na ideale, boža ter razneži ...

Podaritev. Daritev. Žrtev.
Tako različni pojmi, tako različa občutja.  A bolj ko razmišljam, bolj prikimavam spoznanju, da so večkrat le različna poimenovanja za isto "stvar" ... Ker je različen "zorni kot" tisti, ki to, kar je nekomu breme, križ, drugemu pomeni smisel in radost...
Ko človek odkrije le bežno špranjo, ki mu odkriva ta "zorni kot", je kot omamljen ... Od zaljubljenosti. A metuljčki v trebuhu minejo ... Če se dva ne odločita drugače. In se spoznavata, oblikujeta, nemogoče da vedno brez bolečine in solz ... Ter skupaj zorita ... Do trenutka, ko spoznata, tako s srcem še bolj kot z glavo, da sta drug drugemu tisto "nekaj", tisti smisel, ko vse ostalo postane drugotnega pomena..., ko ljubezen postane odločitev za v dobrem in slabem, opojnem in grenkem, lahkotnem in spolzkem od solz, ko postane tak resnični "all inclusive" drugega ...

In potem v te iste dni "pade" praznik ... Telovo. Najlepša prispodoba , najvišji ideal. Kristus, ki daje življenje za svoje prijatelje, se prostovoljno daje použivati "nevrednim", tudi onim-beri nam, ki Zanj nikoli ne bodo/bomo, tudi v mislih ne, dali niti delčka svojega komforta, kaj šele življenje ...
Na prvi pogled kot sveča. A z eno pomembno razliko. Svečin stenj enkrat dogori in sveča se použije.
A Kristus nikoli. Ker je Ljubezen. In seme te iste nepremagljive sile je v srcih teh, ki se ljubijo. Večjega razloga za radost ni. Saj ljubezen edina spreminja življenja in svet. Na bolje. Na bolj Božje.
In če si to vtetoviramo v zavest, je tudi križ, če oz.ko pride, lažji ... ☺

Sabatina James: Obsojena brez zločina (Moj boj za vero in svobodo)

Zgodbe ljudi, ki jim po šeriatskem pravu, zaradi spreobrnjenja, visi nad glavo "grožnja smrti", tudi s strani najožje družine, se zdijo, vsaj lokacijsko, od nas oddaljene vsaj par ur leta z letalom ...

Knjiga je izšla pri založbi Družina.

 A resnična zgodba Sabatine James (kar ni njeno pravo ime), popisana v knjigi Obsojena brez zločina, s podnaslovom Moj boj za vero in svobodo, se dogaja v osrčju Evrope, tako rekoč skoraj pred našim pragom, v avstrijskem Linzu. Tja se je danes 34-letna Avstrijka pakistanskega rodu, skupaj s starši, sestro ter dvema bratoma, priselila pri svojih desetih letih.
Pri 17-tih letih ji starši povedo, da je zanjo, v Pakistanu, dogovorjena poroka z bratrancem. Ker se, zahodnega sveta in razmišljanja navajena Sabatina poroki upre, si nakoplje srd širše družine. Doma, v Avstriji, zaradi pretepanja in duševnega matretiranja s strani staršev, pobegne od doma. Ob prijateljih začenja spoznavati krščansko vero.
A starši jo zvabijo nazaj domov. Zgodba s prisilo se stopnjuje do te mere, da jo pod pretvezo obiska sorodnikov zvabijo v Pakistan. Ker vztrajno zavrača poroko, jo oče dobesedno pusti v hiši bodoče tašče. Ta naj bi jo, medtem, ko se ostala družina vrača v Avstrijo, s pomočjo šol, ki muslimanskim dekletom "pomagajo" pri prevzgoji, da bodo svojim možem  "dobre " žene, ki prebirajo koran, molijo, umikajo pogled, "spametovala" ...
Nazadnje Sabatina, a le ker to odpira možnost, da jo zato oče spet vzame v Avstrijo, pristane na zaroko...

Po prihodu nazaj, se njena pot ne omili, ampak, ker ne le da zavrača poroko, ampak se spreobrne v krščanstvo, stopnjuje do te mere, da zaradi nevarnosti še vedno živi pod policijsko zaščito oz. s telesnimi stražarji ter se je morala od leta 2001, zaradi groženj s smrtjo, preseliti kar šestnajstkrat ...
Vodi Društvo za pravice žensk, ki letno podpre tudi do sto žensk,  ki jim grozi prisilna poroka ali umor iz časti.
Ne dvomim, da jih, ker so te grožnje tudi del njene osebne zgodbe, razume.

A ti pa da ne? ;)

Kdo ne pozna dni, ko si lačen, žejen in sit obenem-ob polnem hladilniku. Ker tam niti diši ne po tem, česar si kot da sestradan, ker tja ne zmoreš zbasat' tega, kar imaš na zvrh ...
Ker si sit samote in željan preprosto in zgolj tiste bližine, ki je sama dovolj.
Brez besed in brez dotikov.
Dovolj.
Takrat je kot bi bil nema priča "spočetja" nečesa, kar se ne da kupit', še manj izsilit',
nečesa, kar se rodi, ko se dve duši uglasita, ko se srci preprosto začutita v niansah drugega, tudi onih, ki se jim ne da nadeti imen, a so razlog, da v očeh, včasih, žar pojenja ...
Takrat okušaš, da smo drug drugemu (lahko) dar in blagoslov ...

A kot da se prevečkrat neprecenljivosti zaupanja in iskrenosti, ki sta, po mojem mnenju, tako ali tako medsebojno pogojena, v odnosih zavemo, ko usihata ...
Kdaj, ker jih v samoumevnosti,večkrat z izgovorom, da ni časa, zanemarjamo;
drugič, ker jih najeda dvom, ko si ne zmoremo povedat' ali nasedemo skušnjavi, da bo drug zaznamovan z našo zgodbo, in zato izberemo pot molka in pretvarjanja, da je vse  "ok"...

Ja, ni vedno lahko biti iskren, ni preprosto pokazati ranljiv obraz in objokan pogled, ter priznati, da si prizadet' in ranjen. Pogosto nič laže kot če bi bil "na vrsti" za iskren "oprosti".
Je pa zdravilno, kdaj skoraj odrešilno, ko si slišan, razumljen, sprejet-v vseh niansah.
Je kot bi svet dobil barve,
kot bi korak, naenkrat, postal lahak,
kot bi vsak vdih dobil skoraj božanski okus.
In to zgolj in le zato, ker je nekomu mar in je vesel, da sem ( čeprav tečna 😏),
ter sva drug drugemu pravzaprav najlepše Božje darilo. ☺

Ko "koža" ni najbolj prav ...

Življenje mi je lepo. :)
Čeprav moram v isti sapi dodat', da imam občutek, da mi večkrat "primaže" eno okrog ušes ... Sploh, ko se oklepam svojih sanj, pričakovanj, načrtov ...

In vsakič znova nato mučim samo sebe, ter se etiketiram z "nalepkami", ter, po večini, odgovorov na kot stonogo povezane zakaje, ne najdem.
Dana beseda. Obljuba. Zame je kot testament. Dano besedo se drži, pa čeprav kdaj v lastno škodo, čeprav kdaj za ceno solz, znoja, tudi krvi ...
In nekako to pričakujem tudi od obljub, ki so, čeprav le ustno, dane meni ... Ni mi lahko, ko me realnost prizemlji in se s vso miselno močjo otepam dejstva, da je bila dana beseda, ki sem se "oklenila" kot nečesa, kar je v meni negovalo pričakovanje uresničenja skritih sanj, mogoče (verjetno?) dana s figo v žepu ...

Kot bi se podirale domine ...
Spreleti me misel, da bi se "maščevala", da bi "povedala svoje", a mi je jasno, da bi škodovala edino sebi.
Za povrh, naenkrat, oživijo lastni predsodki, samopodoba pada pod minimum in v mislih se v vse pore življenja neopazno plazi priokus pelina, skuhan iz manjkajočih plusov pravih poznanstev, pravega priimka, pravih potez in mer..., skratka "embalaže", ki danes "odpira vrata" ...

Baje da sanje umirajo, da dajo prostor boljšim ...
Ne vem, počasi bom menda nehala verjeti vanje. Ker se moje, po večini, "sfižijo".
Počasi bom nehala vlagati "energijo" v "če bo, ko bo, nekoč" ... Ker mi življenje prehitro polzi med prsti.
Če je moja pot to, da iz dneva v dan počnem zgolj in le vse tisto, kar je najbolj opazno, če ni narejeno, potem Gospod daj, da jo zares sprejmem tudi v globini lastnega jaza, da pozabim sanje, ko bi ...
Daj da vestno in srčno počnem...
Karkoli že. Pa četudi zgolj likam srajce.

"Paradoks" resnice ...

So trenutki, dejanja, dogodki, pozornosti..., ki nikoli ne potonejo v breznu pozabe ... Nekateri, ker jih s pogosto željo po oživitvi bolj ali manj zavestno ohranjamo, in drugi, ki so, bodisi z resnico ali krivico, zarezali tako razbrazdano sled, ki že kot ob z gosjim peresom nežnih dotikih, ki prebudijo spomin, zajoče, če ne že kar zakrvavi ...
Slednjim, mogoče res zgolj bolj netipičnim, ko je, kot bi v delčku časa in prostora silovito trčili dve neizpodbitni dejstvi, ki se druga ob drugi zdita kot noč in dan, v tistem trenutku rečem "paradoks resnice".
Ker četudi premlevaš v glavi kar naprej, ne najdeš rešitve.
Ker je ni.
Ker tako pač je.
Ker ni druge, kot da se sprijazniš, da sprejmeš, da vsaj skušaš sprejet' ...
Primer?
Verjetno bi vsak našel kakšnega svojega, a za prvo prispodobo bom uporabila bolj filmsko variacijo ... ☺
Kot bi nekomu človek, ki bi ga le-ta čutil kot tisti manjkajoči košček sestavljanke do izpolnjenosti življenja, v isti sapi izgovoril besede, po katerih je hrepenel, jih čakal, si jih v mislih neštetokrat slikal..., a hkrati z barvo glasu nakazal, da se tega ne veseli, da je zgolj dejstvo pred katerega ga je postavilo življenje ...
A nič manj težko je razumeti nič domišljijsko, a žal tako pogosto situacije, ko npr. bolezen udari v cvetu življenja, ko kot da se zdravje naravnost roga komu, ki je zdravo živel ...;
ali pa ko se po smrti sorodnika dediči, včasih bratje in sestre med seboj, skoraj "pobijejo" zaradi dediščine ...

Skratka tega, ko silovito treščita skupaj razum in srce, kot da v neskončnih dolgih nadaljevankah mrgoli..;
tega, ko se "zakaj jaz, zakaj zdaj, zakaj, zakaj...." nizajo v dušečo realnost, ni menda obvarovan nihče izmed rojenih ... V realnosti se podobne nianse zgodb, ki se zdijo tako skregane z zdravo pametjo, dogajajo vsem. Tudi navadnim smrtnikom. Slehernič, tudi ko nam uide:
"Ni mogoče! Adijo, pamet! Da ne verjameš! A je to! ...."
....
....
....
In zapisano ostane brez "konca" ...
Ker moja zgodba ni enaka tvoji in tvoja ne moji ...
Ker ne vem in ne veš kako je hoditi v drugih čevljih ...
Ker ne slutiva teže križa, ki ga nosi drug.
Predvsem pa, ker te resnica, čeprav se včasih res zdi kot paradoks, razoroži, pusti brez besed, in še bolj brez želje, da bi pametoval, saj ti postane preprosto jasno, da imaš pred lastnim pragom dovolj vsega, kar čaka "metle"... A tu ni tako lahko kot pri drugem ...

Tisti maj ...

Dela imam čez glavo in vem da sem se spet "prenormirala"... A danes, čeprav delavnik, zame ni navaden dan... Niti mi ne pride do živega dež in hlad, ker moj maj ni, ne more biti in nikoli ne bo oblačno turoben ...

Tisti maj je bil res maj ... Sončen, cvetoč, poletno topel ... In tako nabit s pričakovanjem. Ja, tudi s kančkom negotovosti iz strahu pred tako pričakovanim in želenim, a vendar čisto novim ...
Tisti maj me je, ko mi je bilo v naročje položeno "moje" malo drobceno dete, spremenil za vedno ... Skoraj bala sem se jo v prvem dnevu dvigniti v naročje ... in bili so trenutki, priznam, ni me sram, ko sva, ob norih krčih, jokali obe ...

foto:mojtelegram.si

A ta čudež je tako hitro zrasel ...
Kje so že leta, ko se je najbolj varno čutila, ko so drobni prstki oklepali mojo dlan ...
Vem, da je prav, vem, da mora zleteti v življenje, a včasih, ko slutim, da zares razpira krila, ne trepetam nič manj kot ob prvih negotovih korakih ...
In se učim ...
Čakat'.
Izročat'.
Dopuščat', da se odločajo drugače kot bi se jaz.
Sprejet'.
Z eno željo.
Da ne izgubijo smeri, čeprav kdaj po vijugasti cesti in mimo bližnjic ...
Da jim ostane za vedno vtisnjen spomin, da jih d(D)om čaka.
Vedno.
Ne le za nazdravit', ampak tudi ko bo treba obvezat' in se zjokat', ko se bo zdelo, da je "sonce in smisel" zasut na pogorišču sanj in načrtov in bo potrebna opora, da se človek spet pobere, sestavi nazaj in gleda naprej ...
Ker je vse del življenja ...

"Bluetooth"

Večkrat si želim, da bi s kom, ki mu zaupam in se ob njem res počutim varno, imela tako brezžično, popolnoma transparentno povezavo ... Pa ne zato, da bi kukala v misli drugega (no, tudi kdaj ,😏) ampak predvsem, da bi lahko podelila vse tisto, kar, ko skušam in si želim ubesedeno ne zgolj podelit', ampak bolj podarit', ne gre z jezika ... In nazadnje izgleda kot bi se mačka smukala okrog vrele kaše, naj si bo, ker ne najdem besed, ali še pogosteje, ker se bojim, da bi bila napak razumljena ali bi celo prizadela ...
Večkrat si želim, da bi me, ne samo, ampak skupaj z drugim, razganjalo od smeha ...
Še bolj, da bi kdo, ko se mi ponujajo solze, pa čeprav so iz drugega zornega kota morebiti otročje smešne, jokal z menoj ...
Preprosto se mi zdi, da ljudje, da človek, da jaz, potrebujem občutek, da me drugi jemlje resno ...

 foto:rtvslo.si

In nič manjkrat si ne želim, da bi me drug spustil v svoj svet, ko vse, od izmikajočega pogleda do mimike obraza..., razen besed, kriči, da je izgovorjen "v redu" krinka, ki skriva, da je v duši vihar, v  glavi "rušada" ali v srcu zmeda...
Zdi se mi da, ko si dovolimo, ko si upamo biti zares pristni in iskreni pred drugim, med seboj, dobi trenutek, dan, odnos, življenje najlepšo "dišavo" ...
Zadiši po uresničenih, v vsakega človeka položenih najglobjih hrepenenjih, po sprejetosti in ljubljenosti ...
In takrat ko se, vsaj jaz, čutim uresničena po in preko drugega, sem prepričana, da najbolj okušam, čeprav zgolj senco sence Božje edinosti, ter da mi je v tistih trenutkih, odnosih, obdobjih...dano preprosto živeti najboljši približek tistega, kar je zapisano kot "...in bilo je dobro..." (1Mz)

Ni nemogoče, a ne tako preprosto kot dve enoti povezati oz. razdružiti s "kablom" ali "bluetooth-om". Ker se, čeprav dva že najdeva in "okušava" isto frekvenco, le-ta, ob "nevzdrževanju", hitro izgubi, zabriše, razblini ...
Ljudje ji pravimo zaupanje, ljudje jo gradimo in živimo skozi odnose ...
In življenju podarja milijone mavričnih odtenkov ..., ter razblinja še več strahov...
Ker imajo vsake oči svoj'ga "malarja",
ker kjer jaz vidim oviro, ti vidiš izziv,
ker, nenazadnje vse, tudi solza, lahko postane ne "le" biser, ampak blagoslov ...
Za nekoga. Ni nujno da danes, a nekoč zagotovo :)

Ko ni preprosto ...

Poznate tisti občutek, ko se počutiš kot bi ves čas rahlo hlastal za zrakom, kot bi krilil kot neplavalec? Pa ni treba da v neskončnem oceanu, ampak kdaj kot v ozkem čebru, katerega globina je zate malenkost previsoka, čeprav steguješ vrat in stojiš na prstih ...
Poznate tiste poglede, ko zaznaš, da nisi razumljen, da si za koga skoraj čuden, če ne že čudaški?
Poznate tisti občutek, ko najslajše pozornosti dobijo priokus pelina? Ko objem ne da kril, ampak te, kot da, bodisi ogrne v hlad ali pa kot da obda srce z nevidno bodečo žico, ki nato kar naprej odpira "večno" rano, ker čutiš (ali pa si to le domišljaš?) v zraku nekaj, kar ti ne upa povedat', ker se boji te prizadet'?
Poznate dni, ko se vse našteto preplete? In za povrh traja dlje kot par trenutkov, ko se raztegne v dneve, celo tedne? Ko, čeprav nimaš kaj pokazat', se začne napor poznat' na obrazu? Ko kot da boj popusti zgolj toliko, da si obnoviš moči, nato pa spet udari s vso silo?

Ja, vem, da je to obraz življenja, ter da nihče ni imun nanj. In da je enostavno treba "pregurat", čeprav v tistem trenutku, niti v sanjah, ne slutiš, da bi bilo za kaj dobro ... Ker je za sadove potreben čas, včasih dolgo obdobje ...
A eno je gotovo.
Zavedanje, da mi pogosto ne gre;
da znova in znova pogrnem na vsakodnevnih izpitih iz ljubezni;
da se brez drugega, ko tipam za dlanjo, ki bi se je oprijela, večkrat počutim krhko, nežno in rahlo kot milni mehurček;
da je v meni gora predsodkov, ki jih gledam skozi veeelike oči strahu;
da rabim okušati odpuščanje, pa čeprav kdaj težko izrečem "oprosti"...;

foto:rtvslo.si

ki ošabnost oklesti in nastavi sekiro na samo korenino napuha...in razbija kalupe pričakovanj do drugih ...

Zarja je blizu. Upam. Ker je na trenutke temno kot v rogu ...
In zdi se, da že skoraj zmorem, vsaj tako navznoter, reči, da Bog že ve zakaj in čemu, predvsem pa, da ni zaman, da se bo že nekako, nekomu, obrnilo v blagoslov ...

In naenkrat spet opazim nagajivo igro vetra, ki kuštra nežne lističe drevesca pod oknom, in na strop riše gibljive zgodbe senc in sončnih žarkov. :)

Maj ...

Toliko vsega mi gre po glavi ...
Začel se je maj ... Vedno je lep, bogat s spomini, na poseben način "okušan" s šmarnicami, a letos kot da me, prvi mesec brez r-ja, že v prvih dneh, naravnost stiska s svojim obiljem, na eni strani spominov in na drugi pričakovanj ...
Toliko teh, ki jim bom, vsaj v mislih, želela vse najboljše ...
Toliko dni v maju, ki v spominih nosijo posebne zgodbe ...
Ne pozabiš, naprimer, dneva, ko si prvič legel k počitku pod streho sten, ki bodo od tistega trenutka nema priča vsega, kar skriva dom;
nemogoče je ne čuditi se, kako bežijo leta, ki, kot da, od včeraj do danes, iz drobnih nebogljenih štručk na prsih "novopečene" mame "zgnetejo" mlade, že skoraj odrasle ljudi ...
Dan na majskem koledarju me vsako leto spomni, da ima za naša življenja Nekdo načrt, da naključij ni;
in nemogoče je ravnodušno pričakovati dan, ki se ga dve srci še posebej veselita ... <3 <3

Toliko drobnih čudežev, prezrtih v samoumevnosti narave, ko onemiš, če jih seveda sploh zaznaš ...

foto:splet

Valovanje trav v sapicah vetra, ki s sabo, od kdo ve kod, nosi skrivnostne vonjave nežnih cvetov potonike, ki so kot omamljene od skoraj strastno vsiljivih dišav španskega bezga ...
Kot zaljubljena se prepletata v zgodbo ...in v tistem trenutku sem noro hvaležna za ekstra občutljiv čut zaznavanja vonjav ... :)

Pa mak ... Vsak maj mi polepšajo podobe z rdečo obrobljenih njiv in na stalnem mestu ga prav iščem ... In vsako leto znova me tako zelo nagovarja ..., pravzaprav je za zgodbo in spomine včasih dovolj že, če je kje le narisan ... ;)


Maj. Naravo razganja od življenja ...
Naj se tak "bum" godi tudi v naših življenjih ...
In včasih kot da je treba zgolj dovoliti, zgolj "želeti si", pa Življenje pljuskne vate s vso silo ...
Tako močno, da (za)boli ...
A se splača.
Ker človeka "obrusi",
mu kot da odstrani luskine iz z "grabljenjem na kup" okuženih oči;
mu odpre ušesa in še bolj srce;
ga, čeprav na zunaj s sledovi let, navznoter ohranja čutečega, mladega, otroškega v čudenju in veselju...
In radost se zrcali v očeh, smeh na licih in ljubezen v srcu...
In iz tega se tke srajca srečnega človeka ...