Poznate tiste poglede, ko zaznaš, da nisi razumljen, da si za koga skoraj čuden, če ne že čudaški?
Poznate tisti občutek, ko najslajše pozornosti dobijo priokus pelina? Ko objem ne da kril, ampak te, kot da, bodisi ogrne v hlad ali pa kot da obda srce z nevidno bodečo žico, ki nato kar naprej odpira "večno" rano, ker čutiš (ali pa si to le domišljaš?) v zraku nekaj, kar ti ne upa povedat', ker se boji te prizadet'?
Poznate dni, ko se vse našteto preplete? In za povrh traja dlje kot par trenutkov, ko se raztegne v dneve, celo tedne? Ko, čeprav nimaš kaj pokazat', se začne napor poznat' na obrazu? Ko kot da boj popusti zgolj toliko, da si obnoviš moči, nato pa spet udari s vso silo?
Ja, vem, da je to obraz življenja, ter da nihče ni imun nanj. In da je enostavno treba "pregurat", čeprav v tistem trenutku, niti v sanjah, ne slutiš, da bi bilo za kaj dobro ... Ker je za sadove potreben čas, včasih dolgo obdobje ...
A eno je gotovo.
Zavedanje, da mi pogosto ne gre;
da znova in znova pogrnem na vsakodnevnih izpitih iz ljubezni;
da se brez drugega, ko tipam za dlanjo, ki bi se je oprijela, večkrat počutim krhko, nežno in rahlo kot milni mehurček;
da je v meni gora predsodkov, ki jih gledam skozi veeelike oči strahu;
da rabim okušati odpuščanje, pa čeprav kdaj težko izrečem "oprosti"...;
| foto:rtvslo.si |
Zarja je blizu. Upam. Ker je na trenutke temno kot v rogu ...
In zdi se, da že skoraj zmorem, vsaj tako navznoter, reči, da Bog že ve zakaj in čemu, predvsem pa, da ni zaman, da se bo že nekako, nekomu, obrnilo v blagoslov ...
In naenkrat spet opazim nagajivo igro vetra, ki kuštra nežne lističe drevesca pod oknom, in na strop riše gibljive zgodbe senc in sončnih žarkov. :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Hvala za dodano misel :)