Življenje mi je lepo. :)
Čeprav moram v isti sapi dodat', da imam občutek, da mi večkrat "primaže" eno okrog ušes ... Sploh, ko se oklepam svojih sanj, pričakovanj, načrtov ...
In vsakič znova nato mučim samo sebe, ter se etiketiram z "nalepkami", ter, po večini, odgovorov na kot stonogo povezane zakaje, ne najdem.
Dana beseda. Obljuba. Zame je kot testament. Dano besedo se drži, pa čeprav kdaj v lastno škodo, čeprav kdaj za ceno solz, znoja, tudi krvi ...
In nekako to pričakujem tudi od obljub, ki so, čeprav le ustno, dane meni ... Ni mi lahko, ko me realnost prizemlji in se s vso miselno močjo otepam dejstva, da je bila dana beseda, ki sem se "oklenila" kot nečesa, kar je v meni negovalo pričakovanje uresničenja skritih sanj, mogoče (verjetno?) dana s figo v žepu ...
Kot bi se podirale domine ...
Spreleti me misel, da bi se "maščevala", da bi "povedala svoje", a mi je jasno, da bi škodovala edino sebi.
Za povrh, naenkrat, oživijo lastni predsodki, samopodoba pada pod minimum in v mislih se v vse pore življenja neopazno plazi priokus pelina, skuhan iz manjkajočih plusov pravih poznanstev, pravega priimka, pravih potez in mer..., skratka "embalaže", ki danes "odpira vrata" ...
Baje da sanje umirajo, da dajo prostor boljšim ...
Ne vem, počasi bom menda nehala verjeti vanje. Ker se moje, po večini, "sfižijo".
Počasi bom nehala vlagati "energijo" v "če bo, ko bo, nekoč" ... Ker mi življenje prehitro polzi med prsti.
Če je moja pot to, da iz dneva v dan počnem zgolj in le vse tisto, kar je najbolj opazno, če ni narejeno, potem Gospod daj, da jo zares sprejmem tudi v globini lastnega jaza, da pozabim sanje, ko bi ...
Daj da vestno in srčno počnem...
Karkoli že. Pa četudi zgolj likam srajce.
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Utrinek v jutru
Ko se bliža november, ko so celo v cerkvi že na voljo pratike, se zavem, da bo tudi to leto kmalu le še spomin. In še pogosteje se pojavlja ...
-
Večkrat me je že spreletela misel, da pravzaprav vedno čakam. Nekoga. Nekaj... In vedno bolj se mi zdi, da bo tako da poslednjega diha. O t... -
Naj-želja, naj-sanje, naj-pesem, naj-okus, naj... Nešteto "naj-ev" imam-o. Največjih, najboljših, najlepših... in lepo je misliti ... -
Pride obdobje v življenju, ko so urniki septembrskih popoldnevov teh, ki nam je podarjeno, da nas nekdo kliče mama ali ata, polni roditeljs...
In, ko delam v nadurah, kar so nekoč bile moje sanje, ugotavljam, da bi srčno rada vestno in srčno bolj pogosto zgolj likala srajce. Ali so to res bile moje sanje? Svet je namreč neobčutljiv za bolečino in nevoščljiv recimo mu navzven vidnemu relativnemu uspehu. Ali ne bi imela več notranjega miru ob zgolj tistem delu, ki je najbolj opazno, ko ni narejeno?
OdgovoriIzbrišiSonce, iskreno povedano, ne vem.
IzbrišiKer notranji mir ni nikjer, ob ničemer, ob nikomer, razen ob Nevidnem, "obljubljen", a niti tam, ko ga začnem jemati kot samoumevno in se zanj ne trudim več, lahko hitro izpuhti kot nežna sapica...
Obilo miru tebi, vam, meni želim ☺
Lep, miren, sončen, prvoobhajanski dan v naši župniji in sestra smrt, ki je prišla po našo od bolezni utrujeno sosedo. Večen mir in pokoj pri Gospodu, ko mu odpremo vrata srca...Hvala za lepo željo.
OdgovoriIzbriši