Tisti maj ...

Dela imam čez glavo in vem da sem se spet "prenormirala"... A danes, čeprav delavnik, zame ni navaden dan... Niti mi ne pride do živega dež in hlad, ker moj maj ni, ne more biti in nikoli ne bo oblačno turoben ...

Tisti maj je bil res maj ... Sončen, cvetoč, poletno topel ... In tako nabit s pričakovanjem. Ja, tudi s kančkom negotovosti iz strahu pred tako pričakovanim in želenim, a vendar čisto novim ...
Tisti maj me je, ko mi je bilo v naročje položeno "moje" malo drobceno dete, spremenil za vedno ... Skoraj bala sem se jo v prvem dnevu dvigniti v naročje ... in bili so trenutki, priznam, ni me sram, ko sva, ob norih krčih, jokali obe ...

foto:mojtelegram.si

A ta čudež je tako hitro zrasel ...
Kje so že leta, ko se je najbolj varno čutila, ko so drobni prstki oklepali mojo dlan ...
Vem, da je prav, vem, da mora zleteti v življenje, a včasih, ko slutim, da zares razpira krila, ne trepetam nič manj kot ob prvih negotovih korakih ...
In se učim ...
Čakat'.
Izročat'.
Dopuščat', da se odločajo drugače kot bi se jaz.
Sprejet'.
Z eno željo.
Da ne izgubijo smeri, čeprav kdaj po vijugasti cesti in mimo bližnjic ...
Da jim ostane za vedno vtisnjen spomin, da jih d(D)om čaka.
Vedno.
Ne le za nazdravit', ampak tudi ko bo treba obvezat' in se zjokat', ko se bo zdelo, da je "sonce in smisel" zasut na pogorišču sanj in načrtov in bo potrebna opora, da se človek spet pobere, sestavi nazaj in gleda naprej ...
Ker je vse del življenja ...