Pričakovanje ...

V teh dneh se pri, v in ob meni (skoraj) vse, direktno ali posredno, vrti okoli ljubezni  ... Vse ostalo  bo počakalo. 😌
Zato so v teh "posebnih" dneh tudi misli drugačne ... Pravzaprav se takoj, ko  opravki, gibi rok prestopijo v rutino, zbudi moj miselni svet ... In  misel, ko se razpreda, ko trka na srce, ko  obuja spomine, oživlja sanje in opominja na ideale, boža ter razneži ...

Podaritev. Daritev. Žrtev.
Tako različni pojmi, tako različa občutja.  A bolj ko razmišljam, bolj prikimavam spoznanju, da so večkrat le različna poimenovanja za isto "stvar" ... Ker je različen "zorni kot" tisti, ki to, kar je nekomu breme, križ, drugemu pomeni smisel in radost...
Ko človek odkrije le bežno špranjo, ki mu odkriva ta "zorni kot", je kot omamljen ... Od zaljubljenosti. A metuljčki v trebuhu minejo ... Če se dva ne odločita drugače. In se spoznavata, oblikujeta, nemogoče da vedno brez bolečine in solz ... Ter skupaj zorita ... Do trenutka, ko spoznata, tako s srcem še bolj kot z glavo, da sta drug drugemu tisto "nekaj", tisti smisel, ko vse ostalo postane drugotnega pomena..., ko ljubezen postane odločitev za v dobrem in slabem, opojnem in grenkem, lahkotnem in spolzkem od solz, ko postane tak resnični "all inclusive" drugega ...

In potem v te iste dni "pade" praznik ... Telovo. Najlepša prispodoba , najvišji ideal. Kristus, ki daje življenje za svoje prijatelje, se prostovoljno daje použivati "nevrednim", tudi onim-beri nam, ki Zanj nikoli ne bodo/bomo, tudi v mislih ne, dali niti delčka svojega komforta, kaj šele življenje ...
Na prvi pogled kot sveča. A z eno pomembno razliko. Svečin stenj enkrat dogori in sveča se použije.
A Kristus nikoli. Ker je Ljubezen. In seme te iste nepremagljive sile je v srcih teh, ki se ljubijo. Večjega razloga za radost ni. Saj ljubezen edina spreminja življenja in svet. Na bolje. Na bolj Božje.
In če si to vtetoviramo v zavest, je tudi križ, če oz.ko pride, lažji ... ☺