A ti pa da ne? ;)

Kdo ne pozna dni, ko si lačen, žejen in sit obenem-ob polnem hladilniku. Ker tam niti diši ne po tem, česar si kot da sestradan, ker tja ne zmoreš zbasat' tega, kar imaš na zvrh ...
Ker si sit samote in željan preprosto in zgolj tiste bližine, ki je sama dovolj.
Brez besed in brez dotikov.
Dovolj.
Takrat je kot bi bil nema priča "spočetja" nečesa, kar se ne da kupit', še manj izsilit',
nečesa, kar se rodi, ko se dve duši uglasita, ko se srci preprosto začutita v niansah drugega, tudi onih, ki se jim ne da nadeti imen, a so razlog, da v očeh, včasih, žar pojenja ...
Takrat okušaš, da smo drug drugemu (lahko) dar in blagoslov ...

A kot da se prevečkrat neprecenljivosti zaupanja in iskrenosti, ki sta, po mojem mnenju, tako ali tako medsebojno pogojena, v odnosih zavemo, ko usihata ...
Kdaj, ker jih v samoumevnosti,večkrat z izgovorom, da ni časa, zanemarjamo;
drugič, ker jih najeda dvom, ko si ne zmoremo povedat' ali nasedemo skušnjavi, da bo drug zaznamovan z našo zgodbo, in zato izberemo pot molka in pretvarjanja, da je vse  "ok"...

Ja, ni vedno lahko biti iskren, ni preprosto pokazati ranljiv obraz in objokan pogled, ter priznati, da si prizadet' in ranjen. Pogosto nič laže kot če bi bil "na vrsti" za iskren "oprosti".
Je pa zdravilno, kdaj skoraj odrešilno, ko si slišan, razumljen, sprejet-v vseh niansah.
Je kot bi svet dobil barve,
kot bi korak, naenkrat, postal lahak,
kot bi vsak vdih dobil skoraj božanski okus.
In to zgolj in le zato, ker je nekomu mar in je vesel, da sem ( čeprav tečna 😏),
ter sva drug drugemu pravzaprav najlepše Božje darilo. ☺