"Paradoks" resnice ...

So trenutki, dejanja, dogodki, pozornosti..., ki nikoli ne potonejo v breznu pozabe ... Nekateri, ker jih s pogosto željo po oživitvi bolj ali manj zavestno ohranjamo, in drugi, ki so, bodisi z resnico ali krivico, zarezali tako razbrazdano sled, ki že kot ob z gosjim peresom nežnih dotikih, ki prebudijo spomin, zajoče, če ne že kar zakrvavi ...
Slednjim, mogoče res zgolj bolj netipičnim, ko je, kot bi v delčku časa in prostora silovito trčili dve neizpodbitni dejstvi, ki se druga ob drugi zdita kot noč in dan, v tistem trenutku rečem "paradoks resnice".
Ker četudi premlevaš v glavi kar naprej, ne najdeš rešitve.
Ker je ni.
Ker tako pač je.
Ker ni druge, kot da se sprijazniš, da sprejmeš, da vsaj skušaš sprejet' ...
Primer?
Verjetno bi vsak našel kakšnega svojega, a za prvo prispodobo bom uporabila bolj filmsko variacijo ... ☺
Kot bi nekomu človek, ki bi ga le-ta čutil kot tisti manjkajoči košček sestavljanke do izpolnjenosti življenja, v isti sapi izgovoril besede, po katerih je hrepenel, jih čakal, si jih v mislih neštetokrat slikal..., a hkrati z barvo glasu nakazal, da se tega ne veseli, da je zgolj dejstvo pred katerega ga je postavilo življenje ...
A nič manj težko je razumeti nič domišljijsko, a žal tako pogosto situacije, ko npr. bolezen udari v cvetu življenja, ko kot da se zdravje naravnost roga komu, ki je zdravo živel ...;
ali pa ko se po smrti sorodnika dediči, včasih bratje in sestre med seboj, skoraj "pobijejo" zaradi dediščine ...

Skratka tega, ko silovito treščita skupaj razum in srce, kot da v neskončnih dolgih nadaljevankah mrgoli..;
tega, ko se "zakaj jaz, zakaj zdaj, zakaj, zakaj...." nizajo v dušečo realnost, ni menda obvarovan nihče izmed rojenih ... V realnosti se podobne nianse zgodb, ki se zdijo tako skregane z zdravo pametjo, dogajajo vsem. Tudi navadnim smrtnikom. Slehernič, tudi ko nam uide:
"Ni mogoče! Adijo, pamet! Da ne verjameš! A je to! ...."
....
....
....
In zapisano ostane brez "konca" ...
Ker moja zgodba ni enaka tvoji in tvoja ne moji ...
Ker ne vem in ne veš kako je hoditi v drugih čevljih ...
Ker ne slutiva teže križa, ki ga nosi drug.
Predvsem pa, ker te resnica, čeprav se včasih res zdi kot paradoks, razoroži, pusti brez besed, in še bolj brez želje, da bi pametoval, saj ti postane preprosto jasno, da imaš pred lastnim pragom dovolj vsega, kar čaka "metle"... A tu ni tako lahko kot pri drugem ...