"Zima ni nič huda. Če se nanjo pripraviš".

 Nobena skrivnost ni, da mi zima in mraz nista preveč pri srcu. Najraje namreč zimo, sploh ples snežink, opazujem s tople krušne peči..

V tem tednu si dopoldneve delim le z lastnimi mislimi. Večkrat se mi v spominu osvežijo besede pokojnega tasta, da zima ni nič huda, če si nanjo pripravljen.. In na koledarsko zimo se da pripraviti.

Prejšnje generacije so znale mesece, ko je narava počivala, sploh če pod snežno odejo, porabiti tudi za lasten "počitek". Toplina krušne peči jih je vabila v skupen prostor: prebirati fižol, streti orehe, spresti volno, nato splesti kaj kar je družina potrebovala, glasno brati "Mohorjevke", pripovedovati vnukom, delati refleksijo za nazaj in načrte za naprej ..

Zima je upočasnila tempo vsakdana, bila neke vrste "oddih",  ko jim ni nič manjkalo-če so bili minulo leto pridno delali in jim je narava prizanesla...

Danes pa je dan dnevu, zaradi rutine delavnika enak vse leto.

Sedmi dan počivaj. Kaj pa če to ni dovolj? Kaj pa če tudi človek rabi "zimo" od obveznosti? Mi pa še praznične dni "zabašemo" s hrupom in preobiljem, da se nam ne bi bilo potrebno ozirati ne naprej in ne nazaj... Kaj pa, če v bistvu, nevede, hrepenijo po "zimi"? Včasih se komu zareče, da bi rabil en "lockdown"... Kaj pa če je zima  prav to? Kaj pa če je zima inventura in načrtovanje za prihodnje rodovitne mesece hkrati?

A enkrat, za nas, rodovitnih mesecev ne bo več. Enkrat tudi zime ne bo več... Mogoče bi res morali na čas, na leta in dneve, zavestno začeti gledati drugače. Ne več zgolj prištevati, ampak  jih jemati kot nekaj, kar jemljemo OD. Z zavedanjem, da ne vemo koliko je še ostalo, da je vsak dan en dan MANJ. Da mi je mogoče ostalo le še par zim, mogoče le še ena pomlad, mogoče le ta samcat dan?

Mogoče je vsak letni čas prispodoba življenjskega obdobja... Ni nujno, da dočakam zrele sadove, ki mi bodo medili okus v starosti?

Ne zima, ne starost nista težki, če se nanju pripraviš... Za koledarsko so "dovolj" drva in ozimnica. Življenjska "zima" pa ni odvisna od doživetih let, še manj od tega do kod se povzpne ali spusti živo srebro... Ta zima okuje v hlad le srca onih, ki gojijo zamere in negujejo neodpuščanje, ter se, ali iz strahu ali iz egoizma, obračajo stran... A v tem, ko grabežljivost dobi prednost pred darežljivostjo, sebe ropajo odnosov.

"Biti se pravi biti po drugem, biti se pravi biti zaznan" je nekoč nekdo dejal..
In od nekoga zaznan človek, čeprav mogoče brez materialnega obilja ali pa celo v pomanjkanju, je srečen človek. Po njegovi srajci pa bojda hrepenijo celo kralji...

"M-M-P". Skrivnostna koda.

"Srečal sem goslarja, bil je slep. 

Rekel mi je: Sinko, svet je lep."

 Začudil sem se: "Svet, da je lep?" 

"To boš videl, ko boš slep."" 

 Božič je. Spokojen, miren in bel. A v meni, vsako leto bolj hrepenenje po letih, ki so minila. Zato mi je zgornja misel iz današnje pridige ostala v spominu. Sinoči nas je bilo doma vseh šest, kar je praznik, pa četudi bi bil, po koledarju, čisto navaden dan. Iz leta v leto bolj se zavedam, da so bila leta, ki so se mi takrat, na trenutke, zdela noro naporna, ko so bili otroci še vsi doma, pravzaprav "polnost časa" za mojo dušo, ki je ne more nadomestiti nobena reč. In tega se, iz leta v leto bolj, globlje zavedam. Zdaj razumem mamo, ki se ji je še par let "zatresla brada", ko sem, po obisku z mlado družinico, odhajala od doma. Zdaj sem tam jaz... Požiram solze, ko odhajajo vsak na svoj konec. Čeprav vem, da morajo iti, da se morajo osamosvojiti... In trepetam zanje. Pravzaprav se mi zdi, da moji vzdihi in molitve postajajo le preplet hvaležnosti in hkrati skrbi zanje... Da bi srečali sorodne duše, da bi bi jih svet ne "pojedel", da bi znali živeti tako, kot je prav... 

Do takrat bi bil najboljši recept "M-M-P". Molči. Moli. Prepusti. V zaupanju, da On bdi nad njimi, da so ta leta na nek način "moja leta suhih krav", da so le še eden izmed "adventov" v življenju mame... 

Žegna Novorojenega Vam voščim. Naj vam da miru v potrpljenju, ko "življenjske niti" vodi On, ki je ustvaril nebo, zvezde, tebe in mene, ter v zaupanju, da njegova domišljija presega naše načrte in pričakovanja, saj se vedno zaključi z "bilo je zelo dobro". Torej, če še ni, če še nismo "zelo dobro", smo še vedno kot nedokončana glina v lončarjevih rokah...

 

Ko gredo besede po svoje...

V minulih tednih je naša najmlajša entuziastično razvijala svojo podjetniško idejo. Seveda ni šlo niti približno vse po planu in dan pričakovanega bazarja je bil prehitro tu... Ko zato že zgodaj, v mrzlem decembrskem jutru na široko odpiram okna, ker ona "kuha" svoje eko-bio-"zero waste" parfume, in zato "preveč" diši, se mi zdi, da tudi tu ni cilj nagrada, ampak pot. Že res, da se ji brat ne pusti preveč objet, ampak to, da posluša njene ideje, ji izdeluje kalupe, se dogovarja naprej, in zato, da bi ji dostavil željeno embalažo, sredi noči, na prostem, ker čakalnica pač ni odprta, čaka na vlak, ko bi lahko spal v svoji študentski sobi, je izraz povezanosti, dejanje bratske ljubezni... 

foto:splet

Pred dnevi me je starejša gospa, ki svojih otrok sicer nima, vprašala, če mi je težko, ko se naše gnezdo prazni. Ja, mi je. Še vedno, čeprav rada trdim, da sem se "sprijaznila", da tako pač v življenju je. Otroci odrastejo, mama ostaja mama. Za vedno. Trepetam zanje. A ko si med seboj, z dejanji, pokažejo, da znajo stopiti skupaj, mi je laže. Ker, pa naj pride karkoli že, če imaš tri sestre ali pa dve sestri in brata, ne moreš biti res sam. In če nisi sam, je ni stvari, ki bi je ne zmogel. Iz leta v leto bolj se zavedam, da so s tem, ko imajo sorojence, od naju dobili najlepši del dote, ki jih bo v življenju obvaroval samote. Niso dobili samostojnosti s svojim avtomobilom, so pa dobili priložnost, da se učijo prilagajanja in načrtovanja z enim družinskim avtomobilom. Nikoli nisva čutila obveze, da vsakemu od njih "kupiva" stanovanje ali hišo, nama je pa samoumevno, da otrokom pomagaš po svojih močeh. Kot stara gramofonska plošča pa še vedno ponavljam, da družina obstane, ker vsak prispeva svoj del prirojenih talentov in čuti odgovornost, da naredi kaj, pa čeprav mu ne diši, zato da nam bo skupaj dobro... 

V življenju ni nič tako preprosto kot na tipkovnici. Ne obstaja ne "delete", ne "paste", ampak je pač levo-desno, gor-dol... Vse to je postranskega pomena. Dokler nisi sam, dokler je nekomu mar zate. 

Dragi moji M&N&M&N!

Z atijem vam nisva odprla varčevalnih računov, verjameva pa, da so poštenost in pridne roke potreben ključ. S priimkom vam nisva odprla poti do "VIP", verjameva namreč v "najboljši vzglavnik". Imate pa nekaj, za kar so prikrajšani mnogi: imate drug drugega in imate dom, ki vas vedno čaka. Ter za in na vse vas štiri ponosna starša.

Sosedova trava je bolj zelena

Ljudje (to je laže napisati kot jaz) velikokrat, v notranjosti, ostajamo kot otroci, a ujeti v odrasla telesa. Gledamo druge in se z njimi primerjamo ali pa pač iz tega, kar opazimo, rastejo ene naše želje. Za ene od teh varčujemo, za druge garamo na kak drug način. In ko se uresničijo, ali pa si jih izpolnimo sami, odkrijemo, da je navdušenje dosti bolj kratkega značaja, kot je bilo pričakovanje, ki je pravzaprav drugo ime za " med še ni in potem", da pravzaprav "po potem" ni nujno kaj drugače. 

Pa niso željene dobrine le materialne stvari.

 Nasprotno. Pogosto, v tem času preobilja, hrepenimo po tem, da bi znali iztopiti iz naglice vsakdana, se nekako dvigniti in si izpolniti željo po trenutku miru in tišine, po uri brez telefona, po trenutku za knjigo ... Ker nam do osebnega zadovoljstva manjka samo to. 

 In potem imaš čas (in naenkrat se vse prestavi v tretjo osebo 😏). 

In tišino in mir. In knjige. 

A nimaš volje. 

Kot da ne znaš izživeti trenutka. Ker se ti zdi, da kradeš čas. 

Ker ne znaš le biti in ne početi nič. Ker je čas le izgovor za nekaj, kar ti ni prioriteta. To velja za vse, kar odlagam, odlagaš na potem, pa naj gre za odvajanje od nečesa ali odločitev za nekaj. Najteže je vztrajati v  izbranem in tako sebi ostati zvest ...

Če boš od tega odnesla samo to, da mogoče ne boš pametovala drugim kaj bi lahko, in jih samo poslušala, tudi ne bo čisto malo. 

Ej, mogoče je to lekcija, ki jo potrebuješ. Da za trenutek začutiš, da nisi nenadomestljiva, da se svet vrti, čeprav se ti ustaviš... In si, čeprav si želiš nazaj v vsakdan in v taboljše čevlje (ki jih v resnici ne obuješ niti za k maši), dovoliš samo preprosti biti. In ne početi nič. Kdo ve, mogoče je tudi zvin za kaj dober? 

Pred "ogledalom"

 Včasih ne gre vse po planu. Ali pa bi bilo bolje reči, da gre redko vse po naših pričakovanjih? Odvisno koliko si dajemo, dajem dovoljenega odmika od začrtane poti, smeri, hitrosti... In tako včasih, iznenada, nehote in nevede, dobimo v rutino vsakdana "rdeči karton."

No, mene je v minulih dneh tak karton konkretno "oplazil". V delčku sekunde. In me ustavil z zvinom. Na mestu, ki ga prestopam neštetokrat. In verjetno redko v bolj idealnih pogojih... O nerodnosti zdaj, za nazaj, nima smisla razpravljati, prav tako ne o EMŠO...

Naenkrat imam čas, veliko časa. Pa spet ne gredo tiste stvari, ki jih, ob opuščanju, ponavadi opravičujem s prepolnimi dnevi... Ne steče mi branje, ne diši mi spanje, nimam volje, da bi molila, pravzaprav zapravljam čas in samo sebe krotim, da bi, ker vidim pa delo, ne bila sitna. In šele tretji dan poležavam z obkladkom na gležnju! V mislih se sprehajam po hodnikih bolnišnic in kukam v sobe njih, ki ležijo v posteljah. Mnogi sami. In pozabljeni. Kaj jim gre po glavah? So z mislimi tukaj in zdaj, ali se umikajo v spomine? Te generacije, ki so zdaj "stare", so, po večini, okusile težke čase in pomanjkanje po vojni... Trpljenje zdaj preklinjajo ali ga darujejo za kak dober namen? Najbolj ve vsak zase.  

Čas je samo izgovor.  Izgovor za lagodje in ignoranco, za  lasten ego, ki nas, vsakega na svoj način, drži v primeru navad. Ljudje smo nagnjeni k lažjim izbiram. Napor je stvar odločitve. Pa se v mislih premaknem k mlajšim od mene, k današnji mladini. Skrbi me zanje. Tudi ali pa predvsem za moje. Ker se mi zdi, da jih svet vleče na svojo stran. Ker čutim, da odločitve odmikajo na potem, ker glavno, da je zdaj fajn. Ampak "potem" je hinavec, saj se odmika in krade ustvarjalni čas življenja. 

Ja, ko gledam nazaj, sem zakopala določene talente. Verjetno več kot enega. A, če bi bilo moč čas zavrteti nazaj, bi določene stvari ponovila. Ko opazujem štiri mlade ljudi, ki me kličejo mama, vem, da sem se odločila prav, pa čeprav nimam visokih nazivov, niti bleščeče kariere in bom, na starost, če mi bo dana, med onimi siromaki s starostno pokojnino.

Čudno tih je naš dom. Ni več vrišča in cviljenja, smeha in teka ter razmetanih kock. In kuhinjski lonci so postali preveliki. Jaz pa čutim, da me življenje "šola", pripravlja na nekaj. Tudi s to tišino. zato je ne preganjam z nečim iz škatle, ki bi čebljala od zore do mraka. Ne vem, mogoče je tudi tišina darilo, humus za "potem". Ne vem. Niti ni nujno, da vem. Mogoče še boljše, da ne vem. 

In v glavi se pojavi tista meni tako ljuba, ne vem več čigava misel: "Biti se pravi biti po drugem, biti se pravi biti zaznan." Karkoli bo in pride, ni in ne bo težko, če nisi sam in kot da pozabljen od vseh. Kakorkoli On ostaja...

Učilnica življenja

 Na delovnem mestu se srečujem s starejšimi, pravzaprav tako starimi, da vedo, da je tu njihov zadnji dom pred večnostjo. In se učim od njih. Vsak s svojo zgodbo, svojimi tegobami in njemu lastnim pogledom na svet, so mi, eni v navdih in drugi v opomnik..

Tako smo v mesecu, ki se izteka praznovali kar nekaj visokih jubilejev. Med devetdeset in sto je vsako leto jubilej... In ti jubilanti imajo nekaj skupnega: ohranili so, vsak po svoje, nekaj, kar jih žene naprej. In vsi imajo, še vedno, bistro glavo in iskriv um. Tako gospe še vedno obrežejo kakšno vrtnico, gospod še vedno najde kakšen zanimiv kamenček,vsi pa veliko berejo. Recimo jim Zinka, Drago, Marija, Rozika in Julija. Eni več, drugi manj, pripovedujejo o svoji poti, vsi pa imajo v sebi spravljenost z lastnim življenjem, brez zagrenjenosti. Rada jih pohecam, da kar danes podpišem za take dni pri 90+. In povprašam za "recept". Mnogim modrostim o zmernosti, delavnosti, skromnosti, prijaznosti do drugih, je gospa pred dnevi dodala še eno modrost za dolgo življenje:"Veliko jokat'. Jokica sem. Jokam od žalosti in od veselja..."

Večkrat kdo reče, da je narava učilnica življenja. Meni pa še vedno bolj zdi, da je šola življenja v visoki koncentraciji kar vsak dom starejših. Včasih starešinam lastnega rodu teže prisluhnemo, kot ljudem, ki so že skoraj dozoreli v učilnici življenja in so nam, po krvi, tujci. In tako si zdaj, podobno kot mali otrok, ki občudujoče opazuje starše in si misli, da bi bil enkrat rad kot oni,  tudi jaz mislim, da bi bila rada tako, ko bom stara. Če bom taka častitljiva leta sploh dočakala...

In ko se kdaj zalotim, da mi gre pri mojem delu kaj po robu živcev, se mi zazdi, da me življenje na ta način, tukaj in zdaj, vzgaja, mi spreminja pogled na svet. Je kot bi se pomembno od nepomembnega luščilo hitreje, kot bi za moment stopil v časovni stroj in si predstavljal kaj si boš takrat želel ti. Nič kaj več kot prijazno besedo, nasmeh in to da me spoštljivo zaznavate v potrebah moje nemoči.

 Ter da mi, ko pride moj čas,

dovolite dostojanstveno oditi...

Zakonske slike

V teh dneh se mi v glavi pojavljata dve podobi, ki sta se me v minulih dneh dotaknili. Prva sta mož in žena, ki sta se našla v letih, ko večini zakoncev že postane samoumevno taksiranje vnukov. Ona dva pa, zdaj ko on začenja osmo desetletje, nimata skupnih let še niti do polovice prve okrogle obletnice.  A ko se pred skupinico njima dragih on ljubeče zahvali njej, ker mu vedno stoji ob strani, se mu v ganljivi hvaležnosti zatrese glas. Tako lepa sta, ko se, brez da bi jima bilo nelagodno, objameta in poljubita. Verjetno imata drugačne prioritete kot ostali sveži zakonci. Okusila sta "breme samote, osamljenosti", verjetno se bolj zavedata, da sta si dar. Vsem drugim pa kot da rahlo sprašujeta vest.

Druga "slika" pa mi je prišla na uho.  Sta po stažu starejša, a po letih dosti mlajša zakonca. Njo vsi poznamo kot skrbno, marljvo.., a mož jo nenehno "popravlja". In ko mu je tako, enkrat med kot da nenehnim samozagovarjanjem na zatožni klopi, rekla, da zakaj je pa nikoli ne pohvali, ji je zmogel reči, da oblečt' se pa zna. 😏 Tega bi jaz sama, ker imam pri tem, da "oblečt' se pa zna", večkrat zares "prste zraven", moral biti vesela. Pa nisem. Ker me boli duša. Ne vem kdo se mi smili bolj. On? Ali ona? On, ker je v samoumevnosti kot da slep ali ona, da mu, da si, to dopusti? Ne vem.

Verjetno bi boljši odgovor, njima in nam, dala onadva zelena zakonca v zrelih letih. V samoumevnosti drug z drugim kaj hitro lahko začnemo ravnati kot svinje z biseri. In vse to pogosto ne le v zmoti, ko bi se nam sosedove lesnike zdele boljše od domačih žlahtnih sadežev, ampak, ker se nam v zaslepljenosti zdi, da je pa poprh sosedovih bolj mamljiv od naših. In tako si grenimo življenja. Namesto da bi si bili "najboljši par". In nehote, z dejanji, dajemo slabe "signale" mlajšim. 

Leta pa (nam) minevajo v iluziji, da nas čaka še veliko okroglih... Pa bi bilo lahko čisto drugače. In to ne le, če se, kot verjetno ona prva dva, zavedaš, da težko verjetno, da vama bo (tu) dana skupna vsaj četrt stoletja...

Na pol poti do zlate ...

Včasih si mi zdi, da se moči uma niti približno ne zavedamo. Nisi to kar ješ, ampak to, kar misliš si. Moč misli je skorajda brezmejna. Včasih te lastna misel prime v "kremlje", drugič ti daje upanje proti upanju. Zna biti celo kot bi razum izgubljal samega sebe.

Čuden klopčič se mi mota po glavi zadnje dni. Če ga analiziram, ali bolje rečeno skušam, čisto laično, razčleniti na osnovne korene, se mi ponuja par iztočnic. 

Zagotovo to, da v teh dneh mineva četrt stoletja od kar sem, sva si, rekla "da". Laž bi bila, če bi rekla, da je tako, kot sem si takrat predstavljala. Verjetno bi oba lahko kdaj, na momente, obupala drug nad drugim. Če si ne bi bila obljubila, da ostajava drug ob drugem za zmeraj. Ko srečaš človeka, ki je (ali pa se vsaj zdi) kot manjkajoči puzzle, dobi življenje eno posebno dimenzijo, je kot bi živel na (po)polno, tako kot sam nisi ne zmogel, ne znal. Lepo je opazovati zaljubljene ljudi ... Imajo en poseben zanos, imajo posebno (za)upanje v človeka ob sebi. Žarijo. Ne le ko so drug ob drugem, ampak že ko izgovorijo drugega ime... 

In potem mi je danes priletel na družbeni zid del (do konca ga ne morem prebrati brez naročnine) Delovega članka. In me potrdil o drugi nitki, ki se mi zapleta v misli ... Danes imamo problem s sprejemanjem odločitev. OD-ločitev pomeni izbrati nekaj, nekoga in hkrati ločiti se od vsega drugega.  No, še bolj imamo problem z vztrajanjem. Z lahkoto najdemo opravičilo ne le za opustitev nečesa, kar se nam ne da več, temveč tudi za konec zveze z nekom, ki nam ne vzbuja več metuljčkov v trebuhu.  A življenje v dvojini niso samo metuljčki, ampak tudi trni, s katerimi drug drugega, ko si upamo biti pristni v svoji resničnosti, ranimo. Največja vrednost zakonca ni v trr-ju, gigantskih šopkih za obletnice in valentinovo, ampak v tem, da veš, da ta človek ob tebi ne bo nikoli obupal, da ostaja, vztraja ob tebi v vseh zakonskih okoliščinah (te znajo biti še bolj burno nepredvidljive od vremenskih), da te bo skril v svoj objem, obrisal solze in vedno znova oprostil ali se opravičil.

In potem se zaveš, da ne bi (več) znal živeti sam. 

Zato se v teh dneh sončim v hvaležnosti...  Najprej za naju in štiri čudovite ljudi, ki so zrasli iz najine ljubezni. Pa za vse lepo, dobro, za spomine, nenazadnje za vsa "brušenja" in "dleta" s katerimi sva se, tako drug ob drugem, kot tudi drug drugega klesala. In za "spomin zlate ribice", ko gre za tisto, kar bi bilo bolje, da bi si bila prizanesla. 

Življenje v dvoje ni (vedno) potica. Je pa vredno truda. Gre. Z zaupanjem v Božjo pomoč in prizanesljivostjo do drugega.

p.s.: Me je najstarejša vprašala, če bi se poročila, če bi ne bila noseča. Ja, bi se. Tudi danes bi se. Znova in spet. Ker je vredno. Ker varnost odnosa "za vedno" daje  tisti pravi okus vsakdanu, ker golo bivanje spremeni v življenje. Ko ob sebi opazuješ miren sen nekoga, ki ga imaš rad, in on tebe, je v duši spokoj. 

In leta minevajo. Preden se zaveš, zavem bova tam, kjer se s Smolarjem začneš strinjati, da je za naju pomlad že mimo ...

Pogled v temnejše kotičke

 V teh dneh se v mojih mislih pojavlja mineštra misli, pričakovanj in obžalovanj. Ter strahov. Jezna sem nase, ker ti slednji rastejo ter preraščajo moje zaupanje in kot da šibijo mojo (ne)vero ...

Ni dneva, da sem med te misli ne pripeljejo besede najine prvorojenke, ko kot piko na i pripovedovanju o odgovoru na lastne zagonetke, z nasmehom doda: "Božji humor". Ta drobna, pred leti tako nebogljena bitja, me preraščajo v vseh pogledih, tudi v globini, širini, moči vere. Te se ne da ujeti v nobeno mersko enoto.  Vidi se zgolj "posledice", čuti se zaupanje in mir. 

Zdi se, da je največja pokora v življenju to, da si ranil L(l)jubljenega. To je trn, ki najbolj zbada. Ko se oziram nazaj, ne le ker se v teh tednih prepletajo obračuni minulega in pričakovanja začetega, ampak tudi, ker se nas vedno manj zbere na skupnih obedih, ker čutim, da otroci, vsak po svoje, začenjajo svoje zgodbe, se zdrznem ob misli, da sem jim "naložila tudi prtljago", ki jim "reže krila"...

 Življenje ni potica. Kdaj pa kdaj človekovo notranjost preplavi tornado, kdaj glava postane kot "ekonom lonec" .. in takrat  besede "buhnejo z vso silo". V tiste, ki niso nič krivi, najpogosteje v najbližje ... Ja, ko se je vsega preveč nabere, bruha iz mene, tudi kaj, kar ne mislim zares. Ker si takrat nisem kos, ker kot da se "borim" za preživetje .... 

Ja, besede pustijo sled ..., ene žlahtnijo, druge bolijo...On pa celi rane. Tudi tvoje, tudi moje. Ker se jih, ko mu priznamo svoje kikse, ne spominja več. Ker nas presega v odpuščanju, mi pa rabimo čas, še bolj pa pomirjenost z lastnim življenjem. 

Nametani okleski

 Gledam, če bo zagorelo. In razpredam misli. Opazujem plamene, ki nekako kot da ne upajo zaobjeti obline lesa. In primerjam. 

Velikokrat pričakujem, pričakujemo, da nekaj uspe. Čeprav smo vložili le malo napora in ne vse, kar bi lahko. Če bi jaz drobna drva, okleske, kot jim rečemo mi, lepše naložila, bi gorelo drugače ... A jih nisem. In zdaj "izgubljam čas", ko čepim pred ognjiščem in gledam v peč ... V življenju pogosto ni nič drugače. V prvo kdaj bolj površno, nato pa parkrat več truda, da se iz površnosti zgodi vsaj povprečnost ...

No, lahko pa ti trenutki, ki jih, izven plansko, lahko bi se reklo po lastni malomarnosti, "trošim", skoraj na kolenih, postanejo če ne že "sol", pa vsaj ogledalo hvaležnosti za tisočere "malenkosti".   Zdravi smo, ljubljeni, pod lastno streho. Vsak po svoje dajemo "okleske" na domače ognjišče. Toplina niso zgolj fizični "okleski", ampak vsa skrb, vse drobne pozornosti, vse drobne geste naklonjenosti, vsa znamenja, da si pripadamo ...  

Toplina doma je ognjišče ljubezni. Ki ostaja, četudi mi, kot posamezniki, kdaj pozabimo nanj. Dom v preprostosti in skromnosti čaka. In nič ne očita. Dokler  je še kdo tam, dokler se iz daljave še vidi dim, ki se kadi iz dimnika krušne peči ...  

Utrinek v jutru

Ko se bliža november, ko so celo v cerkvi že na voljo pratike, se zavem, da bo tudi to leto kmalu le še spomin. In še pogosteje se pojavlja vprašanje kaj mi je dalo, kaj pustilo, s čim zaznamovalo..

Vsakič bolj se mi zdi, da bi ga, če bi šlo, "preskočila". Lepo, a hkrati eno bolj napornih let. Se mi zdi, kot da me je, tako občutno, "postavilo" v eno dimenzijo, kjer so stvari, kjer so "boji", ki jih moram dobiti sama, kjer so rane, ki jih morem razkužiti s tem, da "kopljem" po njih. Ker so mogoče nastale zaradi odrivanja tistih signalov, ki so bili, pa sem si zatiskala oči, ker jih nisem želela videti, ker sem verjela, da pa ne bo tako. A je. 

Vem, da bi si ne, če bi bila moja vera res trdna in močna, postavljala in ponavljala zakaj-ev. A si jih. Ker bi, če bi lahko, kot pri snemanju filma, kak prizor posnela znova, da bi bila prepričana, da nisem ranila.

Vem, da bi, če bi res zmogla, to lahko preložila Nanj in si rekla, da bo On nosil, (od)rešil moje križ(c)e. A ne zmorem.

Zato se sprašujem. 

Vedno znova. Ker pravzaprav ne vem razloga. Mogoče me te odtegnitve, trganja vezi, razdalje in diagnoze bolijo bolj od tistega momenta, ki je pripeljal do prereza popkovine pri otrocih. Mogoče me je čas našel nepripravljeno. Čeprav ne vem, če bom kdaj pripravljena na izpuščanje do te mere, da ne bo, čeprav v in iz ljubezni, zabolelo. Ne vem. Mogoče sem res preobčutljiva, mogoče je to moja pokora-ne vem. 

Upam in molim pa eno, da vsi ti, ki nas življenje fizično odmika, čutimo, da smo si varen pristan.

"Menjava vlog in pozicij" ...

 Pride obdobje v življenju, ko so urniki septembrskih popoldnevov teh, ki nam je podarjeno, da nas nekdo kliče mama ali ata, polni roditeljskih sestankov... Celo tako daleč gre to, da so bili dnevi, ko bi vsaj eden od staršev, pri najinih štirih, potreboval dar bilokacije ... 

A slej ko prej, vse mine. Prehitro mine. Tako se zdaj, kar se roditeljskih tiče, počutim kot mama edinke. Krila starejših treh so dovolj močna, da frčijo sama zase. Lepo. A hkrati se, kot mama, sploh ko občutim, da me "ne rabijo več", počutim osamljeno, nekoristno ... In v ospredje, kot tihe želje za "češnje na njihovih življenjskih torticah", ne stopajo več samo, pa so pomembne, da ne bo pomote, diplome in druge titule, ampak tudi, ali pa predvsem, hrepenenje, da srečajo, da najdejo sorodne duše, katerih življenja se nato zlijejo v harmonijo. Nič ni boljše zagotovilo za polnost življenja, kot to, da se najdeta dva svetova, z istimi temelji, z enakimi pogledi ...

In se spet učim. Tu ni več vabil na "sestanke", ampak kot mama postajam "nemi" opazovalec ...  

Ali bolje "čakalec", z vzdihi na ustnicah? Čakalec, da povedo, da vprašajo, da me spustijo v njihov svet. Z zavedanjem, da preraščajo gnezdo, da si bodo, slej ko prej, začeli spletati svoja. In z upanjem, da so dobili dobro doto delovnih navad in odgovornosti, ter da njihov ponos ni in ne bo pretrd, da bi prosil odpuščanja in odpuščal. Predvsem pa, da čutijo in bodo nad seboj vedno čutili, ne glede na vse, kar tok življenja najsi bo previdno prinese ali po viharju pusti na obali življenja, kokon ljubezni. Najine in Božje.

Čakam. A vmes...

 Večkrat me je že spreletela misel, da pravzaprav vedno čakam. Nekoga. Nekaj... In vedno bolj se mi zdi, da bo tako da poslednjega diha.

O tem sem, v teh dneh, razmišljala predvsem s "pozicije" mame. Čakala sem prve gibe, pa prvi jok, prve besede in prve korake. Po večini sama radost. Nato sem dočakala tolike nepričakovane buške in solze, ko je bil moj objem kot najbolj varen svet in poljubček in malo pihanja čudežno zdravilo. Prvi vztrajni in včasih uporniški "bom sam-a" so me, ne da bi vedela, pripravljali na čas, ko jih ne pokrijem več za lahko noč, ko moj "ne" zanje ni več strog, ampak bolj prigovarjajoč, saj odločitve sprejemajo sami ... 

A še vedno čakam. 

Čakam, da izberejo, čakam, da povedo. Čakam, da jim uspe, kar si zadajo. Ni večje radosti, kot biti ponosen na lastnega otroka. A vmes kdaj zadržujem dih in jokam. Molim. 

In čakam. Ter se učim molčati, ko/če me ne vprašajo za svet. A vmes kdaj trepetam. In molim. In upam, da bodo izbrali prav.

In se zavem, da od kar sem mama, moje srce ni in nikoli več ne bo zares samo moje. Ker bo vedno bilo, hrepenelo, trepetalo, bolj kot zame, za njih štiri. 

In čakam.  

In bom čakala. Do kraja. To je moja največja, najlepša in nikoli končana naloga. Da sem jim varen pristan...

Čakaj. Prepusti. Molči. Moli. 

Vedno bolj mi je jasno, da to ni preprosto in ne bo enostavno. Da se tega učim z njimi in ob njih, da zdaj oni novih "dimenzij" učijo mene. Da je čas, ko je nekaj bilo tako kot sem rekla, mimo in da mi ostaja moli, prepusti, molči. In čakaj. Ter ljubi.

Na današnji dan...

 Danes me je na momente odnašalo med spomine. Skoraj četrt stoletja je od takrat, ko sva se poročila. Na ta leta hvaležno gledam kot na čas blagoslova, ki je minil tako hitro, da sploh ne vem kdaj... 

Postala sva starša. Štirikrat! In ta ob rojstvu popolnoma od naju odvisna bitja se zdaj, drug za drugim osamosvajajo. Še poslednja valeta nas čaka letos... Ne vem še kako je (bo) živeti, ko te "ne potrebujejo" več. Kako je ne biti več najpomembnejše in najbolj ljubljeno bitje njihovega življenja...; zaboli, a tako je prav, to pomeni, da bodo znali živeti.

Midva pa se bova učila znova. Biti (samo) drug z drugim. Opazovati njihove zgodbe in se učiti svetovati le takrat, ko bodo za nasvet prosili... Se mi zdi, da sem ta leta na življenje pripravljala predvsem njih, niti malo pa sebe. Rada sem mama, tista "dnevno potrebna " mama, a zanje postaja domače gnezdo pretesno...

V zakonu, po teh letih si že upam reči, pride marsikaj. 

Na momente bi bilo najbolj preprosto reči, da se ne grem več, toda če nisi prevelik egoist, ne moreš misliti le nase...

Sploh pa, mene so učili, da se dana beseda drži... Pa da bi prelomil pred Bogom dano? Zato, ja, verujem in čutim, da zakrament sv.zakona ni "blažev žegen", kot se krivično omadežuje blagoslov skorajšnjega godovnjaka, ampak kot struga za Božjo milost...

Ko si starš, tvoje srce ne bije le zate, ko si starš, imaš odgovornost do otrok. Tudi to, da jim skušaš dati varnost in toplino doma.

Odnaša me med spomine, tudi med najine svate... Tolikih ni več tu... Življenje je (pre)kratko, da bi si ga grenili, življenje je tako zelo krhko, da bi ga bilo škoda pozabiti živeti in s trmastim vztrajanjem teptati srečo bližnjih..., najbolj pa je škoda, da bi danes pozabili ljubiti... Ker jutrišnji dan ni nujno da pride...

"Nihče ni izključen, kdor se sam ne izključi."

 V teh dneh se mi v glavi znova in znova prebujajo misli, ki jih z lahkoto povežem s kom, ki je zaznamoval moje življenje. Mnogokrat se mi zdi, da me to citati kot da znova "nacentrirajo".

   "Nihče ni izključen..." Ima me, da bi misli oporekala, a vendar ji nazadnje dam prav. Vsakdo zase ve, zakaj se umika od nekod... Pa vendar se me, v kolikor se trudimo živeti pristne relacije odnosov, vsak umik, hote ali nehote, dotakne in odpira mnoge zakaj-e.  

Mnogi starši, se srečujemo s tem, ko otroci "zavržejo" kaj od tega, kar smo jim skušali pre-dati kot doto za življenje. 

Mnogokrat se sami počutimo kot pozabljena, če ne že zavržena prtljaga ob "caminu" koga od teh, za katere smo mislili, da smo si opora in navdih...

Nato, najpogosteje, človek izpraša sebe, če je ranil drugega, dal povod za umik. Samoobtoževanje je huda mora, je kot oblak, ki iz dneva v dan postaja bolj črn in bolj težak...

Modrost je, če znaš, čeprav z otožnostjo v srcu, dati drugemu svobodo za ne in hkrati ne "zapirati vrat". A pot do tam, da se sprijazniš, ni preprosta. Lažje je, če veš, da četudi se zarastejo stezice med nami, ostaja neskončnost in neomejenost znotraj miselnega in duhovnega sveta. Dobra misel in molitev nimata mej.

Zato, ja, nihče ni izključen, kdor se sam ne izključi, toda velja tudi  nasprotno... Nihče me ne more izključiti, ko ti želim dobro, ko molim zate... In nihče me ne bo prepričal, da se dobra misel kar izgubi...

* "Nihče ni izključen kdor se sam ne izključi" , je velikokrat  ponovljena misel našega pokojnega župnika.

Na prvi dan leta...

 1.januar je. Ne vem kam se bolj "oziram", naprej ali nazaj? Prepletam hvaležne spomine in zaupanje, da bo tudi v naprej vse kot je najbolj prav...

V minulem letu je bilo nekaj "trdih orehov", a vendar sem obdarjena s spominom, ki dogodke, ki niso vredni spominjanja, nekako ali shrani s pogledom iz bolj prijaznega zornega kota, ali pa jih preprosto da pod "delete".

V spominsko knjigo mi je osnovnošolska učiteljica (takrat še tovarišica), slavistka, zapisala misel Iva Andriča:"Toliko stvari smo se v življenju bali. Pa se ni bilo treba. Treba je bilo živeti." Se mi zdi, da se misel popolnoma zlije z "dovolj je dnevu lastna teža."

Ko pogledam nazaj, si pojem Tako kot je, je prav . Ko se zaprejo ena vrata, se odprejo druga...

Ja, hvaležna sem. Za družino, odraščajoče otroke, za to, da smo kolikor toliko zdravi, hvaležna za ljubo zemljico in topel domek, hvaležna za novo službo, ki me je postavila pred kakšen izziv, a mi hkrati poslala na pot tolike čudovite ljudi... Hvaležna, da sem nekako pomirjena s svojim življenjem, da pravzaprav živim svoje sanje, hvaležna, da čutim Božji blagoslov...

A še vedno se učim... Premagovati sebe. Sprejemati in dopuščati, da ti misliš drugače. Še vedno se učim ne biti užaljena. Še vedno se oklepam lastnega prav in dopuščam, da me pretirana skrb dobi v svoj primež, še vedno se obnašam kot bi bila nenadomestljiva. In še vedno se srce in glava dajeta, ko je treba prepuščati, ko je moč le izročati... 

Bog daj, da bi bilo komaj začeto leto, leto vztrajanja v malih, dobrih namerah..., da bi mala dejanja prekipevala od veliko ljubezni... 

Vedno bolj se mi zdi, da nočem zares "odrasti". Ker ko se neha "rast", ko je končano "pomlajanje", ostane le nekaj, kar vodi k praznini. Ta pa sploh nima veze z leti. Preveč mladih obrazov je kot bi se jih, zaradi te praznine, dotaknil hlad. In mnogo onih, ki na jesen življenja, navkljub križem žarijo... In ti so v zgled in v navdih. Tudi na 1.januar. Ker so znamenje in dokaz, da je treba, kljub strahovom, kljub križem,ki jih nalaga življenje, zgolj in samo živeti... Z zaupanjem, da je in bo, vse tako kot je prav!

Odmev...

 V sklopu službe obiskujem "Montessori predavanja", no, bolje bi se jim reklo "urice"... In se, tako mimogrede, čeprav to ni osnovni namen,

naučim kaj tudi o sebi.

"Povejte nekaj v čemer je vaš sodelavec (ki naključno sedi nasproti) dober",se je glasilo začetno navodilo. Kaj pravzaprav vem o človeku, ki ga zgolj srečujem na hodniku??

Nato pa:"Povejte v čem ste pa vi dobri? Pa ne bit' skromni..."

Pa res, se kdaj pohvalim? Sebe? Na glas ali pa vsaj tako na tiho, v sebi? Nenazadnje, znam sprejeti pohvalo, kompliment? Ali pa bolj sledim onemu "lastna hvala, cena mala"? Ker se to zdi v nasprotju s skromnostjo?

Nenazadnje to slednje izpodbija že tisti stavek:"Kaj imaš, česar nisi prejel?" In če si prejel, ni "tvoje", ampak ti je bilo dano, z namenom, da uporabiš...

Ne, ne delim preveč pohval, ne drugim, še manj sebi. Ker prepogosto bolj vidim tisto, kar ni, kot tisto, kar je... In opaziti tisto, kar ni, je premosorazmerno s časom in bližino, ki jo delim s sočlovekom.  Lahko je  splošno (po)hvaliti nekoga, s katerim zgolj izmenjaš pogled, nasmeh ali pozdrav, teže je, ko se med seboj poznamo in zaznavamo v globinah naših biti... Ker ni prostora za fraze in floskule, ker ni fasad, ampak realnost. In pogosto, vsaj jaz, pozabljamo, da je realnost edina resnična, edina lepa, da je edino iskrenost tista, ki realnosti daje moč, da obstaja, vztraja in ostaja...

In potem se zgodi, da se zaveš, da znaš prositi, čeprav včasih brez izrečenega prosim, da pa šparaš zahvale in pohvale... Pa tako pogrejejo človekovo notranjost...

Evo, izziv. Mogoče že za danes, za nocoj, mogoče, ne vem, za bližajoči se advent... Povejmo si lastna občutja in čutenja, povejmo to, kar cenimo pri drugem, podarimo si bližino in objem. Ker je to največ, kar si, na poti sprejetosti in ljubljenosti, v vseh odnosih, (z)moremo dati...

Na predvečer praznika.....

Nekateri se gredo maškare, meni pa v tem večeru misli odplavajo....
 1. novembra kot otrok nisem imela rada.... Zdel se mi je turoben in mrk... Grobovi, ob katerih smo ustavljali korak, so bili zaznamovani z imeni ljudi, ki so se mi zdeli tako zelo oddaljeni, da so  mi bili navkljub krvnim vezem, skoraj kot tujci... Njihova  in moja življenjska pot se največkrat ni niti bežno dotaknila...
 Sta mi pa ta praznik na poseben način "zaznamovala" stara mama in stari ate. Nobeno leto, pa čeprav je mraz rezal do kosti, nista zamudila ne večernic, niti blagoslova pokopališča. Zvečer pa sta, navkljub lepi starosti, kleče, s komolci opirajoča na stol, molila zanje, ki jih ni več tu... Kdo ve koga vse sta se spominjala...
Zagotovo staršev, pa vseh, ki so preko let odhajali v večnost, pa vsak svojega brata, ki sta oba nosila ime istega svetnika, ki ga upodabljajo z gosjo ob nogi... A ta brata si nista "delila" le krstnega patrona, ampak tudi to, da je oba, v cvetu mladosti, pokosila druga svetovna vojna, ter njuni telesi zagrnila neznano kje...
Vem tudi, da je stara mama v zadnjih letih pogosto živo sanjala njunega sinčka, ki je poslednjič izdihnil, ko so ga nesli od krsta...
 Oba, babica in dedek, že več kot desetletje počivata na božji njivi... Življenje gre naprej in zgodovina se ponavlja. Zdaj namreč ob nama med grobovi hodijo najini otroci in sprašujejo podobno kot sem sama pred kake četrt stoletja... Za njih sta, čeprav pradedek in prababica, "tujca", ki ju poznajo le s fotografij... A meni se za črkami v kamen vklesanih imen slikajo podobe, ki so sicer minile, a v meni živijo in mi še vedno, kdaj pa kdaj, v hvaležnosti zameglijo pogled..
Ne bom Vam prižigala sveč. Spomin na vas, babice, dedki, botrca in boter, teta Katrca, pa Karlina in  Herman, pa pokojni župnik, ki me je krstil in poročil, pa Vejhečev stric, in vedno nasmejana Jure in Stane....., je kot plamenček, ki bo v mojih spominih živel dokler ne dogori stenj mojega življenja...
Ne vem kdaj bo to (pa čeprav se pogosto obnašam kot da še ne more biti kmalu)...
Takrat se pa itak srečamo... Ker verjamem, da vezi, ki se stekejo med ljudmi, ne more pretrgati smrt, računam na Vas, da mal' "pofehtate" zame "tam gor"...

Gospod (po)skrbi...

Eni radi uporabljajo besedo naključje, drugi usoda, jaz pa, ko bolj in bolj razmišljam, temu, s hvaležnostjo, rečem Božji načrt.

Znova in znova me življenje pripelje do tam, ko ostajam brez besed. Ko se le čudim. Tisto nevidno se ob človeku začuti kmalu, če ne že takoj... Ne vem po kakšnem ključu, a kot bi se zaznale duše, kot bi se srečala srca, ki v drugem čutijo nekaj, kar jim je dragoceno... In tako se rojevajo prijateljstva.

Prijateljske vezi so več kot kri. Niso, če niso preračunljive, vezane ne na spol, ne na starost, kaj šele status. So kot bi si z obraza postrgal make up in pred drugim preprosto zgolj in samo bil. Pa bi se mu vseeno zdel lep.  In bil hkrati varen. Ter tako sprejet. Z zavedanjem, da veš kdo je drugi in kdo si ti sam. Z zaupanjem, da se lahko zaneseš nanj.

V različnih trenutkih pogrešamo prijateljsko bližino. Enim manjka družba ob mizi, drugim na potepanjih, tisti bolj "občutljivi" pa potrebujemo predvsem varnost, kjer smemo ubesediti sanje, strahove in doživetja.  Tega ne razume kdor sam ne potrebuje takih odnosov, kjer smeš in upaš biti ranljiv. A ni skrivnostno in čudovito hkrati, da se "taki" kdaj začutimo med seboj tako rekoč skoraj takoj? In to nepričakovano, brez da bi se iskali. In besede stečejo, kot bi se poznali že od nekdaj, kot bi si bili poslani. 

Vedno bolj verjamem, da smo si namenjeni, da se naše poti križajo z namenom, da bi si bili opora, navdih, da bi si pomagali vztrajati v dobrem. Da bi nam tako Bog po drugem podarjal to, kar pogrešamo pri sebi... Da smo drug drugemu lahko tudi kot angeli v človeški podobi...

Jezus, vate zaupam!

 Med delom se v mislih večkrat poigravam s številkami...  Kdaj so minila ta leta, ki so že tričetrt najinih otrok ponesla preko "magične" 18-ke..

 Že kar nekaj let pa je, med šolskim letom, "mojih" tudi nekaj otrok, ki prihajajo k verouku.
Bili so četrtki, ko so bili popoldnevi kot bi si jih lahko le želela, vmes pa tudi taki, ko se je zdel edini cilj le, da zdržim, da "preživim".... :)
Ne vem, kaj je otrokom dalo leto, kaj so "odnesli", a zaupam, da "rast" ni odvisna od mene.
Meni so ogromno dali. Nenazadnje kdaj, zaradi njih, drugače gledam tudi na naše štiri.

 ;)

Ne da se opisat' momenta, ko te spreleti "kurja polt" in se zdrzneš, ker čutiš, da otroci "pijejo" besede.
Lepo je, ko se nadrenjajo na stopnici pod tabernakljem, a nekam moten postane moj pogled, ko se kdaj zasliši glasek, ki na najsvetejšem kraju zmore ubesedit' to, kar ga boli, ko prosi da bi dedi ozdravel ali pa da bi se ati in mami pobotala in bi bili spet vsi skupaj...
Tako iskreni in še nič kaj preračunljivi so mali čmrlji...

foto:radio.ognjisce.si

 A v teh dneh me nekaj še posebej boli... In na prvi trenutek se zazdi, da sem brez "moči"...
Si predstavljate kako bi se znašel v prometu nekdo, ki bi tečaj CPP-ja delal s figo v žepu, ker da jih dela samo toliko da jih pač ima, upoštevati jih pa nima niti namena, ker bo vozil po svoje? Menda je kar vsem jasno, da se ne bi dobro končalo... Nekako v tem stilu se marsikdo obnaša do verouka in zakramentov...

Že res da se vsa leta občasno zalotim v želji, da bi bil verouk "vreden" vsaj toliko kot trening ali pa plesne, ali celo mažoretke, da bi ne bil le nekaj, kar odkljukaš, potem pa pozabiš. Mogoče je prav šmarnični maj tisti, ki bi jim lahko dal začutiti mladostni naboj Cerkve,  mogoče jim bo čisto neka "malenkost" pomagala utrditi zavest, da tu je in bo vedno mesto tudi zanje, mogoče je veroučni obisk cerkve tisti, ki jim bo pustil spomin, da se na kolenih izprosi marsikaj. 

To je dosti težje, če ga starš pospremi do vrat, sam pa med tem odide na čvek. Kako drugače je otrokom, ko skupaj z njim molita tudi ata ali mama. To je tisti pravi verouk! To je zgled, ki ga ne more dati noben katehet.

Gledano nazaj je pod "skupno črto" letošnjega leta seštevek tega, kar je ostalo meni, najlepše ujet v besedi hvaležnost in zaupanje.
 Če je v kom ostala tista resnična sled, bo pokazal čas, On za  "zlatimi vratci" pa tako pazi nanje, zato ni prostora za strah. Mogoče bo kdo, v lastni svobodi, res "zataval", a verujem, da bo, čeprav po mnogih ovinkih, spet našel pot...
In nikoli se ne ve, mogoče mu en sam majski večer, mogoče rožni venec Božjega usmiljenja pred tabernakljem, pusti v spominu kaj, kar mu bo čez leta naravnalo "kompas"..., jaz pa ponavljam le: "Jezus, vate zaupam." 

Iz leta v leto bolj ...

Iz leta v leto bolj brez besed

in bolj pretresena od Golgote ...

Iz  leta v leto bolj ganjena od "norosti" Božje ideje 

in poslušnosti sina, sploh pa "norosti" Ljubezni ...

Iz leta v leto bolj spoznavam,

da sama stokam že pod "križci" vsakdana (tudi zdajšnje stanje, ko mi pravzaprav (še) nič ne manjka, je tak križec),

ki se s svojo majhnostjo izgubljajo v senci Lesa, 

kjer Križani čaka, da bi mi smel biti "Simon" ...

Iz leta v leto bolj zaupam v žarke iz Njegove prebodene strani, 

brez Svetlobe bi ne bilo beline niti za drobceno snežinko...

In iz leta v leto bolj srčna postaja aleluja...

Naj bo taka tudi Tvoja!!!...

Ker je vstal in živi!

Ter čaka in ljubi! Slehernega izmed nas.

Imamo razlog za veselje. In hvaležnost. :) 

Ker smo ljubljeni. Odkupljeni. Odrešeni. Za vso večnost. Aleluja!!

"Go with the Flow? "

 Ko se zdi, da so stvari na pravem mestu, da vse "klapa" in "štima", se rado začne nekje komplicirati... Vsaj meni. 

V vsaki taki situaciji se počutim kot da imam velik problem. Pa mogoče le ni tako velik, če bi zmogla pogledati čez "planke" do njih, ki se zares borijo za preživetje, ali še huje:za življenje. 

Mogoče tako mora biti, da se zavem tega, kar imam? Mogoče je to le brca za korak naprej? A kako stopiti, če nisi prepričan v lasten korak, če se počutiš, kot da stopaš v neznano? Če se čutiš sam? In te (me) je strah?

Nekaj mi manjka. Zgovarjam se, da nimam "papirja", pa je bolj res, da nimam poguma za nove korake, predvsem pa, da bolj slabo trgujem s podarjenimi mi talenti, ker se oklepam vrabca v roki, saj goloba slutim le v obrisih.. 

"Go with the flow." 

Ne vem. Nekako bi, vsaj zdi se mi, po moji uporniški duši, rajši šla proti toku, kot pa s tokom. A poguma mi manjka. In zaupanja vase.

Res pa je, da veselje in strast ne pomenita nujno kruh... In moje strasti so vse bolj take neprofitne. Začenši s šivanko ali pa z ljubeznijo do prepletanja besed... 

Med vdihi se sprašujem kakšen plan ima Življenje z menoj? Kam me vodi? Zdelo se je kot nalašč zame, kot manjkajoči delček... Zdaj se zdi, da sem v ta košček sestavljanke vsakdana polagala (pre)več... Da nisem tako svobodna in da bom morala spet okrepiti zaupanje, da vse bo. Ob pravem času. Kot strela z jasnega. Kot je bilo, ko so se mi, takrat čisto iznenada, odprla ta "vrata". 

A res prerastemo določene poti? Pa tako lepo je  delati s in za srčne ljudi... A res pridemo do razpotij, ko se s podanimi dlanmi, objemi in hvaležnostjo v srcu, razidejo poti? 

"Go with the flow"  ne zmorem zlahka. Tudi  zato, ker nikamor ne stopam z rezervo, ampak z vsem, kar sem... Bo že tako, kot je prav. Mora biti. Priložnost me bo našla. Vem, da me bo. Le potrpežljivosti, poguma in zaupanja mi manjka. 

Ker me je ugrabil strah in njegove nevidne, a strašno dolge sence... 

Ena na ena. S samim seboj.

 Kot da so se besede zataknile nekje v meni. Ali pa mi je zmanjkalo poguma?

Ali pa sem se mogoče le vdala? Ne vem.

A čutim, da je v meni mir... Čeprav kdaj (zdaj) čakam na to, da drug naredi korak, začne pogovor... Nekako se mi zdi, čeprav bi lahko znova, kot že nič kolikokrat, sama začela korake, ki manjšajo razdaljo med ljudmi, da čakam z mirno vestjo. Ker se človek enkrat začne sam sebi zdeti bedak, ko znova in znova drugemu z besedami in dejanji pritrjuje, da ga je vesel, da misli nanj... Ker so odnosi, na vseh relacijah, med nami in ne nazadnje tudi z Bogom, kot dvosmerna cesta... Ker se človek nauči (tudi) biti sam. 

A odnosi niso monologi. Če vedno nekdo daje pobude, če vedno ista stran vzpostavlja povezavo (četudi zgolj telefonsko), če se vedno le en sonči v občuteni naklonjenosti, hkrati pa se ne trudi pokazati, da je drugega vesel, da je hvaležen zanj in da sta mu odstiranje tančic miselnega sveta ter podarjen čas najlepši dar, potem je odnos obsojen na stagniranje, če ne že umiranje..

Ne, to niso malenkosti. Vsaj zame ne. Pristni odnosi, iskreni trenutki so nekaj, kar mi je kot hrana, mi je navdih, mi je moč, da se počutim skoraj nepremagljiva...

Ja, mogoče sem čudakinja. Za koga. A ne rabim glamurja, niti chefov za moj krožnik, niti eksotičnih destinacij, ampak zgolj mir in toplino. Lahko doma. Lahko zgolj ob skodelici čaja ali kozarcu vode. Z ljudmi, ob katerih zna biti še tišina prijetna. A vsega tega se ne da izsiliti. Nenazadnje, mogoče, res kdo tega ne rabi, ali pa si ne upa biti ranljiv v lastni iskrenosti.

Največja ljubezen je dati drugemu svobodo za ne. In hkrati ne z užaljenostjo zapahniti duri lastnega bitja, da odnosu vedno ostaja možnost, da znova vzcveti, da se dvigne kot Feniks izpod pepela...

Umetnost življenja. Spokoj srca in uma. Veselje trenutka. Brez zamer. V hvaležnosti. 

Ideal. In

dar, ki vsak trenutek, naj si bo v družbi ali samoti, spremeni v vrednega.

Lepo je, da si. In lepo je, da sem. :)  

Utrinek iz očem skritega sveta...

 Pred dnevi se dan ni končal kot sem pričakovala, še manj kot bi si želela. Prav opazovala sem se v naslednjem jutru... Med otožnostjo in telesno bolečino se je vtihotapila tudi užaljenost. In nje se za rep drži maščevanje. V tistem trenutku bi, če bi me pocukali za jezik, lahko rekla marsikaj. Čeprav zgolj zato, da bi prizadela, da bi vrnila udarec... Kako prav pride, da je v takih trenutkih človek sam!  Iz muhe bi zrastel slon in iz mojih neizpolnjenih pričakovanj "cela štala"...

A "tlaka s samo seboj" se je šele začela... Po neslišnih dialogih med srcem in glavo, ki sta se s citiranem meni ljubih besed kot da zarotila proti mojem ponosu, se je misel zbistrila... 

Pa ja tolikokrat rečeš, da je največja ljubezen dati drugemu svobodo za ne..

Izpuščati. Glagol, ki zna boleti, saj največkrat pomeni "odreči se". Sanjam, hrepenenjem, načrtom ...
Ker v vsakdanu pomeni kdaj "sprijazniti se", da mi določeno obdobje polzi med prsti;
ker lahko pomeni npr. popustiti objem, čeprav telo "kriči" in kot da se prsti krčevito oklepajo, da bi podaljšali trenutek, ki ima okus polnosti;
ker pomeni priznati si, da drugega, če želim živeti in ne le dihati, krvavo potrebujem, a hkrati ni nujno, da prav s strani tega drugega ne bom zavrnjen in ranjen;
ker pomeni ponoviti s Havlom:"Biti se pravi biti po drugem, biti se pravi biti zaznan."
Ker "izpuščati" v življenju pomeni "sprejeti" in "prepustiti se" ...
Čeprav se zaradi tega kdaj počutiš kot bi se prestrašeno vrtel v najtemnejši noči ter tipal v prazno, kot bi te obdajala koprena megle, ki zaduši vsak, še tako nežen klic po dlani nekoga ...
Ker "prepustiti se življenju " nima nič kaj bolj gotovega izida kot skušati prebresti nepredvidljivo reko, kar se včasih zdi kot neodgovoren hazard, kjer se igraš s priložnostmi, ter iz želje, ko se oziraš za nedosegljivimi "golobi", tvegaš, da izgubiš ali celo pokončaš na trenutke utrujajočega in monotonega "vrabca v roki"...

Vse to se, sploh za nekoga, ki to opazuje pri drugem, večkrat zdi norost.
Dokler temu, da sem jaz, da je vsak izmed nas kot neznaten prah v neskončnosti vesolja, manjka zavest, da smo dragoceni.
In ljubljeni. Sprejeti. Vsemu navkljub.
Brez zamer. Brez mask. Za vedno.

V Božjih očeh. 
In "prepustiti" se naenkrat ne zdi več ruleta, ampak modrost, ki klije iz vere, a vseeno, vsaj meni, povzroča težave ...
Ker si v napuhu prisvajam vlogo, ki mi ne pripada, ko si želim biti ne le "igralec", ampak "scenarist" ... In se zato prevečkrat zavozljam ter si grenim dan.
Pa bi bilo treba "le" živeti trenutek.
In to na polno.
Saj se bo tako rekoč v istem hipu že izgubil v neskončni večnosti.
Kar ni in ne more biti tragedija. Če bo ostal zapisan v Večnem kot vreden ... 

Samo dopovejte mi to zadnje, pa si zaslužite Nobelovo... 

Tako kot je, je prav...

 Na današnji dan me misel kar naprej drega s spominjanjem na doživeto...

Česa vse se ljudje spominjamo? 

In če odmislimo težke in grenke spomine, ki jih v taki ali drugačni obliki, v različno veliki porciji, dodeli življenje vsakemu, kaj ostane, kaj šteje, kaj najbolj skrbno hranimo? (Jože Ramovš je nekoč dejal, da so najbolj ubogi ljudje, ki za spomine shranjujejo samo "gnila jabolka".) 

Iz leta v leto bolj sem prepričana, da so ti, najlepši med dragocenimi spomini, (naj)bolj povezani z "biti" in le redko z "imeti"...

In če bi te, "ta lepe" še enkrat presejali skozi sito? Kaj bi ostalo? Bi se nekomu drugemu zdelo to malenkostno, nepomembno, smešno, mogoče otročje ali celo bizarno?

Pa vendar se hvaležnost pogosto hrani prav iz teh "malenkosti", ki so drugemu dragoceni kot biser...

Zakaj bi ne bil praznik tudi, ne vem, spomin na dan, ko sem ali pa je meni nekdo, povedal, da me ima rad?  Zakaj bi človek to odrinil v pozabo? A taka spominjanja se godijo, ponavljajo, drugače od praznovanj, ki smo jih vajeni. Zgodijo se v tihoti, na samem in v hvaležnosti srca. Brez, da bi bila nujno vezana na koledar. Zgodijo se, ko se kot da same od sebe prebudijo v glavi in ogrejejo srce, prižgejo iskrice in lepšajo vsakdan... 

V hvaležnosti, da preprosto je, kot je. 

Ker je tako najbolj prav. 

Pa čeprav večkrat boli...

Še v pesmi:

TAKO KOT JE, JE PRAV..

Skozi oči katehistinje. In mame.

  Povabili so me, da za župnijski list, napišem nekaj o sebi. A se mi to ne zdi smiselno, še manj potrebno… 

 Bolj rada bi z Vami delila utrinke s srečevanj z veroukarji. Veliko lepega, veliko iskrenosti, ki gane. Tudi do solz. Sploh, ko s prošnjami in zahvalami klečimo pred oltarjem. Nekatere prošnje ostajajo v spominu še leta. Kot takrat, ko je deklica prosila, da bi se ati in mami pobotala in bi spet skupaj živeli… In nato dejansko so. :) 

A utrinki niso zgolj lepi, tudi ne le črno-beli… Je pa res, da na trenutke, konec veroučnega leta je že tak, postanejo tudi malo grenki. In če primerjam obdobje mojih prvih katehetskih let in leta po več kot desetletju? 

Nikakor, ne kot starš, ne kot katehet, ne trdim, da imam "recept", ki deluje, se pa, tako kot mama, kot tudi kot katehet trudim, da bi v malih glavah zbudila zanimanje po Božjem in v mlada srca zasejala vsaj kako drobno seme Dobrega… Dati rast ni v človeški moči, a ljudski rek pravi, da besede mičejo, zgledi pa vlečejo… 

Verjetno nam, vsem, tu zmanjka… 

Kako si drugače razlagati to, da tudi še v 6.r. Zdrava Marija nekaterim ni niti približno domača? 

Kako si drugače razlagati to, da veroukar jasno, če ne že predrzno, pove, da mu je trening več od verouka? Že res, da je vera v prvi vrsti milostni dar, a kako nam lahko Jezus postane vsaj "ne-tujec", če že ne prijatelj, če zanj nimamo časa? Hkrati pa nam je jasno, da tudi za čisto povprečne košarkaške rezultate ni dovolj, če se vpišem v klub, na treninge pa ne prihajam… 

 Ja, vem. Vsi imamo polne dneve. Prepolne. A se da krmariti. Če se hoče. Tudi med treningi, veroukom, gasilskimi in glasbeno šolo. Se da. Če starši hočemo. Mi smo tisti, ki nad prostovoljne dejavnosti dajemo tisto, kar je nam sveto, kar želimo posredovati naslednjemu rodu. In ker smo pri krstu otrok obljubili, da jih bomo vzgajali v veri, bi moralo biti jasno kje naj bi bila vera. Namensko sem napisala vera, ker sam verouk ne pomeni nič. Verouk je zgolj ura in pol na dva tedna, je kot kapljica v oceanu v primerjavi z vero, ki jo iz zgleda vere staršev in starih staršev pije otrok že z materinim mlekom, je kot droben prahec v vesolju, če ga primerjamo s Sv.mašo. Ni tragika, če otroka ni k verouku, je pa žalostno, če ga ni k maši… 

 Sicer pa, vsi bomo dajali odgovor. Vsak zase. A malo v uteho je, če veš, da si vsaj sejal, četudi je potem otrok (za kakšno obdobje) opustil vero…. 

Blagoslovljene počitniške dni :) 

Zgodba za uvod v nov dan...

Srečal sem starca. "Imate čas?" ga pobaram. "Rad bi vas nekaj vprašal."

Starec se nasmehne: "Časa imam dovolj. Kaj pa te zanima?"

"Dolgo ste že na svetu. S čem so Vas ljudje v tem času presenečali?"

Starec odvrne:

"Presenetljivo, naveličajo se otroštva in si želijo odrasti, nato pa zopet želijo postati otroci.

Izgubijo zdravje zaradi naprezanja po čim večjem zaslužku, nato pa ta denar zapravijo, da bi si povrnili zdravje.

Medtem ko zaskrbljeno razmišljajo o preteklosti in prihodnosti, pozabijo na sedanjost.

Živijo, kot da ne bodo umrli, in umrejo, kot da niso nikdar živeli..."

Starec me je prijel za roko in nekaj časa sva uživala v tišini, nato pa sem ga vprašal: "Kaj porečete kot oče, kateri so tisti življenjski nasveti, za katere bi želeli, da jih upoštevajo vaši otroci?"

Starec je odgovoril z nasmehom:

"Da se naučijo, da nikogar ne morejo prisiliti, da jih ljubi. Kar lahko naredijo, je, da pustijo, da so ljubljeni od drugih.

Da se naučijo, da v življenju ni najpomembneje, kaj imajo, temveč koga imajo. Da se naučijo, da se ni dobro primerjati z drugimi.

Da se naučijo, da ni bogat tisti, ki ima veliko, temveč tisti, ki najmanj potrebuje.

Da se naučijo, da potrebuješ le nekaj sekund, da prizadeneš ljubljeno osebo, in da traja desetletja ali pa večnost, da te rane zaceliš.

Da se naučijo odpuščati.

Da se naučijo, da dva človeka lahko gledata na isto stvar zelo različno.

Da se naučijo, da včasih ni dovolj, da jim je oproščeno, oprostiti morajo tudi sami sebi."

         (najdeno na spletu..)

Miselni utrinek

 Tako rada imam, če se mi ljudje, bližnji seveda, odprejo. Mogoče se kdaj zdi, da "rinem" vanje... Pa vendar ni tako. Le do drugih postopam tako, kot želim, da drugi pristopajo do mene.

 Ja, pogosto mi manjka iskren: "Kako si? 

Kako naj začnem razlagati, da nisem v redu, kako naj se odprem, če me drug niti ne vpraša kako sem? Kako, če pa se zdi kot da sem samoumeven avtomat za izpolnjevanje želja? In potem se čudimo, da ljudje pregorijo, psihično zbolijo... Ljudje , tudi pod domačo streho, se kdaj delijo, delimo na  slišane in prezrte, na tiste, ki služijo in one, ki prejemajo, ali bolje jemljejo... Dokler ni mera polna oziroma vodnjak prazen... 

Pa ni treba, da je tako. Najprej si dovolimo, drug drugemu, biti resnični, ranljivi. Dovolimo si priznati, da kdaj ne zmoremo, nenazadnje, da se nam kdaj "ne da"...

Moj mož mi večkrat, ko zagovarjam svoj prav, pove, da sliši, da lahko povem manj na glas. A jaz takrat ne (z)morem šepetati, še manj molčati. ;)

Po drugi strani pa drugič vlagam nore napore, da bi drug zmogel povedati... Ker se bojim zidov, ki rastejo iz neizrečenih besed...

A vendar, se človek enkrat verjetno neha truditi. Po neštetih zavrnitvah, preslišanjih, se sprijazni z razdaljo.. 

Ker če drug ne želi, noče, je kot bi se zaletaval v zid. Preostane le še čakati. 

Z odprtimi vrati, tistimi s kljuko in onimi, ki se odklepajo z zaupanjem. 

Z rokami, ki so pripravljene objeti , in s srcem, ki je pripravljeno pozabiti... 

Do takrat pa velja tisto, da nihče ni izključen, kdor se sam ne izključi. In da obstaja nekaj, kar doseže vse-molitev, ali pa vsaj dobra misel...

Znova.

 Nisem verjela, da se življenje tako hitro spremeni. Nisem verjela, da boli, ko otroci frčijo iz gnezda, še manj, da bom tudi sama kdaj žalostna, ker bodo izbirali poti, tako drugačne od tistega, kar sem, sva jim želela privzgojiti... Trenutno sem pač v tistih letih, ko, po njihovo, nimam pojma, hkrati pa še toliko neumna, da velikokrat prepozno spoznam, da bi več "dosegla, če bi molčala... Ali preprosto (po)čakala, da si sami" pridejo gor" kot pogovorno rečemo... 

A se učim. Vedno znova. Izpuščati in izročati. Tudi skozi vzdihe in med solzami...  In zato znova, po predahu začenjam znova iskati besede. Mogoče bo komu v pomoč, meni je... Mogoče bodo ti zapisi nekoč lepa popotnica mojim otrokom, da bodo spoznali mamo še z druge plati, da bodo začutili, da bo zanje vedno trepetala in molila, da sem jih, in jih bom, vedno ljubila...