V teh dneh se mi v glavi pojavljata dve podobi, ki sta se me v minulih dneh dotaknili. Prva sta mož in žena, ki sta se našla v letih, ko večini zakoncev že postane samoumevno taksiranje vnukov. Ona dva pa, zdaj ko on začenja osmo desetletje, nimata skupnih let še niti do polovice prve okrogle obletnice. A ko se pred skupinico njima dragih on ljubeče zahvali njej, ker mu vedno stoji ob strani, se mu v ganljivi hvaležnosti zatrese glas. Tako lepa sta, ko se, brez da bi jima bilo nelagodno, objameta in poljubita. Verjetno imata drugačne prioritete kot ostali sveži zakonci. Okusila sta "breme samote, osamljenosti", verjetno se bolj zavedata, da sta si dar. Vsem drugim pa kot da rahlo sprašujeta vest.
Druga "slika" pa mi je prišla na uho. Sta po stažu starejša, a po letih dosti mlajša zakonca. Njo vsi poznamo kot skrbno, marljvo.., a mož jo nenehno "popravlja". In ko mu je tako, enkrat med kot da nenehnim samozagovarjanjem na zatožni klopi, rekla, da zakaj je pa nikoli ne pohvali, ji je zmogel reči, da oblečt' se pa zna. 😏 Tega bi jaz sama, ker imam pri tem, da "oblečt' se pa zna", večkrat zares "prste zraven", moral biti vesela. Pa nisem. Ker me boli duša. Ne vem kdo se mi smili bolj. On? Ali ona? On, ker je v samoumevnosti kot da slep ali ona, da mu, da si, to dopusti? Ne vem.
Verjetno bi boljši odgovor, njima in nam, dala onadva zelena zakonca v zrelih letih. V samoumevnosti drug z drugim kaj hitro lahko začnemo ravnati kot svinje z biseri. In vse to pogosto ne le v zmoti, ko bi se nam sosedove lesnike zdele boljše od domačih žlahtnih sadežev, ampak, ker se nam v zaslepljenosti zdi, da je pa poprh sosedovih bolj mamljiv od naših. In tako si grenimo življenja. Namesto da bi si bili "najboljši par". In nehote, z dejanji, dajemo slabe "signale" mlajšim.
Leta pa (nam) minevajo v iluziji, da nas čaka še veliko okroglih... Pa bi bilo lahko čisto drugače. In to ne le, če se, kot verjetno ona prva dva, zavedaš, da težko verjetno, da vama bo (tu) dana skupna vsaj četrt stoletja...
