Na pol poti do zlate ...

Včasih si mi zdi, da se moči uma niti približno ne zavedamo. Nisi to kar ješ, ampak to, kar misliš si. Moč misli je skorajda brezmejna. Včasih te lastna misel prime v "kremlje", drugič ti daje upanje proti upanju. Zna biti celo kot bi razum izgubljal samega sebe.

Čuden klopčič se mi mota po glavi zadnje dni. Če ga analiziram, ali bolje rečeno skušam, čisto laično, razčleniti na osnovne korene, se mi ponuja par iztočnic. 

Zagotovo to, da v teh dneh mineva četrt stoletja od kar sem, sva si, rekla "da". Laž bi bila, če bi rekla, da je tako, kot sem si takrat predstavljala. Verjetno bi oba lahko kdaj, na momente, obupala drug nad drugim. Če si ne bi bila obljubila, da ostajava drug ob drugem za zmeraj. Ko srečaš človeka, ki je (ali pa se vsaj zdi) kot manjkajoči puzzle, dobi življenje eno posebno dimenzijo, je kot bi živel na (po)polno, tako kot sam nisi ne zmogel, ne znal. Lepo je opazovati zaljubljene ljudi ... Imajo en poseben zanos, imajo posebno (za)upanje v človeka ob sebi. Žarijo. Ne le ko so drug ob drugem, ampak že ko izgovorijo drugega ime... 

In potem mi je danes priletel na družbeni zid del (do konca ga ne morem prebrati brez naročnine) Delovega članka. In me potrdil o drugi nitki, ki se mi zapleta v misli ... Danes imamo problem s sprejemanjem odločitev. OD-ločitev pomeni izbrati nekaj, nekoga in hkrati ločiti se od vsega drugega.  No, še bolj imamo problem z vztrajanjem. Z lahkoto najdemo opravičilo ne le za opustitev nečesa, kar se nam ne da več, temveč tudi za konec zveze z nekom, ki nam ne vzbuja več metuljčkov v trebuhu.  A življenje v dvojini niso samo metuljčki, ampak tudi trni, s katerimi drug drugega, ko si upamo biti pristni v svoji resničnosti, ranimo. Največja vrednost zakonca ni v trr-ju, gigantskih šopkih za obletnice in valentinovo, ampak v tem, da veš, da ta človek ob tebi ne bo nikoli obupal, da ostaja, vztraja ob tebi v vseh zakonskih okoliščinah (te znajo biti še bolj burno nepredvidljive od vremenskih), da te bo skril v svoj objem, obrisal solze in vedno znova oprostil ali se opravičil.

In potem se zaveš, da ne bi (več) znal živeti sam. 

Zato se v teh dneh sončim v hvaležnosti...  Najprej za naju in štiri čudovite ljudi, ki so zrasli iz najine ljubezni. Pa za vse lepo, dobro, za spomine, nenazadnje za vsa "brušenja" in "dleta" s katerimi sva se, tako drug ob drugem, kot tudi drug drugega klesala. In za "spomin zlate ribice", ko gre za tisto, kar bi bilo bolje, da bi si bila prizanesla. 

Življenje v dvoje ni (vedno) potica. Je pa vredno truda. Gre. Z zaupanjem v Božjo pomoč in prizanesljivostjo do drugega.

p.s.: Me je najstarejša vprašala, če bi se poročila, če bi ne bila noseča. Ja, bi se. Tudi danes bi se. Znova in spet. Ker je vredno. Ker varnost odnosa "za vedno" daje  tisti pravi okus vsakdanu, ker golo bivanje spremeni v življenje. Ko ob sebi opazuješ miren sen nekoga, ki ga imaš rad, in on tebe, je v duši spokoj. 

In leta minevajo. Preden se zaveš, zavem bova tam, kjer se s Smolarjem začneš strinjati, da je za naju pomlad že mimo ...

Pogled v temnejše kotičke

 V teh dneh se v mojih mislih pojavlja mineštra misli, pričakovanj in obžalovanj. Ter strahov. Jezna sem nase, ker ti slednji rastejo ter preraščajo moje zaupanje in kot da šibijo mojo (ne)vero ...

Ni dneva, da sem med te misli ne pripeljejo besede najine prvorojenke, ko kot piko na i pripovedovanju o odgovoru na lastne zagonetke, z nasmehom doda: "Božji humor". Ta drobna, pred leti tako nebogljena bitja, me preraščajo v vseh pogledih, tudi v globini, širini, moči vere. Te se ne da ujeti v nobeno mersko enoto.  Vidi se zgolj "posledice", čuti se zaupanje in mir. 

Zdi se, da je največja pokora v življenju to, da si ranil L(l)jubljenega. To je trn, ki najbolj zbada. Ko se oziram nazaj, ne le ker se v teh tednih prepletajo obračuni minulega in pričakovanja začetega, ampak tudi, ker se nas vedno manj zbere na skupnih obedih, ker čutim, da otroci, vsak po svoje, začenjajo svoje zgodbe, se zdrznem ob misli, da sem jim "naložila tudi prtljago", ki jim "reže krila"...

 Življenje ni potica. Kdaj pa kdaj človekovo notranjost preplavi tornado, kdaj glava postane kot "ekonom lonec" .. in takrat  besede "buhnejo z vso silo". V tiste, ki niso nič krivi, najpogosteje v najbližje ... Ja, ko se je vsega preveč nabere, bruha iz mene, tudi kaj, kar ne mislim zares. Ker si takrat nisem kos, ker kot da se "borim" za preživetje .... 

Ja, besede pustijo sled ..., ene žlahtnijo, druge bolijo...On pa celi rane. Tudi tvoje, tudi moje. Ker se jih, ko mu priznamo svoje kikse, ne spominja več. Ker nas presega v odpuščanju, mi pa rabimo čas, še bolj pa pomirjenost z lastnim življenjem. 

Nametani okleski

 Gledam, če bo zagorelo. In razpredam misli. Opazujem plamene, ki nekako kot da ne upajo zaobjeti obline lesa. In primerjam. 

Velikokrat pričakujem, pričakujemo, da nekaj uspe. Čeprav smo vložili le malo napora in ne vse, kar bi lahko. Če bi jaz drobna drva, okleske, kot jim rečemo mi, lepše naložila, bi gorelo drugače ... A jih nisem. In zdaj "izgubljam čas", ko čepim pred ognjiščem in gledam v peč ... V življenju pogosto ni nič drugače. V prvo kdaj bolj površno, nato pa parkrat več truda, da se iz površnosti zgodi vsaj povprečnost ...

No, lahko pa ti trenutki, ki jih, izven plansko, lahko bi se reklo po lastni malomarnosti, "trošim", skoraj na kolenih, postanejo če ne že "sol", pa vsaj ogledalo hvaležnosti za tisočere "malenkosti".   Zdravi smo, ljubljeni, pod lastno streho. Vsak po svoje dajemo "okleske" na domače ognjišče. Toplina niso zgolj fizični "okleski", ampak vsa skrb, vse drobne pozornosti, vse drobne geste naklonjenosti, vsa znamenja, da si pripadamo ...  

Toplina doma je ognjišče ljubezni. Ki ostaja, četudi mi, kot posamezniki, kdaj pozabimo nanj. Dom v preprostosti in skromnosti čaka. In nič ne očita. Dokler  je še kdo tam, dokler se iz daljave še vidi dim, ki se kadi iz dimnika krušne peči ...  

Utrinek v jutru

Ko se bliža november, ko so celo v cerkvi že na voljo pratike, se zavem, da bo tudi to leto kmalu le še spomin. In še pogosteje se pojavlja vprašanje kaj mi je dalo, kaj pustilo, s čim zaznamovalo..

Vsakič bolj se mi zdi, da bi ga, če bi šlo, "preskočila". Lepo, a hkrati eno bolj napornih let. Se mi zdi, kot da me je, tako občutno, "postavilo" v eno dimenzijo, kjer so stvari, kjer so "boji", ki jih moram dobiti sama, kjer so rane, ki jih morem razkužiti s tem, da "kopljem" po njih. Ker so mogoče nastale zaradi odrivanja tistih signalov, ki so bili, pa sem si zatiskala oči, ker jih nisem želela videti, ker sem verjela, da pa ne bo tako. A je. 

Vem, da bi si ne, če bi bila moja vera res trdna in močna, postavljala in ponavljala zakaj-ev. A si jih. Ker bi, če bi lahko, kot pri snemanju filma, kak prizor posnela znova, da bi bila prepričana, da nisem ranila.

Vem, da bi, če bi res zmogla, to lahko preložila Nanj in si rekla, da bo On nosil, (od)rešil moje križ(c)e. A ne zmorem.

Zato se sprašujem. 

Vedno znova. Ker pravzaprav ne vem razloga. Mogoče me te odtegnitve, trganja vezi, razdalje in diagnoze bolijo bolj od tistega momenta, ki je pripeljal do prereza popkovine pri otrocih. Mogoče me je čas našel nepripravljeno. Čeprav ne vem, če bom kdaj pripravljena na izpuščanje do te mere, da ne bo, čeprav v in iz ljubezni, zabolelo. Ne vem. Mogoče sem res preobčutljiva, mogoče je to moja pokora-ne vem. 

Upam in molim pa eno, da vsi ti, ki nas življenje fizično odmika, čutimo, da smo si varen pristan.

"Menjava vlog in pozicij" ...

 Pride obdobje v življenju, ko so urniki septembrskih popoldnevov teh, ki nam je podarjeno, da nas nekdo kliče mama ali ata, polni roditeljskih sestankov... Celo tako daleč gre to, da so bili dnevi, ko bi vsaj eden od staršev, pri najinih štirih, potreboval dar bilokacije ... 

A slej ko prej, vse mine. Prehitro mine. Tako se zdaj, kar se roditeljskih tiče, počutim kot mama edinke. Krila starejših treh so dovolj močna, da frčijo sama zase. Lepo. A hkrati se, kot mama, sploh ko občutim, da me "ne rabijo več", počutim osamljeno, nekoristno ... In v ospredje, kot tihe želje za "češnje na njihovih življenjskih torticah", ne stopajo več samo, pa so pomembne, da ne bo pomote, diplome in druge titule, ampak tudi, ali pa predvsem, hrepenenje, da srečajo, da najdejo sorodne duše, katerih življenja se nato zlijejo v harmonijo. Nič ni boljše zagotovilo za polnost življenja, kot to, da se najdeta dva svetova, z istimi temelji, z enakimi pogledi ...

In se spet učim. Tu ni več vabil na "sestanke", ampak kot mama postajam "nemi" opazovalec ...  

Ali bolje "čakalec", z vzdihi na ustnicah? Čakalec, da povedo, da vprašajo, da me spustijo v njihov svet. Z zavedanjem, da preraščajo gnezdo, da si bodo, slej ko prej, začeli spletati svoja. In z upanjem, da so dobili dobro doto delovnih navad in odgovornosti, ter da njihov ponos ni in ne bo pretrd, da bi prosil odpuščanja in odpuščal. Predvsem pa, da čutijo in bodo nad seboj vedno čutili, ne glede na vse, kar tok življenja najsi bo previdno prinese ali po viharju pusti na obali življenja, kokon ljubezni. Najine in Božje.

Čakam. A vmes...

 Večkrat me je že spreletela misel, da pravzaprav vedno čakam. Nekoga. Nekaj... In vedno bolj se mi zdi, da bo tako da poslednjega diha.

O tem sem, v teh dneh, razmišljala predvsem s "pozicije" mame. Čakala sem prve gibe, pa prvi jok, prve besede in prve korake. Po večini sama radost. Nato sem dočakala tolike nepričakovane buške in solze, ko je bil moj objem kot najbolj varen svet in poljubček in malo pihanja čudežno zdravilo. Prvi vztrajni in včasih uporniški "bom sam-a" so me, ne da bi vedela, pripravljali na čas, ko jih ne pokrijem več za lahko noč, ko moj "ne" zanje ni več strog, ampak bolj prigovarjajoč, saj odločitve sprejemajo sami ... 

A še vedno čakam. 

Čakam, da izberejo, čakam, da povedo. Čakam, da jim uspe, kar si zadajo. Ni večje radosti, kot biti ponosen na lastnega otroka. A vmes kdaj zadržujem dih in jokam. Molim. 

In čakam. Ter se učim molčati, ko/če me ne vprašajo za svet. A vmes kdaj trepetam. In molim. In upam, da bodo izbrali prav.

In se zavem, da od kar sem mama, moje srce ni in nikoli več ne bo zares samo moje. Ker bo vedno bilo, hrepenelo, trepetalo, bolj kot zame, za njih štiri. 

In čakam.  

In bom čakala. Do kraja. To je moja največja, najlepša in nikoli končana naloga. Da sem jim varen pristan...

Čakaj. Prepusti. Molči. Moli. 

Vedno bolj mi je jasno, da to ni preprosto in ne bo enostavno. Da se tega učim z njimi in ob njih, da zdaj oni novih "dimenzij" učijo mene. Da je čas, ko je nekaj bilo tako kot sem rekla, mimo in da mi ostaja moli, prepusti, molči. In čakaj. Ter ljubi.

Na današnji dan...

 Danes me je na momente odnašalo med spomine. Skoraj četrt stoletja je od takrat, ko sva se poročila. Na ta leta hvaležno gledam kot na čas blagoslova, ki je minil tako hitro, da sploh ne vem kdaj... 

Postala sva starša. Štirikrat! In ta ob rojstvu popolnoma od naju odvisna bitja se zdaj, drug za drugim osamosvajajo. Še poslednja valeta nas čaka letos... Ne vem še kako je (bo) živeti, ko te "ne potrebujejo" več. Kako je ne biti več najpomembnejše in najbolj ljubljeno bitje njihovega življenja...; zaboli, a tako je prav, to pomeni, da bodo znali živeti.

Midva pa se bova učila znova. Biti (samo) drug z drugim. Opazovati njihove zgodbe in se učiti svetovati le takrat, ko bodo za nasvet prosili... Se mi zdi, da sem ta leta na življenje pripravljala predvsem njih, niti malo pa sebe. Rada sem mama, tista "dnevno potrebna " mama, a zanje postaja domače gnezdo pretesno...

V zakonu, po teh letih si že upam reči, pride marsikaj. 

Na momente bi bilo najbolj preprosto reči, da se ne grem več, toda če nisi prevelik egoist, ne moreš misliti le nase...

Sploh pa, mene so učili, da se dana beseda drži... Pa da bi prelomil pred Bogom dano? Zato, ja, verujem in čutim, da zakrament sv.zakona ni "blažev žegen", kot se krivično omadežuje blagoslov skorajšnjega godovnjaka, ampak kot struga za Božjo milost...

Ko si starš, tvoje srce ne bije le zate, ko si starš, imaš odgovornost do otrok. Tudi to, da jim skušaš dati varnost in toplino doma.

Odnaša me med spomine, tudi med najine svate... Tolikih ni več tu... Življenje je (pre)kratko, da bi si ga grenili, življenje je tako zelo krhko, da bi ga bilo škoda pozabiti živeti in s trmastim vztrajanjem teptati srečo bližnjih..., najbolj pa je škoda, da bi danes pozabili ljubiti... Ker jutrišnji dan ni nujno da pride...

"Nihče ni izključen, kdor se sam ne izključi."

 V teh dneh se mi v glavi znova in znova prebujajo misli, ki jih z lahkoto povežem s kom, ki je zaznamoval moje življenje. Mnogokrat se mi zdi, da me to citati kot da znova "nacentrirajo".

   "Nihče ni izključen..." Ima me, da bi misli oporekala, a vendar ji nazadnje dam prav. Vsakdo zase ve, zakaj se umika od nekod... Pa vendar se me, v kolikor se trudimo živeti pristne relacije odnosov, vsak umik, hote ali nehote, dotakne in odpira mnoge zakaj-e.  

Mnogi starši, se srečujemo s tem, ko otroci "zavržejo" kaj od tega, kar smo jim skušali pre-dati kot doto za življenje. 

Mnogokrat se sami počutimo kot pozabljena, če ne že zavržena prtljaga ob "caminu" koga od teh, za katere smo mislili, da smo si opora in navdih...

Nato, najpogosteje, človek izpraša sebe, če je ranil drugega, dal povod za umik. Samoobtoževanje je huda mora, je kot oblak, ki iz dneva v dan postaja bolj črn in bolj težak...

Modrost je, če znaš, čeprav z otožnostjo v srcu, dati drugemu svobodo za ne in hkrati ne "zapirati vrat". A pot do tam, da se sprijazniš, ni preprosta. Lažje je, če veš, da četudi se zarastejo stezice med nami, ostaja neskončnost in neomejenost znotraj miselnega in duhovnega sveta. Dobra misel in molitev nimata mej.

Zato, ja, nihče ni izključen, kdor se sam ne izključi, toda velja tudi  nasprotno... Nihče me ne more izključiti, ko ti želim dobro, ko molim zate... In nihče me ne bo prepričal, da se dobra misel kar izgubi...

* "Nihče ni izključen kdor se sam ne izključi" , je velikokrat  ponovljena misel našega pokojnega župnika.

Na prvi dan leta...

 1.januar je. Ne vem kam se bolj "oziram", naprej ali nazaj? Prepletam hvaležne spomine in zaupanje, da bo tudi v naprej vse kot je najbolj prav...

V minulem letu je bilo nekaj "trdih orehov", a vendar sem obdarjena s spominom, ki dogodke, ki niso vredni spominjanja, nekako ali shrani s pogledom iz bolj prijaznega zornega kota, ali pa jih preprosto da pod "delete".

V spominsko knjigo mi je osnovnošolska učiteljica (takrat še tovarišica), slavistka, zapisala misel Iva Andriča:"Toliko stvari smo se v življenju bali. Pa se ni bilo treba. Treba je bilo živeti." Se mi zdi, da se misel popolnoma zlije z "dovolj je dnevu lastna teža."

Ko pogledam nazaj, si pojem Tako kot je, je prav . Ko se zaprejo ena vrata, se odprejo druga...

Ja, hvaležna sem. Za družino, odraščajoče otroke, za to, da smo kolikor toliko zdravi, hvaležna za ljubo zemljico in topel domek, hvaležna za novo službo, ki me je postavila pred kakšen izziv, a mi hkrati poslala na pot tolike čudovite ljudi... Hvaležna, da sem nekako pomirjena s svojim življenjem, da pravzaprav živim svoje sanje, hvaležna, da čutim Božji blagoslov...

A še vedno se učim... Premagovati sebe. Sprejemati in dopuščati, da ti misliš drugače. Še vedno se učim ne biti užaljena. Še vedno se oklepam lastnega prav in dopuščam, da me pretirana skrb dobi v svoj primež, še vedno se obnašam kot bi bila nenadomestljiva. In še vedno se srce in glava dajeta, ko je treba prepuščati, ko je moč le izročati... 

Bog daj, da bi bilo komaj začeto leto, leto vztrajanja v malih, dobrih namerah..., da bi mala dejanja prekipevala od veliko ljubezni... 

Vedno bolj se mi zdi, da nočem zares "odrasti". Ker ko se neha "rast", ko je končano "pomlajanje", ostane le nekaj, kar vodi k praznini. Ta pa sploh nima veze z leti. Preveč mladih obrazov je kot bi se jih, zaradi te praznine, dotaknil hlad. In mnogo onih, ki na jesen življenja, navkljub križem žarijo... In ti so v zgled in v navdih. Tudi na 1.januar. Ker so znamenje in dokaz, da je treba, kljub strahovom, kljub križem,ki jih nalaga življenje, zgolj in samo živeti... Z zaupanjem, da je in bo, vse tako kot je prav!

Odmev...

 V sklopu službe obiskujem "Montessori predavanja", no, bolje bi se jim reklo "urice"... In se, tako mimogrede, čeprav to ni osnovni namen,

naučim kaj tudi o sebi.

"Povejte nekaj v čemer je vaš sodelavec (ki naključno sedi nasproti) dober",se je glasilo začetno navodilo. Kaj pravzaprav vem o človeku, ki ga zgolj srečujem na hodniku??

Nato pa:"Povejte v čem ste pa vi dobri? Pa ne bit' skromni..."

Pa res, se kdaj pohvalim? Sebe? Na glas ali pa vsaj tako na tiho, v sebi? Nenazadnje, znam sprejeti pohvalo, kompliment? Ali pa bolj sledim onemu "lastna hvala, cena mala"? Ker se to zdi v nasprotju s skromnostjo?

Nenazadnje to slednje izpodbija že tisti stavek:"Kaj imaš, česar nisi prejel?" In če si prejel, ni "tvoje", ampak ti je bilo dano, z namenom, da uporabiš...

Ne, ne delim preveč pohval, ne drugim, še manj sebi. Ker prepogosto bolj vidim tisto, kar ni, kot tisto, kar je... In opaziti tisto, kar ni, je premosorazmerno s časom in bližino, ki jo delim s sočlovekom.  Lahko je  splošno (po)hvaliti nekoga, s katerim zgolj izmenjaš pogled, nasmeh ali pozdrav, teže je, ko se med seboj poznamo in zaznavamo v globinah naših biti... Ker ni prostora za fraze in floskule, ker ni fasad, ampak realnost. In pogosto, vsaj jaz, pozabljamo, da je realnost edina resnična, edina lepa, da je edino iskrenost tista, ki realnosti daje moč, da obstaja, vztraja in ostaja...

In potem se zgodi, da se zaveš, da znaš prositi, čeprav včasih brez izrečenega prosim, da pa šparaš zahvale in pohvale... Pa tako pogrejejo človekovo notranjost...

Evo, izziv. Mogoče že za danes, za nocoj, mogoče, ne vem, za bližajoči se advent... Povejmo si lastna občutja in čutenja, povejmo to, kar cenimo pri drugem, podarimo si bližino in objem. Ker je to največ, kar si, na poti sprejetosti in ljubljenosti, v vseh odnosih, (z)moremo dati...

Na predvečer praznika.....

Nekateri se gredo maškare, meni pa v tem večeru misli odplavajo....
 1. novembra kot otrok nisem imela rada.... Zdel se mi je turoben in mrk... Grobovi, ob katerih smo ustavljali korak, so bili zaznamovani z imeni ljudi, ki so se mi zdeli tako zelo oddaljeni, da so  mi bili navkljub krvnim vezem, skoraj kot tujci... Njihova  in moja življenjska pot se največkrat ni niti bežno dotaknila...
 Sta mi pa ta praznik na poseben način "zaznamovala" stara mama in stari ate. Nobeno leto, pa čeprav je mraz rezal do kosti, nista zamudila ne večernic, niti blagoslova pokopališča. Zvečer pa sta, navkljub lepi starosti, kleče, s komolci opirajoča na stol, molila zanje, ki jih ni več tu... Kdo ve koga vse sta se spominjala...
Zagotovo staršev, pa vseh, ki so preko let odhajali v večnost, pa vsak svojega brata, ki sta oba nosila ime istega svetnika, ki ga upodabljajo z gosjo ob nogi... A ta brata si nista "delila" le krstnega patrona, ampak tudi to, da je oba, v cvetu mladosti, pokosila druga svetovna vojna, ter njuni telesi zagrnila neznano kje...
Vem tudi, da je stara mama v zadnjih letih pogosto živo sanjala njunega sinčka, ki je poslednjič izdihnil, ko so ga nesli od krsta...
 Oba, babica in dedek, že več kot desetletje počivata na božji njivi... Življenje gre naprej in zgodovina se ponavlja. Zdaj namreč ob nama med grobovi hodijo najini otroci in sprašujejo podobno kot sem sama pred kake četrt stoletja... Za njih sta, čeprav pradedek in prababica, "tujca", ki ju poznajo le s fotografij... A meni se za črkami v kamen vklesanih imen slikajo podobe, ki so sicer minile, a v meni živijo in mi še vedno, kdaj pa kdaj, v hvaležnosti zameglijo pogled..
Ne bom Vam prižigala sveč. Spomin na vas, babice, dedki, botrca in boter, teta Katrca, pa Karlina in  Herman, pa pokojni župnik, ki me je krstil in poročil, pa Vejhečev stric, in vedno nasmejana Jure in Stane....., je kot plamenček, ki bo v mojih spominih živel dokler ne dogori stenj mojega življenja...
Ne vem kdaj bo to (pa čeprav se pogosto obnašam kot da še ne more biti kmalu)...
Takrat se pa itak srečamo... Ker verjamem, da vezi, ki se stekejo med ljudmi, ne more pretrgati smrt, računam na Vas, da mal' "pofehtate" zame "tam gor"...

Gospod (po)skrbi...

Eni radi uporabljajo besedo naključje, drugi usoda, jaz pa, ko bolj in bolj razmišljam, temu, s hvaležnostjo, rečem Božji načrt.

Znova in znova me življenje pripelje do tam, ko ostajam brez besed. Ko se le čudim. Tisto nevidno se ob človeku začuti kmalu, če ne že takoj... Ne vem po kakšnem ključu, a kot bi se zaznale duše, kot bi se srečala srca, ki v drugem čutijo nekaj, kar jim je dragoceno... In tako se rojevajo prijateljstva.

Prijateljske vezi so več kot kri. Niso, če niso preračunljive, vezane ne na spol, ne na starost, kaj šele status. So kot bi si z obraza postrgal make up in pred drugim preprosto zgolj in samo bil. Pa bi se mu vseeno zdel lep.  In bil hkrati varen. Ter tako sprejet. Z zavedanjem, da veš kdo je drugi in kdo si ti sam. Z zaupanjem, da se lahko zaneseš nanj.

V različnih trenutkih pogrešamo prijateljsko bližino. Enim manjka družba ob mizi, drugim na potepanjih, tisti bolj "občutljivi" pa potrebujemo predvsem varnost, kjer smemo ubesediti sanje, strahove in doživetja.  Tega ne razume kdor sam ne potrebuje takih odnosov, kjer smeš in upaš biti ranljiv. A ni skrivnostno in čudovito hkrati, da se "taki" kdaj začutimo med seboj tako rekoč skoraj takoj? In to nepričakovano, brez da bi se iskali. In besede stečejo, kot bi se poznali že od nekdaj, kot bi si bili poslani. 

Vedno bolj verjamem, da smo si namenjeni, da se naše poti križajo z namenom, da bi si bili opora, navdih, da bi si pomagali vztrajati v dobrem. Da bi nam tako Bog po drugem podarjal to, kar pogrešamo pri sebi... Da smo drug drugemu lahko tudi kot angeli v človeški podobi...

Jezus, vate zaupam!

 Med delom se v mislih večkrat poigravam s številkami...  Kdaj so minila ta leta, ki so že tričetrt najinih otrok ponesla preko "magične" 18-ke..

 Že kar nekaj let pa je, med šolskim letom, "mojih" tudi nekaj otrok, ki prihajajo k verouku.
Bili so četrtki, ko so bili popoldnevi kot bi si jih lahko le želela, vmes pa tudi taki, ko se je zdel edini cilj le, da zdržim, da "preživim".... :)
Ne vem, kaj je otrokom dalo leto, kaj so "odnesli", a zaupam, da "rast" ni odvisna od mene.
Meni so ogromno dali. Nenazadnje kdaj, zaradi njih, drugače gledam tudi na naše štiri.

 ;)

Ne da se opisat' momenta, ko te spreleti "kurja polt" in se zdrzneš, ker čutiš, da otroci "pijejo" besede.
Lepo je, ko se nadrenjajo na stopnici pod tabernakljem, a nekam moten postane moj pogled, ko se kdaj zasliši glasek, ki na najsvetejšem kraju zmore ubesedit' to, kar ga boli, ko prosi da bi dedi ozdravel ali pa da bi se ati in mami pobotala in bi bili spet vsi skupaj...
Tako iskreni in še nič kaj preračunljivi so mali čmrlji...

foto:radio.ognjisce.si

 A v teh dneh me nekaj še posebej boli... In na prvi trenutek se zazdi, da sem brez "moči"...
Si predstavljate kako bi se znašel v prometu nekdo, ki bi tečaj CPP-ja delal s figo v žepu, ker da jih dela samo toliko da jih pač ima, upoštevati jih pa nima niti namena, ker bo vozil po svoje? Menda je kar vsem jasno, da se ne bi dobro končalo... Nekako v tem stilu se marsikdo obnaša do verouka in zakramentov...

Že res da se vsa leta občasno zalotim v želji, da bi bil verouk "vreden" vsaj toliko kot trening ali pa plesne, ali celo mažoretke, da bi ne bil le nekaj, kar odkljukaš, potem pa pozabiš. Mogoče je prav šmarnični maj tisti, ki bi jim lahko dal začutiti mladostni naboj Cerkve,  mogoče jim bo čisto neka "malenkost" pomagala utrditi zavest, da tu je in bo vedno mesto tudi zanje, mogoče je veroučni obisk cerkve tisti, ki jim bo pustil spomin, da se na kolenih izprosi marsikaj. 

To je dosti težje, če ga starš pospremi do vrat, sam pa med tem odide na čvek. Kako drugače je otrokom, ko skupaj z njim molita tudi ata ali mama. To je tisti pravi verouk! To je zgled, ki ga ne more dati noben katehet.

Gledano nazaj je pod "skupno črto" letošnjega leta seštevek tega, kar je ostalo meni, najlepše ujet v besedi hvaležnost in zaupanje.
 Če je v kom ostala tista resnična sled, bo pokazal čas, On za  "zlatimi vratci" pa tako pazi nanje, zato ni prostora za strah. Mogoče bo kdo, v lastni svobodi, res "zataval", a verujem, da bo, čeprav po mnogih ovinkih, spet našel pot...
In nikoli se ne ve, mogoče mu en sam majski večer, mogoče rožni venec Božjega usmiljenja pred tabernakljem, pusti v spominu kaj, kar mu bo čez leta naravnalo "kompas"..., jaz pa ponavljam le: "Jezus, vate zaupam." 

Iz leta v leto bolj ...

Iz leta v leto bolj brez besed

in bolj pretresena od Golgote ...

Iz  leta v leto bolj ganjena od "norosti" Božje ideje 

in poslušnosti sina, sploh pa "norosti" Ljubezni ...

Iz leta v leto bolj spoznavam,

da sama stokam že pod "križci" vsakdana (tudi zdajšnje stanje, ko mi pravzaprav (še) nič ne manjka, je tak križec),

ki se s svojo majhnostjo izgubljajo v senci Lesa, 

kjer Križani čaka, da bi mi smel biti "Simon" ...

Iz leta v leto bolj zaupam v žarke iz Njegove prebodene strani, 

brez Svetlobe bi ne bilo beline niti za drobceno snežinko...

In iz leta v leto bolj srčna postaja aleluja...

Naj bo taka tudi Tvoja!!!...

Ker je vstal in živi!

Ter čaka in ljubi! Slehernega izmed nas.

Imamo razlog za veselje. In hvaležnost. :) 

Ker smo ljubljeni. Odkupljeni. Odrešeni. Za vso večnost. Aleluja!!

"Go with the Flow? "

 Ko se zdi, da so stvari na pravem mestu, da vse "klapa" in "štima", se rado začne nekje komplicirati... Vsaj meni. 

V vsaki taki situaciji se počutim kot da imam velik problem. Pa mogoče le ni tako velik, če bi zmogla pogledati čez "planke" do njih, ki se zares borijo za preživetje, ali še huje:za življenje. 

Mogoče tako mora biti, da se zavem tega, kar imam? Mogoče je to le brca za korak naprej? A kako stopiti, če nisi prepričan v lasten korak, če se počutiš, kot da stopaš v neznano? Če se čutiš sam? In te (me) je strah?

Nekaj mi manjka. Zgovarjam se, da nimam "papirja", pa je bolj res, da nimam poguma za nove korake, predvsem pa, da bolj slabo trgujem s podarjenimi mi talenti, ker se oklepam vrabca v roki, saj goloba slutim le v obrisih.. 

"Go with the flow." 

Ne vem. Nekako bi, vsaj zdi se mi, po moji uporniški duši, rajši šla proti toku, kot pa s tokom. A poguma mi manjka. In zaupanja vase.

Res pa je, da veselje in strast ne pomenita nujno kruh... In moje strasti so vse bolj take neprofitne. Začenši s šivanko ali pa z ljubeznijo do prepletanja besed... 

Med vdihi se sprašujem kakšen plan ima Življenje z menoj? Kam me vodi? Zdelo se je kot nalašč zame, kot manjkajoči delček... Zdaj se zdi, da sem v ta košček sestavljanke vsakdana polagala (pre)več... Da nisem tako svobodna in da bom morala spet okrepiti zaupanje, da vse bo. Ob pravem času. Kot strela z jasnega. Kot je bilo, ko so se mi, takrat čisto iznenada, odprla ta "vrata". 

A res prerastemo določene poti? Pa tako lepo je  delati s in za srčne ljudi... A res pridemo do razpotij, ko se s podanimi dlanmi, objemi in hvaležnostjo v srcu, razidejo poti? 

"Go with the flow"  ne zmorem zlahka. Tudi  zato, ker nikamor ne stopam z rezervo, ampak z vsem, kar sem... Bo že tako, kot je prav. Mora biti. Priložnost me bo našla. Vem, da me bo. Le potrpežljivosti, poguma in zaupanja mi manjka. 

Ker me je ugrabil strah in njegove nevidne, a strašno dolge sence... 

Ena na ena. S samim seboj.

 Kot da so se besede zataknile nekje v meni. Ali pa mi je zmanjkalo poguma?

Ali pa sem se mogoče le vdala? Ne vem.

A čutim, da je v meni mir... Čeprav kdaj (zdaj) čakam na to, da drug naredi korak, začne pogovor... Nekako se mi zdi, čeprav bi lahko znova, kot že nič kolikokrat, sama začela korake, ki manjšajo razdaljo med ljudmi, da čakam z mirno vestjo. Ker se človek enkrat začne sam sebi zdeti bedak, ko znova in znova drugemu z besedami in dejanji pritrjuje, da ga je vesel, da misli nanj... Ker so odnosi, na vseh relacijah, med nami in ne nazadnje tudi z Bogom, kot dvosmerna cesta... Ker se človek nauči (tudi) biti sam. 

A odnosi niso monologi. Če vedno nekdo daje pobude, če vedno ista stran vzpostavlja povezavo (četudi zgolj telefonsko), če se vedno le en sonči v občuteni naklonjenosti, hkrati pa se ne trudi pokazati, da je drugega vesel, da je hvaležen zanj in da sta mu odstiranje tančic miselnega sveta ter podarjen čas najlepši dar, potem je odnos obsojen na stagniranje, če ne že umiranje..

Ne, to niso malenkosti. Vsaj zame ne. Pristni odnosi, iskreni trenutki so nekaj, kar mi je kot hrana, mi je navdih, mi je moč, da se počutim skoraj nepremagljiva...

Ja, mogoče sem čudakinja. Za koga. A ne rabim glamurja, niti chefov za moj krožnik, niti eksotičnih destinacij, ampak zgolj mir in toplino. Lahko doma. Lahko zgolj ob skodelici čaja ali kozarcu vode. Z ljudmi, ob katerih zna biti še tišina prijetna. A vsega tega se ne da izsiliti. Nenazadnje, mogoče, res kdo tega ne rabi, ali pa si ne upa biti ranljiv v lastni iskrenosti.

Največja ljubezen je dati drugemu svobodo za ne. In hkrati ne z užaljenostjo zapahniti duri lastnega bitja, da odnosu vedno ostaja možnost, da znova vzcveti, da se dvigne kot Feniks izpod pepela...

Umetnost življenja. Spokoj srca in uma. Veselje trenutka. Brez zamer. V hvaležnosti. 

Ideal. In

dar, ki vsak trenutek, naj si bo v družbi ali samoti, spremeni v vrednega.

Lepo je, da si. In lepo je, da sem. :)  

Utrinek iz očem skritega sveta...

 Pred dnevi se dan ni končal kot sem pričakovala, še manj kot bi si želela. Prav opazovala sem se v naslednjem jutru... Med otožnostjo in telesno bolečino se je vtihotapila tudi užaljenost. In nje se za rep drži maščevanje. V tistem trenutku bi, če bi me pocukali za jezik, lahko rekla marsikaj. Čeprav zgolj zato, da bi prizadela, da bi vrnila udarec... Kako prav pride, da je v takih trenutkih človek sam!  Iz muhe bi zrastel slon in iz mojih neizpolnjenih pričakovanj "cela štala"...

A "tlaka s samo seboj" se je šele začela... Po neslišnih dialogih med srcem in glavo, ki sta se s citiranem meni ljubih besed kot da zarotila proti mojem ponosu, se je misel zbistrila... 

Pa ja tolikokrat rečeš, da je največja ljubezen dati drugemu svobodo za ne..

Izpuščati. Glagol, ki zna boleti, saj največkrat pomeni "odreči se". Sanjam, hrepenenjem, načrtom ...
Ker v vsakdanu pomeni kdaj "sprijazniti se", da mi določeno obdobje polzi med prsti;
ker lahko pomeni npr. popustiti objem, čeprav telo "kriči" in kot da se prsti krčevito oklepajo, da bi podaljšali trenutek, ki ima okus polnosti;
ker pomeni priznati si, da drugega, če želim živeti in ne le dihati, krvavo potrebujem, a hkrati ni nujno, da prav s strani tega drugega ne bom zavrnjen in ranjen;
ker pomeni ponoviti s Havlom:"Biti se pravi biti po drugem, biti se pravi biti zaznan."
Ker "izpuščati" v življenju pomeni "sprejeti" in "prepustiti se" ...
Čeprav se zaradi tega kdaj počutiš kot bi se prestrašeno vrtel v najtemnejši noči ter tipal v prazno, kot bi te obdajala koprena megle, ki zaduši vsak, še tako nežen klic po dlani nekoga ...
Ker "prepustiti se življenju " nima nič kaj bolj gotovega izida kot skušati prebresti nepredvidljivo reko, kar se včasih zdi kot neodgovoren hazard, kjer se igraš s priložnostmi, ter iz želje, ko se oziraš za nedosegljivimi "golobi", tvegaš, da izgubiš ali celo pokončaš na trenutke utrujajočega in monotonega "vrabca v roki"...

Vse to se, sploh za nekoga, ki to opazuje pri drugem, večkrat zdi norost.
Dokler temu, da sem jaz, da je vsak izmed nas kot neznaten prah v neskončnosti vesolja, manjka zavest, da smo dragoceni.
In ljubljeni. Sprejeti. Vsemu navkljub.
Brez zamer. Brez mask. Za vedno.

V Božjih očeh. 
In "prepustiti" se naenkrat ne zdi več ruleta, ampak modrost, ki klije iz vere, a vseeno, vsaj meni, povzroča težave ...
Ker si v napuhu prisvajam vlogo, ki mi ne pripada, ko si želim biti ne le "igralec", ampak "scenarist" ... In se zato prevečkrat zavozljam ter si grenim dan.
Pa bi bilo treba "le" živeti trenutek.
In to na polno.
Saj se bo tako rekoč v istem hipu že izgubil v neskončni večnosti.
Kar ni in ne more biti tragedija. Če bo ostal zapisan v Večnem kot vreden ... 

Samo dopovejte mi to zadnje, pa si zaslužite Nobelovo... 

Tako kot je, je prav...

 Na današnji dan me misel kar naprej drega s spominjanjem na doživeto...

Česa vse se ljudje spominjamo? 

In če odmislimo težke in grenke spomine, ki jih v taki ali drugačni obliki, v različno veliki porciji, dodeli življenje vsakemu, kaj ostane, kaj šteje, kaj najbolj skrbno hranimo? (Jože Ramovš je nekoč dejal, da so najbolj ubogi ljudje, ki za spomine shranjujejo samo "gnila jabolka".) 

Iz leta v leto bolj sem prepričana, da so ti, najlepši med dragocenimi spomini, (naj)bolj povezani z "biti" in le redko z "imeti"...

In če bi te, "ta lepe" še enkrat presejali skozi sito? Kaj bi ostalo? Bi se nekomu drugemu zdelo to malenkostno, nepomembno, smešno, mogoče otročje ali celo bizarno?

Pa vendar se hvaležnost pogosto hrani prav iz teh "malenkosti", ki so drugemu dragoceni kot biser...

Zakaj bi ne bil praznik tudi, ne vem, spomin na dan, ko sem ali pa je meni nekdo, povedal, da me ima rad?  Zakaj bi človek to odrinil v pozabo? A taka spominjanja se godijo, ponavljajo, drugače od praznovanj, ki smo jih vajeni. Zgodijo se v tihoti, na samem in v hvaležnosti srca. Brez, da bi bila nujno vezana na koledar. Zgodijo se, ko se kot da same od sebe prebudijo v glavi in ogrejejo srce, prižgejo iskrice in lepšajo vsakdan... 

V hvaležnosti, da preprosto je, kot je. 

Ker je tako najbolj prav. 

Pa čeprav večkrat boli...

Še v pesmi:

TAKO KOT JE, JE PRAV..

Skozi oči katehistinje. In mame.

  Povabili so me, da za župnijski list, napišem nekaj o sebi. A se mi to ne zdi smiselno, še manj potrebno… 

 Bolj rada bi z Vami delila utrinke s srečevanj z veroukarji. Veliko lepega, veliko iskrenosti, ki gane. Tudi do solz. Sploh, ko s prošnjami in zahvalami klečimo pred oltarjem. Nekatere prošnje ostajajo v spominu še leta. Kot takrat, ko je deklica prosila, da bi se ati in mami pobotala in bi spet skupaj živeli… In nato dejansko so. :) 

A utrinki niso zgolj lepi, tudi ne le črno-beli… Je pa res, da na trenutke, konec veroučnega leta je že tak, postanejo tudi malo grenki. In če primerjam obdobje mojih prvih katehetskih let in leta po več kot desetletju? 

Nikakor, ne kot starš, ne kot katehet, ne trdim, da imam "recept", ki deluje, se pa, tako kot mama, kot tudi kot katehet trudim, da bi v malih glavah zbudila zanimanje po Božjem in v mlada srca zasejala vsaj kako drobno seme Dobrega… Dati rast ni v človeški moči, a ljudski rek pravi, da besede mičejo, zgledi pa vlečejo… 

Verjetno nam, vsem, tu zmanjka… 

Kako si drugače razlagati to, da tudi še v 6.r. Zdrava Marija nekaterim ni niti približno domača? 

Kako si drugače razlagati to, da veroukar jasno, če ne že predrzno, pove, da mu je trening več od verouka? Že res, da je vera v prvi vrsti milostni dar, a kako nam lahko Jezus postane vsaj "ne-tujec", če že ne prijatelj, če zanj nimamo časa? Hkrati pa nam je jasno, da tudi za čisto povprečne košarkaške rezultate ni dovolj, če se vpišem v klub, na treninge pa ne prihajam… 

 Ja, vem. Vsi imamo polne dneve. Prepolne. A se da krmariti. Če se hoče. Tudi med treningi, veroukom, gasilskimi in glasbeno šolo. Se da. Če starši hočemo. Mi smo tisti, ki nad prostovoljne dejavnosti dajemo tisto, kar je nam sveto, kar želimo posredovati naslednjemu rodu. In ker smo pri krstu otrok obljubili, da jih bomo vzgajali v veri, bi moralo biti jasno kje naj bi bila vera. Namensko sem napisala vera, ker sam verouk ne pomeni nič. Verouk je zgolj ura in pol na dva tedna, je kot kapljica v oceanu v primerjavi z vero, ki jo iz zgleda vere staršev in starih staršev pije otrok že z materinim mlekom, je kot droben prahec v vesolju, če ga primerjamo s Sv.mašo. Ni tragika, če otroka ni k verouku, je pa žalostno, če ga ni k maši… 

 Sicer pa, vsi bomo dajali odgovor. Vsak zase. A malo v uteho je, če veš, da si vsaj sejal, četudi je potem otrok (za kakšno obdobje) opustil vero…. 

Blagoslovljene počitniške dni :) 

Zgodba za uvod v nov dan...

Srečal sem starca. "Imate čas?" ga pobaram. "Rad bi vas nekaj vprašal."

Starec se nasmehne: "Časa imam dovolj. Kaj pa te zanima?"

"Dolgo ste že na svetu. S čem so Vas ljudje v tem času presenečali?"

Starec odvrne:

"Presenetljivo, naveličajo se otroštva in si želijo odrasti, nato pa zopet želijo postati otroci.

Izgubijo zdravje zaradi naprezanja po čim večjem zaslužku, nato pa ta denar zapravijo, da bi si povrnili zdravje.

Medtem ko zaskrbljeno razmišljajo o preteklosti in prihodnosti, pozabijo na sedanjost.

Živijo, kot da ne bodo umrli, in umrejo, kot da niso nikdar živeli..."

Starec me je prijel za roko in nekaj časa sva uživala v tišini, nato pa sem ga vprašal: "Kaj porečete kot oče, kateri so tisti življenjski nasveti, za katere bi želeli, da jih upoštevajo vaši otroci?"

Starec je odgovoril z nasmehom:

"Da se naučijo, da nikogar ne morejo prisiliti, da jih ljubi. Kar lahko naredijo, je, da pustijo, da so ljubljeni od drugih.

Da se naučijo, da v življenju ni najpomembneje, kaj imajo, temveč koga imajo. Da se naučijo, da se ni dobro primerjati z drugimi.

Da se naučijo, da ni bogat tisti, ki ima veliko, temveč tisti, ki najmanj potrebuje.

Da se naučijo, da potrebuješ le nekaj sekund, da prizadeneš ljubljeno osebo, in da traja desetletja ali pa večnost, da te rane zaceliš.

Da se naučijo odpuščati.

Da se naučijo, da dva človeka lahko gledata na isto stvar zelo različno.

Da se naučijo, da včasih ni dovolj, da jim je oproščeno, oprostiti morajo tudi sami sebi."

         (najdeno na spletu..)

Miselni utrinek

 Tako rada imam, če se mi ljudje, bližnji seveda, odprejo. Mogoče se kdaj zdi, da "rinem" vanje... Pa vendar ni tako. Le do drugih postopam tako, kot želim, da drugi pristopajo do mene.

 Ja, pogosto mi manjka iskren: "Kako si? 

Kako naj začnem razlagati, da nisem v redu, kako naj se odprem, če me drug niti ne vpraša kako sem? Kako, če pa se zdi kot da sem samoumeven avtomat za izpolnjevanje želja? In potem se čudimo, da ljudje pregorijo, psihično zbolijo... Ljudje , tudi pod domačo streho, se kdaj delijo, delimo na  slišane in prezrte, na tiste, ki služijo in one, ki prejemajo, ali bolje jemljejo... Dokler ni mera polna oziroma vodnjak prazen... 

Pa ni treba, da je tako. Najprej si dovolimo, drug drugemu, biti resnični, ranljivi. Dovolimo si priznati, da kdaj ne zmoremo, nenazadnje, da se nam kdaj "ne da"...

Moj mož mi večkrat, ko zagovarjam svoj prav, pove, da sliši, da lahko povem manj na glas. A jaz takrat ne (z)morem šepetati, še manj molčati. ;)

Po drugi strani pa drugič vlagam nore napore, da bi drug zmogel povedati... Ker se bojim zidov, ki rastejo iz neizrečenih besed...

A vendar, se človek enkrat verjetno neha truditi. Po neštetih zavrnitvah, preslišanjih, se sprijazni z razdaljo.. 

Ker če drug ne želi, noče, je kot bi se zaletaval v zid. Preostane le še čakati. 

Z odprtimi vrati, tistimi s kljuko in onimi, ki se odklepajo z zaupanjem. 

Z rokami, ki so pripravljene objeti , in s srcem, ki je pripravljeno pozabiti... 

Do takrat pa velja tisto, da nihče ni izključen, kdor se sam ne izključi. In da obstaja nekaj, kar doseže vse-molitev, ali pa vsaj dobra misel...

Znova.

 Nisem verjela, da se življenje tako hitro spremeni. Nisem verjela, da boli, ko otroci frčijo iz gnezda, še manj, da bom tudi sama kdaj žalostna, ker bodo izbirali poti, tako drugačne od tistega, kar sem, sva jim želela privzgojiti... Trenutno sem pač v tistih letih, ko, po njihovo, nimam pojma, hkrati pa še toliko neumna, da velikokrat prepozno spoznam, da bi več "dosegla, če bi molčala... Ali preprosto (po)čakala, da si sami" pridejo gor" kot pogovorno rečemo... 

A se učim. Vedno znova. Izpuščati in izročati. Tudi skozi vzdihe in med solzami...  In zato znova, po predahu začenjam znova iskati besede. Mogoče bo komu v pomoč, meni je... Mogoče bodo ti zapisi nekoč lepa popotnica mojim otrokom, da bodo spoznali mamo še z druge plati, da bodo začutili, da bo zanje vedno trepetala in molila, da sem jih, in jih bom, vedno ljubila... 

In memoriam 1932-2020

Ko slišimo za koga, ki jih je dočakal osemdeset, mogoče celo čez devetdeset, radi rečemo, da je to lepa starost. A ko smrt, čeprav v takih častitljivih letih, ujame koga skoraj pod domačo streho, pride vedno prezgodaj... 

V teh dneh še posebej refleksiram zadnje tedne, na trenutke tudi obe desetletji, kar sva imela isti priimek... Zame boste vedno stari ate. Ne le, ker ste dedek mojim otrokom, ampak tudi, ker je med nama kot da manjkala ena generacija. Vi le dve leti mlajši od moje babice in jaz le dvakrat toliko starejša od Vašega najstarejšega vnuka. Nisva se vedno strinjala, še sporekla sva se kdaj... 

Zdaj kot da se zdravimo in hranimo s spomini. A ne idealiziramo. Se pa vedno znova zalotim v razmišljanju, da bom sama srečna, če bo za mano ostala zapuščina, podobna Vaši. Dočakati petinšestdeset let skupnega življenja, deset vnukov in prav toliko pravnukov ni dano vsakemu. Ni vam pa bilo dano dočakati novomašnega blagoslova lastnega vnuka, a zdaj boste slavo z njim peli z nebeških poljan... A z "zapuščino, podobno Vaši" mislim tako na vse tisto, kar ima vrednost tudi na tehtnici nadangela Mihaela, kot tudi to, da ste videli, da vaši sinovi med seboj res živijo kot bratje... Predstavljam si, da je to ena izmed tistih "vonjav" življenja, ki dela starostne tegobe znosnejše... 

Stari ate! 

V zadnjih tednih ste večkrat ponavljali, da bi, čeprav ste bili do zadnjega izdiha doma, šli domov. Z redkimi besedami ste izdajali, da ste v mislih v rojstni vasi in med ljudmi,ki so že zdavnaj v večnosti... Zdaj ste tam, kjer bo vaš dom za vso večnost. Opazovali smo Vas, ko ste bili res kot sveča, ki ji stenj pojenja. 

Hvaležna za dar vere, vidim Božjo sled tudi v prvem letošnjem snegu, ki je pobelil vašo svežo gomilo že prvo noč... Živimo vsak po svoje, a smrti nihče ne uide... Ko pride moj čas, bi si želela ugasniti kot vi. Med svojimi, pripravljena in spravljena. Zdaj ste tam, kjer ni dimenzije časa. Prosite za nas in zbogom do takrat, ko tudi mi priromamo do tam...

Uglasiti se...

 V teh dneh bo spet čas, da človek počne kaj, kar v prepolnem vsakdanu rado polzi med neizpolnjene želje in načrte... Nenazadnje tudi za to, da se "sreča" s seboj. Če se sploh še upa.

Delo, naglico in polne urnike kdaj izkoriščam/o tudi za izgovor. Sploh za reči, ki jih odlagam/o, pa čeprav vemo, da bi bilo ravno to dobro tako za naše zdravje, kot tudi za odnose, ki jih živimo. Včasih si ustvarimo tako močne "iluzije", da se vanje vdamo... A ko se ritem, čeprav zaradi karantene, upočasni, iluzije postajajo prozorne in krhke... In človeka postaja strah. Sebe, drugih in življenja... Lepo je stopiti skozi domača vrata, še lepše, če te tam čakajo ljudje, ki ne le, da ti dovolijo da si ti res ti, ampak te sprejemajo in čutijo kot dar... Biti in čutiti sprejetost in ljubljenost sta koordinati, ki ne glede na okoliščine, človeku dajeta čutiti blagoslov... 

Ko se čutiš blagoslovljen, ni mogoče biti nehvaležen. 

In hvaležen si težko nesrečen... In ko si srečen v tem kar si, si v sebi miren. Če pa je v tebi mir, strahovi nimajo iz česa vzkliti. In če bi se še le prikradel kakšen, ga to, da smeš in moreš svoj notranji svet ubesediti pred n(N)ekom, "zvije" kot "boomefekt"...

Tako lepo je slišati, vedeti, da si ljubljen, tako lepo je odložiti bremena in vdihniti novo priložnost... Je skoraj kot bi za moment verjel, da lahko letiš, da si obdan z Nečim, kar odbije vsako k tebi umerjeno "puščico" zaskrbljenosti...

Včasih v življenju ne gre po naših načrtih, niti po željah. Večkrat je to težko sprejeti in bolečina se kot da še pomnoži... A nato pride dan, ko sem spet in spet prepričana v to, da ni nič zaman. Nobena solza, noben vzdih. Ker, ob svojem času, dobiš zvrhano in potlačeno mero. Tudi notranje radosti. Tudi zato, ker spet slutiš šepet, ki ti pravi, da se ne boj. Ker On ostaja s teboj...

Zakaj si to počnemo?

 Ko so otroci majhni, pomaga, če popraskano koleno prelepiš z "nalepko" ali pa hitro poiščeš čarobni listek ( beri:trpotec ;)), ko so otroci majhni buška ne boli več, če jo popihaš ali dete pomiriš v naročju...
Ko s(m)o "človečki" še majhni, je marsikaj bolj preprosto...
 A ko nastanejo nevidne rane pri odraslih, boli za znoret'...
Pa čeprav ni nič za videti.  Čeprav se še vedno (z)moremo smejati ob in z drugim... A boli, skeli, žge.
Bolijo neskončni zakaj-i, boli "ja", ki je v resnici "ne", boli želodec, krvavi pa duša...
Sploh, ker te rane pogosto zadajo ljudje, ki so nam, oz. nam naj bi bili, blizu po srcu...
Zakaj si to počnemo?
Toliko je tega. Toliko zgodb doseže uho in zaznamuje človeka v njegovem bistvu... Otroci spravljajo v krč zaskrbljenosti lastne starše, starši grenijo otroke;
možje izdajajo žene in žene tajijo možem... Plus še vse, kar ni pod domačo streho.

Življenje pa mineva. In s sabo odnaša ne le dneve in leta, ampak tudi priložnosti, da bi bili drug drugemu dar...
Ni dovolj želeti.
Ni najteže vložiti vse svoje moči.
Najteže je izpuščati in izpustiti, sprejeti in spoštovati "ne" drugega, največja ljubezen je dati drugemu svobodo za "ne"...

Mi pa se obnašamo kot da bomo tu, zagotovo, še zelo dolgo,
kot da so ti najbližji ob nas bolj samoumevni od jutrišnjega sončnega vzhoda...
In se v odnosih večkrat obnašamo kot slon v trgovini s porcelanom... V vsakem od nas je tako tak "slon", kot oni drugi, ki "zverem v nas" natakne uzdo in brzdo..  Eden je laže ukrotljiv, a kaj ko ta za sabo pušča razdejanje...

Potem pa se čudimo, da drugi "pojutrišnjem" še vedno ni pozabil našega spodrsljaja...
Zakaj si to počnemo??

Mogoče tokrat nadaljujte vi :)

Vsak dan bolj!

Šest polnih tednov smo že doma. Skozi. Vsi. Razen atija, ki ga služba občasno pokliče v "civilizacijo"...
Prve dneve in tedne se mi zdi, da je bilo kot bi me v primežu držal adrenalin... V meni strah pred corono, tesnoba, ker kaj pa če me služba ne bo čakala... Okrog mene pa, velikokrat, previsoki toni štirih najstnikov, ki se navajajo šole na daljavo, ter spet uglašujejo na 24-urno sobivanje drug z drugim... Na momente kot da sem med samimi bolj naglušnimi od mene... Bogu hvala za domačijo na samem. 😉

Pravzaprav sem imela težave s prilagajanjem tudi sama. Ves dan doma, za štedilnikom in z "amc-jem"..., ostali pa, hmm, kot da v hotelu...🤨
Tam nekje po treh tednih sem se zalotila, da ne le da sem sprejela nov vsakdan, ampak sem ga začela dojemati kot blagoslovljen čas:" VSI smo doma. Pod lastno streho, v čisti naravi, v miru in ZDRAVI..." Naenkrat je ta čas DAR. Kot bi se mi odprle oči... 😉
Že res, da sem po naravi bolj samotarske sorte, da me ne vleče ne v množice, še manj v daljne dežele... Srečna sem, ko imam ob sebi družino  in  par tistih "mojih" ljudi, ki so mi blizu po srcu. Dovolj mi je povzpeti se na bližnji hrib in obnemeti ob norih razgledih, dovolj mi je sprehoditi se čez vrt in opazovati rast.
Dovolj mi je obsedeti ob domači mizi in se ob čaju hraniti z bližino ter včasih na glas deliti nore ideje, ki bodo tako in tako za vedno ostale del sanj, saj bi za realizacijo rabila sedem pravih številk, pa niti listka ne kupim..  Kot deklič v tisti zgodbi o spečem zajcu...sanja kako ga bo prodala itd...in ga nato sama prebudi s ploskom dlani...

Ja, ta čas JE darilo.
Tudi zato, da pridem pred Te.
Večkrat. Vsak dan.
Da Te (po)

vabim v naš vsakdan in v moje skrite kamrice...
Da Te prosim, da ostaneš, ostajaš z nami...
Hvalim Te v lepoti stvarstva,
čutim Te v prijateljskem objemu,
slutim Te v iskrenem pogledu...

Ja, lepo mi je. Res lepo. V času katantene. Vsak dan bolj!

Biti mama ...

Materinski dan. Koliko obrazov so že imeli zame ti dnevi v minulih letih ...
V šolskih letih so nam še "vsiljevali" 8.marec, v prvih "najst" letih pa je bil to eden tistih dni, ko sem se počutila bolj odraslo tudi zato, ker sem, brez da bi vprašala, če lahko (kar je bila tedaj še čisto običajna praksa), zapravila kak privarčevan dinar ...

foto:Mani

A čisto nov obraz je dobil ta dan, ko je v meni prvič raslo malo dete. Še danes me gane, ko pomislim na vsa tista čustva, prepojena s hvaležnostjo in radostjo ...
A z leti se v materinstvo, poleg radosti ob prvih nasmehih, obožujočih pogledih malih očk, prvih korakih, objemih, risbicah... poleg skrbi, ker rastejo zobki, nagaja trebušček, zraste buška..., vrine še kaj, kar boli, pa čeprav se na zunaj nič ne opazi ...
Malim bučkam, ki so se sprva umirile, ko so privile k mami, zdaj večkrat noge zacepetajo v trmi.
Jezički, ki so prve zloge zložili v težko pričakovani ma-ma, rastejo hitreje od teleščka, in zdaj najbolj obvladajo "ne" in "ne bom", ter večkrat sikajo, zarežejo v mamino dušo, katera brazdo nato spere s solzami ... Ob takih trenutkih me spreleti, da vsako lastno oporekanje mami zdaj plačujem s tako obrestno mero, ki neskončno presega prevelik delež, ki si ga ob posojilih jemlje banka ... Bi se našel kdo, ki bi pomodroval, da se vse vrača in vse plača? ;)

foto:Mani

Ja, "biti mama" ni vedno romantično lepo, ampak kdaj, na trenutke, človeka spravi celo do tam, ko se zdi, da več se pa ne zdrži ... Tako se lahko zgodi, da kdaj tudi dan, kot je današnji, pridobi malce pelina ...
"Biti mama" ni nekaj, kar kdaj izklopiš.
"Biti mama" ni kariera, niti življenjski stil, ampak poslanstvo, ki ti ob vsakem dodatnem letu tega "staža", krepi zavest, da navkljub trudu, predanosti, najboljšim namenom, nimaš garancije "uspeha", a je vseeno ravno ta vloga tisto, ki ti pomeni največ in življenju da nov smisel.
Zato v tem dnevu s hvaležnostjo mislim na moje starše, še posebej mamo, in na vse druge može in žene, ki so zaznamovali moje življenje;
zato sem v tem dnevu še posebej hvaležna za dar materinstva in nama podarjena življenja otrok;
zato v tem dnevu prosim, da bi si dala dopovedat', da (bi) se, navkljub vsemu, kar prinašajo leta odraščanja in se s človeškimi močmi zdi noro težko, najbolj obnes(lo)e "zgodi se" in "izročam vse"... Pa čeprav to (večkrat) pomeni le molčati in zavzdihniti Bog pomagaj...

Kaos v mislih...

Kot iz navade se prebujam okrog šeste... Tudi ob nedeljah. A takrat je čas za tisti sladki dremež, ko v polsnu razmišljam vse mogoče... O kosilu, o nečem sladkem... Večkrat predolgo, da potem okrog osmih ponavljam:"Heeej... Vstanite. Hitro! Gremo k maši... Pozni bomo..."
A danes ne. Še vedno, pa se res držimo doma in sramotnih poti, nekako ne morem dojeti, da je res, da nam grozi virus, nalezljiv in smrten, kot kuga.
In lagala bi, če bi rekla, da me ni strah. Danes še z dodatno izkušnjo kako je, ko se zatresejo tla pod teboj... Nehote pomislim na znamenja poslednjih časov... In ob fotografiji mater z novorojenčki na zagrebški ulici, v duši jočem. Iz sočutja. In v hvaležnosti za vse, kar nam je dano, ter za tisto, kar nam je (bilo) prizanešeno...

Vem, da bi me že sam vstop v cerkev pomiril... A
zdaj ne. Kdo ve do kdaj še ne...
Tisti zadnji večer, ko se je že vedeli za odločitev, da bodo cerkve od naslednjega jutra zaprte, sem po službi hitela v stolnico... Žalost se je čutila v zraku, roke so segale v žepe in brisale solze...
In zdaj, naenkrat, čutim kaj obnemoglim babicam in dedkom pomenijo prenosi sv.maš... In kaj pomeni hrepeneti po nečem, kar v samoumevnosti premalo ceniš... Zdravje, varnost, službo, sv.mašo, srečanja z dragimi ljudmi...
Sprašujem se, če nas bo stiska spremenila na dolgi rok?
Bo želja po zdravju več kot zlajnana  fraza ob praznikih?
Bo pritisk kljuke cerkvenih vrat res korak k Njemu, ali še vedno le nedeljska tradicija?
Bo objem dragih ljudi drugačen? Bolj previden? Ali pa mogoče še bolj pristen in prepojen s sprejetostjo in hvaležnostjo, da smo?
Nam bo to, ko vidimo, da zmoremo in znamo živeti z manj, odprlo dlani za pomoči potrebne?
Bomo nehali vse gledati skozi prizmo, če se nekaj splača?

Ne vem. Nimam odgovorov. Niti zase. A na pomoč kličem Njega in Marijo, se v duhu postavljam in padam Predenj z eno samo prošnjo:

Če kdaj, potem ZDAJ!🙏

da bi nevarnost minila. In da bi nas nekaj naučila... Za potem, ko bo spet vse prav...

Pravijo, da se ljudje največ naučimo skozi (pre)izkušnjo...
Živimo jo vsi, Bog daj da bi jo vsi tudi preživeli...

Teden in dan po pepelnici ...

Tudi pepelnična sreda je, podobno kot novo leto, pogosto dan, ki si ga predstavljamo kot nov začetek.

Mala zmaga je, ko pri velikonočnem zajtrku zagrizeš v kos potice, pa si se prej, čeprav sladkosned, od pustnega krofa vzdržal vsega sladkega...
Pa vendar se letos sprašujem o smislu podobnih zaobljub...
Ja, ni preprosto odreči se nečemu, kar imaš rad, pa ti je dosegljivo, ampak a je zato moje življenje, življenje mojih dragih kaj drugačno? Sem s tem, če nisem, ne vem, teh evrov namenila pomoči potrebnim, v svetu pustila sled? Ali pa sem si le hranila lastni ego, ki sem ga zdaj lahko okrancljala z novo lento, da jaz zmorem?
A tista, ne vem, 2kg Milke odtehtata en sam moment, ko sem, razdražljiva, ker mi je manjkal košček čokolade, "znorela" nad nekom?

Največje človekovo minsko polje pa ostaja nespremenjeno, če ne kdaj zaradi napuha, se bolj "krvavo"...
Še vedno buljimo v vedno večje zaslone, prezremo pa, ker si ne upamo, zgodbe, ki jih nosijo oči ljudi ob nas...
Tišino preganjamo s hrupom, ki mu pravimo glasba, hkrati pa "zmrznemo", ko bi bilo na mestu izreči kaj iskrenega...
Postavljamo si vedno višje cilje, a hkrati debatiramo o tem, čemur so včasih rekli kmečka pamet...
Navzven se gremo vsespremajočo družbo, kjer toleriramo vsako drugačnost, a hkrati z zakonom dajemo pravico, da ubijamo drugačne, ki se ne morejo braniti sami...
Za druge vemo kaj bi morali, sami pa se izmikamo situacijam, kjer bi padle maske...

Naj bo v postu, bolj kot tehtnica, v ospredju nevidno ogledalo, ki mi ga nastavlja vest...
Kdo sem? Kakšna sem? Kaj bi na mojem mestu naredil Jezus?

Rezultat ni preprosto dokazljiv. A On, ki vidi na skrivnem, vidi in ve.
Za vsak korak, za vsako misel in vsako solzo. Na križ, v grob, v vstajensko jutro je šel tudi zaradi mene in zame... Zato ni razloga za preplah!

In memoriam...

Po tem, ko smo ves mesec nemočno zrli kako hitro slabiš, sem te tisto popoldne spet prišla pogledat. Ne da bi vedela, da tokrat zate jutra več ne bo...
Ni bilo več glasu... Bile so oči in v trpljenju sklenjene dlani, ki so se razklenile le za čas, ko so tako močno držale mojo... Zdelo se mi je, da veš, da čutiš, da molim...
Stara mama!
V teh dneh toliko mislim na Vas. V glavi obujam spomine in vedno znova obstrmim nad veličino preproste kmečke žene. Nikoli "zjamrana", izredno delavna in globoko verna...
Pravzaprav se mi zdi, da še nisem dojela, da vas res nikoli več ne bo... Kot da me niti sveža gomila ne prepriča, da vas zares več NI...
Verujem, da ste, verujem, da smrt ni konec...
Sprašujem se kje so nebesa? Kaj pa če so bliže kot si mislimo, kaj pa če se tuzemeljsko od tam sploh ne zdi daleč?
Kakorkoli.
 Verjamem, da se misel ne izgubi, da Vas neslišno izgovorjene besede in molitve dosežejo tja..., kot tudi da smrt ne more prekiniti morja topline in ljubezni, ki smo je bili ob Vas deležni... Le naučiti se bomo morali vas čutiti v naših srcih..
Ja, v tolažbo mi je vera, da vam je tam lepo, še bolj pa, da zdaj še bolj sklepate dlani v skrbi za vse nas, ki smo še na poti..
In na pragu večnosti nas boste pričakali kot vsakič tu:" Lej jo! A ti si prušla?"
Na svidenje in hvala za vse... Naj Vam bo Gospod bogat plačnik...

Namesto voščila...

Prenekateri pridevnik se ob Božiču ne le pojavlja, ampak stalno ponavlja v voščilih... Kot bi v voščeno vtkali svoje najgloblje želje, kot bi drugemu v voščilu želeli tisto, kar pogrešamo v lastnem bitju... Težko je namreč ceniti nekaj, kar se zdi, da ti samoumevno "pripada"..., pa naj si bo to zdravje ali materialna dobrina...

Božična noč. Včasih kdo reče, da je čarobna... Bi človek, ko gleda vse te raznežene obraze, tople dlani in iskrive oči, že skoraj verjel...
A "čarobnost" se začenja tam, kjer se je ustavila zvezda... In, če se skušamo vživeti v mlada starša, v Marijo in Jožefa, ni sledu o čarobnosti. Prej, gledano s telesnimi očmi, kruta realnost, "srovšna"...
In potem se vsi, s polnimi trebuhi, iz toplih domov, ganjeno oziramo v "štalo"... ??
Ja, ker mlada družina, kljub uboštvu brez primere, izžareva vse tisto, česar smo, navkljub prenažrtim trebuhom, lačni... Ker je v njih mir, ker je med njimi ljubezen, ker je nad njimi blagoslov...

In potem zremo v "štalo"...
Ja. Ker je v jaslih On, ki je (iz)vir miru, veselja, upanja, blagoslova...
On, ki prihaja, da bi v "srovšno štale" človeške slabotne narave, prinesel sinovstvo Ljubezni in neskončnega Božjega usmiljenja...
In take, brezpogojne ljubezni smo sestradano lačni vsi. Ljudje si je med seboj ne moremo dati, ker je zgolj Božja lastnost... Ker je, za človeški razum, ideal, ki bi ga vsakdo želel čutiti , a norost, ko bi jo moral sam zares živeti...

Zato se oziramo, ustavljamo, poklekamo ob jaslicah... Ker so čudež Ljubezni... Ker so vidno znamenje, da Bog misli resno, da ne ostaja pri obljubah...
Zato voščim predvsem Božjega dotika, da se nam srca omehčajo, da bomo mogli biti orodje, pa čeprav najbolj "škart" sorte, po katerem bo Bog, z neopaznimi premiki, spreminjal svet v podobo kakršno si je zamislil ob začetku časov....