Namesto voščila...

Prenekateri pridevnik se ob Božiču ne le pojavlja, ampak stalno ponavlja v voščilih... Kot bi v voščeno vtkali svoje najgloblje želje, kot bi drugemu v voščilu želeli tisto, kar pogrešamo v lastnem bitju... Težko je namreč ceniti nekaj, kar se zdi, da ti samoumevno "pripada"..., pa naj si bo to zdravje ali materialna dobrina...

Božična noč. Včasih kdo reče, da je čarobna... Bi človek, ko gleda vse te raznežene obraze, tople dlani in iskrive oči, že skoraj verjel...
A "čarobnost" se začenja tam, kjer se je ustavila zvezda... In, če se skušamo vživeti v mlada starša, v Marijo in Jožefa, ni sledu o čarobnosti. Prej, gledano s telesnimi očmi, kruta realnost, "srovšna"...
In potem se vsi, s polnimi trebuhi, iz toplih domov, ganjeno oziramo v "štalo"... ??
Ja, ker mlada družina, kljub uboštvu brez primere, izžareva vse tisto, česar smo, navkljub prenažrtim trebuhom, lačni... Ker je v njih mir, ker je med njimi ljubezen, ker je nad njimi blagoslov...

In potem zremo v "štalo"...
Ja. Ker je v jaslih On, ki je (iz)vir miru, veselja, upanja, blagoslova...
On, ki prihaja, da bi v "srovšno štale" človeške slabotne narave, prinesel sinovstvo Ljubezni in neskončnega Božjega usmiljenja...
In take, brezpogojne ljubezni smo sestradano lačni vsi. Ljudje si je med seboj ne moremo dati, ker je zgolj Božja lastnost... Ker je, za človeški razum, ideal, ki bi ga vsakdo želel čutiti , a norost, ko bi jo moral sam zares živeti...

Zato se oziramo, ustavljamo, poklekamo ob jaslicah... Ker so čudež Ljubezni... Ker so vidno znamenje, da Bog misli resno, da ne ostaja pri obljubah...
Zato voščim predvsem Božjega dotika, da se nam srca omehčajo, da bomo mogli biti orodje, pa čeprav najbolj "škart" sorte, po katerem bo Bog, z neopaznimi premiki, spreminjal svet v podobo kakršno si je zamislil ob začetku časov....

Imeti "dober nos"...

Danes že od jutra razmišljam o vonjavah... Ja, o vonju. A ne le o tistih, ki so ujeti v lične stekleničke, ter včasih kot diskretna meglica, drugič pa kot vsiljiv oblak, kažejo na karakter lastnika.. Niti ne le o onih, ki izdajajo kaj si zaužil...
Razmišljam bolj o vonju, ki ga ima dom. Konkretno in v prenesenem pomenu... Ko nekam vstopiš, vonjaš vsebino, zgodbo... V bolnišnici razkužilo, v frizeriji lasno kozmetiko, v pekarni svež kruh, v cerkvi kadilo...
Razmišljam o vonju, ki ga ima naš dom. Za nas in za druge. Po čem diši? Pa ne mislim zgolj na vonjave, ki izdajajo kaj je bilo na mizi, niti na vonj po kupih opranega perila, niti na eterično olje, ki kdaj hlapi iz izparilnika...

Preden sva se poročila, sem občudovala fantovo svakinjo. Njihova hiša je bila vedno polna in "domačnost" te je potegnila vase takoj, ko si prestopil prag.
Mogoče tudi zato, ker se ni "sekirala", ali pa tega zgolj ni pokazala, če ni bilo vse tipi-topi. V tistem trenutku si je vedno vzela čas. Čas za čaj, klepet..., kot da ni nič pomembnejšega...
V sebi sem si želela, da bi najin bodoči dom enkrat podobno, v preprostosti, "dišal" po toplini in domačnosti...
In to je tisti "vonj", ki ga vedno znova, tudi po skoraj dvajsetih skupnih letih, preverjam..
To, če se sprejete in doma čutijo domači  in tisti, ki so mi, nam blizu po duši, bom "preverjala" dokler bom dihala...
Tudi ko bodi oslabeli vid, sluh in korak.
To je"vonj", ki se pusti ujeti v spomine. Vsem in ne le takim kot sem jaz, ki me mož včasih poheca, da bi bila dobra za policijskega psa.. Zavonjam vsak deci, vsak dim, celo tisto, ko kaj "smrdi" po skritem in prepovedanem. 😉😁

Kaj pa če pride?

Zadnje čase me pogosto, v glavi, doseže neslišno vprašanje :"Kaj pa če pride?"
A kdo?
Če bi bil le "črni mož", bi bilo med vriščem steči na drugo stran dovolj... Pa četudi te ujame, pač naenkrat postaneš on pred katerim si trenutek prej bežal...
Kaj pa če pride?
A "križ" z neštetimi obrazi, ki jih prinaša življenje?
Verjetno, ko si "vržen noter", nekako zmoreš... Iz dneva v dan... Čeprav pred določenimi zgodbami ljudi ostaneš brez besed in z globokim spoštovanjem. Nekatere res kot da življenje "tepe", a ohranjajo vedrino in zdržijo nemogoče situacije...
Od kod jim pogum? Od kod jim moč, da ostajajo dobričine do ljudi, ki jim grenijo življenje? Še več:da jim z ljubeznijo strežejo? Ker se "gredo" preživetje vsak dan posebej, ker je dnevu dovolj lastna teža? Kaj jih drži pokonci?
Slutim, vem odgovor... A taka vera z resnično "zgodi se" držo je milost, ki kot da pride "v paketu" s križem...

Kaj pa če pride?
Kaj pa če pride On? Znova? Poslednji? Zares? V vsem svojem veličanstvu?
Ta trenutek bi morala čakati z radostnim pričakovanjem... A ti ga? Ali misliš, da saj ga še ne bo?

• Sama priznam, da me je strah. Strah, ker čutim, da me naglica vsakdana vleče proč... Strah, da bo moja svetilka, ker včasih je, brez olja, in moje svatovsko oblačilo bolj podobno pleskarskemu kombinezonu, ki za povrh še smrdi... Ker včasih je.

Kaj pa če pride?
In me najde, tako "zašmirano" in zadremano? In ne bo več prilike za "tuš"?

Naj bo advent zares advent, čas praznovanja pride kasneje...

Vprašali so me...

Vprašali so me kako jaz, zdaj, kot mama, doživljam Sv.birmo...
Prebudijo se spomini na mojo birmo, pa na trenutek, ko sem bila tista, ki je med birmovanjem položila roko na ramo...
Letos pa se praznika sv. birme, že tretjič, posebej veselim kot mama...Zdi se mi, da pri vsakem otroku še bolj prosim (v zavedanju, da otroci v teh letih postajajo kot ptiči, ki izbirajo vedno daljše lete), da bi jih Sv.Duh obilno obdaril s svojimi darovi. Prav vse darove Sv.Duha, od modrosti pa do strahu Božjega, bodo v življenju, še posebej intenzivno pa v letih korakov k samostojnosti in odraslosti, še kako rabili... Najine starševske oči jih ne dosegajo več vedno, niti najine besede ne dosežejo več vedno njihovih ušes, pa četudi kdaj sedimo drug ob drugem...
Zdaj razumem marsikaj, kar se mi je v letih odraščanja, pa tudi še v letih brez lastnih otrok, zdelo odveč. Zdaj vem, zdaj čutim, da "izpuščati otroke iz gnezda" tudi boli. Še posebej mamo.

Zato v globoki hvaležnosti za mladi rod, z nič manj globoko prošnjo, prosim, da bi obilje darov Sv.Duha te mlade duše razvnelo do te mere, da jih svet ne bo zadušil, niti preglasil, ampak bodo zrasli v poštene, pogumne in pokončne ljudi, ki v želji po lastnemuspehu, ne bodo izgubili Bistva, in ostali človek človeku, predvsem pa (P)Ostali ljudje, ki ljubijo in si dovolijo biti ljubljeni... Le tako bodo v sebi srečni in izpolnjeni...

Hvala, dragi botri, da sprejemate nalogo, izziv... Velikokrat bodo, prav zato, ker so si vas izbrali iz naklonjenosti, bolj slišali, bolj poslušali prav Vas...

V večnem vrtincu lastnih misli...

Zadnje čase se pogosto sprašujem o tem, kaj je resničnost, ko pa popolnoma isto "stvar" lahko vidita dva v polnem kontrastu... Je moč to, kar ni preprosto spraviti ne v merske enote, ne v vizualne predstave, res zaznati tako, kot jo vidi nekdo drug? Je možno, da si nekaj, kar si v sebi želiš, tako jasno naslikaš v hrepenenju, pričakovanju, hotenju..., da zares verjameš, da čutiš kot resnično?
In nenazadnje katera "resničnost", moja ali drugega, je "prava"?
Do kdaj take "podobe" zdržijo? Kako
se te podobe vedno bolj, če sploh kdaj, prelijejo v resnično eno?
Zdi se mi, da se odgovor skriva, spet, v eni ...in edini poti.
Dovoliti  sebi in drugemu biti iskren. Četudi zato kdaj zaboli. Tuja mi je tehnika, fizika, kemija.. a eno vem...
Med najlepše spomine štejem tudi trenutke, ko me je bolelo. Bolelo od resničnosti, bolelo navznoter...

A če imam na izbiro...si najbolj od vsega želim iskreno okušati, da je pristnost, čeprav kdaj v boleči nepopolnosti, v izmenjajočem dialogu z empatijo... Takrat, ne vem, je kot bi se kalvarija trenutka objela s vstajenjsko zarjo, takrat se minljivost v večnost zapiše kot nekaj, kar je ostalo iz rajskega vrta. Takrat za trenutek velja tisto, da smo ljudje kot angeli brez enega krila, a objeti bi zmogli tudi leteti...
Dovolimo, upajmo si...

Hvala, ker ste, dragi moji, ki vam pravim prijatelji...

Odsev...

Pred leti me je pot, čisto po navijaško, zanesla ob cesto, kjer so kolesarili DOS-ovci. Tistega steklenega pogleda, ko po več kot 24-tih urah na kolesu, gleda, a ne vidi, ne pozabiš.  In nehote se vprašaš, če je vredno, če je smiselno...
A "mučilnice" in "dirke" kot da so v življenju neizbežne. Nimamo vsi enakih psihofizičnih predpozicij, nismo vsi za fizične estreme, nimamo vsi družine, ki postane ekipa in ekipe, ki postane družina...
Moje "dirke" se odvijajo na samem, na skrivnem, brez navijačev, v globinah mojih misli in srca... Ja, ekstra preobčutljiva, "baje"...
In te moje"dirke" se hranijo tudi iz telesa. Kot pijavke srkajo moč in energijo... Izčpavajo. A posamezne telesne opomine preslišiš. Dokler se ne kot da prepletejo v vrv... Slabemu spancu sledi jutro, ko te bolj od žile in ahilke skrbi to, da ti srce razbija kot noro... In težke dopoldanske plane zdaj "lahko" izpustiš...

*****

Tako rada sem ponavljala, da je največja ljubezen dati drugemu svobodo za "ne"...

A vse te, za koga malenkostne, zavrnitve znajo boleti...

Kako sprejeti nerazumljive umike in kot da hotene razdalje, ko pa si prej, ravno zato, ker si se čutil ljubljen in sprejet v lastni nepopolnosti, odprl "vrata" na stežaj?

Kako sprejeti odločitve, ko se čutiš prezrt v nečem, kar ti je drago?

Kako z ljubeznijo sprejeti izbire, ki jih kot starš ne čutiš za najboljše?

Kako? 

Kot bi povsod bil odgovor enak: dati drugemu svobodo za "ne"...

Vem, čutim, da imajo vso pravico do "ne". A s porajajočimi zakaji še vedno ne znam...

In v takih trenutkih si ponavljam, da ni nič zaman: nobena misel, nobena solza, noben vzdih..., da ljubezen z vsemi svojimi neopaznimi obrazi ne more izgubiti v nič, ampak se nekako obrne v dobro. 

Nekako. Ne nujno po moji logiki, še manj mojih željah.

"Na svetu si, da gledaš sonce.

Na svetu si, da greš za soncem.

Na svetu si, da sam si sonce

in da s sveta preganjaš-sence," pravi Pavček.

A biti sonce pomeni biti Njegov odsev.

Kar pa ne gre dokler se oklepam svojih "senc"...

In skrbi, zamere...so že take sence.

V Tvoje roke, Gospod, izročam sebe in vse meni drage. 

Objemi jih, pobožaj in poljubi... Tudi namesto mene. Sploh, ko smo si daleč od oči, da si ne postanemo še daleč od srca...

64-tič skupaj v mesec maj :)

Danes ne morem, da mi misel ne uhaja k vsem poročenim ... Ne vem od kod se mi jemljejo ti "tematski" refreni. :) Tako mi danes v mislih, brez da si brundam, brez da ga slišim, odzvanja refren:"Rad bi se postaral s teboj ..." :)
Kako to, da danes, ko si sopotnika po večini izbiramo po nareku srca, od tolikih velikih ljubezni ostanejo le zlomljena srca? Kako to, da se zakonski "da" zdi nežnejši od milnega mehurčka?
Spomnim se dogodka, ko mi je nekdo, ki se je že spogledoval z "abrahamom" in sem ga videla vsega dvakrat, z jezo in gnevom hitel razlagat' "brodolom" njune dvojine, ki ga je "seveda" v polnosti zakrivila njegova žena ... Po preteku dveh let, ko sta si oba skusila samoto, verjetno tudi kakšna nova "iskanja", pa s čisto drugačnim razpoloženjem in s ponižnostjo priznal, da je bivša žena edina s katero bi se upal postarati, ter da začenjata znova ...

Kako to, da pa nekateri "zdržijo" skupaj, čeprav jim življenje, gledano od zunaj, ni prizanašalo s "trnjem"?
Pri nas imamo taka dva, ki danes že štiriinšestdesetič skupaj stopata v mesec maj...:) Vsi, ki ju poznamo, vemo, da sta si različna. A zdi se da je Bog tega, v čemer je en šibak, drugemu naklonil zvrhano mero ...
Ja, zakoni "padajo", ker ljudje v sebi prepogosto ostajamo kot kujavi otroci, ki se po "kratkem stiku" opravičujejo, da so "nasprotniku" samo vrnili, ker da je on začel ... Če le eden od zakoncev skuša živeti Pavlovo hvalnico ljubezni in v težkih trenutkih, katerih ni obvarovan nihče, v ljubezni sprejme tudi "križ zakončevih muh" ter v dvojino vabi Gospoda, "pregurata" vsako nevihto in grom ... Mogoče se kdaj, na trenutke, celo zazdi, da si kdo z zakonom, čeprav brez krvi, služi "rdeč" venec ... ;)
Zakon ni le romantika poročnega dne in medenih tednov,
zakon je vztrajati v dobrem in slabem,
zakon je držati dano besedo,
in laže je če z vsem bitjem veruješ, da je v dvojini tudi On.

Naša oma in stari ata sta "živ primer". :)
Blagoslovljena sta s skupnimi 64-timi leti  in ne le s pogledom na otrok otroke,
ampak tudi že devetimi pravnuki!
Bog ju živi!!!

Malenkosti, ki to niso...

 Ko občasno preberem katerega od starih zapisov, se vprašam, če se kdaj ne zdim kot da skozi nekaj "stokam"... ;) Nočem tega, niti približno, le zdi se mi, da s tem, ko ozaveščam momente, ki bi lahko bili "drugačni", še bolj cenim one "po(po)lne", ter da sem še bolj hvaležna zanje...
Ja, da ne bom pisala zgolj ko mi je težko... :)
Tega je sreči, ko potegnem črto, dosti manj od vsega drugega...
Sicer pa se vse tisto, kar pride, pa čeprav si ne bi izbrala, ne le pozabi, ampak naravnost izniči...ob "malenkostih, ki to niso"..

Trenutek je popoln že zgolj ob tem, da mi je nekdo, ki mi je ljub, blizu...,čeprav zgolj nemo sediva drug ob drugem in se kdaj spogledava, čeprav le tiho opazujem spokoj na dragem obrazu ali poslušam umirjeno dihanje...

In te male "bučke", ki kar prehitro zrastejo...in pogosto (kot da kdaj celo uživajo v tem) skrbijo za  pestrost in testiranje mejnih vrednosti vzdržljivosti maminih živcev... V resnici pa stene hiše spreminjajo v dom...ko z razigranostjo, spontanostjo... ter z točkami, ko kot da se gredo "kdo bo koga" vanj  vnašajo življenje...

In toliko vsega, kar se v samoumevnosti izgubi...
Toplota, ki me objame, ko stopim skozi vhodna vrata...
Hvaležnost za močne roke, ki poskrbijo, da v mrzlih dneh, drv ne zmanjka...
Čudeži vseh čutov, ki mi omogočajo čutiti in okušati lepoto vsega kar je...
Prasketanje ognja v krušno peči...
Sonce, ki pomladno zeleno barvo naredi naravnost prosojno, ter se sprehod po gozdu zdi kot bi hodil pod zelenim pajčolanom...
Pa vonj sveže preorane zemlje, ki bo čez par tednov kot nedrje, ki hrani vse kar v njej klije...
Tisti noro lep občutek, ko nekomu polepšaš dan, ogreješ srce ali pa si ob izrečenem povabljen v skrivni svet drugega...
Melodija pesmi, ki me ogrne v kurjo polt...
Knjiga, ki "me najde"...
Tisti noro lep občutek, ko se spretnost prstov kot da popolno preplete med dve niti šivalnega stroja v nekaj, kar bo nekoga, zares ali le navznoter, ogrnilo v toplino...
Nestrpni smrčki in previdni pogledi za priboljšek hvaležnih živali...
Topla voda, ki čisto nežno, iz prhe, obliva moje telo...
Film, ki me je "zadel"...
Toni, ki jih izvablja violski lok...
V tipke klavirja spontano ujeta popolnost trenutka...
Zvok, ki me opomni, da se je nekdo s sporočilom spomnil name...
Klic koga, ki me pokliče samo zato, da bi me slišal...
Nepričakovano drobno darilce...
Zvok hišnega zvonca, ki me zvabi na prag, ker me kdo preseneti z obiskom...
Torta, ki je prehitro zmanjka...
Sosed, ki je v težavah vedno pripravljen...
Komaj opazna sled parfuma, ki se ujame v nosnice in prebudi kaj iz spominov...
Vonj, ki se vali iz skodelice, katere vsebina me bo ogrela...
Med, ki se v enakomerni krivulji "zlaga" iz žlice v topel čaj, ki z vonjem materine dušice, diši po poletju...
Pogled, ki me je vesel...
Križek, ki me pospremi spat...
Objem, ki me pomiri...
Neskončen seznam, ki človeka kot da "potunka" v srečo in hvaležnost...
Sploh, ko si zares "pride gor", da ni nujno, da bo še kdaj spet tako, da pravzaprav niti za jutri, niti za nocojšnji sončni zahod, ne ve če mu bo še podarjen, ko doume, da vse mine, ter odmeva v večnost... Hvaležnost za vse, za vsakogar, hvaležnost Njemu...

A kot da včasih rabim odsotnost nečesa, da se zares zavem vrednosti le tega... Kot da me odsotnost nečesa, "sestradanost", uči "živeti na polno".
Zato, najprej zase, ozaveščam in shranjujem tudi trenutke, ko se zdijo "kašče prazne", ko se dnevi zdijo kot "obdobje suhih krav"...
Ker se takrat "hranim" s spomini na "malenkosti, ki to niso", ker  takrat upanje, življenje, sebe... najlaže polagam v Dlani, ki so zibel. Zibel vsega kar je in kar bo. In vem, da bo, pod črto, če se že sproti kdaj ne zdi tako, ne le dobro, ampak zelo dobro...

Ob Veliki noči....

Razmišljam o Veliki noči. O bistvu. In o praznovanju.
In o tem, če bi bilo kaj drugače, če bi Kristus živel kakšnih tisoč let kasneje? Ali pa, če bi se rodila v podobnem času, enakem stoletju? Bi mu verjela? Bi mu sledila? Bi??
Težko verjamem, da bi ob njegovih zadnjih zdihljajih ne bila gneča zijal  in firbcev, a onih, kot Marija in Janez...še vedno verjetno bolj malo...
Drugi časi, ljudje pa kot ljudje, zato verjetno podobna zgodba.

Razmišljam o kamnih, povojih, pečatih, dišavah ...
In o tistih "klikih", ko vera zares zamenja nevero, ko kot da se "odvrti film nazaj" in besede dobijo težo ...
Razmišljam o vsem, kjer mi naslednji korak otežuje, če ne že preprečuje, ogromna skala. Le ta je večkrat namišljena in votla, včasih kot da "zapečatena" le z v lastni glavi gojenim strahom "kaj bodo pa drugi mislili"...
Razmišljam o "štempljih" in nalepkah s katerimi tolikokrat "zabarakiramo" druge in sebe ...
A razmišljam tudi o onih drugih "kamnih", ki jih v zidove zlagamo okrog sebe ... Ker nam tako "govori" glava. A v srcu in duši (p)ostajamo vedno bolj sami, otožni. In "revni".
Razmišljam o "štalah" in "bedi" v katerih živimo, pa čeprav se naše zloščene mize šibijo od dobrot ...

Razmišljam.
In pridem do tam, da vsakdanjim "križanjem" ne bo konca, da velikim petkom ni moč ubežati ...
Razmišljam kdo v teh zgodbah, če nisem trenutna "črna ovca", sem jaz?
Janez?
Rimski stotnik?
Eden od razbojnikov?
Peter ali nejeverni Tomaž?
Veronika?
Ali mogoče Pilat ali le nekdo v nahujskani množici?
Na trenutke vsakdo izmed teh.
Le Marija, močna žena pod križem, tako malokrat ...
Izreči  "zgodi se" ..., to je težek križ...in milost.
V zadnjih tednih poslušam Rupnikove nagovore...
Najti milost pri Nekom... Dati Mu prostor v življenju do te mere, da mu prepustiš lastno življenje, da naredi s tabo, kar hoče... Marija in Jezus, sta edina to v polnosti zmogla... Ostali padamo. Eni redko, drugi pogosteje.
A vedno in povsod, ne glede na "kostum", ki mi ga nadene "ego", je Vstali moj brat...

To sem razmišljala medtem, ko me je mala z veseljem čakala, da ji z visoke police podam krstno svečo za k vigiliji ...
Vstali Gospod, nenehno razpihuj te ogeljčke otroške vere... V mladih in manj mladih krščenih...
Kristus je vstal! Aleluja!

Resnično je vstal! Aleluja!

Blagoslova v prazničnih dneh.... 

Vsi za enega, eden za vse?

Če kdaj, potem narod diha kot eno, ko posameznike združi navijanje za "naše". Najpogosteje športnike. Takrat gre navijaška pripadnost tako daleč, da je, sploh zmaga, stvar tudi onih, ki so le komentirali s kavča:"Smo zmagali, smo prehiteli..."
A zgodbe "naših" in "vaših" imajo nešteto izpeljank. Redki so ljudje, ki so samozadostni. Večina želi pripadati. Nekomu. Najsi bo dvojini, družini, ekipi, skupnosti... Skupaj smo kot močna vrv, sami pa kot peresce, ki ga hitro potegne vase vrtinec egocentričnosti, ki iz uspešnih  posameznikov dela osamljene, zagrenjene, razvajene in vsega naveličane starce v mladih telesih...
Rabimo bližino, podporo, dlan nekoga.
Vse to je super, v rast, blaginjo in blagoslov. A le dokler zato, ker me je razočaralo dejanje tvojega "tovariša", z gnilimi jabolki ne začnem obmetavati tudi tebe (ki sem ti v momentu greha tvojega kolega pozabil vse, kar si dobrega storil zame),  ter vseh po vrsti, ki bi lahko "dišali" kot "črna ovca".
In, da bi upravičil svoje obnašanje, ne le posplošujem, ampak celo trosim laži, ki netijo sovraštvo...

In točno to počnemo.
Ker so nekoga, čeprav bolj v stiku "rekla-kazala", mimo sodnih vrst, z medijskim linčem, javno obsodili, zdaj z istim žigom žigosamo vse, ki jih druži ista poklicanost.  To je kot bi trdili, da vsi šefi sprejemajo kuverte pod mizo, vsi cigani kradejo, vse vzgojiteljice neprimerno postopajo do malčkov, vsi...
Katerikoli od teh "vsi" je krivičen. Lahko da do 99-tih od 100-tih...
In vsi ti "vsi" sejejo nezaupanje, ki lahko hitro preraste v sovraštvo tudi do 99-tih poštenih, požrtvovalnih...

Naenkrat v deželi, ki je zrastla iz krščanskih korenin, postaja moteča puščica v katero nekdo drug, ne ti, prostovoljno da svoj dar... Narobe svet. Vzdihujemo za francosko gotsko lepotico in preziramo te, ki so oskrbniki naših...
A da ni res? Bojim se, da je in bolj od naslova drži, da zaradi enega kar vsi po vseh...😔

Odmev besed...

Poznate občutek, ko se viden prizor, pa čeprav mogoče le v filmu, znova in znova slika pred očmi?
Ali ko besede, že izgubljene v času, še vedno odzvanjajo v ušesih?
Ko se misel, od nekod, kot da iz nič, pojavlja v mislih? In to vedno znova. Večkrat. Intervalno. Ali pa sleherni trenutek, ko bi možgani lahko prešli v "stand by"?
Nekaj podobnega, tak vzporedni, celodnevni miselni proces, je v meni povzročil preplet prilike o izgubljenem sinu in nedeljske pridige...

Zadnje čase mi nekako "leži", da se ob premišljevanju, kot da postavljam v zgodbo, v situacije same. In tokrat se, vmes ko se opazujem, sprašujem kdaj sem jaz mlajši sin, kdaj starejši, če kdaj kot o (O)če...
Leta nazaj se mi je zdel starejši bolj idealen, bolj moder, bolj zvest, skratka bolj "priden"...,bolj sin, ki si ga vsak starš želi...
Pa mlajši? Še zmeraj bi mu dala nalepko "razvajenega maminega sinka".
A kot da sem pogled nanju spremenila. Že res, da starejši ne dela staršem sivih las, a hkrati si s poslušnostjo na nek način tako kupuje varnost, kot tudi opravičuje to, da mu ni treba tvegati korakov iz cone varnosti in udobja.
Mlajši ga v zrelosti, ki je posledica stisk, ki jih doživi, ko okuša svet, kateri ga "sleče" do tam, da  zmore v ponižnosti prositi odpuščanja, preraste.
Medtem starejši, navzven sicer delaven mož, ostaja razvajen in kujav otročaj.. V trenutku ga obvladata užaljenost in nevoščljivost..., pa čeprav mogoče nikoli ni namignil, da bi si želel "kozliča"...

V duhu se postavljam v zgodbo...
Tolikokrat sem kot ta starejši kujavi brat... Delo, delo,delo...in navznoter otožnost, ker drugim ni mar...
Razmišljam in me strezni, da bo, čisto generacijsko gledano, čas, da se skušam vživeti v Očeta...
Nikoli ne bom in ne morem biti kot On.
Pa vendar bi se, kot mama, žena, prijateljica, taka morala truditi biti...
Čaka.
Steče naproti.
In NE očita. Vse to zato, ker LJUBI!

Kdaj sem jaz najbolj jaz?

V preteklih tednih sem si želela upoštevati en dobronameren nasvet, da naj misli, ki se mi ponujajo, pa slutim, da bi se lahko kasneje razrastle v nevidne, včasih naravnost strašljive mogotce, čimprej "odrežem".

A sem si, kot kaže, izbrala napačen pristop. Zagnala sem se v delo. Vsa. Na polno. Kot bi se vrgla v ocean. In kakšen dober teden verjela, da sem "ugasnila" vzporedni nevidni svet misli ...

A potem...,potem se čutiš kot robot. Ustvarjalno, produktivno, a na nek način prazno.

In kot že tolikokrat sem si spet rekla tisti zdrdrani "sprejmi se"... 

Ti si ti in jaz sem jaz ...

Od nekod se mi je vzela tista zgodba o nekem dedku, ki je vnuku govoril, da v vsakem od nas živita dva volkova, dober in slab, ter da bolje uspeva tisti, ki ga bolj hraniš ...

Moj "dobri volk" se hrani ob parih ljudeh, ki me "berejo" s pogledom, hrani se iz miselnega sveta... Tudi "trpi" večkrat iz nevidnih razlogov, kdaj tudi zaradi teh, ki so mu blizu. Pa ni nujno, da ti to sploh vedo...

Če "stradam" njega, dobiva prostor oni drugi. Ta sicer navzven kaže obraz uspeha, blagostanja, a navznoter ni tak, da bi pisal srčne zgodbe ... Ta drugi je prevelik tudi, ko je že skoraj izstradan, ta drugi "pumpa" ego, tepta pod seboj, celo besedni ogenj bruha kdaj ... In z njim zakriva odmev praznine.

Ta drugi ubija empatijo, ta drugi se boji tišine, ta drugi čas prekuje v denar. In osami ljudi.

Življenje je prekratko. 

Zato hranimo dobro v sebi in v drugih ... Bodimo kot Mali princ in lisica. 

Enkrat Mali princ in drugič lisica.

Tako se pletejo nove zgodbe, napišejo najlepše melodije, rodijo prvič izzvane harmonije ... 

In vsi, brez izjeme, imamo potrebna "orodja". Že od rojstva. 

Da si človek, ti ni treba ne šol, ne diplom...

Rabiš le ščepec empatije in

besede, ki hrabrijo,

ušesa, ki slišijo,

poglede, ki božajo,

dovolj dolge roke, da objamejo,
in pogum, da priznaš, da ga večkrat polomiš...

Pa lahko spreminjaš življenja in svet. Na bolje. 

In na planetu pustiš sled, ki ostane. Sled ljubezni.

"GPS" med superjunaki, strahopetci, fasadami in koleni...

Že lep čas se, v časovnih intervalih, vračam k istim mislim. Pa jim ne najdem odgovora, ki bi me pustil pomirjeno, a hkrati jih ne zmorem ali pa ne znam ali celo nočem "odrezati"...

Razmišljam o razdaljah. A ne onih, ki jih merijo koraki, kilometri ali milje. Še manj so jasne gps-om.
Razmišljam o poteh med nami ljudmi.
O ovinkih, ki nas enkrat zbližajo in drugič oddaljijo.
O "zidovih", ki jih enkrat gradimo in drugič rušimo.
O jarkih, ki nam jemljejo moč, ko jih poglabljamo in še bolj, ko jih zasipujemo... Vse v veri, da delamo prav.
Pa čeprav...
Razmišljam.
Da smo vsi na momente strahopetci, ki igramo superjunake, ki imajo vse pod kontrolo...in dajejo vtis, da sov svojem poslanstvu izpolnjeni in srečni....
 Raje pazimo vsak na svoj "gartelc", ki "hira", kot pa da bi v tandemu "preštihali" enega in se nato skupaj lotili še drugega. "Ziher je ziher."
 Glavno, da je "v nulo doterana fasada". Četudi navznoter kaj smrdi po zatohlem...
Ja, strahopetci smo.
In potem sanjamo o pristnosti. Med seboj in z Bogom. Mask pa ne snamemo niti za pusta, da bi bil  vsaj en dan res "narobe" svet...

Ja, lačna in žejna sem je. Pristnosti namreč. Ob tako malo ljudeh jo čutim, a dejansko živet' si jo upam še ob manj ljudeh.. Ti ljudje so mi kot svetilniki. Kot bi me za trenutek ovilo nekaj, kar mi zagotavlja, da bi tako lahko bilo...
 Mogoce je to mislil sv. Avguštin, ko pravi, da bo naše srce nemirno, dokler ne uzre Njega, ki vse to, po čemer hrepeni srce, v polnosti je...
Bo treba poklekniti. Od tam so nebesa bliže...

Lovca in muzikanta nikar! Pa zavarovalniškega agenta tud' rajši ne.. ;)

Ne vstanem ravno pogosto z levo nogo. A danes sem. In ko je človek tečen in v njem kot da migeta od togote, je najbolje da se drži stran od ljudi. Tako kot kdo z drisko na obvladljivem radiusu do wc-ja..
Pa ne mislim, da je slabo razpoloženje direkt nalezljivo, se pa hitro zgodi, da nepredvidljivo hitro vzkipi, kot mleko preko lonca, ali pa nič hudega sluteče, ki mu pridejo na pot, oplazi kot kopriva... In v vseh primerih sledi dodatno delo...

A razlog je vedno lepo poznati... In tako namesto da bi se hranila iz besed predavatelja ali kaj pametnega počela, brskam po spominu in refleksiram minuli večer... In mi je jasno.
Po lepem, a dolgem dnevu me v temi večera na dvorišču pričaka tuj avto...in mož, ki mi v par besedah pove, da je tip od zavarovalnice.
"??? A? Zakaj?"😳
"Je klical da bi se oglasil. Na kratko. Za cca 20 minut."
"In ti si pristal?" 🤔🙄

In ta, sicer prijazen gospod, na uro podlage z "ena na ena" z mojim možem, zdaj obema naklada še dobro uro. In pritiska na vest. In podležem(sicer sem o tem že večkrat razmišljala). Podpišem. Vse ok.
Le ena reč me greni. Ne najdem ji imena. A človek pod našo streho, za našo mizo, potem ko si po telefonu "sfehta" 20 minut, z nejevoljo, ki mu je ne uspe popolnoma prikriti, nama očita, da se pa zdaj ŽE 2URI pregovarjamo, če bomo otroke zavarovali ali ne.
Ne bi bilo vljudno, da bi ga "zabila", da briga njega za najine otroke... In mu povedala, da se mi, ker ne zna nehati, v škatli greje sladka pozornost za mojo družino...

Ja, jezi me ODNOS. In to, da me je pregovoril tujec, ko pa imam vsaj par znancev, ki od zavarovalništva živijo... A niso vsiljivi. Vsaj do mene ne. Mogoče je laže s tujimi ljudmi. Tudi njim.

Stara mama je, nam vnukinjam, večkrat govorila, da lovca pa muzikanta nikar izbirati za moža... Ker ga ne bo veliko doma.
No, ne vem če ne bi jaz hčeram rekla, da zavarovalnega agenta tudi rajši ne. ;) Ne samo, da ga ne bo veliko doma, ampak še "palamudžija" bo...
Je zdaj jasno, zakaj vse te "kao"  10-minutne predstavitve ""skenslam" po hitrem postopku??
Grem delat. Še za eno položnico zraven. Kakorkoli, da bi je le nikoli ne koristili...

 Angeli varuhi, prosite za nas!

Med buldožerji in ovčicami...

Vsi, sploh starši majhnih otrok, poznamo tisto taktiko, ko otroka, ki ga grabi trma ali pa se česa boji, tako zamotiš z nečim, da na razlog trmarjenja ali strahu hitro pozabi... Velikokrat za vedno. ;)

Pri odraslih ni tako preprosto.
Ko se nekaj znova in znova vrača v neslišno "premlevanje", gre za globlje reči kot trmasto cepetanje. Tako pogrevajoče razčiščevanje v lastni notranjosti ni le naporno, ampak kdaj bolj sol kot pa obliž na rano. A iz lastne kože se ne da. Kot da je to "seciranje" komu položeno v najgloblji bit...

In v takih trenutkih si v enem takem nemočnem razpoloženju zaželim biti nekdo drug. Za hip zavidam tistim, ki se ne ozirajo  okrog, ampak "gazijo pod sabo" in se zdi, da "briga me" ne le izgovarjajo, ampak čisto zares živijo... V tistem trenutku se mi zdijo "buldožerji" na boljšem..
A le za trenutek.
Če zgaziš vse pred seboj..., je za tabo opustošenje. In v naravi traja kar nekaj vzhodov in zahodov sonca preden zemlja spet ozeleni, kaj šele če čakaš sad..
Če zgaziš vse pred seboj...,potem se ne smeš ozirati nazaj... Starih poti ni več, kaj šele sramežljivih stezic, ki vodijo na samotne kraje dvojine.. In znova uhoditi tako nedolžno potko...je lahko teže kot graditi drugi tir...
In "buldožerjev" se bojim... So kot bi si bili v sorodu s "tanki"... Le direkt se jih ne "drži kri"...
In takih se bojim in pazim. Tudi tako, da sem kot v levji koži zamaskirana šiba na vodi..
Kaj pa, ko se v ovčji koži skriva volk?
Takrat boli. Pika.