Srečn'ga pa zdrav'ga.... :)

 "Sita" sem že tistih oguljenih "sreč'ga pa zdrav'ga"... Pa priznam, da v trenutku, ko komu sežem v dlan, pogosto tudi sama ne najdem drugih besed....
Ljudem, ki jih poznam bolj na videz, težko izrazim osebno voščilo... Bolj sem otožna, ko ne najdem drugih besed pri ljudeh, ki so mi blizu, ki mi noro veliko pomenijo.... Napisat' še že, ampak povedat' iz oči v oči je pa včasih preveč čustveno naporno, pa se zato znova skrijem za tisto "zlajnano" voščilo.

Kako biti izviren, ali še pomembneje, iskren?
Sebi ponavadi nihče niti med vrsticami ne privošči kaj podpovprečnega...
Mogoče so najbolj pristna prav tista voščila, v katere je vpletena hvaležnost za drobne, pogosto samoumevne reči ... in tako voščilo dobi tisto pristno noto... Zato bom voščilo Vam, ki zaidete med te  vrstice, predrzno napisala v 1.osebi, kajti kar želim sebi, še kako privoščim tudi Tebi... :)

V novem letu se najbolj bojim zamolčane resnice, pa naj si bo pri zdravniku ali pa še posebej v odnosih, ki so mi dragoceni... Ni res, da če nekaj ne veš, da ne boli.... Mene negotovost, tisto "nekaj v zraku" cefra, para na dvoje...
Želim si ohraniti, zadržati, obuditi vse trenutke, ko so besede odveč, ker govori tisti, ki ne taji, pogled...
Bojim se slovesa...
Želim si tako veeeliko srce, da bo v njem prostora še in še.. :) Pa poleg še eno tako "žavbo", ki bi najbolj trpke, najbolj grenke stvari mogla spremeniti tako, da bi se dale vzeti za dobro...
Želim si, da bi zdravstvene kartice tako redko rabili, da bi še pozabili kam smo jih založili...
Želim si, da bi nam denar ne postal glavna skrb, da bi delavska knjiga našega ata nikoli ne našla do naših vrat...
Želim si, da naš, moj kompas nikoli ne bi izgubil Večne smeri...
Skratka, želim si le toliko materialnih dobrin, da bi s poštenim delom lahko dostojno živeli, in bi kdaj pa kdaj kakšne evre lahko pogrešili tudi za kaj, kar bo v veselje nam ali komu drugemu, pa bi ne bilo treba preračunavat', če smemo dat'...
Želim, da nam je prihranjena skrb in negotovost,
da se nas izogne prepir,
da nam vlada l(L)jubezen, da bi držali dane besede,
da nas izda spomin, ko si bomo želeli zapomniti reč, ki nas je prizadela,
da naš dom ostane topel vsem, ki prestopajo njegov prag...,
predvsem pa da je vsakemu podarjen pogum in zaupanje, da nismo sami, da imamo drug drugega in Nekoga, ki mu je še kako mar...

Seznam želja, ki nima ne konca ne kraja... A ne nemogoč... Pridejo dnevi, ko vse to okušam... Zato zavihajmo rokave! Nič ni nemogoče, ko se trudimo in znamo stisnit' "delete", ko ne gre po planu, ko si damo priložnost za nov začetek... In v komaj začetem letu bo priložnosti nešteto, le videti jih bo treba... Šlo bo, z Božjo pomočjo!!

Tebi ...

 Tebi, ki mi je misel nate priklicala metuljčke,
Tebi, ki si v meni prebudil žensko,
Tebi, ki  Ti pripadam,
Tebi, ki si oče nama podarjenih otrok,
Tebi, ki Te ljubim...
 Zaljubljenost je minila, romantiko je iz vsakdana izpodrinila napoved Adamu in Evi, da vsakdanjega kruha brez potnih srag na čelu ne bo.. Okušava, da bolečina rojevanja sicer ob prvem joku res izgubi ostrino, a ostaja...
A s teboj se počutim varno.
Vem, da Te včasih begam s svojimi pričakovanji in bi poleg predvidevanja potreboval še jasnovidnost...;) Navkljub letom, ki so za nama, v globini lastnega bitja ostajava neznanka drug drugemu, pogosto še samemu sebi... Včasih se to skrito preobleče v radost, včasih pred drugim razgali otroka, ki se skriva v nama, spet drugič se ogrne v sivino, ki drugega zaskeli...
A vse to sva jaz in Ti...
Nič ni nemogoče, nobena ovira ni nepremagljiva,
če si zaupava, se sprejemava,
si dopuščava, da navkljub pred Bogom zapriseženi dvojini ostajava svobodna le, dokler sva varuha samote drug drugega, predvsem pa če si odpuščava...
Oba poznava trenutke, ko ne le da sva zrasla v različnih gnezdih, ampak se zdi, da sva priletela vsak iz svojega planeta,
ko sva si tako različna, da boli...

Danes s posebno hvaležnostjo Njemu izročam Tebe...
Čeprav se najina pogleda večkrat razhajata in se najina svetova še vedno brusita,
čeprav se še vedno učiva stopiti nazaj in tako naproti drugemu,
čeprav se kdaj za trenutek zazdi, da je bil "da" napaka,
vem, da sva drug drugemu poslano Božje darilo...
Le človeka sva. Nikoli ne bova v polnosti izpolnila najglobljih hrepenenj drugega...
Pomembno je le, da negujeva, da ohraniva tisto, "silo", ki naju je združila... Tako naju bo tudi smrt ločila le do takrat, ko bova skupaj eno za večno, ko bova z Njim, ki naju je poznal, preden naju je stkal...


p.s: No, tole se rojeva, ko se bliža okrogla...:)

Namesto objema ...

 Ob jutrih, ko se, pogosto v naglici, razkropimo na vse strani, in se med treskom vrat sliši še zadnji šolarski "adijo", niti ne pomislim, da nenazadnje ni samoumevno, da se vsi posreči vrnejo domov, da so ti vsakodnevni, rutinski trenutki pravzaprav slovo, da obstaja možnost, ki srčno upam, da se ne bo nikoli uresničila, da nekoga ne bo nazaj...
 A, ko kdo od meni dragih odide na daljšo pot, me stiska... Stiska, ker me skrbi... Včasih se celo zgodi, da priložnosti za križek na čelo, objem ali poljub ni... Takrat še bolj razmišljam kaj vse bi še morala, kaj vse bi še rada rekla.. in spreleti me strašna misel, kaj pa če ne bo več priložnosti...

Lepo je, ko na obrazu zaznam pričakovanje,
še lepše, ko ob povratku iz besed kipi navdušenje in na obrazih na fotografijah ne opazim sledi skrbi, ampak zgolj radost..
Hkrati me v sebi jezi, ker vem, da bi vse, kar ostaja neizrečeno v meni,
Tebi ogrelo srce, zjasnilo pogled in mogoče kdaj olajšalo korak...

Človekova največja vrednost in sreča je biti "nekdo" za nekoga...
Večkrat si mi opora, navdih, pogosto skrita radost...
Upam, da kdaj začutiš božanski občutek, da si "nekdo" za nekoga, ter da je tudi zate nekdo "nekdo".. A zame si mnogo, mnogo več kot  le "nekdo"....

Misel....

Večkrat sem prizadeta, že skoraj zgrožena nad nezainteresiranostjo otrok za dom... Na trenutke se mi zazdi, da jim je vseeno, da so popolnoma brezbrižni, da je vse, od zlikanih kupov perila, toplih radiatorjev, pa do s smetano okrašene sladice samoumevno... V takih momentih rečem, da se "šlepajo"...
Zrasla sem na kmetiji. Za vsakega, tudi otroke, so se našle zmožnostim primerne zadolžitve... Če ne drugega, je najmlajša morala, ker je bila premajhna, da bi pomagala na drug način, vsak večer pomesti "mostovže" v "štali"... Pa nam ravno tako ni vedno "dišalo"...
Čiščenje in likanje sva si s sestro kaj kmalu razdelili... Pa zato mami ni bila brez dela... Kako mi je šla živce, ko je nas otroke, pa čeprav smo opravili zadolžitev, vedno znova opozarjala, če smo hodili zasanjano, počasi... Da se bomo navadili, je rekla, in da bomo potem celo življenje taki "mazeki"... :)  Danes vidim, da je imela prav... Četudi še tako hitro hodim sem in tja, mi je dan prekratek...
Če dom ni hotel, smo dolžni vsi prispevati po svojih močeh... Kar stisne me, pa jim to tudi povem, ko opazim, da jim ni prav nič čudno, da medtem, ko jih je pritegnila knjiga z mamljivo vsebino ali pa še bolj facebook, "divjam" sem in tja po hiši...
Gojim prepričanje, da če se v mladosti ne bodo naučili odložiti nekaj, kar jih mika, se premagati in "dvigniti ta zadnjo", da bi bilo dobro drugemu ali pa nam kot družini, skratka za trenutek odmisliti lastno ugodje in "pozabiti" nase, jim to ne bo šlo niti, ko bodo izven "hotela mama"...


  Pri eni izmed pridig mi je ostala v spominu velikodušnost in med mnoge primere vpletena trditev, da bolj ko zatiramo velikodušnost, bolj se bohoti zavist... Na lastni tehtnici tehtam... Jih bolj "vzgajam", ko "morajo" priskočiti na pomoč, ali bi jim bila večji vzgled, če bi jim pustila brezskrbno mladost  in jih velikodušno "pedenala"?
Ne verjamem, pa čeprav bi bila pogosto druga pot dosti manj stresna od prve, in bi me stalo manj napora, če bi postorila sama in se ne pogajala, utemeljevala, prigovarjala, na trenutke ukazovala...
Edina brezmejna velikodušnost, ki si jo v odnosu do otrok lahko privoščim, je ljubezen... A ljubezen vzgaja, gleda dalj od tukaj in zdaj...
Otrokom, ki se ne bodo bali dela, ne bo manjkalo kruha...
Velikodušen ne moreš biti, če ne odmisliš sebe, če samo čakaš...In tega se mora naučiti že mali Janezek in ne šele, ko mu bo že poganjala brada....

Kam  me je odpeljalo  razmišljanje na praznični večer... Bo tale prošnja ob blagoslovu soli na jutrišnji praznik še kako na mestu:
Gospod, prosim te za sol modrosti, ki mi bo pomagala k velikodušnosti. Po zgledu sv.Štefana, ki je umirajoč prosil za svoje rablje, te tudi jaz prosim, da bi zmogel z velikodušnostjo opravljati svoje delo.
 Ja, in biti mama včasih ni lahko, ampak je bolj za bonificiran staž... ;)

Ne predstavljam si ...

  Kje je meja med biti na razpolago in biti vsiljiv? Kako zaznati nevidno črto do katere smemo priti, a je ni zaželjeno prestopiti?
  Če je človek srečen, nenazadnje sploh ni pomembno kaj ga je prignalo do te sreče... Lepo je, če sem deležna zaupanja in slišim razlog sreče, a pomembneje kot da to vem, je, da bližnjega vidim srečnega, izpolnjenega...
Sreče pa tako in tako, podobno kot omamnih vonjav, pa tudi manj prijetnih reči, ki npr. polnijo smetnjake s kupi vlažnih robčkov in sprožajo različne variacije "a-čihov", ni mogoče zajeziti in se širi kot epidemija... :)
  A tudi ko trpi, ko ga boli, nismo imuni... in ni lahko najti pravo mero...
Je modreje ponuditi se, biti na razpolago, a čakati, da vsaj s skomigom nakaže, da mu je zaradi bližine malenkost laže?
Ali je bolje brez vprašanj, dovoljenj, enostavno biti kot bi si želela sama, da bi bil nekdo ob meni, ko bi mi življenje nastavilo okoliščine, ob katerih bi se počutila iznenadena, kot če bi stopila na bananin olupek, in izgubila tla ter  trdo pristala, a ne na nogah;
kot bi si želela sama, da bi bil nekdo ob meni, pa čeprav bi se sam sebi zdel nekoristen, nemočen in bi le v tišini preprosto bil tu?

Ta dilema me vedno znova zajame, ko  tehtam..., ko se bojim, da bi bila odveč, da bi bila vsiljiva...
Zgodbe mojih dragih me močno zaznamujejo... Včasih se "žrem" do te mere, da me začenja izdajati lastno telo...

Ne predstavljam si, da bi "svoje križe" nosila čisto sama...
Ne predstavljam si, da bi jih izpovedovala zgolj v polglasni, včasih že kot dih podzavestni, prošnji....
Ne predstavljam si, da bi ob meni ne bilo nikogar, ki bi me poslušal, slišal, me objel, bodril in peljal pod roko, ko bi se zdele lastne noge prešibke, da bi nosile vse to...

Ne predstavljam si, da bi ne bilo nikogar, ki bi me, če bi se začela izgubljati v vrtincih smiljenja samemu sebi in bi nežno opogumljanje ne zaleglo, čez čas malce bolj krepko postavil na realna tla... Ne predstavljam si, da bi ne bilo nikogar, ki bi mi, ko bi se nevihta polegla, rekel:"Vidiš, sem ti rekel, da bo še vse dobro."
Ne predstavljam si življenja brez sočloveka, brez prijatelja..

Tako življenje bi bilo bolj podobno globeli...
Sreča in radost bi izgubila čar, ko bi ne bilo nikogar, da bi se veselil z mano, in če bi v njej prevladovala tema in bi sicer videla sij svetlobe, mi ta ne bi pomenil olajšanja, saj ne bi bilo nikogar, ki bi mi pomagal ven, ki bi mi dal "ravbarsko"....

Želim si, da bi znala ponudit', podarit' in sprejet'..., pa naj si bo roko, iskren pogled, sočuten objem....
Želim si biti, ostati, nekdo za nekoga in nekdo, ki ima nekoga...

Bil je navaden dan... ;)

 Koliko dni na koledarju nosi posebno zgodbo... Nekateri spominjajo na rojstne dneve, drugi na obletnice trenutkov, ki so bili požlahtnjeni s solzami, eni od radosti, drugi od bolečine.., vsi pa, ko se leto "obrne", budijo spomine...
 Jože Ramovš je nekoč dejal, da je "starost" najtežja za tiste, ki za spomine shranjujejo "gnila jabolka"...
Ne verjamem, da je tu mislil, da moramo enostavno brisati iz glave vse, kar ni obdano z opojnim vonjem sreče, ampak po moje bolj to, da skušamo ne biti "prostovoljni" ujetniki grenkobe preteklosti, da skušamo, četudi še vedno z obžalovanjem, na minulo gledati svobodni... Kakorkoli se časa ne da zavrteti nazaj...
 Pridejo trenutki, dnevi, ko se v sebi sprašujem, če mi je bilo treba "tega",
ko bi, če bi bilo mogoče (ko gledam že iz razdalje, pa hvala Bogu, da ni), lastno zgodbo ali pa kakšen njen del, razpršila  kot milni mehurček in začela na novo,
ko se mi zdi, da se "borim" proti viharju in v meni odmeva nemi krik "zakajev",
ko si rečem, da je pa vse skupaj že preveč...
In v takih trenutkih, ko v notranjosti vztraja tema, čas nikamor ne teče..
A "bitka" je dobljena, ko priznam, najprej sebi, da sama ne zmorem, še bolj, da niso vedno"krivi" drugi... V temo posije prvi medli žarek, ko nekomu odprem srce, ko se zjočem..
 V minulih letih je bilo marsikaj...Smeha, sreče, pa tudi nekaj bolečine in solz..
Vse skupaj, smeh, ki razbija oblake,
sreča, ki daje krila,
bolečina, ki se na dolgi rok pokaže kot nekaj, kar me krepi,
skrb, ki nad čelom vpleta srebrne niti,
me spreminja, me gnete in brusi...,
skratka tvori zgodbo, ki je samo moja...
Ne dvomim več v Načrt in se s hvaležnostjo oziram nazaj.
Včasih, tudi danes, pa je za vračanje v spomine dovolj že en sam, v jutru brundajoč refren... :)

Proti koncu adventa...

 Ne morem si kaj, da tega, kar se mi nabira v glavi, ne spravim v besede... Čeprav je ura že pozna, ali pa bo kmalu zgodnja... :) Kakor se vzame...
  Proti koncu adventa sem skušala povabiti skupaj prijatelje in sosede- z razlogom. Marija je romala po župniji... A glej ga čudo, naenkrat skoraj vsi, ki sva jih z babico vabili, ne morejo, ker nimajo časa, ker se morajo naspati, saj so prejšnjo noč bedeli vsaj tako dolgo kot jaz nocoj, pa ker čaka kup za likanje... Iskala sem, tuhtala, če ima vse to kakšen pomen, namen zame...
  Kaj kmalu se mi je posvetilo...
Marija je bolj begunka kot pa romarica..., in prav nič drugače ni kot v dneh cesarja Avgusta, le da zdaj ni izgovor prostor, ampak čas..
 Preljubi Bog, če se že kipca "bojimo", kako bi se šele noseče tujke...
"Ja in? Kaj ima to z mano?", sem še naprej vrtala po svojih zavitih kanalčkih tam gori nad čelom... Kje se te "male" zavrnitve tičejo mene?
Slutim tisto, kar mi želiš nakazati... Ti ne zameriš, nisi užaljena, pa te človeštvo zavrača že dva tisoč let.
No, ne zavračamo Te vedno, ko nam teče voda v grlo, se hitro spomnimo nate, a žal pogosto samo takrat...
Ne bi rekla dvakrat, da vseh, ki te zavrnejo/mo ne še bolj goreče izročaš, priporočaš Sinu...

Marija, nauči me vzeti za dobro vse, tudi tisto, kar boli...
Pa še nekaj... Nauči me izpuščati... Oklepam se vsega, še tistega, kar me tišči k tlom...
Marija, ti nikogar ne zavržeš, nikomur, ki se obrne k Tebi, se ne izmikaš.... Veš, da jaz ne (z)morem...
Zdaj pa kar ne neham "fehtarit"...
Marija, močna žena, veš, da se pogosto ne znam postaviti zase, da se, sploh če se bojim, da bi komu presedala, bila v breme, prehitro umaknem... Bodi priprošnjica, bodi pogumnejša od mene, ne naveličaj se Sina prositi za nas...

Je bilo nazadnje prav, da v hiši ni bilo kot v panju, da je bil mir, da sem bila za trenutek lahko kot žena s Tvojim imenom, ki je, brez da bi se ozirala na do vratu zaposleno sestro Marto, sedla k nogam Tvojega Sina????

P.s.: Zapis je sicer lanski, a znova aktualen....

Odštevanje se začenja...

  Tako malo časa je še... Hrepenim po Luči, a če se ne "vzamem v roke" v dneh , ki so še ostali, bo navkljub preobilju luči v meni ostal mrak, če ne kar gosta tema...

Bili so že božiči, ki so šli mimo, pa posebni, ko se najin, naš advent ni končal s Svetim večerom...

 Zadnje tedne, če ne že mesece, mi dnevi noro bežijo, čas me prepogosto preprosto posrka vase... V množici stvari, ki se zdijo neodložljivo nujne in med onimi, ki mi jih diktira urnik, ki sploh ni moj, mi zmanjka časa za vsebino... Pravzaprav si ga ne znam izboriti in tako, ko v mislih preletim dan, če mi to sploh uspe, ostanem praznih rok, pa čeprav sem divjala sem in tja...

 Vem, da v teh poslednjih osmih dneh letošnjega adventa ne morem nadoknaditi zamujenega, a začenjam jih z željo, da mi pomagajo seči do zasilne zavore... Težko bo, ker me je višine oz. globine noro strah... Tudi te v prenesenem pomenu... Včasih ni enostavno "štrleti" iz uniformiranosti množice...

Za prvo pomoč bodo plameni sveč na adventnem venčku... Želim si, da nas vsak večer zbezajo "na kup", okrog družinske mize... Če bo katero treba menjati, ker jo bo naš skupni čas použil, še bolje...

Če se bom zanašala zgolj nase, v meni ne bo topline božične noči, niti svetlobe betlehemske luči...

Ja, lepo bo, če bodo iz kuhinje dišali medenjaki,

lepo bo, če bo na polici trepetal plamen Luči Miru,

lepo bo, ko bo na božični večer prostor osvetljeval zgolj plamen svečk iz jaslic

in bodo drobne ročice "tekmovale" za obhod s kadilom,

a vse to ne šteje, če prostora za jaslice ne pripravim v sebi....

Pa imam spet prošnjo za Kralja, ki prihaja...

Naj mi nakloni milost, ki bo v moji duši kot cunami,

naj odplakne vso kramo, naj zabriše brazgotine,

naj s plamenom Ljubezni, ki žge, vname moje srce,

da bodo tam jasli mehke kot puh, da bo pesem vzgibov srca pomirjala kot uspavanka,

da bo Ljubezen v meni pustila vsaj en ogeljček, ki ne bo ugasnil,

in bo grel bližnje preko mojih dlani,

svetil preko oči in ga preko del ljubezni prižigal v drugih...

S papirjem "nabutan" koš za smeti...

 Včasih, ko "primerjam" otroštvo najinih otrok z lastnimi spomini , ko sem bila njihovih let, marsikaj težko sprejmem, če ne že kar ne razumem... Kot bi se v četrt stoletja, v določenih ozirih, smer vrtenja planeta zasukala, če ne že kar obrnila ...
No, da ne bo kar na prazno, en banalen primer ... Beli listi.

foto:Printink.si

Spomnim se, da jih je ati kupoval po komadih, po deset, mogoče kdaj dvajset... Bili so na zgornji polici in jih otroci sploh nismo dosegli sami. Na bel list se je prepisal "dodelan", izpiljen tekst in je bilo vse, na kar si mislil poleg le lepopis in da se ne bi zmotil ...
Danes liste kupujemo v  pakiranjih- po petsto se mi zdi. Da bi šparali papir?  Enim beli, včasih "dragoceni", listi služijo za na veliko, z noro živo barvo napisane opomnike, drugim za zgibanje papirnatih letal ... Vsaj pri nas.

Kaj je bolj in kaj manj prav? Odvisno s katere strani gledaš.. ;)
A meni to, ko s težavo spraznjujem s papirjem "nabutane" koše za smeti, ne da miru, ...
Ob zmečkanih, komaj kaj popisanih listih papirja, se mi potrjuje tisto, da ko nekaj postane splošno dostopno, ni več cenjeno. Na žalost se pogosto podobno obnašamo tudi v odnosih do ljudi, saj se zgodi, da se v samoumevnosti nekega odnosa izgubi bistveno ... To je, da smo drug drugemu zastonjski, a neprecenljiv dar ...

;) Mogoče je pa to lahko v pomoč, da bodo "čmrlji" raje vestneje sami spraznjevali koške, ko mami  uspe iz navadnih listov naredit' "pridigo". Tole je skrajšana verzija.   ;)

Meditation from Thais :)

V tej glasbi se najdem:
ko me je strah in mi zagotavlja, da bo še vse dobro...;
ko me razganja hvaležnost in mi daje krila;
ko koprnim po bližini, pa me objame;
ko se  me loteva nemir in me umiri nežno kot mati;
ko sanjarim in mi pokaže pravi obraz, ter me prizemlji;
ko izgubljam vero v dobro in mi šepeta, da za nočjo pride dan;
ko hrepenim in mi boža srce in dušo;
ko mi usmerja pogled proti Cilju....

In tako se zgodi, podobno kot včeraj, da si jo vrtim znova in znova, in bi petletnika že malo mučilo, da bi preštel vse te "repeate", in tako še likanje postane čisti "relax"... :)
Kot bi se še dihanje zlilo v eno z harmonijo tonov, kot bi mesta, kjer se po glasbi zdi, da dobro zamegli tema, da se bliža grom, izgubila moč, kot bi mi vsak delček mene govoril, naj se ne bojim, naj zaupam... Vse bo še dobro...
Ne morem si kaj, da se ne sprašujem, kaj je tisto, kar me pri tej zgodbi tonov privlači... Ne najdem drugega odgovora (zaenkrat vsaj), kot to, da se ob poslušanju počutim tako kot si lahko le želim počutiti se v vsakdanu...
Preveva me mir, zaupanje v dobro, skratka počutim se, kot da mi ne more do živega ne vihar, ne grom, nobeno zlo, ker sem  kot bi bila v naročju, kot bi sedela na najbolj varnih Kolenih....

Ko sta liniji hrbta in lastnih nog pod pravim kotom...

  Vsak, no, skoraj vsak dan ista pesem... Zmanjkuje mi časa, ne dosežem "plana", ki si ga zadam. Le večeri so moji. Prav ljubosumno se bojim zanje, a hkrati se čudim, da tu ne vlada čas, da tu odločam jaz... Zdi se mi, da včasih iz teh trenutkov skoraj živim, da so kot humus za jutri, da so kot "delete" za vse, kar mi je zagrenilo kak trenutek minulega dneva.
  Večeri so nekakšen moj "obred"...
Četudi fizično utrujena, četudi bi se okrog mene našlo še ogromno "brkljanja", da bi bila hiša vsaj približno taka kot si želim da bi bila, spravim liniji hrbta in lastnih nog pod približno pravi kot in na kolenih najde prostor knjiga ali pa svinčnik in papir...
Čedalje bolj se mi zdi, in to cenim, da me svinčnik med prsti pomaga spraviti do "stanja", kjer se v sebi srečam najprej s seboj in se mi zazdi, da skoraj ujamem šepet lastne notranjosti, šepet med glavo in srcem, ter se včasih v namišljene besede tiho, kot najskromnejši gost "priplazijo" tudi besede Njega... (Ja, vem, verjetno se bo našel kdo, ki bo menil, da mi malce manjka tam zgoraj.. :))

Foto: Ujeti trenutki Manica

 Ko se tako s hrbtom naslonjena na rahlo toplo steno krušne peči zazrem proti oknu,
mojega pogleda ne ustavi ne zagrnjena zavesa,
še manj tema, ki zunaj objema stvarstvo,
kajti ko po hiši utihne otroški živ-žav,
ko stopnice ne stokajo več pod cepetom nožic
in v zrak ne zarežejo več zvoki loputanja vrat,
ter je vse, kar se v tišini sliši, le globoko in umirjeno dihanje njih, ki so nama podarjeni,
se v moje srce naseli poseben občutek, ko se v sebi sicer oziram nazaj,
a na minulo gledam hvaležno, včasih vdano...
Zdi se mi, da v teh trenutkih skoraj nikoli ne delam načrtov,
da so to eni redkih trenutkov, ko se zdi, da se prepustim,
prepustim pričakovanju, ki je najboljša vaja za bolj pozorno uho...
Ko me preplavi hvaležnost in se pustim božati hrepenenju, ki je najboljši trening srca,
se mi, pa ne v glavi, ampak menda v duši, včasih rojevajo stihi...
Kasneje mi je žal, da jih v tistem trenutku nisem rešila pred pozabo...
Takole približno letijo skupaj:
Včasih se zdi kot bi občutil bližino, kot bi se srečali srci brez teles...
Predaleč si, da bi se srečala pogleda, a dovolj blizu, da te najde misel.
Naj Te objame, naj Te poboža kot mama,
naj Te pokrije, naj Te v zaupanje zavije, 
naj Ti zadiši po pristnosti...
Vso noč naj Te greje in z jutranjo zarjo zaneti ti iskrice sreče,
naj nasmeh, ki se ob jutranjem dotiku pogleda razleze, pove, da v sanjah sva srečala se...

NA KAVI Z MAXOM ( Max Lucado)

Bog vidi tvoje življenje, kakor si ti ogledaš film, potem ko si že prebral knjigo. 

Ko na filmskem platnu nastopi kak grozen prizor, lahko začutiš, kako v dvorani zastane dih. Gledalci ob pretečenih okoliščinah otrpnejo. Toda ne tudi ti. 

Zakaj? Ker si prebral knjigo. 
Veš na kakšen način se bo junak izmazal iz godlje. 
S takšno samozavestjo Bog opazuje tvoje življenje. 
Ni le prebral tvoje zgodbe, temveč jo je tudi napisal. Njegov zorni kot je drugačen, njegov namen je jasen. 
                                            (iz knjige Na kavi z Maxom)

Pred dnevi me je tale navedek prisilil k razmišljanju...
Nisem si mogla kaj, da  me niso misli peljale še malce naprej... Sama sem pogosto razočarana, ko si ogledam film, posnet po knjigi, ki sem jo prebrala. Skoraj nikoli filmski trak niti približno ne zajame vseh nians, ki jih premore knjiga... Ponavadi, s par izjemami, se mi film zdi tak, kot bi gledala "opipano kuro"...:)

Nekaj podobnega verjetno okuša Bog, ko opazuje razplete naših življenjskih zgodb...
Kdo ve koliko presenečenj, nenavadnih zasukov, edinstvenih zapletov, vsebuje scenarij za mojo, tvojo zgodbo... Edinstvena, neponovljiva zgodba pisca z vsemogočno domišljijo, ki jo moremo v podarjeni svobodi zavrniti, in jo tako spremeniti v siv, vsak dan enak dan...
Kdo drug, razen Pisca, ve za vse izgubljene priložnosti, za vse Njegove prezrte dotike, ki bi našo zgodbo, ki se zdi izgubljena v povprečnosti povprečnega vsakdana, spremenili v najžlahtnejšo mojstrovino...
Ja, kdo ve, kako osiromašene se zdijo naše zgodbe, ko dovolimo, da jih vodi "imeti" in tako "zahodimo" biti... Kdo ve, ne samo kako bi se spremenila naša življenja, ampak tudi kako bi se spremenil svet, če bi se pogosteje držali scenarija... Ima pa ta scenarij eno slabost, ne da se ga prebrati vnaprej, in ne dopušča ne vaje, ne ponovitve, obstaja le tukaj in zdaj...

Ko mene več ne bo ...

Odmeva mi v ušesih... Ko mene več ne bo....
Za povrh pa naletim še na članek o tem kaj ljudje obžalujejo, ko slutijo, vedo, da ni več daleč....
http://edmfanatik.blog.siol.net/2013/07/16/kaj-si-ljudje-zelijo-na-smrtni-postelji-prevedeno/

Ko mene več ne bo... Kaj bo ostalo za menoj? Kaj si želim, da ostane? Če začnem tam, kjer se zdi, da ni ničesar več, tam, kamor polože tisto kar ostane, ko ugasne dih, ko se z lic še poslednjič umakne barva življenja in jo premaga tančica mrtvaške beline....

 Včasih grem tam med "najmanjšimi parcelami" in si mislim svoje... Gore marmorja, kamenja.. Skozi glavo mi švigne beseda možakarja, ki si je svoj kruh sicer služil prav s temi skulpturami, ki jih postavljamo na poslednja bivališča tistih, ki so zaznamovali naša življenja... Pravil je, da premnogokrat z grenkobo postavlja spomenik, ki ga je naročila ženica, da bi ohranila spomin na pokojnega moža, in ker ga je imela rada, ter mu je hvaležna za skupna leta, želi najdražji marmor, pa si je trgala od ust, da ga bo zmogla plačati...

Bojim se, da so tudi obratni primeri, ki se meni še malo bolj upirajo...

Da kdo s tem črnim, belim ali ne vem kakšnim kamnom še, pere svojo vest, ki ga opominja, ker se ni trudil, da bi preminulemu pomagal pričarati nebesa tu na zemlji, ampak so bili odnosi na trenutke morebiti bolj podobni plamenom kot pa koščku raja...

Četudi bi me zagrnili le ped pod površje, ni strahu, da bi prišla nazaj, tako, da res ni potrebe, da me obtežijo s težo kamenja, ki bi ga še živ človek v najboljših letih ne umaknil...:)
Le smerokaz v nebo naj bo tam...
Je to kriza srednjih let???
Ne, le zavedanje, da sem vsak dan bliže...
Da ne vem, kako daleč je še do tam...
Želim si ostati v spominih ljudi,
želim si, da jih misel na skupaj preživete trenutke greje,
želim si, da kdo prosi zame, ko sama ne bom več premogla glasu,
želim si, da bi mogla zreti v Pogled vseh pogledov, drugo v večnosti ne šteje...

Ta "želim si" je v mojih rokah... Danes, tukaj in zdaj...
Zgolj od mojih odločitev v drobnih vsakdanjih stvareh je odvisno kaj bom obžalovala, ko pride tisti čas...
Če me ne bo tako iznenadil, da ne bo niti trenutka za kes... Upam, da ne...

No, to, da mi odmeva po ušesih, "Ko mene več ne bo", niti ni tako slabo....

Neizrečen odgovor ...

 Pred časom sem srečala znanca. Nimava nekih stikov, a ko se naključno srečava, sva vesela drug drugega, z nasmehom si seževa v dlan in kaj kmalu se odpre debata... Ne gre pa mi iz glave njegova reakcija, ko sem ga, kot odgovor na njegovo vprašanje o tem kje živimo, povabila, da se kdaj oglasi. Kar tako. Mimogrede. Če bo hodil kaj tod mimo... Ne, to pa ne, ker pride le če ga pokličeš, in rečeš točno kdaj naj pride, ker v današnjih časih pa ne moreš prit' k'r tak' k hiš'...
 Ja, ne le, da se kdaj bojimo "spustiti" ljudi domov, bojimo se tudi vstopiti, priti kar tako, brez najave... Bojimo se priti v resničnost, četudi zaželjeni...
Zakaj? Ker ne bo "zglancano" s prontom?
Ker se zna zgoditi, da bo gospodinja v zapackani trenirki in bo v tistem trenutku hitela pobirat' umazane krožnike z mize?
Ker se zna zgoditi, da bi zaznali, da pa med možem in ženo nekaj ne štima, da se čuti kot da je nekaj v zraku?
Mogoče zdaj laže razumem zakaj se dobivati na kavi zunaj, v lokalu... Tam si lahko tak, kot želiš biti, pa karkoli že to za koga pomeni... Tja odideš urejen, nadišavljen, s "happy smilijem" na obrazu.  Čeprav si z treskom glavnih vrat pustil doma neurejene stvari, si za tistega, ki te ne pozna od blizu, "perfect"... Resnični jaz z vsem kar boli, je ostal doma, med štirimi stenami...

Ne, če pričakuješ postrežbo v ročno poslikanih skodelicah in predstavo odnosov, kjer nikoli ne zaškripa, ne hodi k nam,  kajti to, da se nikoli ne najdeta dva, ki se ne strinjata, je ob šestih unikatnih karakterjih utopično pričakovati...
Ne, če pričakuješ, da bo vse tipi-topi, ne hodi k nam, ker ob ducatu manjših in večjih rok, se vedno najde kaj, kar ne ve nazaj na svoje mesto...
Ne hodi, ker boš razočaran, ker ti tega ne morem/o dati.
Če sem te povabila, sem te zato, ker se ob tebi počutim varno,
ker čutim, da smo lahko drug drugemu darilo in tako odidemo narazen bogatejši,
pa čeprav ni nihče od nas kaj dal v roke ali pa iz rok prejel...
Ne, ne mislim igrat', pridi le, če boš pustil "larfe" doma, če me, nas želiš poznat' čist' resnične, brez fasade, če se želiš počutiti kot doma...

Misli, ujete na zahvalno nedeljo...

 Lepa nedelja. Dan, ko trg pred cerkvijo oživi... Kar malce otožna sem bila v mislih, ker se je Martinovo prekrilo z zahvalno nedeljo... Če kdaj, potem danes, ko se nad slabimi časi godrnja in tarna za vsakim vogalom, potrebujemo zavest, da ni vse slabo, da je tudi veliko lepega, ogromno vsega, kar si "zasluži" hvaležnost, pa beži mimo, ker jemljem/o za samoumevno....
 Življenje slehernika je kot nebo. Ni vedno zastrto s kopreno črnih oblakov, še manj slepeče od kristalne jasnine... Čutim, da me mora nekdo, ko me začne srkati vrtinec malodušja in jamranja, rahlo krcniti, rahlo "stresti", da se zavem, da zgolj s tem, da imam streho nad glavo, vsak dan (pre)poln krožnik, pa čeprav ne "a la cart" iz elitne restavracije, in mir, ki nam je tako samoumeven, da ne vem, če ga sploh cenimo, spadam med ne tako velik procent najbogatejših prebivalcev tega planeta...
Nihče od naših prednikov ne le da ni zjutraj izgubljal minut, da bi izbiral iz prepolnih omar, ali zajtrkoval po "luštah", nihče od njih, ki so že v večnosti, ni imel na razpolago toliko "fešt", pa nihče od njih ni toliko stokal in negodoval..
 Ja, med nami so razlike in absolutno ni pošteno, da si nekdo polni žepe z žulji drugih... A mirna vest je najboljši vzglavnik in to skupaj s tem, da se v mraku brez strahu ozreš okrog, in ti črna pojava, ki prihaja izza vogala, ni nekdo, ki bi se ga moral bati, ker nimaš nič, kar bi vzel, kjer ne bi smel, je najboljši "apaurin"...
Ko v splošnosti več pomeni "imeti" kot "biti", je težko, sploh z zneskom pod limitom, zreti s hvaležnostjo v nov dan...

foto:Ujeti trenutki Manica

Ja. A vsemu navkljub je življenje noro lep dar in naša domovina prečudovita dežela...
Dar je vsako novo jutro, ko mi je dano pomežikniti v svobodo;
dar je vsak utrip srca, pa čeprav ga ozavestim šele, ko mi na vrhu Huma tolče v ušesih;
dar je otroški vrišč, pa čeprav pride dan, ko bi se zarila v luknjo in izobesila belo zastavo;
dar je vse, kar zraste na njivi, pa čeprav se kdaj jezim, ker pridelek jemljejo voluharji pa polži :) in kdaj v zadregi skrijem od zemlje zaznamovane dlani;
dar je tudi vse, kar ne razumem, pa že mora bit' za kaj dobro...
Dar je družina, ki je zavetje,
dar so ljudje, ki premorejo dlan, ki dviga iz blata,
nastavijo ramo, da ujame solze,
te ogrejejo, pa najsi bo z objemom, besedo, nasmehom ali pogledom...

In tak dar, ki se zdi kot od Boga poslan, sva (lahko) jaz in ti, tak dar smo (lahko) vsi!

Pikapolonice. Nadloga?

  Kot majhna punčka sem bila vesela vsake drobne pikapolonice ... Nastavila sem ji prst, da je zlezla nanj in nato opazovala kam bo poletel ta "božji volek"... Niti na kraj pameti mi ni prišlo, da bi pikapolonice smrdele ...
V zadnjih letih so se stvari precej spremenile ... Pikapolonice ne prinašajo več sreče, ampak ko jih jeseni gledam kako lezejo in iščejo vsako špranjo, da bi se "prešvercale" noter, postanem nejevoljna ... Za okenskimi okvirji gruče, cele kolonije, ki so pripravljene, da tam preždijo zimo ...
Ja, ja, da jedo uši ... Mogoče, ampak če bi vse te čakale na naši njivi in na vrtnicah, bi uši izumrle, pa minulo leto ni niti približno tako kazalo ...  Te harlekinske pikapolonice so zame le hrošči, ni sledu o lepem rdečem plaščku s sedmimi pikami ...
 Pa je še eno lepo doživetje iz mladosti ostalo le v spominih, saj zdaj otrokom tiste prave pikapolonice že težko pokažem, ker jih tako rekoč več ni...

  Vse te tujerodne invazivne rastline in živali smo k nam prinesli ljudje...
Japonski dresnik se v poznem poletju bohoti po obrežjih...
Ambrozija, izredno alergena tujerodna rastlina, tudi v najhujši suši in "speklini" v špalirju cveti ob poteh...
Veverice ravno tako, tiste naše, rahlo rdečkaste, ne vidim več pogosto, ponavadi se z lešniki in orehi gostijo take rjave...
Podobno se baje godi tudi s potočnim rakom...

Evropski, svetovni na tak način?
Ne, hvala.

...Pred zimo preganjam po fasadah v procesijah premikajoče se nadležne hroščke, ki naj bi požrešno jedli uši, pa s tem zažirajo naše "sedmeropike prinašalke", če že ne sreče, pa vsaj nasmeha. Ko pa se bo znova prebujala pomlad, pa skoraj ne bo dneva, da mi ne bi katera s svojim obstojem prikazala, da se me da "prinesti okrog",  da se "borim z mlini na veter" ...
Ne vem zakaj so mi prišle na misel še egiptovske nadloge ...