Le še dvakrat se prebudi nov dan v iztekajočem se letu... In misel mi, bolj kot k novoletnim obljubam, ki jim ne posvečam nikakršne pozornosti, saj iz izkušenj vem, da je nato, ko se jih ne držim, grenak priokus skoraj neizbežen, plava nazaj...
Pestro leto je bilo tole 2015-to. No, kot vsako doslej. :)
In na minulo se da pogledati iz različnih kotov...
S "črnimi špegli", ki se jim po domače reče "zjamranost", bi izza vsakega vogala po meni svoje lovke stegoval malodušni mrak...
Ker mi je leto npr. "vzelo" osebo, ki je vse iz otroštva bila vraščena v delček mojega srca;
ker sva si s teto Puber v ringu "kdo bo koga", pod domačo streho, večkrat skočili v lase, pa rezultat kot da ni nič bolj jasen;
ker me lastno telo občasno jasno opozori, da ni jekleno in da bo treba šibke točke počasi vzeti v zakup...
In če bi s temi "špegli" skušala leto '15 povezati v šopek, bi bil podoben neurejenemu snopu v katerem bi prevladovala trnje in pelin...
A svet ni črn, ampak podobno prepletajoč kot vonjave v kuhinji, ko marsikaj ne diši, a je neizbežno... (realna asociacija, ker pri nas trenutno vre, meni ne preveč dišeč bob, par korakov stran pa droben plamenček vztraja pod izparilnikom z oljem vrtnice.... :)) .... in se popolnoma izogniti nobenemu vonju ne da, a prevlada tisti, ki ga spustiš v glavo in srce...
In mene boža vrtnica... ter me hvaležno spominja na mnoge, včasih povsem neopazne in na videz nepomembne trenutke, ki v mojih spominih še vedno dišijo... Dišijo po sprejetosti, ljubljenosti, odpuščanju...
Vonj vrtnice... Svilnati cvetni listki, ki jih vonj kar riše pred očmi, in se ob grozečih trnih na rožnem grmu zdijo hladno nedostopni, nato pa ob dotiku presenetijo z žametno žlahtnostjo, me hvaležno spominjajo na neštete obraze dobrote... Od skuhanega kosila, do podarjenih cvetnih čebulic, do dodatnih polen na ognju, ker so moje noge non stop ledene, pa do darov na katere ne bi niti pomislil.... ter do neotipljivih nasmehov, podarjenih trenutkov, neprecenljivih iskrenosti v pogledih in ponujenih dlani in ramen ljudi, ki preprosto so in ostajajo blizu ne le ko me razganja od elana, ampak tudi, ko v njihovem objemu trepetam ali si v pulover brišem solze....
Ja, trnje trenutka, ki je včasih že v dnevu, sploh pa v življenju neizbežno, je skoraj kot mačje solze... Z enim če:ČE NISI SAM. Če si nekdo za nekoga. In jaz, hvala Bogu, sem.
Pogovorno bi kdo rekel, da imam v življenju "zegn"...Ja, to je res blagoslov... Ker je ne le kot srajca, ampak kar kot koža srečnega človeka... :)
torek, 29. december 2015
torek, 22. december 2015
Še je čas.... :)
Pred vsakimi prazniki je "ista pesem".... Čas mi takrat teče hitreje od najbolj spretne reke, ki si v globeli izbira ozko pot; dnevi mi polzijo med prsti kot najbolj sipka mivka, ki jo čutiš kako drsi preko dlani, a je je med njenim "odtekanjem" moč zadržati le delček...
Hkrati pa si moram, znova in znova, ko se nato ozrem nazaj, z rahlim okusom po pelinu priznati, da je v dlaneh ostalo manj kot bi lahko.... Kot da se iz minulega ne naučim kaj dosti...
A je res nujno, da se pločevinaste škatle komaj zaprejo od domačih keksov?
A je res treba sneti še zadnjo zaveso in jo preprati pred Božičem?
Je vse to tako zelo pomembno, da je vredno zapostaviti tisto, kar se dogaja v meni?
Je naš "zgornji štuk" pomembnejši od s vso "kramo" zabasanega srca, ko se mi iz dneva v dan izmuznejo trenutki, v katerih bi se pripravila na "generalno čiščenje", da bi bile moje "jasli" vsaj prazne, in bi jih Novorojeni mogel napolniti s svojim mirom in toplino..?
Ko takole razmišljam, mi pride na misel Avguštin in "njegovo nemirno srce"... Le da smo mi, večkrat še bolj "zabluzili" in svoj smisel iščemo v stvareh, ki se jih da videt', v naslovih s katerimi se da okititi... Hkrati pa smo prevečkrat tako strašno sami, čeprav nenehno obdani z ljudmi...
Najboljšega vzdušja ne pogojuje pod dobrotami šibeča se miza, ampak bližina tistih, ki se dotikajo srca;
v srce se ne vtisnejo najlepše vrisane obrvi, ampak iskrice v očeh nekoga, ki te je preprosto vesel;
najbolj vrhunsko zmešan koktajl ni senca navadnega bezgovega čaja v obkrušeni "šalčki" z nekom, ki mu ob tebi čas hitro mineva...
V teh rečeh je tista toplina, ki šteje in dela praznike prekratke,
v teh trenutkih so "slamice", ki delajo mehke jasli v srcih....
In, ja, tudi ali pa predvsem ob teh ljudeh, ki smo si namenjeni v isti prostor in čas, imam jaz, imava midva, priložnost in dolžnost, da drug drugemu grejemo dlani... Ob od Boga poslanih pa celo privilegij, da vsak iz svoje smeri negujemo stezico med srcema, ter si z zaupanjem medsebojno celimo rane... In tako se Božič v srcih dogaja znova in znova in ne le 25.decembra...
Hkrati pa si moram, znova in znova, ko se nato ozrem nazaj, z rahlim okusom po pelinu priznati, da je v dlaneh ostalo manj kot bi lahko.... Kot da se iz minulega ne naučim kaj dosti...
A je res nujno, da se pločevinaste škatle komaj zaprejo od domačih keksov?
A je res treba sneti še zadnjo zaveso in jo preprati pred Božičem?
Je vse to tako zelo pomembno, da je vredno zapostaviti tisto, kar se dogaja v meni?
Je naš "zgornji štuk" pomembnejši od s vso "kramo" zabasanega srca, ko se mi iz dneva v dan izmuznejo trenutki, v katerih bi se pripravila na "generalno čiščenje", da bi bile moje "jasli" vsaj prazne, in bi jih Novorojeni mogel napolniti s svojim mirom in toplino..?
Ko takole razmišljam, mi pride na misel Avguštin in "njegovo nemirno srce"... Le da smo mi, večkrat še bolj "zabluzili" in svoj smisel iščemo v stvareh, ki se jih da videt', v naslovih s katerimi se da okititi... Hkrati pa smo prevečkrat tako strašno sami, čeprav nenehno obdani z ljudmi...
Najboljšega vzdušja ne pogojuje pod dobrotami šibeča se miza, ampak bližina tistih, ki se dotikajo srca;
v srce se ne vtisnejo najlepše vrisane obrvi, ampak iskrice v očeh nekoga, ki te je preprosto vesel;
najbolj vrhunsko zmešan koktajl ni senca navadnega bezgovega čaja v obkrušeni "šalčki" z nekom, ki mu ob tebi čas hitro mineva...
V teh rečeh je tista toplina, ki šteje in dela praznike prekratke,
v teh trenutkih so "slamice", ki delajo mehke jasli v srcih....
In, ja, tudi ali pa predvsem ob teh ljudeh, ki smo si namenjeni v isti prostor in čas, imam jaz, imava midva, priložnost in dolžnost, da drug drugemu grejemo dlani... Ob od Boga poslanih pa celo privilegij, da vsak iz svoje smeri negujemo stezico med srcema, ter si z zaupanjem medsebojno celimo rane... In tako se Božič v srcih dogaja znova in znova in ne le 25.decembra...
ponedeljek, 14. december 2015
Kakor kaplje smo na veji...
"Veselite se..."letošnje 3.adventne nedelje je bilo zame skaljen tako rekoč na cerkvenem pragu. Ko te doseže vest, da je za vedno odšel nekdo, ki si ga, čeprav se, v zadnjih letih, poti niso pogosto križale, nosil v srcu, in te nanj veže gora hvaležnih spominov, se veselje trenutka razblini...
Sploh še, če čutiš, da si znova zamočil, ker nisi našel časa..., a da so priložnosti izgubljene...
Izgubila je boj, odšla tja, kjer ne boli.. Ona, ki ji je smer življenja usmerjal danes že redek kompas, ki je vedno kazal v smer dobrote..., pravzaprav sta v to smer hodila oba z možem....
"Kar daš, ti nikoli ne manjka...", je večkrat rada rekla... To smo še posebej čutili vsi, ki nas je nagnila nad krstni kamen. Takrat, v tistih časih, smo živeli malenkost drugače kot danes, a srečanje z njima je bil vedno praznik... Znala sta prižigati iskrice v otroških očeh, pokazati da nas imata rada...
Botrca, zdaj ste tam, kjer so vsi, ki ste jih pogrešali...
...Tam je mama, katere ljubezen vam je ugonobila grenka smrt že v najnežnejših otroških letih;
tam je poleg vseh, katerim ste z vero v večnost prižigali plamenčke spomina na grobovih, tudi on, katerega smrti niste nikoli popolnoma preboleli... Ja, res sta se imela rada...
Veliki ljudje odhajajo tiho, tako kot so živeli...
Verujem, da vam je lepo, da vam je dobro, da ste v naročju Ljubezni...A tu, poleg vaših najbližnjih, ostajamo mnogi, ki s hvaležnostjo za vse sledi ljubezni in dobrote, ki smo jih bili deležni po Vas, obujamo spomin na toplo dlan, iskriv pogled in glas, ki nas je vedno objel s prijaznostjo, ter upamo v ponovno snidenje na pragu večnosti... Zbogom do takrat..., pa prosite za nas...
Sploh še, če čutiš, da si znova zamočil, ker nisi našel časa..., a da so priložnosti izgubljene...
Izgubila je boj, odšla tja, kjer ne boli.. Ona, ki ji je smer življenja usmerjal danes že redek kompas, ki je vedno kazal v smer dobrote..., pravzaprav sta v to smer hodila oba z možem....
"Kar daš, ti nikoli ne manjka...", je večkrat rada rekla... To smo še posebej čutili vsi, ki nas je nagnila nad krstni kamen. Takrat, v tistih časih, smo živeli malenkost drugače kot danes, a srečanje z njima je bil vedno praznik... Znala sta prižigati iskrice v otroških očeh, pokazati da nas imata rada...
Botrca, zdaj ste tam, kjer so vsi, ki ste jih pogrešali...
...Tam je mama, katere ljubezen vam je ugonobila grenka smrt že v najnežnejših otroških letih;
tam je poleg vseh, katerim ste z vero v večnost prižigali plamenčke spomina na grobovih, tudi on, katerega smrti niste nikoli popolnoma preboleli... Ja, res sta se imela rada...
Veliki ljudje odhajajo tiho, tako kot so živeli...
Verujem, da vam je lepo, da vam je dobro, da ste v naročju Ljubezni...A tu, poleg vaših najbližnjih, ostajamo mnogi, ki s hvaležnostjo za vse sledi ljubezni in dobrote, ki smo jih bili deležni po Vas, obujamo spomin na toplo dlan, iskriv pogled in glas, ki nas je vedno objel s prijaznostjo, ter upamo v ponovno snidenje na pragu večnosti... Zbogom do takrat..., pa prosite za nas...
torek, 24. november 2015
Vsak dan je idealen dan... ;)
Kdaj človek premaga predsodek? Ko preprosto zbere pogum in sprejme izziv...
In najde se kakšna glava, moja je že taka, ki je polna predsodkov... Pazi, ne obsojanj in sodb, ampak bolj vsega tistega kar ni zame, kar ne zmorem... Ja, tudi zato, ker nimam "papirja". Včasih se mi zdi, da bi bila serijska samozavest pa res že nadstandard...
No, pa začnimo... :)
Fotoaparata se naprimer bojim...in nelagodje nato živo občutim tudi iz izrazov na fotografijah...
Pa višine, oz., bolje, globine... Zato je bil Triglav moj enkrat in nikoli več... ;)
Aja, pa kaj povedati, se izpostaviti, mi povzroči cmok v grlu, da moj glas zavibrira...
A tega imam zdaj, ko grem v zadnjo četrt mojega četrtega desetletja, počasi dovolj... Zato bodite pripravljeni na kakšno mojo norost.... ;)
Ker v glavi se že ujčkajo ideje... Le malo se morajo še okrepiti... in adijo kakšen "bremzer", seveda s predpogojem, da utišam onega, najbolj vztrajnega, ki sliši na ime "kaj si bo pa kdo mislil"...
... Da ne bo pomote, nimam v planu "bungee jumpinga", še manj "foto shutting", ampak preprosto skušati živeti na polno....
Če to vključuje, da plezam po lestvi v "štulboh"? Bom šla.
Če to pomeni, da poskusim peti? Bom dopoldne, ko me slišijo le zidovi, "krulila" na ves glas. (kar občasno že itak počnem ;))
Če to pomeni, da se bom odrekla svojim sanjam? Ja, no, na stran jih že lahko odrinem za kak čas, da vidim, če mi Previdnost servira kakšne boljše.... ;)
Sprejeti izziv ne pomeni nujno uspeti, še manj zmagati", ampak poskusiti ter dati vse od sebe... Tudi zato, da mi ne bo enkrat kasneje žal. Za zamujeno priložnost in zakopane talente... In danes je najbolj idealen dan da začnem. Zato grem... Greva skupaj?
Aja, da ne pozabim. Od kod današnji preblisk? Od živali, konkretneje od naših "junčkov"... Vse od pozne pomladi pa do prvih snežnih zaplat so uživali svobodo pod milim nebom... 24 ur na dan. Ne verjamem, da so se zavedali živečega "luksuza"... Dokler niso bili prisiljeni, da ostanejo v hlevu, kjer jim je, po naših merilih, boljše... A to je draga cena za svobodo.
Ljudje mnogokrat ravnamo obratno... Z visokim davkom. Ker ne tvegamo, za ceno udobja, ki bi ga utegnili vsaj načeti, če ne že izgubiti, teptamo žareče stenje idej in sanj... In verjetno se nato zgodi, da se na stare dni res najde kdo, ki je, navkljub imetju, zagrenjeno sam na pogorišču svojih življenjskih sanj...
Dr. Ramovš, Trstenjakov "naslednik", je nekoč rekel, da so najbolj "ubogi" tisti, ki za spomine shranjujejo le gnila jabolka...
Moji spomini niso in ne bodo le kot topljiva hruška viljamovka, ampak se med njimi zagotovo znajde vse od lesnač, limon, kutin in kot rozin sladkih grozdnih jagod...
Ker delam, navkljub trudu, tudi "kikse",
ker sem ljubljena in ljubim,
ker ranim in sem ranjena,
ker preprosto živim!!
In najde se kakšna glava, moja je že taka, ki je polna predsodkov... Pazi, ne obsojanj in sodb, ampak bolj vsega tistega kar ni zame, kar ne zmorem... Ja, tudi zato, ker nimam "papirja". Včasih se mi zdi, da bi bila serijska samozavest pa res že nadstandard...
No, pa začnimo... :)
Fotoaparata se naprimer bojim...in nelagodje nato živo občutim tudi iz izrazov na fotografijah...
Pa višine, oz., bolje, globine... Zato je bil Triglav moj enkrat in nikoli več... ;)
Aja, pa kaj povedati, se izpostaviti, mi povzroči cmok v grlu, da moj glas zavibrira...
A tega imam zdaj, ko grem v zadnjo četrt mojega četrtega desetletja, počasi dovolj... Zato bodite pripravljeni na kakšno mojo norost.... ;)
Ker v glavi se že ujčkajo ideje... Le malo se morajo še okrepiti... in adijo kakšen "bremzer", seveda s predpogojem, da utišam onega, najbolj vztrajnega, ki sliši na ime "kaj si bo pa kdo mislil"...
... Da ne bo pomote, nimam v planu "bungee jumpinga", še manj "foto shutting", ampak preprosto skušati živeti na polno....
Če to vključuje, da plezam po lestvi v "štulboh"? Bom šla.
Če to pomeni, da poskusim peti? Bom dopoldne, ko me slišijo le zidovi, "krulila" na ves glas. (kar občasno že itak počnem ;))
Če to pomeni, da se bom odrekla svojim sanjam? Ja, no, na stran jih že lahko odrinem za kak čas, da vidim, če mi Previdnost servira kakšne boljše.... ;)
Sprejeti izziv ne pomeni nujno uspeti, še manj zmagati", ampak poskusiti ter dati vse od sebe... Tudi zato, da mi ne bo enkrat kasneje žal. Za zamujeno priložnost in zakopane talente... In danes je najbolj idealen dan da začnem. Zato grem... Greva skupaj?
Aja, da ne pozabim. Od kod današnji preblisk? Od živali, konkretneje od naših "junčkov"... Vse od pozne pomladi pa do prvih snežnih zaplat so uživali svobodo pod milim nebom... 24 ur na dan. Ne verjamem, da so se zavedali živečega "luksuza"... Dokler niso bili prisiljeni, da ostanejo v hlevu, kjer jim je, po naših merilih, boljše... A to je draga cena za svobodo.
Ljudje mnogokrat ravnamo obratno... Z visokim davkom. Ker ne tvegamo, za ceno udobja, ki bi ga utegnili vsaj načeti, če ne že izgubiti, teptamo žareče stenje idej in sanj... In verjetno se nato zgodi, da se na stare dni res najde kdo, ki je, navkljub imetju, zagrenjeno sam na pogorišču svojih življenjskih sanj...
Dr. Ramovš, Trstenjakov "naslednik", je nekoč rekel, da so najbolj "ubogi" tisti, ki za spomine shranjujejo le gnila jabolka...
Moji spomini niso in ne bodo le kot topljiva hruška viljamovka, ampak se med njimi zagotovo znajde vse od lesnač, limon, kutin in kot rozin sladkih grozdnih jagod...
Ker delam, navkljub trudu, tudi "kikse",
ker sem ljubljena in ljubim,
ker ranim in sem ranjena,
ker preprosto živim!!
sobota, 21. november 2015
...naj pada... :)
Otrokom je prinesel veselje. Tale prvi sneg mislim. V meni pa se je najprej oglasil tisti "škoda"...
Škoda, ker je konec z narahljanim in suhim listjem, ki ob sprehodu po gozdnih poteh ničesar ne prikrije, ampak "ozvoči" vsak najmanjši šum... Kar otroško razigran postane človek, ko ga "pluži" s čevlji...
Škoda, ker nisem te letošnje prekrasne jeseni (še) bolj izkoristila... No, pa rahlo nejevoljna sem postala tudi zato, ker so o mahu za jaslice toliko govorili, niso se pa spravili v akcijo..., pa tako fajn suh je bil...
A hvala Bogu, da me pamet kaj kmalu spravi na drugi tir... :) Tudi nedolžna belina snega bo zbujala celo paleto odtenkov čudenja nad lepoto stvarstva, prebujala igrivost ter nemo vabila... Pa kako lepo bo tiho, s krušne peči, zreti v ples snežink;
pa si na pragu otresti kopreno snega in vstopiti v topel dom;
in v adventu odštevati do svetega večera, ugasniti luči in zreti v čudež betlehemskih poljan ter obujati spomine na minule Božiče...
Ja, vse ima svoj čas... In svoj čar.
In nato pride pomlad. :) Že danes sem si obljubila, da tiste prve zeleneče znanilke pomladi, tam gori sredi strmega pobočja, za katero vsako leto komaj čakam, da se ogrne v prosojno zeleno pomladno barvo listkov, prihodnjo pomlad ne bom opazovala le od doma, ampak jo bom pobožala po deblu...
Sneg. Naj pada. Zdaj je čas zanj. Narava je lepa v kreacijah vseh letnih časov. In ne pusti se prehitevati, niti upočasniti. Kot bi vedela, da je pričakovanje tisto, kar v srcih budi hrepenenje, radost in da je zakonitost minljivosti tisto, kar človeka uglasi na hvaležnost...
Tako kot življenje. Le da se letni časi ponavljajo, obdobij življenja pa ni nikoli več nazaj.... Zato je vsak trenutek neponovljiv dar. In noro je, da si pustim/o, da ga zaznamuje nekaj, na kar nimam vpliva... Naprimer vreme. :) Zato naj pada...
Škoda, ker je konec z narahljanim in suhim listjem, ki ob sprehodu po gozdnih poteh ničesar ne prikrije, ampak "ozvoči" vsak najmanjši šum... Kar otroško razigran postane človek, ko ga "pluži" s čevlji...
Škoda, ker nisem te letošnje prekrasne jeseni (še) bolj izkoristila... No, pa rahlo nejevoljna sem postala tudi zato, ker so o mahu za jaslice toliko govorili, niso se pa spravili v akcijo..., pa tako fajn suh je bil...
A hvala Bogu, da me pamet kaj kmalu spravi na drugi tir... :) Tudi nedolžna belina snega bo zbujala celo paleto odtenkov čudenja nad lepoto stvarstva, prebujala igrivost ter nemo vabila... Pa kako lepo bo tiho, s krušne peči, zreti v ples snežink;
pa si na pragu otresti kopreno snega in vstopiti v topel dom;
in v adventu odštevati do svetega večera, ugasniti luči in zreti v čudež betlehemskih poljan ter obujati spomine na minule Božiče...
Ja, vse ima svoj čas... In svoj čar.
In nato pride pomlad. :) Že danes sem si obljubila, da tiste prve zeleneče znanilke pomladi, tam gori sredi strmega pobočja, za katero vsako leto komaj čakam, da se ogrne v prosojno zeleno pomladno barvo listkov, prihodnjo pomlad ne bom opazovala le od doma, ampak jo bom pobožala po deblu...
Sneg. Naj pada. Zdaj je čas zanj. Narava je lepa v kreacijah vseh letnih časov. In ne pusti se prehitevati, niti upočasniti. Kot bi vedela, da je pričakovanje tisto, kar v srcih budi hrepenenje, radost in da je zakonitost minljivosti tisto, kar človeka uglasi na hvaležnost...
Tako kot življenje. Le da se letni časi ponavljajo, obdobij življenja pa ni nikoli več nazaj.... Zato je vsak trenutek neponovljiv dar. In noro je, da si pustim/o, da ga zaznamuje nekaj, na kar nimam vpliva... Naprimer vreme. :) Zato naj pada...
četrtek, 5. november 2015
Vse okrog še črna tema... Lahko bi še spal... A se zbudiš brez nastavljene ure, ker ti spanec jemlje skrb... Mogoče je ta začinjena še z razočaranjem in zakaji... In nemo strmiš v neopazen strop nad sabo... Globoko v sebi pa jasno veš, da se "žreš" zaradi stvari na katere nimaš vpliva, a si ne moreš pomagat'....In braniš se razumskih razlag, čeprav veš, da bo treba preprosto sprejet'...
Bodo pomagale vlažne struge, ki si režejo pot od kotičkov očes pa vse tja dol do ušes...?
Bodo v pomoč nemi, včasih z vročim temperamentom natempirani samogovori, ki jih imaš s seboj?
Kdo bi vedel.
A v tistem je zmaga že, če uspeš izklopiti napačne stratege, ki bi se maščevali, če bi le mogli najti "krivca"...
A miru ni drugje kot v "zgodi se"....
Zgleda, da do tja ni bližnice, da so slani potočki neizbežni, da so kot izvir, ki prečisti misel, da more v ponižnosti sprejeti, da je že tako prav, da preprosto že mora biti tako...in da bo s tem pač treba živet'...
Evo, zapis, ki mu do resničnosti manjka le ena stvar: 1.oseba ednine...
Bodo pomagale vlažne struge, ki si režejo pot od kotičkov očes pa vse tja dol do ušes...?
Bodo v pomoč nemi, včasih z vročim temperamentom natempirani samogovori, ki jih imaš s seboj?
Kdo bi vedel.
A v tistem je zmaga že, če uspeš izklopiti napačne stratege, ki bi se maščevali, če bi le mogli najti "krivca"...
A miru ni drugje kot v "zgodi se"....
Zgleda, da do tja ni bližnice, da so slani potočki neizbežni, da so kot izvir, ki prečisti misel, da more v ponižnosti sprejeti, da je že tako prav, da preprosto že mora biti tako...in da bo s tem pač treba živet'...
Evo, zapis, ki mu do resničnosti manjka le ena stvar: 1.oseba ednine...
ponedeljek, 26. oktober 2015
Kaj imajo skupnega duhci, angleščina in Jezus???
To, da se o marsičem sprašujem, ni več skrivnost, da se mi ves ta pomp okrog noči čarovnic upira tudi ne... Težko namreč razumem, da reklamiramo, celo "praznujemo" in jemljemo za svoje nekaj, kar ne le da ni naše, ampak te, če vsaj malo pobrskaš o izvoru šemljenja pred prvim novembrom, kar strese...
In tako se nato zgodi, da pri neobvezni izbirni uri, kjer naj bi se prvošolčki preko igre spoznavali s prvimi angleškimi besedami, v tednu pred krompirjevimi počitnicami, učiteljica v razred, verjetno v želji, da bi bila ura zanimiva, prinese kovček s prilepljeno angleško zastavico... V njem pa "halowenske" kostume. In kombinacija pripovedovanega in vsebine kovčka enega malčka spravi v solze... Tako je "poročala" naša mala. Že ob tem sem si mislila svoje...
A ob razlaganju praznovanja, ki vključuje z marmelado namazane kljuke in prevrnjene koše za smeti, je učiteljica, tako mimogrede, "pripopala" še izjavo, da tudi za resnični obstoj Jezusa in angelov nimamo dokazov...
In če se zdaj najde kateri izmed staršev, ki se ne strinja, da avtoriteta, kar učiteljica za prvošolčke še brez dvoma je, otrokom izpodkopava zaupanje v besede staršev? Bo označen, bo poetiketiran za x-hoba, za zaplankanca, za zaostalega?? In to navkljub temu, da o Jezusu poroča tudi takratni rimski zgodovinar, ki sicer ne piše, da je bil Božji sin, kar je stvar vere, trdi pa, da je bil nedolžen in da je imel nenavadno moč?
No, za x-hoba bo še čas ob teoriji spola....
Ker v naši družbi smo vsi enakopravni, vsi svobodni... dokler beseda ne nanese na to, da nekdo zagovarja vero in naravne zakone... Tu kot da ni več demokracije, ampak smo vsi, ja spadam mednje, ki zagovarjamo npr. zvezo med moškim in žensko kot osnovo za rojstvo in družino, označeni za nestrpne s končnico -hob. Še malo in starši bomo lahko otroke le "vzrejali", njihov "trdi disk" pa Bog ne daj, da bi "okužili" z vrednotami, ki so nam svete, in s tradicijo, ki smo jo podedovali od prednikov...
Aja, še nekaj. Posebej grenak priokus mi je pri vsem tem ostal tudi zato, ker (predvidevam, da za neobvezne izbirne predmete v prvem razredu ni do potankosti izdelanega učnega načrta, ki bi učitelju "zvezal" roke) je gospa učiteljica mamica, ki otroka pošilja k verouku... Ali pa verouku doma mogoče rečejo ura pravljic o Jezusu? In kdo je potem katehet? Pravljičar? No, potem mu pripada vsaj status kulturnika... ;)
V redu, ja, pa naj bom Jezusov "fan". In z vso pravico svojega otroka navdušjem za to, kar daje radost in moč meni!
Tudi športni navdušenci, pa najsi bodo pristaši belih strmin, formule ena ali "fuzbala" svoj podmladek "okužijo" z istim veseljem. In ne bodo tiho, če bo kdo pljuval po njihovih..., pa jih zato, verjetno, nihče ne obmetava s -hobi, kar vsak, ki se zgolj oglasi, da bi rekel besedo ZA družino, zakonsko zvezo...in vse, kar zgolj diši po Večnem, "pokasira" po hitrem postopku..., na različne načine. Tudi tako, da se te "odlajka, odprijatelji" v virtualnem svetu. Ker preprosto ne spadaš med "naše"...
Če sem komu trn v peti, kar. Mirna vest je boljši vzglavnik kot pa nekaj navideznih prijateljev....
In tako se nato zgodi, da pri neobvezni izbirni uri, kjer naj bi se prvošolčki preko igre spoznavali s prvimi angleškimi besedami, v tednu pred krompirjevimi počitnicami, učiteljica v razred, verjetno v želji, da bi bila ura zanimiva, prinese kovček s prilepljeno angleško zastavico... V njem pa "halowenske" kostume. In kombinacija pripovedovanega in vsebine kovčka enega malčka spravi v solze... Tako je "poročala" naša mala. Že ob tem sem si mislila svoje...
A ob razlaganju praznovanja, ki vključuje z marmelado namazane kljuke in prevrnjene koše za smeti, je učiteljica, tako mimogrede, "pripopala" še izjavo, da tudi za resnični obstoj Jezusa in angelov nimamo dokazov...
In če se zdaj najde kateri izmed staršev, ki se ne strinja, da avtoriteta, kar učiteljica za prvošolčke še brez dvoma je, otrokom izpodkopava zaupanje v besede staršev? Bo označen, bo poetiketiran za x-hoba, za zaplankanca, za zaostalega?? In to navkljub temu, da o Jezusu poroča tudi takratni rimski zgodovinar, ki sicer ne piše, da je bil Božji sin, kar je stvar vere, trdi pa, da je bil nedolžen in da je imel nenavadno moč?
No, za x-hoba bo še čas ob teoriji spola....
Ker v naši družbi smo vsi enakopravni, vsi svobodni... dokler beseda ne nanese na to, da nekdo zagovarja vero in naravne zakone... Tu kot da ni več demokracije, ampak smo vsi, ja spadam mednje, ki zagovarjamo npr. zvezo med moškim in žensko kot osnovo za rojstvo in družino, označeni za nestrpne s končnico -hob. Še malo in starši bomo lahko otroke le "vzrejali", njihov "trdi disk" pa Bog ne daj, da bi "okužili" z vrednotami, ki so nam svete, in s tradicijo, ki smo jo podedovali od prednikov...
Aja, še nekaj. Posebej grenak priokus mi je pri vsem tem ostal tudi zato, ker (predvidevam, da za neobvezne izbirne predmete v prvem razredu ni do potankosti izdelanega učnega načrta, ki bi učitelju "zvezal" roke) je gospa učiteljica mamica, ki otroka pošilja k verouku... Ali pa verouku doma mogoče rečejo ura pravljic o Jezusu? In kdo je potem katehet? Pravljičar? No, potem mu pripada vsaj status kulturnika... ;)
V redu, ja, pa naj bom Jezusov "fan". In z vso pravico svojega otroka navdušjem za to, kar daje radost in moč meni!
Tudi športni navdušenci, pa najsi bodo pristaši belih strmin, formule ena ali "fuzbala" svoj podmladek "okužijo" z istim veseljem. In ne bodo tiho, če bo kdo pljuval po njihovih..., pa jih zato, verjetno, nihče ne obmetava s -hobi, kar vsak, ki se zgolj oglasi, da bi rekel besedo ZA družino, zakonsko zvezo...in vse, kar zgolj diši po Večnem, "pokasira" po hitrem postopku..., na različne načine. Tudi tako, da se te "odlajka, odprijatelji" v virtualnem svetu. Ker preprosto ne spadaš med "naše"...
Če sem komu trn v peti, kar. Mirna vest je boljši vzglavnik kot pa nekaj navideznih prijateljev....
petek, 23. oktober 2015
Ko "dnevni odmerek" "zagrabi" na polno ....
Ob jutrih, ko v hiši ostanem edino živo bitje, no, pajke in v teh dneh pikapolonice ne štejem, se začne moj "obred", ko se skušam za par minut priklopit' na "dnevni odmerek". (Pre)večkrat prebrano z zadnjo piko pozabim. A pride dan, kot danes, ko je na vrsti odlomek, ki ga, čeprav sem ga slišala že večkrat, "pijem" in kot da ga čutim v slehernem vlaknu lastnega bitja... In takrat Beseda odzvanja v meni..., ter je kot "program", ki neopazno, tiho teče, vzporedno s vsem, kar počnem... In dosega namen, ker, čeprav zaposljuje misli, v dušo prinaša mir.
Tako človeški je Pavel v teh besedah(Rim 7,18-25), tako človeško slaboten, tako človeško nepopoln, tako nam enak...
"Ne delam namreč dobrega, kar hočem, ampak hudo delam, česar nočem."
"..ko hočem delati dobro, mi je lažje to, kar je hudo."
"... z duhom služim postavi božji, z mesom pa postavi greha."
Nočem soliti pameti, še manj s prstom kazati na koga...
Ker če (zate ne vem), ponižno pogledam vase, se more prst obrniti (najprej) name ...
Nisem namreč med izjemami (sicer možno da obstajajo), ki nimajo težav s premagovanjem lastnega ega, ko je treba stopiti nazaj, ko bi bilo prav pozabiti, in zmorejo služiti brez da bi se jim v mislih prižigal užaljeni "zakaj vedno, zakaj spet jaz"...
Nisem med izjemami, ki pri odločitvah izklopijo skrb za lastno zadnjo plat, še manj med onimi, ki jih ne premetava po razburkanem morju lastnega miselnega sveta...
Kakorkoli. Ni razloga za paniko, če se je s tem ubadal tudi Pavel. ;)
Je le znamenje, da sem človek.
Človek, nepopoln in grešen. A vsemu navkljub neskončno ljubljen. In več ne rabim. :)
P.s.: Privošči si, kdorkoli že si, ki si zašel sem, svojo "dozo" ;) Da bi se predoziral? Ni nevarnosti. ;)
Tako človeški je Pavel v teh besedah(Rim 7,18-25), tako človeško slaboten, tako človeško nepopoln, tako nam enak...
"Ne delam namreč dobrega, kar hočem, ampak hudo delam, česar nočem."
"..ko hočem delati dobro, mi je lažje to, kar je hudo."
"... z duhom služim postavi božji, z mesom pa postavi greha."
Nočem soliti pameti, še manj s prstom kazati na koga...
Ker če (zate ne vem), ponižno pogledam vase, se more prst obrniti (najprej) name ...
Nisem namreč med izjemami (sicer možno da obstajajo), ki nimajo težav s premagovanjem lastnega ega, ko je treba stopiti nazaj, ko bi bilo prav pozabiti, in zmorejo služiti brez da bi se jim v mislih prižigal užaljeni "zakaj vedno, zakaj spet jaz"...
Nisem med izjemami, ki pri odločitvah izklopijo skrb za lastno zadnjo plat, še manj med onimi, ki jih ne premetava po razburkanem morju lastnega miselnega sveta...
Kakorkoli. Ni razloga za paniko, če se je s tem ubadal tudi Pavel. ;)
Je le znamenje, da sem človek.
Človek, nepopoln in grešen. A vsemu navkljub neskončno ljubljen. In več ne rabim. :)
P.s.: Privošči si, kdorkoli že si, ki si zašel sem, svojo "dozo" ;) Da bi se predoziral? Ni nevarnosti. ;)
torek, 6. oktober 2015
POLJUB IZ RUSIJE (Brian Grover & Jim Rickards)
 |
| www.emka.si |
Knjiga Poljub iz Rusije, katere osnova je resnična, na trenutke skoraj neverjetna ljubezenska zgodba med angleškim inženirjem in bolničarko iz Rusije, spada med tiste, ki se jih "splača" prebrati, saj delček zaupane zgodbe ostane v človekovi notranjosti, zaznamuje srce, dušo..., skratka dotakne se tistega večnega, v človekovo naravo položenega hrepenenja, da bi ljubil in bil ljubljen... Hkrati pa knjiga odpira mnogo vprašanj, a ta so verjetno od bralca do bralca drugačna; različna, če se v zgodbo vživi moški ali ženska; drugačna, če se dotakne romantične duše ali pa vrstice "požira" realist, ki je z nogami vedno trdno na tleh in predvideva ter upošteva razumsko utemeljene pomisleke ... Tudi Brian, glavni junak, je, tudi glede na poklicno pot, spadal med "trezne" može, a ko je poskušal nemogoče, da bi spet objel svojo ljubljeno, je bil za večino "norec". Svojega srca ni preslišal, čeprav se je zavedal, da se igra z lastnim življenjem. Takole pravi:"Vseeno mi je bilo, ali preživim ali me ubijejo. Če nisem mogel biti z žensko, ki sem jo ljubil, sem bil tako in tako mrtev."
Ne vem kako zgodbo, ki je v tistem času odmevala po vsej Evropi, berejo drugi in kako jo npr. doživlja moški bralec. Poznam le en pogled. Ženski. Moj.
In ne morem si kaj, da bi tokrat ne prikimala komu, ki bi za Briana uporabil pogovorno, drugače meni odbijajočo frazo, "da takih ne delajo več "...
Je mogoče prestavljati si trpljenje dveh src, ki se razideta, vedoč da bodo do vnovičnega zazrtja v ljubljene oči pretekla leta, če se sploh še srečata;
je mogoče slutiti hrepenenje dveh duš, ki druga drugo čakata pet let, brez da bi ju dosegla mnoga pisma, ki bi bila edini glas od nekoga tam daleč, a so se povečini "izgubila" v sistemu nadziranja??
Hkrati pa zgodba da čutiti, da ima ljubezen moč, ki celo neprijetnega šefa Stalinove tajne policije za trenutek spremeni v človeka. Ta s svojo vplivno besedo znova združi poti Angleža in njegove Rusinje Ileane in tako zgodbi dveh osamljenih src spremeni v eno najlepših ljubezenskih zgodb 20.stoletja, zgodbo Briana in njegove Lene.
Skratka vredno branja, naj si bo za romantike, kot tudi za one, ki se jim neprestano toži po povojnem sistemu. Stalin in Tito nista bila različna kot dan in noč..in tu Lena večkrat govori o takratnih razmerah v življenju preprostih Rusov...
petek, 25. september 2015
Na štiri oči ...
V iskanju dialoga. Tak je naslov letošnjega Socialnega tedna. Toliko pogovorov, toliko metod, pa se včasih zdi, da nam, navkljub vsemu razpoložljivemu vedenju, trenutki, ko si želimo biti slišani in slišati drugega, ne gredo " od ust, še manj od ušes" ...
Tako se mi je, ob razmišljanju o navedenem naslovu, v glavi prebudila podoba radijskega aparata, ki so ga imeli stari ate.
Tisti radio mi je v spominu ostal kot velika škatla (mogoče bi po merah približno ustrezal mikrovalovni pečici) z dvema gumboma in "dolgo skalo" za iskanje frekvence. Za nas, otroke, je bil nedosegljiv in le opazovali smo trud, da bi se glas Ajde Kalan spet slišal brez hreščanja, če že brez šumenja ni šlo, ko se je bil poprej gumb rahlo, čeprav nehote, premaknil.
Podoba tiste "dolge skale" z označenimi frekvencami se mi zdi prispodoba za dva, ki se skušata sporazumevat' ... A v odnosih je malce bolj zapleteno, ker se dva, ker se midva, menjava v vlogah sprejemnika in oddajnika, ker zaupava in upava, da bova na drugi strani najprej slišana in nato razumljena, ter posledično sprejeta v lastni resničnosti ...
In tako se prevečkrat zgodi, da se ljudje še teže naravnamo na željeno frekvenco kot tisti stari radio ... Zdi se, da je šum "skrbi zase" premočan, in tako drugi ostane preslišan, prezrt v stiski ali osami ... Te boleče vloge se najbolj zavemo, ko se v njej znajdemo sami ... In naše poti se posledično oddaljijo. Zaupni pogovor na štiri oči zamenja, zame manj iskren, telefonski pogovor, ki prikrije govorico telesa in zgodbo, ki jo nemo pripoveduje pogled. Ta se kasneje mogoče izvodeni v kratke sms-e in "štancane", pogosto zgolj preposlane maile, ki zatrjujejo, da drug drugega nosimo v mislih ...
V odnosih ni več prostora za spontanost, niti na obisk skoraj nihče več ne upa, če se prej ne najavi ...
Zakaj? Se tako bojimo resničnosti, ker v vsakdanu ni vse "tipi-topi"?
V "tipi-topi" ni skrita le maskara, omamna dišava, moderen kavni servis in s prontom "zglancane" police, ampak kdaj tudi podoba, ki jo igram, da bi pred drugimi izpadel "car". In v nobeni "igri", navkljub nasmejanim "selfijem", ni mogoče ustvariti, še manj začutiti, pristnosti in varnosti ... Tega pa smo danes, po večini, "lačni" ...
Zato so prizadevanja za dober dialog, kjer slišim in sem slišan, po mojem, jalova za vsakega izmed nas, dokler si ne upam biti jaz, dokler pogled upiram v tla, dokler si ne vzamem čas za nekoga, ki čaka, da dopustim, da v dialogu začneva rasti, ter si upava tvegati in drug drugega spustiti blizu-v resničnosti.
In to še posebej takrat, ko svojo resničnost težko sprejemam že jaz sam, naj si bo to med ozarami njiv, za tekočim trakom, v čakalnici ali na domačem balkonu, ki se ne "baha" z unikatno ograjo ali vrtno garnituro, ampak mogoče sediva na razmajanih "štokrlih" ali narobe obrnjenem zaboju, a si vsemu navkljub, direkt iz "džezve", moreva nalivati najboljšo kavo, saj je oslajena z zavedanjem, da nisem, nisi sam, ampak sem, si nekomu dar ...
In tu se komunikacijski šumi razblinijo, odpadejo priporočane metode, niti besede niso več nujno potrebne ....
Ker čutimo drug z drugim.
In za ta kraljevski občutek je vredno preplezati največje ovire. Če je volja, se vedno najde tudi pot ... A pot nikoli ni to, da zgolj čakam, ampak pristopam, čutim, odpuščam, sprejemam ...
Ne trdim, da je to lahko, a da se. Če si prihajamo naproti. Tudi s spodbudami kot je trenutni Socialni teden.
Tako se mi je, ob razmišljanju o navedenem naslovu, v glavi prebudila podoba radijskega aparata, ki so ga imeli stari ate.
Tisti radio mi je v spominu ostal kot velika škatla (mogoče bi po merah približno ustrezal mikrovalovni pečici) z dvema gumboma in "dolgo skalo" za iskanje frekvence. Za nas, otroke, je bil nedosegljiv in le opazovali smo trud, da bi se glas Ajde Kalan spet slišal brez hreščanja, če že brez šumenja ni šlo, ko se je bil poprej gumb rahlo, čeprav nehote, premaknil.
Podoba tiste "dolge skale" z označenimi frekvencami se mi zdi prispodoba za dva, ki se skušata sporazumevat' ... A v odnosih je malce bolj zapleteno, ker se dva, ker se midva, menjava v vlogah sprejemnika in oddajnika, ker zaupava in upava, da bova na drugi strani najprej slišana in nato razumljena, ter posledično sprejeta v lastni resničnosti ...
In tako se prevečkrat zgodi, da se ljudje še teže naravnamo na željeno frekvenco kot tisti stari radio ... Zdi se, da je šum "skrbi zase" premočan, in tako drugi ostane preslišan, prezrt v stiski ali osami ... Te boleče vloge se najbolj zavemo, ko se v njej znajdemo sami ... In naše poti se posledično oddaljijo. Zaupni pogovor na štiri oči zamenja, zame manj iskren, telefonski pogovor, ki prikrije govorico telesa in zgodbo, ki jo nemo pripoveduje pogled. Ta se kasneje mogoče izvodeni v kratke sms-e in "štancane", pogosto zgolj preposlane maile, ki zatrjujejo, da drug drugega nosimo v mislih ...
V odnosih ni več prostora za spontanost, niti na obisk skoraj nihče več ne upa, če se prej ne najavi ...
Zakaj? Se tako bojimo resničnosti, ker v vsakdanu ni vse "tipi-topi"?
V "tipi-topi" ni skrita le maskara, omamna dišava, moderen kavni servis in s prontom "zglancane" police, ampak kdaj tudi podoba, ki jo igram, da bi pred drugimi izpadel "car". In v nobeni "igri", navkljub nasmejanim "selfijem", ni mogoče ustvariti, še manj začutiti, pristnosti in varnosti ... Tega pa smo danes, po večini, "lačni" ...
Zato so prizadevanja za dober dialog, kjer slišim in sem slišan, po mojem, jalova za vsakega izmed nas, dokler si ne upam biti jaz, dokler pogled upiram v tla, dokler si ne vzamem čas za nekoga, ki čaka, da dopustim, da v dialogu začneva rasti, ter si upava tvegati in drug drugega spustiti blizu-v resničnosti.
In to še posebej takrat, ko svojo resničnost težko sprejemam že jaz sam, naj si bo to med ozarami njiv, za tekočim trakom, v čakalnici ali na domačem balkonu, ki se ne "baha" z unikatno ograjo ali vrtno garnituro, ampak mogoče sediva na razmajanih "štokrlih" ali narobe obrnjenem zaboju, a si vsemu navkljub, direkt iz "džezve", moreva nalivati najboljšo kavo, saj je oslajena z zavedanjem, da nisem, nisi sam, ampak sem, si nekomu dar ...
In tu se komunikacijski šumi razblinijo, odpadejo priporočane metode, niti besede niso več nujno potrebne ....
Ker čutimo drug z drugim.
In za ta kraljevski občutek je vredno preplezati največje ovire. Če je volja, se vedno najde tudi pot ... A pot nikoli ni to, da zgolj čakam, ampak pristopam, čutim, odpuščam, sprejemam ...
Ne trdim, da je to lahko, a da se. Če si prihajamo naproti. Tudi s spodbudami kot je trenutni Socialni teden.
ponedeljek, 7. september 2015
Vsi enake pravice in možnosti???
Ves dopoldan že pogledujem na uro...in ob načrtovanih opravilih preračunavam, če bo "šlo skozi".... A hkrati razmišljam, da bo najboljše, da ko ob šestih zjutraj izklopim budilko, nastavim alarm za mal' čez poldan...
No, lepo počasi od začetka. :)
V minulih tednih se je še naša najmlajša pripravljala na prvi šolski dan. Po prvi polovici naših šolarjev, ki je obiskovala prvo triado na 2km oddaljeni podružnici, mlajša dva nimata te sreče. Ker so šolo, upravičeno, zaradi premajhnega števila vpisanih otrok, zaprli... A očitno se je v zadnjih petih letih od prejšnjega prvošolčka, ko je šolski kombi, ob koncu pouka, razvozil vozače do domačih odcepov, marsikaj spremenilo ... Kajti zdaj je, vsaj za našo dolino, drugače. Male, šest lete stare "črve", ki ne ostajajo v OPB-ju, ker so starši, ali pa kdo od starih staršev doma, pripelje, ironično, zgolj do zaprte podružnice, kar za nekatere pomeni še 2 km do doma ...
-Pa saj ni veliko "čudakov", ki svoje otroke želijo imet' čimprej doma, jim postreči kosilo doma in jih nato prepustiti neomejeni igralnici narave pred domačim pragom.
In samo zaradi teh parih da bi vozil kombi?? Jasno, da jih mora nekdo tam počakat', pa saj imajo čas, da pridejo do četrt poti... ;)
-Ni problem iti ponj... Ni, ne. Če te na dvorišču čaka konjiček na štirih kolesih ...
Pa če ga ni? Iz upravičenih razlogov?
-Ja, pa saj mama ima čas ... Brez službe, cel ljubi dan doma, pa bi bilo 2+2 km tak problem? Pa sprehodek na tak lep poletno jesenski dan bo koristil obema, mami in otroku....
-Samo vsak dan ne bo tak. Bo tudi lilo in brilo ...
Pa če mama zboli? In ni pri hiši nikogar drugega, ki bi 2+2 km zmogel?
-Halo, pa to se reši na enostaven način! Otroka v OPB, pa konec! (no, tele alineje so vzklile v moji glavi, a verjamem, da niso daleč od resnice ;))
Ja, ja, vsi enaki. Že v šoli ne. Kot da je otrok kaznovan, ker živi "Bogu za hrbtom".
Je treba "šparat"... in s štirimi km kombi pridobi... Koliko? Pet, šest minut?
A njihove minute so dragocene, jaz pa, vsaj po mnenju nekaterih, imam čas...
Brez skrbi. Midve bova zdržali. :)
Še lepo nama bo v teh dnevnih pol-ur'cah. :)
A dokler kombi potem, ko je že dvakrat prevozil isto relacijo, nalašč pelje osmošolca do cca. 3,5km oddaljenega doma, prvošolčka pa pusti 2km od doma, mi ne govorite o enakih možnostih... Ker jih ni, niti poštenosti.
In zato v meni kanček pelina ostaja. In bom težko tiho.
No, lepo počasi od začetka. :)
V minulih tednih se je še naša najmlajša pripravljala na prvi šolski dan. Po prvi polovici naših šolarjev, ki je obiskovala prvo triado na 2km oddaljeni podružnici, mlajša dva nimata te sreče. Ker so šolo, upravičeno, zaradi premajhnega števila vpisanih otrok, zaprli... A očitno se je v zadnjih petih letih od prejšnjega prvošolčka, ko je šolski kombi, ob koncu pouka, razvozil vozače do domačih odcepov, marsikaj spremenilo ... Kajti zdaj je, vsaj za našo dolino, drugače. Male, šest lete stare "črve", ki ne ostajajo v OPB-ju, ker so starši, ali pa kdo od starih staršev doma, pripelje, ironično, zgolj do zaprte podružnice, kar za nekatere pomeni še 2 km do doma ...
-Pa saj ni veliko "čudakov", ki svoje otroke želijo imet' čimprej doma, jim postreči kosilo doma in jih nato prepustiti neomejeni igralnici narave pred domačim pragom.
In samo zaradi teh parih da bi vozil kombi?? Jasno, da jih mora nekdo tam počakat', pa saj imajo čas, da pridejo do četrt poti... ;)
-Ni problem iti ponj... Ni, ne. Če te na dvorišču čaka konjiček na štirih kolesih ...
Pa če ga ni? Iz upravičenih razlogov?
-Ja, pa saj mama ima čas ... Brez službe, cel ljubi dan doma, pa bi bilo 2+2 km tak problem? Pa sprehodek na tak lep poletno jesenski dan bo koristil obema, mami in otroku....
-Samo vsak dan ne bo tak. Bo tudi lilo in brilo ...
Pa če mama zboli? In ni pri hiši nikogar drugega, ki bi 2+2 km zmogel?
-Halo, pa to se reši na enostaven način! Otroka v OPB, pa konec! (no, tele alineje so vzklile v moji glavi, a verjamem, da niso daleč od resnice ;))
Ja, ja, vsi enaki. Že v šoli ne. Kot da je otrok kaznovan, ker živi "Bogu za hrbtom".
Je treba "šparat"... in s štirimi km kombi pridobi... Koliko? Pet, šest minut?
A njihove minute so dragocene, jaz pa, vsaj po mnenju nekaterih, imam čas...
Brez skrbi. Midve bova zdržali. :)
Še lepo nama bo v teh dnevnih pol-ur'cah. :)
A dokler kombi potem, ko je že dvakrat prevozil isto relacijo, nalašč pelje osmošolca do cca. 3,5km oddaljenega doma, prvošolčka pa pusti 2km od doma, mi ne govorite o enakih možnostih... Ker jih ni, niti poštenosti.
In zato v meni kanček pelina ostaja. In bom težko tiho.
četrtek, 27. avgust 2015
Poleg vsega? Še verouk???
Septembra se, po večini, sploh starši, bojimo ... Spet bo treba v stare tirnice, spet se bo na trenutke zdelo, da je vsak dan ena sama bitka s časom, od jutranje budilke, opozarjanja na po urniku urejeno torbo, pa prenašanja inštrumenta in večnega iskanja prepotenih superg, ki prevečkrat ne najdejo same domov ... Da o seminarskih nalogah in obveznem branju, ki so nočna mora marsikaterega starša, ne izgubljam besed ...
Za povrh pa še verouk ... "Spet." Pa čeprav na dva tedna.
Zanimivo, in z malo dobre volje tudi brez problema, bi bilo izračunati procent otrok, ki se k verouku vpišejo in ga dokaj redno obiskujejo ... A v procentni račun se ne da stlačiti nečesa bolj bistvenega, kar pa pred desetletji sploh še ni bilo vprašanje. Tu mislim na razloge, iz katerih otroci obiskujejo verouk, ali bolje razloge, ki vodijo starše, da otroka sploh vpišejo k verouku ... Je to iz resnične osebne vere, ali zgolj iz tradicije? Ali da pač odkljuka in ne bo imel težav, če se zgodi, da bo naprošen za botra ali pa bi se mu zahotelo romantične poroke pod gotskimi stebri???
Kot "frišno" katehistinjo me je doletelo vprašanje, če pa ni verouk za šestletnike dolgočasen... Pa če bo mamini princeski dolgočasen prvi razred? Tu ne bi bilo dileme. :) So stvari, ki jih starši naredimo v nasprotju z voljo otroka. In pri odločitvah vztrajamo. Ker gledamo dlje. Tudi ob nedeljah, ko je ob uri maše istočasno predvajan živ-žav ... :)
Pa še nekaj. Vedno znova me zaboli občutek, ko se mi zazdi, da se kakšen starš prav boji, da bi Jezus otroku postal več kot zgolj nekdo, ki je bil križan pred 2000 leti, ter bi otrok posledično postal preveč "cerkven"..., a hkrati me poleg vere, da sem kot katehet v vlogi sejalca, hrabrijo še besede učiteljice, da je v veroučnih vsebinah točno tisto, za kar v šoli, ob prenatrpanih učnih načrtih, večkrat zmanjka časa. To je vzgoje za dobro, vzgoje za "biti" človek ...
Zato se novega šolskega leta veselim.
Veselim se vsake "male bučke", ki bo kot goba vpijala besede o Ljubezni in z zvedavimi očkami zaupno zrla v "zlata vratca", ter se okorno križala z dlanjo, ki bo kdaj skoraj do rokava mokra od blagoslovljene vode ... :)
Veselim se, ker vem, da nam bo skupaj lepo in bomo drug drugemu dar,
predvsem pa se ne bojim, ker zaupam, da ne bomo sami, saj verujem, da je Gospod kot prijatelj, ki nas nikoli ne zapusti ... Tako v besedi, pesmi, nagajivosti in igri, kot tudi, ko se mi bo zdelo, da so me s svojo živahnostjo "izpili" ...
Ja, če otroci od verouka "odnesejo" zgolj in samo to, da Jezus ostaja z nami vedno, tudi ko smo v godlji, pa čeprav po lastni neumnosti, ni bil izgubljen čas. Ne njihov, ne moj, niti niso bile v prazno zapravljene ure v popoldnevih staršev, ko se je zdelo, da "le" čakajo na konec veroučne ure svojih otrok.
Za povrh pa še verouk ... "Spet." Pa čeprav na dva tedna.
Zanimivo, in z malo dobre volje tudi brez problema, bi bilo izračunati procent otrok, ki se k verouku vpišejo in ga dokaj redno obiskujejo ... A v procentni račun se ne da stlačiti nečesa bolj bistvenega, kar pa pred desetletji sploh še ni bilo vprašanje. Tu mislim na razloge, iz katerih otroci obiskujejo verouk, ali bolje razloge, ki vodijo starše, da otroka sploh vpišejo k verouku ... Je to iz resnične osebne vere, ali zgolj iz tradicije? Ali da pač odkljuka in ne bo imel težav, če se zgodi, da bo naprošen za botra ali pa bi se mu zahotelo romantične poroke pod gotskimi stebri???
Pa še nekaj. Vedno znova me zaboli občutek, ko se mi zazdi, da se kakšen starš prav boji, da bi Jezus otroku postal več kot zgolj nekdo, ki je bil križan pred 2000 leti, ter bi otrok posledično postal preveč "cerkven"..., a hkrati me poleg vere, da sem kot katehet v vlogi sejalca, hrabrijo še besede učiteljice, da je v veroučnih vsebinah točno tisto, za kar v šoli, ob prenatrpanih učnih načrtih, večkrat zmanjka časa. To je vzgoje za dobro, vzgoje za "biti" človek ...
Zato se novega šolskega leta veselim.
Veselim se vsake "male bučke", ki bo kot goba vpijala besede o Ljubezni in z zvedavimi očkami zaupno zrla v "zlata vratca", ter se okorno križala z dlanjo, ki bo kdaj skoraj do rokava mokra od blagoslovljene vode ... :)
Veselim se, ker vem, da nam bo skupaj lepo in bomo drug drugemu dar,
predvsem pa se ne bojim, ker zaupam, da ne bomo sami, saj verujem, da je Gospod kot prijatelj, ki nas nikoli ne zapusti ... Tako v besedi, pesmi, nagajivosti in igri, kot tudi, ko se mi bo zdelo, da so me s svojo živahnostjo "izpili" ...
Ja, če otroci od verouka "odnesejo" zgolj in samo to, da Jezus ostaja z nami vedno, tudi ko smo v godlji, pa čeprav po lastni neumnosti, ni bil izgubljen čas. Ne njihov, ne moj, niti niso bile v prazno zapravljene ure v popoldnevih staršev, ko se je zdelo, da "le" čakajo na konec veroučne ure svojih otrok.
torek, 25. avgust 2015
Je, kar je ... :)
Letos mi rože v koritih hodijo odveč. Spet. In to se jim še kako pozna tudi na zunaj.
Odkar me bolj zanimajo "flance", ki ne le cvetijo, ampak dajo tudi kaj za na krožnik, jo vsako jutro, namesto na balkon, mahnem pogledat' na vrt in v rastlinjak. In posledično tam kaj brkljam. Bo res zadnji čas, da se podamo v permakulturo. ;) Posledično večkrat balkonska korita opazim šele, ko rože že na zunaj kažejo, da se jim ne godi najbolje ... In nič kaj prijetno mi ni, ko opazim, da komu pogled uide tja gor, na balkon ... Doza ponižnosti...?
In ker jih zanemarjam, ker čas, ki jim pripada, namenjam tistim rastlinam, ki končajo na naši mizi, zgolj "živijo" in ne "cvetijo"...
"Kaj hočeš, za letos je kar je", imamo pač debel krompir in revne rože. Mogoče drugo leto oboje... :)
Z ljudmi, odnosi ni nič kaj drugače, pravzaprav so rož'ce idealna primerjava...
Ob slabi "negi" zgolj životarijo, ob brezbrižnosti umrejo ...
Vsega mora biti ravno prav ...
Če namreč pretiravamo, če skušamo "dragocene" ljudi in odnose posrkati,
je kot bi jih utapljali od predozirane, a hkrati nujne skrbi, je kot bi jim ne pustili, da za-dihajo ...
Če ljudi "izkoriščamo", je kot bi vršičkali rožmarin ...
Vsaka, še tako majhna vejica sicer diši, rastlinica še bolj košato odžene, a le če ne pretiravamo, drugače se posuši ...
Seznam verjetno nima konca, a kar se na ta način zlahka dobi, se nato težko odpravi ...
Tako kot pri rožicah ne morem nadoknaditi kar sem zamudila, se tudi odnos zlahka okuži, a težko pozdravi ...
Edino zdravilo za trenutke, ko se odnos kodra od bolečine, je sprejetost,
edino zdravilo, ki ohrani odnos, plesniv od zamer, je odpuščanje,
edino "pakiranje", ki vsebuje oboje, je ljubezen.
No, od rož pa najbolje, da se držim orhidej ... Niso zahtevne, marsikatero pozabo oprostijo, cvetijo, pa še bodejo ne .... Skratka trenutno idealne za brezbrižno gospodinjo, kot se po rožah sodeč zdim ... ;)
Odkar me bolj zanimajo "flance", ki ne le cvetijo, ampak dajo tudi kaj za na krožnik, jo vsako jutro, namesto na balkon, mahnem pogledat' na vrt in v rastlinjak. In posledično tam kaj brkljam. Bo res zadnji čas, da se podamo v permakulturo. ;) Posledično večkrat balkonska korita opazim šele, ko rože že na zunaj kažejo, da se jim ne godi najbolje ... In nič kaj prijetno mi ni, ko opazim, da komu pogled uide tja gor, na balkon ... Doza ponižnosti...?
In ker jih zanemarjam, ker čas, ki jim pripada, namenjam tistim rastlinam, ki končajo na naši mizi, zgolj "živijo" in ne "cvetijo"...
"Kaj hočeš, za letos je kar je", imamo pač debel krompir in revne rože. Mogoče drugo leto oboje... :)
Z ljudmi, odnosi ni nič kaj drugače, pravzaprav so rož'ce idealna primerjava...
Ob slabi "negi" zgolj životarijo, ob brezbrižnosti umrejo ...
Vsega mora biti ravno prav ...
Če namreč pretiravamo, če skušamo "dragocene" ljudi in odnose posrkati,je kot bi jih utapljali od predozirane, a hkrati nujne skrbi, je kot bi jim ne pustili, da za-dihajo ...
Če ljudi "izkoriščamo", je kot bi vršičkali rožmarin ...
Vsaka, še tako majhna vejica sicer diši, rastlinica še bolj košato odžene, a le če ne pretiravamo, drugače se posuši ...
Seznam verjetno nima konca, a kar se na ta način zlahka dobi, se nato težko odpravi ...
Tako kot pri rožicah ne morem nadoknaditi kar sem zamudila, se tudi odnos zlahka okuži, a težko pozdravi ...
Edino zdravilo za trenutke, ko se odnos kodra od bolečine, je sprejetost,
edino zdravilo, ki ohrani odnos, plesniv od zamer, je odpuščanje,
edino "pakiranje", ki vsebuje oboje, je ljubezen.
No, od rož pa najbolje, da se držim orhidej ... Niso zahtevne, marsikatero pozabo oprostijo, cvetijo, pa še bodejo ne .... Skratka trenutno idealne za brezbrižno gospodinjo, kot se po rožah sodeč zdim ... ;)
sreda, 5. avgust 2015
"Pošten butelj"
Prijateljica, ko se čuti izmozgano, medtem ko se nekateri od kolegov spretno izmikajo dodatnemu delu, pravi, da ji na čelu menda piše: pošten butelj. :) Ko sem to prvič slišala, mi je zvenelo nekako tuje, no, pa tudi butelj ni tako oboževan naziv, da bi si ga človek prostovoljno prilepil ... ;)
Danes mi je nekako prišlo na misel, da menda spadam v isto kategorijo ... Če po SSKJ butelj velja za neumnega, omejenega človeka, mu danes tako poveličevan "znajti se" in "poskrbeti zase" upravičeno ni na kožo pisan. Iz tega se da razbrati, z današnjim splošnim umevanjem uspešnosti, da pridevnik pošten z butljem sploh ni skregan ...
Kdo s(m)o torej danes pošteni butlji?
Pošteni butlji mirno spijo, ker vedo da nimajo nič, kar ni prisluženo z delom njihovih rok;
pošteni butlji vedo, da denar ni lahko zaslužit', zato vsak evro vsaj dvakrat obrnejo in jim še na misel ne pride, da bi celo plačo "vrgli" za škornje z rdečim podplatom, ter nato cel mesec jedli na kredit;
pošteni butlji imajo dobro gibljive členke prstov in zapestja, ter bolj "trde" komolce, zato jim "komolčanje" ne pride na misel, radi pa od svojega "malo" še komu kaj dajo...
Mar nismo (skoraj) vsi izšli iz takih rodov??
Pa vendar z rahlo grenkobo pomislim, da ne spadam čisto v to "kategorijo"...
Zakaj? Ker od svojega dela ne morem živeti, saj v današnjih časih za pre-živeti ni dovolj le to, da na njivi in vrtu dobro raste ... In tako, kljub "zagnancem" na dlaneh, ostajam vzdrževani član. Pa bi rada kaj primaknila v družinskega prašička.
A to je že druga pesem. Danes, za službo ni dovolj papir, še manj le veselje in občutek, ko veš, da bi ti delo dobro šlo, saj ti preprosto, po prirojenih talentih, "leži" ... Rabiš še VIP, veze in poznanstva. Teh pa pošteni butlji nimamo.
In ne morem si kaj, da si ne mislim, da bom spet težila otrokom, da naj se pridno učijo, ter si tako odpirajo vrata. Res da izobrazba ni garancija za uspeh, a včasih šteje vsaj kot nekaj, kar ti olajša vstop. Ni pa pravilo da nekdo ne more uspešno delat', pa čeprav po papirjih ni niti približno njegov "fah"... Le priložnost dobi bolj redko ...
Danes mi je nekako prišlo na misel, da menda spadam v isto kategorijo ... Če po SSKJ butelj velja za neumnega, omejenega človeka, mu danes tako poveličevan "znajti se" in "poskrbeti zase" upravičeno ni na kožo pisan. Iz tega se da razbrati, z današnjim splošnim umevanjem uspešnosti, da pridevnik pošten z butljem sploh ni skregan ...
Kdo s(m)o torej danes pošteni butlji?
Pošteni butlji mirno spijo, ker vedo da nimajo nič, kar ni prisluženo z delom njihovih rok;
pošteni butlji vedo, da denar ni lahko zaslužit', zato vsak evro vsaj dvakrat obrnejo in jim še na misel ne pride, da bi celo plačo "vrgli" za škornje z rdečim podplatom, ter nato cel mesec jedli na kredit;
pošteni butlji imajo dobro gibljive členke prstov in zapestja, ter bolj "trde" komolce, zato jim "komolčanje" ne pride na misel, radi pa od svojega "malo" še komu kaj dajo...
Pa vendar z rahlo grenkobo pomislim, da ne spadam čisto v to "kategorijo"...
Zakaj? Ker od svojega dela ne morem živeti, saj v današnjih časih za pre-živeti ni dovolj le to, da na njivi in vrtu dobro raste ... In tako, kljub "zagnancem" na dlaneh, ostajam vzdrževani član. Pa bi rada kaj primaknila v družinskega prašička.
A to je že druga pesem. Danes, za službo ni dovolj papir, še manj le veselje in občutek, ko veš, da bi ti delo dobro šlo, saj ti preprosto, po prirojenih talentih, "leži" ... Rabiš še VIP, veze in poznanstva. Teh pa pošteni butlji nimamo.
In ne morem si kaj, da si ne mislim, da bom spet težila otrokom, da naj se pridno učijo, ter si tako odpirajo vrata. Res da izobrazba ni garancija za uspeh, a včasih šteje vsaj kot nekaj, kar ti olajša vstop. Ni pa pravilo da nekdo ne more uspešno delat', pa čeprav po papirjih ni niti približno njegov "fah"... Le priložnost dobi bolj redko ...
nedelja, 26. julij 2015
Čutiti z drugim ...
V mojih osnovnošolskih letih so bile "in" spominske knjige...
Danes (Ko me je kot strela z jasnega zadela novica, da še ena domačija ostaja brez otroškega vrišča, ter da bosta še en dedek in babica več, ki bosta namesto, da bi se veselila z vnučki, tolažila le drug drugega, saj mladi s selitvijo iz hribovske vasi v "sodobni čebelnjak" rešujejo prenekateri, meščanom tuj problem.. ) mi je prišel na misel verz, ki mi ga je zapisala ena "tovarišica":
"Toliko stvari smo se v življenju bali, pa se jih ni bilo treba. Treba je bilo živeti."
Toliko resnice je v teh besedah ... V nas, v meni je toliko strahov in vzporedno vsaj toliko zamujenih priložnosti ...
A zdi se, da nekaterih skrbi in strahovi ne hromijo, da so imuni nanje ...
Se res rodimo karakterno tako različni ali pa je "cepivo" za imunost še kje drugje in ne le v dednih zasnovah ali kdaj celo v brezbrižnosti? Pa je res tako zelo "fajn", če si "hladen kot špricer"? Ali pa mogoče kdaj kdo koga prav zaradi te "neobčutljivosti" še prav posebej rani??
Ne, hvala. Imam pa že rajši, da me kdaj stiska v prsih, ko za koga trepetam ...
(Ne morem, da danes ne mislim na njiju. Toliko dobrega sta nam vsem v teh letih storila. Za "boglonaj". Tako lepo je priti tja. Njuna skrbno negovana in s skromnim življenjem prigarana domačija ima za pajčolan živobarven skaljnjak, pod hišo pa pravo krinolino z ljubeznijo negovanih vrtnic. Sta živ primer tega, da se da z noro mero ljubezni, potrpežljivosti in žuljev ustvariti tisto, kar vrtnarske zasaditve ne premorejo. In vsakogar sta vesela. Predvsem pa se čuti, da se spoštujeta...)
Ampak obstajajo še drugače "mirni" ljudje, ki niso neobčutljivi, ampak sočutni. Sprejemajo današnji trenutek, tudi ko na obrazu nosijo nemo bolečino izgube, krivice... in zaupajo ter izročajo prihodnje dni v Božje dlani ...
Te občudujem.
Ker "zgodi se" živijo.
Ker drugim puščajo svobodo.
Ker so sočutno uho in dlan, ki dviga brez računice...
Ker po padcu vstanejo.
In v njih ni grenkobe, še manj jeze nase, na druge ali Boga. Ker jih vodi l(L)jubezen.
Danes (Ko me je kot strela z jasnega zadela novica, da še ena domačija ostaja brez otroškega vrišča, ter da bosta še en dedek in babica več, ki bosta namesto, da bi se veselila z vnučki, tolažila le drug drugega, saj mladi s selitvijo iz hribovske vasi v "sodobni čebelnjak" rešujejo prenekateri, meščanom tuj problem.. ) mi je prišel na misel verz, ki mi ga je zapisala ena "tovarišica":
"Toliko stvari smo se v življenju bali, pa se jih ni bilo treba. Treba je bilo živeti."
Toliko resnice je v teh besedah ... V nas, v meni je toliko strahov in vzporedno vsaj toliko zamujenih priložnosti ...
A zdi se, da nekaterih skrbi in strahovi ne hromijo, da so imuni nanje ...
Se res rodimo karakterno tako različni ali pa je "cepivo" za imunost še kje drugje in ne le v dednih zasnovah ali kdaj celo v brezbrižnosti? Pa je res tako zelo "fajn", če si "hladen kot špricer"? Ali pa mogoče kdaj kdo koga prav zaradi te "neobčutljivosti" še prav posebej rani??
Ne, hvala. Imam pa že rajši, da me kdaj stiska v prsih, ko za koga trepetam ...
(Ne morem, da danes ne mislim na njiju. Toliko dobrega sta nam vsem v teh letih storila. Za "boglonaj". Tako lepo je priti tja. Njuna skrbno negovana in s skromnim življenjem prigarana domačija ima za pajčolan živobarven skaljnjak, pod hišo pa pravo krinolino z ljubeznijo negovanih vrtnic. Sta živ primer tega, da se da z noro mero ljubezni, potrpežljivosti in žuljev ustvariti tisto, kar vrtnarske zasaditve ne premorejo. In vsakogar sta vesela. Predvsem pa se čuti, da se spoštujeta...)
Ampak obstajajo še drugače "mirni" ljudje, ki niso neobčutljivi, ampak sočutni. Sprejemajo današnji trenutek, tudi ko na obrazu nosijo nemo bolečino izgube, krivice... in zaupajo ter izročajo prihodnje dni v Božje dlani ...
Te občudujem.
Ker "zgodi se" živijo.
Ker drugim puščajo svobodo.
Ker so sočutno uho in dlan, ki dviga brez računice...
Ker po padcu vstanejo.
In v njih ni grenkobe, še manj jeze nase, na druge ali Boga. Ker jih vodi l(L)jubezen.
četrtek, 23. julij 2015
Se kdaj, čeprav obdan z ljudmi, počutiš sam?
Življenje predme, predte, pred vsakega izmed nas postavlja nove in nove izzive, na(d)loge, pa tudi nove in nove ljudi ...
Včasih, sploh še, ko se me dotakne kdo izmed teh, ki so bili do pred kratkim neznanci v polnem pomenu besede, se vprašam,
koliko priložnosti, da spoznam ljudi, ki bi zaznamovali moje dni s trenutki veselja, je šlo mimo, saj se pogleda nista srečala, ker sem zrla v izložbo,
ker sem si dala opraviti s telefonom, ker sem gledala brez, da bi videla,
ker prepogosto nisem imela poguma, da bi se izvila iz pozdrava iz navade in vljudnostnega smehljaja??
Verjamem, da vsak dan mimo nas neopazno švigne ogromno obrazov,
ki za nas nimajo imen, pa bi drug drugemu,
ker imamo sličen pogled na svet,
ker naše duše razumejo isti jezik,
pregnali tišino, ko nas je strah,
se potolažili, ko se zdi, da se ruši svet,
se objeli, ko smo potrebni sočutja,
in drug drugemu dvignili brado, da bi odlepili pogled od tal in lastnega popka, in zamežikali v sonce ...
Prepogosto nisem/nismo pripravljeni tvegati in nekoga spustiti v svoj svet, in zato gledam/o mimo, pa čeprav se srečamo z očmi...
Ne vem, a se bojimo, da bo ta nekdo odnesel del nas?
Smo vsi okuženi z milijoni slabih novic in izgubljamo zaupanje v človeka, ker ne verjamemo več v dobro v ljudeh?
Že res, da je z vsakim, ki je imel mesto v našem življenju, pa so se naše poti ločile na križiščih vsakdana, odšel delček nas, a mnogo več kot smo dali, smo prejeli, ko nas je nekdo spustil v svoj svet ...
In delček, ki ga je ta drugi vzel s seboj, ni izgubljen...
Dobro, lepo ... ni nikoli pozabljeno, shranjeno je v najvarnejšem sefu, v spominih tistih, ki so te trenutke z nami delili ...
Težko je, če živiš v pomanjkanju, a po mojem ni nič kaj bolj rožnato, če imaš vsega v (pre)obilju, pa si sam ...
Nič, kar daš, podariš nekomu, pa čeprav bi bil nazadnje razočaran, prevaran, izdan,
ti ne more vzeti tega, kar ti vzame osamljenost ...
Ni hujše inflacije za človeka, za njegovo srce in dušo, kot je samota ... in žal si to "gorje", v svoji samozadostnosti, človek prevečkrat zakuha kar sam.
Včasih, sploh še, ko se me dotakne kdo izmed teh, ki so bili do pred kratkim neznanci v polnem pomenu besede, se vprašam,
koliko priložnosti, da spoznam ljudi, ki bi zaznamovali moje dni s trenutki veselja, je šlo mimo, saj se pogleda nista srečala, ker sem zrla v izložbo,
 |
| foto:splet |
ker prepogosto nisem imela poguma, da bi se izvila iz pozdrava iz navade in vljudnostnega smehljaja??
Verjamem, da vsak dan mimo nas neopazno švigne ogromno obrazov,
ki za nas nimajo imen, pa bi drug drugemu,
ker imamo sličen pogled na svet,
ker naše duše razumejo isti jezik,
pregnali tišino, ko nas je strah,
se potolažili, ko se zdi, da se ruši svet,
se objeli, ko smo potrebni sočutja,
in drug drugemu dvignili brado, da bi odlepili pogled od tal in lastnega popka, in zamežikali v sonce ...
Prepogosto nisem/nismo pripravljeni tvegati in nekoga spustiti v svoj svet, in zato gledam/o mimo, pa čeprav se srečamo z očmi...
Ne vem, a se bojimo, da bo ta nekdo odnesel del nas?
Smo vsi okuženi z milijoni slabih novic in izgubljamo zaupanje v človeka, ker ne verjamemo več v dobro v ljudeh?
 |
| foto:splet |
In delček, ki ga je ta drugi vzel s seboj, ni izgubljen...
Dobro, lepo ... ni nikoli pozabljeno, shranjeno je v najvarnejšem sefu, v spominih tistih, ki so te trenutke z nami delili ...
Težko je, če živiš v pomanjkanju, a po mojem ni nič kaj bolj rožnato, če imaš vsega v (pre)obilju, pa si sam ...
Nič, kar daš, podariš nekomu, pa čeprav bi bil nazadnje razočaran, prevaran, izdan,
ti ne more vzeti tega, kar ti vzame osamljenost ...
Ni hujše inflacije za človeka, za njegovo srce in dušo, kot je samota ... in žal si to "gorje", v svoji samozadostnosti, človek prevečkrat zakuha kar sam.
sobota, 18. julij 2015
Ko se spet in spet zaveš, da čas prehitro mineva, da smo drug drugemu dar...
Sinoči, medtem, ko je teliček pil, sem opazovala lastovičji zarod, ki že obvlada letenje. V hlevu je bil pravi trušč, ko je pet mladičkov živahno izvajalo akrobacije in preverjalo moč lastnih pospeškov ... Kdo ve, kje sta bila "stara dva". Mogoče sta si želela malo miru po napornih tednih, ko sta skrbela za požrešne kljunčke v lastnem gnezdu.
Vsepovsod je "pr'en glih", v človeških in živalskih domovih... Od popolne odvisnosti od staršev, preko mladostno zaletave razposajenosti..., do praznjenja gnezda...
Teliček je vlekel že čisto prazen sesek, ko sem se spet zavedla, da čas trušča, čeprav na momente zelo naporen, uhaja med prsti tudi nama, meni ... Vedno daljše "lete" si izbirajo ... Mamino srce pa, neglede na vse, kar jim pade z jezika, ki jim trenutno služi kot preizkuševalec mej in najmočnejše orožje, trepeta za vsakega izmed njih. Vem, da se tega, kot starš, kasneje navadiš in da se mi bodo čez leta to zdele otročje malenkosti, a danes jih ne občutim kot takih.
V glavi se pojavljajo podobe iz spominov, hkrati pa si pri sebi obljubljam, da se bom držala "carpe diem", vsak dan bolj ...
Kar naenkrat mi živo vstane v spominu podoba iz lanskega poletja, ko sem, če izvzamem neizbežne nočitve z napotnico in moja "romanja v Rim", prvič v vseh letih, odkar sem poročena, šla nekam za par dni-sama.
Jasno si morem priklicati v spomin rahlo čuden občutek, ko se z "ruzakom" in spalko ob sebi oziraš na lastne otroke, ki ti mahajo ... Ne vem kaj mi je laže in kaj težje, ko primerjam kako je gledati jih, ko se pakirajo, ali zavedati se, da zrejo za tabo ... A v obeh primerih preostane isto. Zaupanje in izročanje.
In potem, ko se vrneš, spoznaš, da nisi nenadomestljiv ... Da "znajo" kak dan poskrbeti zase brez šefa "hotela mama"...
In se nato še posebej močno prepustiš močnim objemom najmlajših ročic ... Ker si želiš ta občutek, ko te drobno telesce prižema k sebi s vso močjo, vtisniti v vsako vlakno lastnega telesa, ker veš, da bo ta čas prehitro minil ...
Zato zdajle grem. Kam?
Ujet trenutek, ga shranit' med spomine.
Jih pobožat', pokrižat', poljubit'. Čeprav spijo.
 |
| foto:lokalno.si |
Teliček je vlekel že čisto prazen sesek, ko sem se spet zavedla, da čas trušča, čeprav na momente zelo naporen, uhaja med prsti tudi nama, meni ... Vedno daljše "lete" si izbirajo ... Mamino srce pa, neglede na vse, kar jim pade z jezika, ki jim trenutno služi kot preizkuševalec mej in najmočnejše orožje, trepeta za vsakega izmed njih. Vem, da se tega, kot starš, kasneje navadiš in da se mi bodo čez leta to zdele otročje malenkosti, a danes jih ne občutim kot takih.
V glavi se pojavljajo podobe iz spominov, hkrati pa si pri sebi obljubljam, da se bom držala "carpe diem", vsak dan bolj ...
Kar naenkrat mi živo vstane v spominu podoba iz lanskega poletja, ko sem, če izvzamem neizbežne nočitve z napotnico in moja "romanja v Rim", prvič v vseh letih, odkar sem poročena, šla nekam za par dni-sama.
Jasno si morem priklicati v spomin rahlo čuden občutek, ko se z "ruzakom" in spalko ob sebi oziraš na lastne otroke, ki ti mahajo ... Ne vem kaj mi je laže in kaj težje, ko primerjam kako je gledati jih, ko se pakirajo, ali zavedati se, da zrejo za tabo ... A v obeh primerih preostane isto. Zaupanje in izročanje.
In potem, ko se vrneš, spoznaš, da nisi nenadomestljiv ... Da "znajo" kak dan poskrbeti zase brez šefa "hotela mama"...
In se nato še posebej močno prepustiš močnim objemom najmlajših ročic ... Ker si želiš ta občutek, ko te drobno telesce prižema k sebi s vso močjo, vtisniti v vsako vlakno lastnega telesa, ker veš, da bo ta čas prehitro minil ...
Zato zdajle grem. Kam?
Ujet trenutek, ga shranit' med spomine.
Jih pobožat', pokrižat', poljubit'. Čeprav spijo.
sreda, 8. julij 2015
Mal' bolj grenak nasmeh...
Dober humorist da se zna šaliti na svoj račun ... Po domače povedano se iz sebe norce dela z namenom, da druge spravi v smeh. A smeha je več vrst.
Zgodi se, da kak trenutek neplanirano dobi tako komičen naboj, ki vpletene nasmeji še čez leta ... Poseben "okus" dobi nasmeh takrat, ko ti življenje "servira" spoznanje in se naenkrat lahko le grenko nasmehneš lastni neumnosti...
Med najinimi poročnimi darili se je znašel tudi komplet najboljše "rostfraj" posode. Takrat je bilo to v "modi". Kot še čisto zeleni gospodinji se mi je spodobilo upoštevati nasvet onih s stažem, ki so svetovale, da naj si nabaviva le še lonec s hitro pokrovko. Itak da enake znamke... :) In ker je bila zgolj ta pokrovka vredna več od moje mesečne plače, sem na obroke odplačevala "pisker". Prazen seveda!
Čez leta, ko se je število krožnikov na najini mizi pomnožilo s tri, je ta lonec postal neuporaben. Iz preprostega razloga. Ker je postal premajhen. In večkrat, ko sem premikala težko pokrovko, sem se čudila lastni neumnosti, da mi kot novopečeni ženi ni "kapnilo", da bo čez čas, če Bog da, treba večje "piskre"...
V teh dneh se spet "lovim" v kuhinji, ker spet kuham "le" za dva. Začasno, se ve. Ker otroci uživajo počitnice.
Naenkrat "auglmas" pri količinah ne dela več;
naenkrat se z lahkoto zgodi, da obed mine v tišini, ker ob mizi ni nikogar razen mene;
naenkrat ni nikogar, ki bi čakal, da testo "zraste", da bi ga z vilico potlačil nazaj ...
Kot strela z jasnega me spreleti, da se kaj kmalu lahko zgodi, da bodo dnevi, ko bomo ob mizi vsi, praznik ... Bliža se čas, ko bodo "ptički" frčali iz gnezda, se vračali le po oprano perilo in si nato spletli svoja gnezda ... Midva pa bova, kot na začetku, sama. Le dva.
Jaz pa bi že skoraj podarila "pokrvačo", ki me stala skoraj celo plačo.... Ker da je "pisker" premajhen...
"No, tale "pisker", ki se drži na mojem vratu, ni premajhen, je pa zgleda včasih prazen", se sama pri sebi nasmehnem. A malce bolj grenak je ta nasmeh...
Zgodi se, da kak trenutek neplanirano dobi tako komičen naboj, ki vpletene nasmeji še čez leta ... Poseben "okus" dobi nasmeh takrat, ko ti življenje "servira" spoznanje in se naenkrat lahko le grenko nasmehneš lastni neumnosti...
Med najinimi poročnimi darili se je znašel tudi komplet najboljše "rostfraj" posode. Takrat je bilo to v "modi". Kot še čisto zeleni gospodinji se mi je spodobilo upoštevati nasvet onih s stažem, ki so svetovale, da naj si nabaviva le še lonec s hitro pokrovko. Itak da enake znamke... :) In ker je bila zgolj ta pokrovka vredna več od moje mesečne plače, sem na obroke odplačevala "pisker". Prazen seveda!
Čez leta, ko se je število krožnikov na najini mizi pomnožilo s tri, je ta lonec postal neuporaben. Iz preprostega razloga. Ker je postal premajhen. In večkrat, ko sem premikala težko pokrovko, sem se čudila lastni neumnosti, da mi kot novopečeni ženi ni "kapnilo", da bo čez čas, če Bog da, treba večje "piskre"...
 |
| risba s spleta |
Naenkrat "auglmas" pri količinah ne dela več;
naenkrat se z lahkoto zgodi, da obed mine v tišini, ker ob mizi ni nikogar razen mene;
naenkrat ni nikogar, ki bi čakal, da testo "zraste", da bi ga z vilico potlačil nazaj ...
Kot strela z jasnega me spreleti, da se kaj kmalu lahko zgodi, da bodo dnevi, ko bomo ob mizi vsi, praznik ... Bliža se čas, ko bodo "ptički" frčali iz gnezda, se vračali le po oprano perilo in si nato spletli svoja gnezda ... Midva pa bova, kot na začetku, sama. Le dva.
Jaz pa bi že skoraj podarila "pokrvačo", ki me stala skoraj celo plačo.... Ker da je "pisker" premajhen...
"No, tale "pisker", ki se drži na mojem vratu, ni premajhen, je pa zgleda včasih prazen", se sama pri sebi nasmehnem. A malce bolj grenak je ta nasmeh...
nedelja, 5. julij 2015
Ko te očara razgled...
Za mano je par razkošno "zanimivih" tednov ... Od pohajanja iz ene šolske podelitve na drugo; pa ur, ko je bil v rokah leseni ročaj z "glavnikom" za travo ali motiko na koncu; do trenutkov s pregretimi prstnimi blazinicami ob zapiranju kozarcev slastne marmelade; do dni, ko sem "padla noter" v lastnem poklicu, ki je ostal zgolj moj hobi ... Nič manj pestro ni bilo na področjih, kjer fizičnega efekta ni mogoče opaziti... Od trenutkov nemoči ob "razgrajanju" tete Puber med domačimi stenami, do krasnih, in hvala Bogu številčnejših, hvaležnosti polnih trenutkov z ljudmi, s katerimi je preprosto lepo biti skupaj ... Še manj je za pokazat' izmed vsega, kar se dogaja na neskončnih poljih lastnih misli, kjer se odvijajo dialogi s seboj, kjer ni nemogočih reči in se na trenutke "posreči" biti uglašen na Ljubezen ...
V minulih dneh sem si-spet, (ker mora biti žena pokorna možu??;)) odrezala "kajlo" zarečenega kruha ter "požrla" svoj "ne bom". Pa ne da bi se ob tem počutila poraženo, ampak bolj tisti občutek, ko se pač prepustiš in preprosto sprejmeš-z mirom ... Tako sem se, po skoraj dvajsetih letih, znašla na kraju, ki je bil cilj enega izmed prvih najinih skupnih nedeljskih sprehodov ... Takrat se mi ni zdel nič noro posebnega. Ne vem, če zato, ker sem bila zaljubljena ali pa ker razkošja razgleda, ki je bil sličen rojstni vasi, preprosto nisem cenila.
A tokrat me je kraj prevzel, očaral do te mere, da sem začutila sproščenost pogleda, kot ga zaznaš, ko osvojiš vrh gore, in se moreš preprosto, v tišini, s hvaležnostjo in čudenjem nad lepoto stvarstva ter z razpoloženjem srca, ki šepeta, da bi tu kar ostalo, ozirati okrog spet in spet... Med rutinskimi gibi rok so se v glavi prebujale ideja za idejo... Kot bi se srce in duša trudila najti način, da bi ta košček raja "lahko bil moj, naš" do te mere, da bi smela obrniti ključ mogočnih dvokrilnih vrat in s škarjami "sfrizirati" prerasle grmičke ...
In podobe ostajajo v glavi, pa čeprav mi je jasno, da bi vse to moglo postati resničnost le, če zadenem jackpot ...
Hkrati pa si priznavam, da čeprav te ljubezen "presadi" in drugje spleteš gnezdo, poženeš korenine, nekje globoko v duši ostaja tiho hrepenenje po podobah, ki si jih uziral iz maminega naročja ... In ta "moj" košček raja, ki bo, verjetno kar za vedno, ostal le cilj za sprehod ukradenih minut, me je osvojil prav s podobo z gozdom obrobljene planote, kjer moreš s pogledom objemati zvonike po vrhovih posejanih cerkvic, ter s pogledom spremljaš sonce spat ...
Kakorkoli, dovoljeno je sanjati ... :) Ko grem naslednjič, pa vzamem s seboj fotoaparat... :)
V minulih dneh sem si-spet, (ker mora biti žena pokorna možu??;)) odrezala "kajlo" zarečenega kruha ter "požrla" svoj "ne bom". Pa ne da bi se ob tem počutila poraženo, ampak bolj tisti občutek, ko se pač prepustiš in preprosto sprejmeš-z mirom ... Tako sem se, po skoraj dvajsetih letih, znašla na kraju, ki je bil cilj enega izmed prvih najinih skupnih nedeljskih sprehodov ... Takrat se mi ni zdel nič noro posebnega. Ne vem, če zato, ker sem bila zaljubljena ali pa ker razkošja razgleda, ki je bil sličen rojstni vasi, preprosto nisem cenila.
A tokrat me je kraj prevzel, očaral do te mere, da sem začutila sproščenost pogleda, kot ga zaznaš, ko osvojiš vrh gore, in se moreš preprosto, v tišini, s hvaležnostjo in čudenjem nad lepoto stvarstva ter z razpoloženjem srca, ki šepeta, da bi tu kar ostalo, ozirati okrog spet in spet... Med rutinskimi gibi rok so se v glavi prebujale ideja za idejo... Kot bi se srce in duša trudila najti način, da bi ta košček raja "lahko bil moj, naš" do te mere, da bi smela obrniti ključ mogočnih dvokrilnih vrat in s škarjami "sfrizirati" prerasle grmičke ...In podobe ostajajo v glavi, pa čeprav mi je jasno, da bi vse to moglo postati resničnost le, če zadenem jackpot ...
Hkrati pa si priznavam, da čeprav te ljubezen "presadi" in drugje spleteš gnezdo, poženeš korenine, nekje globoko v duši ostaja tiho hrepenenje po podobah, ki si jih uziral iz maminega naročja ... In ta "moj" košček raja, ki bo, verjetno kar za vedno, ostal le cilj za sprehod ukradenih minut, me je osvojil prav s podobo z gozdom obrobljene planote, kjer moreš s pogledom objemati zvonike po vrhovih posejanih cerkvic, ter s pogledom spremljaš sonce spat ...
Kakorkoli, dovoljeno je sanjati ... :) Ko grem naslednjič, pa vzamem s seboj fotoaparat... :)
nedelja, 28. junij 2015
29.junij, dan "D" za "izbrane"...
Mislim na teh nekaj mladih mož, ki okrog praznika apostolov Petra in Pavla svoja življenja, na vrhuncu svojih moči, v polnosti izročajo Bogu ...
Že obljubiti zvestobo do groba ljubezni svojega življenja, pa ta stoji ob tebi iz krvi in mesa, ni mačji kašelj. Kdo ve, če se tega takrat, ko končno stoji ob njem/njej, ki ji želi pripadati za vedno, sploh kdo v polnosti zaveda ... No, mogoče kdo od teh, ki bi že lahko praznovali prve obletnice skupnega življenja, pa šele zdaj izrečejo in ne zgolj dahnejo svoj "da"...
A mlad mož, ki se daje na razpolago Bogu in je vsaj šest let študija namenil temu, kar danes začenja z eno najbolj ponižnih drž-z obrazom na tleh? Eno je gotovo, Njegovo bližino zagotovo čuti...
in to danes, v do Cerkve, nič manj kot v komunizmu, sovražnih časih?
Od kod mu moč, da sprejema jarem za katerega Gospod pravi, da je prijeten?
Od kod mu moč, da navkljub diplomi v žepu sprejema držo služenja drugim in pogosto samotno življenje, ko pa bi lahko okusil toplino doma,
ko bi lahko podaril srce njej, ki bi skupaj z njim iz družinskega obeda naredila praznik,
tako pa bo pogosto edini redni obed v njegovem dnevu "kruh in vino" ob oltarju?
Marsikomu se mogoče zdijo ti mladeniči nepremišljeni ali celo nori...
Zase vem, da bi si za trenutek želela okusiti tako močno gotovost, tako intenziven Božji dotik, ki bi me tako močno zaznamoval, me spremenil do te mere, da bi mogla pozabiti nase, da bi mogla sprejeti "zgodi se" tudi, ko bi bil popolnoma drugačen od mojih sanj in načrtov ...
Ne bo jim lahko. Naj ostanejo ukoreninjeni v Kristusu, da bodo mogli kljubovati viharjem časa in še bolj posameznikom, ki imajo alergijo na vse, kar zgolj diši po Večnem, ter jih "zbode" že zgolj srajca s kolar ovratnikom ...
In ta "alergija" žal, vsaj pri nas, še zdaleč ni tako redka ..
Že obljubiti zvestobo do groba ljubezni svojega življenja, pa ta stoji ob tebi iz krvi in mesa, ni mačji kašelj. Kdo ve, če se tega takrat, ko končno stoji ob njem/njej, ki ji želi pripadati za vedno, sploh kdo v polnosti zaveda ... No, mogoče kdo od teh, ki bi že lahko praznovali prve obletnice skupnega življenja, pa šele zdaj izrečejo in ne zgolj dahnejo svoj "da"...
A mlad mož, ki se daje na razpolago Bogu in je vsaj šest let študija namenil temu, kar danes začenja z eno najbolj ponižnih drž-z obrazom na tleh? Eno je gotovo, Njegovo bližino zagotovo čuti...
in to danes, v do Cerkve, nič manj kot v komunizmu, sovražnih časih?
Od kod mu moč, da sprejema jarem za katerega Gospod pravi, da je prijeten?
Od kod mu moč, da navkljub diplomi v žepu sprejema držo služenja drugim in pogosto samotno življenje, ko pa bi lahko okusil toplino doma,
ko bi lahko podaril srce njej, ki bi skupaj z njim iz družinskega obeda naredila praznik,
tako pa bo pogosto edini redni obed v njegovem dnevu "kruh in vino" ob oltarju?
Marsikomu se mogoče zdijo ti mladeniči nepremišljeni ali celo nori...Zase vem, da bi si za trenutek želela okusiti tako močno gotovost, tako intenziven Božji dotik, ki bi me tako močno zaznamoval, me spremenil do te mere, da bi mogla pozabiti nase, da bi mogla sprejeti "zgodi se" tudi, ko bi bil popolnoma drugačen od mojih sanj in načrtov ...
Ne bo jim lahko. Naj ostanejo ukoreninjeni v Kristusu, da bodo mogli kljubovati viharjem časa in še bolj posameznikom, ki imajo alergijo na vse, kar zgolj diši po Večnem, ter jih "zbode" že zgolj srajca s kolar ovratnikom ...
In ta "alergija" žal, vsaj pri nas, še zdaleč ni tako redka ..
ponedeljek, 15. junij 2015
Ko gre mama na valeto ... :)
V teh dneh sem se v mislih večkrat vračala v minula leta in se spet, to res rada počnem, poigravala s številkami ... Hčerina valeta je pred vrati, a od moje je minilo dvaindvajset let. Kdaj je to minilo? ;)
Takrat so bili drugi časi ... Zbrali smo se učenci sami, in to kar v šolski avli. Spomnim se, da sem jo imela le dan po birmi. Brez obiska frizerja, brez make-upa. Na valeto in domov s "štirjakom". :) Čisto samoumevno, da brez bogatih nagrad za šolski uspeh. Že leta prej so mi namreč dopovedali, da se učim zase ... A čutila sem, da so bili domači ponosni name ... :)
V dveh desetletjih so se stvari močno spremenile ... Valeta postaja kot maturantski ples. Devetošolke se druga pred drugo postavljajo s fotografijami visokih pet, ki jih bodo obule, in se tako ves čas, v želji po odraslosti, lovile v stabilnosti koraka ... Občutek imam, da postaja valeta kot promenada, kjer starši ponosno razkazujejo "svojega" in si natančno ogledajo ostale. Materiala za obirat' bo verjetno za par "čvek partij"... ;) Šoli pa bo počasi, ob kaki lumpariji, ki se spet zna zgoditi, zmanjkalo lokacij v mestu, ki bi jih brez kančka dvoma vzele pod streho. Taki valeti (beri maškaradi) bi se z veseljem odrekla ...
Verjamem, da se bo našla generacija, ki si bo želela skupno popoldne, ki pomeni "slovo", preživeti na "easy", mogoče celo kar v enako potiskanih majčkah, visoke pete in "camicijeve" srajce pa bodo pustili do maturanca ...
Kakšna pa bi bila valeta po moje?
Mladostna, razigrana, ne prisiljeno odrasla. Mogoče tudi kot nekakšen pregled "vmesnega časa" na življenjski premici ... Mogoče tudi trenutek, ko bi si mladi slovesno zastavili kak cilj, ga zapečatili in si tako zagotovili dozo smeha za naslednjo obletnico, ko si bo večina na tihem želela nazaj v brezskrben čas, ki bi mu zdaj tako radi pobegnili ...
Kaj sem že hotela povedat'? ;)
Aja, to, da sem ponosna na "svoje malo dete", ki je tako hitro zrastlo. In HVALEŽNA! Tudi zato, ker je njen "vmesni čas" noro dober. A bolj kot na "zlato petico" sem ponosna na to, da ostaja na tleh ... Iz srca ji privoščim, da njene izbrane sanje postanejo resničnost ... Hkrati mi je jasno, da ne bo lahko. A danes ne bom o tem, kajti zaupam, da se ji bo s trudom, podporo in Božjo pomočjo "izšlo". Danes, ob njej, bom ponosna in predvsem hvaležna mama. :)
Takrat so bili drugi časi ... Zbrali smo se učenci sami, in to kar v šolski avli. Spomnim se, da sem jo imela le dan po birmi. Brez obiska frizerja, brez make-upa. Na valeto in domov s "štirjakom". :) Čisto samoumevno, da brez bogatih nagrad za šolski uspeh. Že leta prej so mi namreč dopovedali, da se učim zase ... A čutila sem, da so bili domači ponosni name ... :)
V dveh desetletjih so se stvari močno spremenile ... Valeta postaja kot maturantski ples. Devetošolke se druga pred drugo postavljajo s fotografijami visokih pet, ki jih bodo obule, in se tako ves čas, v želji po odraslosti, lovile v stabilnosti koraka ... Občutek imam, da postaja valeta kot promenada, kjer starši ponosno razkazujejo "svojega" in si natančno ogledajo ostale. Materiala za obirat' bo verjetno za par "čvek partij"... ;) Šoli pa bo počasi, ob kaki lumpariji, ki se spet zna zgoditi, zmanjkalo lokacij v mestu, ki bi jih brez kančka dvoma vzele pod streho. Taki valeti (beri maškaradi) bi se z veseljem odrekla ...
Verjamem, da se bo našla generacija, ki si bo želela skupno popoldne, ki pomeni "slovo", preživeti na "easy", mogoče celo kar v enako potiskanih majčkah, visoke pete in "camicijeve" srajce pa bodo pustili do maturanca ...
 |
| foto:www.radiokrka.com |
Mladostna, razigrana, ne prisiljeno odrasla. Mogoče tudi kot nekakšen pregled "vmesnega časa" na življenjski premici ... Mogoče tudi trenutek, ko bi si mladi slovesno zastavili kak cilj, ga zapečatili in si tako zagotovili dozo smeha za naslednjo obletnico, ko si bo večina na tihem želela nazaj v brezskrben čas, ki bi mu zdaj tako radi pobegnili ...
Kaj sem že hotela povedat'? ;)
Aja, to, da sem ponosna na "svoje malo dete", ki je tako hitro zrastlo. In HVALEŽNA! Tudi zato, ker je njen "vmesni čas" noro dober. A bolj kot na "zlato petico" sem ponosna na to, da ostaja na tleh ... Iz srca ji privoščim, da njene izbrane sanje postanejo resničnost ... Hkrati mi je jasno, da ne bo lahko. A danes ne bom o tem, kajti zaupam, da se ji bo s trudom, podporo in Božjo pomočjo "izšlo". Danes, ob njej, bom ponosna in predvsem hvaležna mama. :)
nedelja, 31. maj 2015
Tako pač je.
Zavestno slediti trenutku ni lahko ... Brez planiranja, brez obremenjevanja z mnenji drugih ... Ko te ritem vsakdana dobi v svoje kolesje, je težko prepustiti se ... Vsaj meni. Seznam tega, kar bi bilo treba in onega, kar bi "morala", se namreč iz dneva v dan in iz leta v leto daljša ... Ob vsem tem se najlaže izgovarjam na sodobni tempo, kajti če bi skušala poiskati krivca iz mesa in krvi, bi znova in znova prišla do zaključka, da sem ta nekdo jaz, da sem sama sebi največji "rabelj"... Kar pa ni lahko priznati. A tako pač je.
Naše glave so polne stereotipov...
In vsakdo določene občuti kot prepreke:
poročene mame ne morejo imeti časa zase;
če ostanejo doma pri otrocih, "molzejo" državo;
na sprehode hodijo le taki brez dela;
vera je za take, ki ne mislijo s svojo glavo....
Aja, pa kmetom velja, ko imajo vsega doma...
In ni lahko, ko se zaveš, da "štrliš" ven, ker ne "blejaš" v isto smer... Še teže je, ko dovoliš, da te kaj od tega, kar prileti iz jezikov njih, ki vse vedo, "zaznamuje"... Sami so seveda popolni, a hkrati preveč strahopetni, da bi vprašali iz oči v oči.... Tako se zgodi, da človek ob pogovoru s kom od teh, ki so koriščeni kot "vir informacij", dobi občutek, da "mora" utemeljevati kaj od tega, kar je bilo zatoženo "na govorilnih urah", ki so pogosto izvedene kar na vogalu kakšne mestne ulice... Tako pač je.
V prvem hipu, če nisi "hladen kot špricer", si misliš, da se pač ne boš dal več v zobe... A ko prespiš, se ti zdi to, da se boš "prodal" zato, da ne boš "dvigoval prahu", norost, ker veš, da imaš mirno vest.
In se nameniš, da greš naprej po poteh, ki jih čutiš kot tiste prave zate ... Tako pač je.
Zato danes grem. Pa čeprav le v hrib.
Ter namesto pod odejo, ki se je v nedeljskem popoldnevu v mislih ponujala že, ko sem imela še valjar v rokah in marmelado na konicah prstov, skočim v trenirko.
Na začudeno vprašanje:"Kam?", nimam odgovora.
Ker še sama ne vem... Ker se take skorajda več ne poznam...
In si domišljam, da tokrat jaz obladujem čas in ne on mene...
Z nasmehom in možgani na "off" se oziram naokrog in si del poti(pa čeprav tudi iz strahu pred divjimi prašiči) pojem na glas.
Na trenutke me zamika, da bi čofnila v lužo, a me mine, ko se spomnim, da si bom copate, z razliko od najmlajših čmrljev, nato čistila sama...:)
Trenutki, ki so imeli okus po polnosti, in na momente je na plano "pošpegal" otrok v meni... O, hvala Bogu, svet odraslosti ga še ni zadušil :)
In v sebi delam obljubo, da grem spet,
pa čeprav bodo najbolj "zagnani" na Gospodov dan, ob cesti pospravljali seno,
četudi med tednom in bodo na domačih oknih sledi malih prstov...
Ker vse ostalo počaka, le sedanjost mine... Tako pač čutiš, ko ti je dano slišati glas srca.
 |
| foto:Mani |
In vsakdo določene občuti kot prepreke:
poročene mame ne morejo imeti časa zase;
če ostanejo doma pri otrocih, "molzejo" državo;
na sprehode hodijo le taki brez dela;
vera je za take, ki ne mislijo s svojo glavo....
Aja, pa kmetom velja, ko imajo vsega doma...
In ni lahko, ko se zaveš, da "štrliš" ven, ker ne "blejaš" v isto smer... Še teže je, ko dovoliš, da te kaj od tega, kar prileti iz jezikov njih, ki vse vedo, "zaznamuje"... Sami so seveda popolni, a hkrati preveč strahopetni, da bi vprašali iz oči v oči.... Tako se zgodi, da človek ob pogovoru s kom od teh, ki so koriščeni kot "vir informacij", dobi občutek, da "mora" utemeljevati kaj od tega, kar je bilo zatoženo "na govorilnih urah", ki so pogosto izvedene kar na vogalu kakšne mestne ulice... Tako pač je.
V prvem hipu, če nisi "hladen kot špricer", si misliš, da se pač ne boš dal več v zobe... A ko prespiš, se ti zdi to, da se boš "prodal" zato, da ne boš "dvigoval prahu", norost, ker veš, da imaš mirno vest.
In se nameniš, da greš naprej po poteh, ki jih čutiš kot tiste prave zate ... Tako pač je.
 |
| foto:Mani |
Ter namesto pod odejo, ki se je v nedeljskem popoldnevu v mislih ponujala že, ko sem imela še valjar v rokah in marmelado na konicah prstov, skočim v trenirko.
Na začudeno vprašanje:"Kam?", nimam odgovora.
Ker še sama ne vem... Ker se take skorajda več ne poznam...
In si domišljam, da tokrat jaz obladujem čas in ne on mene...
Z nasmehom in možgani na "off" se oziram naokrog in si del poti(pa čeprav tudi iz strahu pred divjimi prašiči) pojem na glas.
Na trenutke me zamika, da bi čofnila v lužo, a me mine, ko se spomnim, da si bom copate, z razliko od najmlajših čmrljev, nato čistila sama...:)
Trenutki, ki so imeli okus po polnosti, in na momente je na plano "pošpegal" otrok v meni... O, hvala Bogu, svet odraslosti ga še ni zadušil :)
In v sebi delam obljubo, da grem spet,
pa čeprav bodo najbolj "zagnani" na Gospodov dan, ob cesti pospravljali seno,
četudi med tednom in bodo na domačih oknih sledi malih prstov...
Ker vse ostalo počaka, le sedanjost mine... Tako pač čutiš, ko ti je dano slišati glas srca.
ponedeljek, 25. maj 2015
En bolj mračen dan ...
Pred dnevi, ko je bil za mano pester, nič kaj romantičen dan, se mi je zdelo, da so me okoliščine izpile ...
Je kje srečnež, ki ne pozna občutka, ko se počutiš tako zelo sam, tako noro osamljen, da se zdi, da niti krik iz vsega grla ne bi dosegel ušes nikogar, pa čeprav v celem dnevu, v resnici, nisi bil fizično čisto sam nič kaj več kot tiste "prečepene" trenutke na cesarjevi "pešpoti"...??
V takih dneh se besede, ki ponavadi letijo ena prek druge zredčijo v redkobesednost ali celo zavijejo v molk ...
V takih dneh je biti tak kot ponavadi nor napor....
V takih dneh, vsaj jaz, šepetam, ter tudi jočem, navznoter.
V takih dneh se z mnogimi "zakaji" kregam s seboj... in tudi z Bogom.
V takih dneh se zdi vse "kiks" in vse zaman, jaz pa "luzer"...
A nazadnje, po mnogih nemih krikih, me Beseda najde. Tam, kjer je ne iščem, še manj na pričakovan način ...
Šele takrat, ko si priznam, da niso "krivi" le drugi, in da nimam "pravice" čakat', ampak "dolžnost" pristopit'...
Ko mi je od nekod dana moč, da premagam ponos in naredim droben korak-čeprav mi ni "treba";
ko zmorem, pa čeprav še tako zelo težko stopam v neznano vsakič, ko se ne da jasno predvideti odziva,
sploh pa, ker bi bil za prvi korak že zdavnaj "na vrsti" drug in ne jaz..., ker ...
Ja, včasih res težko delam korake, res težko "tvegam". Zato prevečkrat o "golobih" le sanjam, ter, čeprav z "vrabcem" v roki, na glavo kdaj "pokasiram" le njihov kak**... :) "Ego" je močna ovira, samopremaganje pa težka pokora... :)
Ja, življenjski vsakdan, če hočeš preživet', ni teorija ...
In "korak" naprej, ali včasih nazaj, da je le proti drugemu, je tisto, kar je skrito v "kar nočeš, da bi drug tebi storil, glej, da ti nikdar drugemu ne storiš." Ta "nikdar" je človeško neizvedljiv, a z ljubeznijo in "čarobno" besedo oprosti odnose spreminja v lepo tveganje, ki budi hvaležnost navkljub temu, da ni vedno z rož'cami postlano... :)
Je kje srečnež, ki ne pozna občutka, ko se počutiš tako zelo sam, tako noro osamljen, da se zdi, da niti krik iz vsega grla ne bi dosegel ušes nikogar, pa čeprav v celem dnevu, v resnici, nisi bil fizično čisto sam nič kaj več kot tiste "prečepene" trenutke na cesarjevi "pešpoti"...??
V takih dneh se besede, ki ponavadi letijo ena prek druge zredčijo v redkobesednost ali celo zavijejo v molk ...
V takih dneh je biti tak kot ponavadi nor napor....
V takih dneh, vsaj jaz, šepetam, ter tudi jočem, navznoter.
V takih dneh se z mnogimi "zakaji" kregam s seboj... in tudi z Bogom.
V takih dneh se zdi vse "kiks" in vse zaman, jaz pa "luzer"...
 |
| foto:B.Vrabec |
Šele takrat, ko si priznam, da niso "krivi" le drugi, in da nimam "pravice" čakat', ampak "dolžnost" pristopit'...
Ko mi je od nekod dana moč, da premagam ponos in naredim droben korak-čeprav mi ni "treba";
ko zmorem, pa čeprav še tako zelo težko stopam v neznano vsakič, ko se ne da jasno predvideti odziva,
sploh pa, ker bi bil za prvi korak že zdavnaj "na vrsti" drug in ne jaz..., ker ...
Ja, včasih res težko delam korake, res težko "tvegam". Zato prevečkrat o "golobih" le sanjam, ter, čeprav z "vrabcem" v roki, na glavo kdaj "pokasiram" le njihov kak**... :) "Ego" je močna ovira, samopremaganje pa težka pokora... :)
Ja, življenjski vsakdan, če hočeš preživet', ni teorija ...
In "korak" naprej, ali včasih nazaj, da je le proti drugemu, je tisto, kar je skrito v "kar nočeš, da bi drug tebi storil, glej, da ti nikdar drugemu ne storiš." Ta "nikdar" je človeško neizvedljiv, a z ljubeznijo in "čarobno" besedo oprosti odnose spreminja v lepo tveganje, ki budi hvaležnost navkljub temu, da ni vedno z rož'cami postlano... :)
četrtek, 14. maj 2015
"Butale" in "republika banana"
Pred časom se je, predvsem na družbenih omrežjih, pogosto pojavljal nov naziv za našo domovino. "Banana republlika." To me je vsakič malce zbodlo...
Par dni nazaj pa mi je švignilo skozi možgane:"Pa da ne verjameš! Butale!"
Zakaj? Ker nas obvladujejo računalniški sistemi, ki bi res bolj sodili v Butale, ker se zdijo kot da so jih sprogramirale bu*ale...
Že kar nekaj let s tesnobo spremljam slabšanje vida enega izmed otrok. Menjava stekelc na npr. dve leti je kot pobožna želja. In ker je bila ravno na dan pregleda dopolnjena mejna starost 15 let, naj bi odpadla tudi olajšava pri stekelcih pogosteje kot na dve leti....
Kot da očala ob poslabšanju za celo enoto menja iz modne muhe!
Kot da ni "kazen" že to, da za dobro jutro tipaš za očali in jih nosiš na nosu do trenutka, ko jih spet odložiš na nočno omarico...
In ko ti rečejo, da v roku parih let začni razmišljat' o operaciji oči, ne rečeš nič. Niti ne vprašaš koliko to stane. Ker veš, da je čas, da začneš "šparat".
Vsi da imamo iste pravice?
Sprememba spola, pa oplojevanje onih, ki do drugega spola čutijo odpor... spada med človekove pravice, ki se plačajo iz državnega žaklja? Ker da se ti ljudje čutijo drugačne?
Butale!
Odstanitev dioptrije, ki je pred desetletji marsikoga stala zbadanja, da na nosu nosi "podn pirovske flaše", ter da naj se izogiba kozolca, ker da je nevarno, da ga bo zažgal, pa varčevalni projekt oz. kredit? Ker to spada pod lepotno operacijo??
Butale!
"Banana republika" ali "butale". Za isto stvar gre....
Par dni nazaj pa mi je švignilo skozi možgane:"Pa da ne verjameš! Butale!"
Zakaj? Ker nas obvladujejo računalniški sistemi, ki bi res bolj sodili v Butale, ker se zdijo kot da so jih sprogramirale bu*ale...
Že kar nekaj let s tesnobo spremljam slabšanje vida enega izmed otrok. Menjava stekelc na npr. dve leti je kot pobožna želja. In ker je bila ravno na dan pregleda dopolnjena mejna starost 15 let, naj bi odpadla tudi olajšava pri stekelcih pogosteje kot na dve leti....Kot da očala ob poslabšanju za celo enoto menja iz modne muhe!
Kot da ni "kazen" že to, da za dobro jutro tipaš za očali in jih nosiš na nosu do trenutka, ko jih spet odložiš na nočno omarico...
In ko ti rečejo, da v roku parih let začni razmišljat' o operaciji oči, ne rečeš nič. Niti ne vprašaš koliko to stane. Ker veš, da je čas, da začneš "šparat".
Vsi da imamo iste pravice?
Sprememba spola, pa oplojevanje onih, ki do drugega spola čutijo odpor... spada med človekove pravice, ki se plačajo iz državnega žaklja? Ker da se ti ljudje čutijo drugačne?
Butale!
Odstanitev dioptrije, ki je pred desetletji marsikoga stala zbadanja, da na nosu nosi "podn pirovske flaše", ter da naj se izogiba kozolca, ker da je nevarno, da ga bo zažgal, pa varčevalni projekt oz. kredit? Ker to spada pod lepotno operacijo??
Butale!
"Banana republika" ali "butale". Za isto stvar gre....
sobota, 9. maj 2015
Kaj je že to....?
Prošnji dnevi?
Nekje sem prebrala, da sodobni človek meni, da Boga več ne potrebuje približno od takrat, ko je v razum in tehniko zavarovan do te mere, da mu Bog služi le še kot "dežurni krivec" za primere, ko se vsa znanost izneveri …
Nekje sem prebrala, da sodobni človek meni, da Boga več ne potrebuje približno od takrat, ko je v razum in tehniko zavarovan do te mere, da mu Bog služi le še kot "dežurni krivec" za primere, ko se vsa znanost izneveri …
Čemu torej sploh še prošnji dnevi?
Pravijo, da je včasih, kljub obilici dela, vsaj nekdo od hiše šel na te tri dneve pred vnebohodom k maši ...
Pravijo, da je včasih, kljub obilici dela, vsaj nekdo od hiše šel na te tri dneve pred vnebohodom k maši ...
Predniki, čeprav brez visokih šol in zgolj s "kmečko pametjo", so bili modrejši od marsikoga v 21.stoletju. Izkustveno so vedeli, da preživetje ni odvisno le od pridnosti rok, ter da tako suša, moča ali pa zgolj par minutna "huda ura" lahko vzamejo že tako pretanek kos kruha... Zato so prosili za blagoslov tudi zunaj cerkvenih zidov, med polji, s procesijami ...
Danes, po večini, nis(m)o tako odvisni od vremena, saj trgovske police ostajajo (zaenkrat) polne tudi, če toča sklesti polja in sadovnjake. In procesije se mogoče zdijo le še lep običaj, le še en tak "sprehod" iz tradicije, ker kdo pa bi še klical na pomoč svetnike, ko pa kmetijska apoteka premore od fungicida do zalivalnih cevi ter zaščitnih ponjav..; kuge, vojske in lakote pa tudi tu že lep čas ni ...
Pa se ne zavedamo, da k/v procesijah hodi vsak rod, le da, ker smo menjali svetišča in bogove, navkljub želji po blagoslovu, včasih prikličemo obratno ...
A, da ne?
A niso te vrste pri razno raznih "šlogarjih" eno samo iskanje pomoči na razpotjih življenja?
A niso ta sledenja gurujem iskanja nečesa presežnega?
A ni, na primer, čedalje bolj prakticiran "pozdrav soncu" iskanje uglašenosti na "pravo frekvenco"?
A niso obiski energetskih točk iskanja tistega občutka, ko ti je lastna koža prav?
In potem se najde kak "pametnjakovič", ki mu pod brado šele poganja puh, in na vse, ki drug za drugim stopajo v procesiji, ko prosijo za blagoslov Neminljivega, gleda s posmehom, ker da s svojimi "opranimi glavami" verjamejo v pravljice???
A, da ne?
A niso te vrste pri razno raznih "šlogarjih" eno samo iskanje pomoči na razpotjih življenja?
A niso ta sledenja gurujem iskanja nečesa presežnega?
A ni, na primer, čedalje bolj prakticiran "pozdrav soncu" iskanje uglašenosti na "pravo frekvenco"?
A niso obiski energetskih točk iskanja tistega občutka, ko ti je lastna koža prav?
In potem se najde kak "pametnjakovič", ki mu pod brado šele poganja puh, in na vse, ki drug za drugim stopajo v procesiji, ko prosijo za blagoslov Neminljivega, gleda s posmehom, ker da s svojimi "opranimi glavami" verjamejo v pravljice???
 |
| ilustracija: Jelka Reicman |
Ponižno pristopiti k procesiji pomeni tudi priznati,
da Boga v svojem življenje rabim;
da Njegov blagoslov potrebujem;
da ga v svoj vsakdan vabim,
pa naj to pomeni med preorane brazde, za tekoči trak, pred računalniški zaslon ali ob bolniško posteljo ...
In nenazadnje je stopati v procesiji tudi znamenje, ki navzven pričuje, da pripadamo Njemu, ki na praznik vnebohoda sicer res odhaja v Nebo, a hkrati, kot je obljubil, ostaja z nami do poslednjega dne ...
Naročite se na:
Objave (Atom)
-
Večkrat me je že spreletela misel, da pravzaprav vedno čakam. Nekoga. Nekaj... In vedno bolj se mi zdi, da bo tako da poslednjega diha. O t... -
Pride obdobje v življenju, ko so urniki septembrskih popoldnevov teh, ki nam je podarjeno, da nas nekdo kliče mama ali ata, polni roditeljs... -
Naj-želja, naj-sanje, naj-pesem, naj-okus, naj... Nešteto "naj-ev" imam-o. Največjih, najboljših, najlepših... in lepo je misliti ...