"Baje", da nisem zdrava, če...

Iz leta v leto težje razumem to, da želimo, se trudimo, navzven izgledati popolno. Najbolj srečni. Pravljični. Brez napak.
V resnicu pa...se kdaj pod iskricami v očeh skrivajo nikoli izjokane solze, pod nasmeškom zadrega, ko je težko biti ti, ki sploh ni ti...
No, zaradi make-upa ne vstajam prej ;) . Spim pa veliko manj zaradi enega drugega "programa", ki ga ne znam izklopiti... Non-stop "teče" v ozadju... In krade veselje, elan, spanec.
Po domače mu pravimo "sekiranje".
Žrem se, ko komu nagaja zdravje,
ko prestrežem pogled, ki mi ni bil namenjen, a je "govoril"...
Žrem se zaradi stvari in dogodkov, na katere nimam vpliva, pa zaradi tete Puber, ki včasih povzroča cunamije pod domačo streho...
Žrem se, ko koga ni domov, pa se mi ob skrbi v glavi odvijajo scenariji, ki bi jih bil še Hollywood vesel...
Ni mi vseeno, ko se kdo "izkašlja", a mnogo bolj me "ubijata" tišina in tisto, ko neizrečeno kot da visi v zraku...
In glodam se vsakič, ko se v možgane prikrade "kaj bodo pa drugi rekli". In to ni niti približno redko...

In čeprav gre leto proti kraju, si ne mislim nakopati na glavo prednovoletnih obljub...
Pač ostajam jaz. Čas bo, da se sprejmem. Realno. Zares.
Zato:Bog pomagaj. Tudi, ko  pikicami v naslovu sledi "če se ne sekiraš"...

P.s :Povabljeni, da blog spremljate tudi na Facebook strani.

Na današnji dan- vsak dan znova... ;)

Čedalje pogosteje samo sebe zalotim v trenutku, ko se spominjam, po večini s hvaležnostjo...

Radi rečemo, da je vsak nov dan kot nepopisan list ...
Je in ni.
Je, ker mi je dana pravica, da ga porabim "po svoje", ker mi v podarjeni svobodi ponuja priložnost možnosti izbire... Včasih so odločitve preproste, drugič naporne, ko npr.kolebamo med vabljivejšim in prav, med napornim in "easy"...
Je, ker je priložnost, da iz prevečkrat samoumevnega daru novega dne, soustvarim nekaj, kar bo nekomu, drugemu ali meni, polepšalo dan, ga, čeprav zgolj z "malenkostjo", ki to ni-z zarisanim nasmehom ali prižganimi iskricami v očeh, mogoče naredilo celo tako posebnega, da bo s spominjanjem ostajal "živ" še dolgo po tem, ko bo listič z datumom današnjega dne postal zgodovina...

Nepopisan list.Da.
In tudi ne, saj obstaja "ne" v katerega sem prepričana vsak dan bolj...
Ne, ker me življenje spreminja,
ne, ker sem "danes" preprosto in neizbežno malenkost drugačna od "včerajšnjega danes". Zaradi "včeraj ".
Ne, ker s sabo nosim svojo zgodbo.
Ne, ker se, po večini s hvaležnostjo, spominjam...
Ne, ker noben danes ne more biti čisto navaden dan, ko pa že še preden sem ga zares začela živet', diši in se okuša, ker je zaznamovan z nečim, kar je v meni pustilo sled... Pa čeprav je to le par nikoli pozabljenih besed...
Ne, ker je danes "lahko" praznik "brez razloga"...

Ne, nov dan ni kot neskončna belina, ampak za vsakega unikaten relief z neopaznimi, prstom in očem skritimi brazdami in vdolbinicami, ki ga pozna le srce.
In srce edino ve, če ga sme, želi, upa deliti še s kom...
In ko se najde ta "nekdo", človeško srce bije, upa, trepeta za dva...
In rodi se "sila", ki spreminja svet. Spreminja počasi in neopazno.
Tako navznoter. Saj "dela" ljudi srečnejše in hvaležnejše...
Rodita se naklonjenost in ljubezen.

Ko me misel vodi ...

Večkrat razmišljam, da ima vse dva pola, včasih z možnostjo izbire, a pogosteje, ob treznem razmisleku, kot da preostane zgolj sprijazniti se in sprejeti, da tako pač je ...
Včasih se mi je zdelo logično, da se, sploh nekdo, ki se ima za pogumnega, za željeno, za "sanje", bori ...
Z vso silo, do "konca", z glavo skozi zid, če je treba ...
A čedalje pogosteje se mi dozdeva, tako na rahlo, da največja "zmaga" ni, da dosežeš svoje, ampak ko se življenju prepustiš...
Človeka z veliko začetnico nas delajo momenti, ko uspe odmisliti sebe, kdaj skoraj že pozabiti nase do te mere, da se počutiš kot bi naenkrat kakšne skrite sanje ne bile več pomembne, mogoče kdaj celo kot bi zatajil svoj jaz. Čisto brez grenkobe ... Zato, da bo dobro drugemu ...

V vsakdanu zna biti to, na momente, "peklensko" težko ... Človeku se vrivajo misli in občutja, ki jih sam naravnost prezira ...
Kako osmisliti to, da drugemu ni mar, da v samoumevnosti, brezbrižno ravna z nečim, v kar si, čeprav neopazno in po malem, vložil svoj čas, trud, skrb, ljubezen?
Kako ponižno sprejeti tiste drobne "zavrnitve", ko, vsaj medvrstično, dobiš signal, da te nekdo bliže ne želi spustiti?
Kako zares opustiti svoje sanje, načrte in pričakovanja do te mere, da si svoboden?
...?
...?

Nimam odgovorov. Ne vem.
Pa čeprav se podobne reči neštetokrat sprašujem.
A nekako čedalje bolj slutim, čutim, okušam, da je ključ v "pustiti biti in živeti drugemu", brez vseh tistih "moral bi";
ter da se moja svoboda konča tam, kjer posega v svobodo drugega...
Čedalje bolj v sebi prikimavam, da je sprejeti "ne" drugega eden največjih izrazov ljubezni;
da je najlepše, čeprav neopazno, znamenje ljubezni, na vseh relacijah, stanovitnost ...
Stanovitnost, ko ostajam/š, pa čeprav kot da me/te zdaj ne rabiš/m, nočeš/m, čeprav ti grem mogoče zdaj, v tem trenutku, obdobju... na živce;
stanovitnost, ko te/me čakam/š z objemom, ko ti/mi nič ne "serviram/š" s "saj sem ti rekla";
stanovitnost, ko drug za drugega vedno preprosto ostajava tu.
 Vedno. V vsakem vremenu. Ob vsaki uri.

Vedno pogosteje v hvaležnosti okušam, da "več "med ljudmi preprosto ni, da je to "senca tistega obraza Božje ljubezni", ki ne umika obraza ne klofutam, ne pljunkom, ne zmerljivkam...
Ker ljubi! Zares!
Preostane mi le še, da si priznam, da me nihče ne ljubi kot Ti, in še bolj, da tudi sama tega niti približno ne zmorem...
In to bo prava popotnica v nov dan! :)

Povabljeni, da blog spremljate tudi naFacebooku.

Direkt. Iz glave. Brez cenzure.

Včasih, ko se v meni kot da razbohoti nekaj, kar je grenko kot pelin, in je kot bi se čuti zapletli med kostanjeve ježice... Ali pa, ko kot da duša joče. Inv sebi sem žalostna, a še bolj izpraznjena. Nato nekaj časa kot da bežim pred soočenjem s seboj. In delam preko mej, ter v sebi krnim...
A "polna glava" je kot, ne vem, kup cunj za nekoga, ki mu je pranje in likanje muka... Lahko ga odrineš, prestopiš, ignoriraš..., a še vedno je tam...

Tako tudi glava. Čaka. Na trenutke opozori nase. In jih vedno več dobi "na svojo stran". Boli želodec, tišči v prsih, živčki so kot naelektreni...

In v takih občutjih se človek sam sebi zdi bedak in čudak obenem. Če ne že kar marsovček. Kje so vsi, ki jih ti kdaj opogumljaš z besedo, pogledom? Kje vsi, ki pravijo, da te "poznajo"? Ali pa si tako dober v pretvarjanju, da je vse "ok", da ti res verjamejo?

Kakorkoli. Takrat, bolj kot "pridige" , rabim nekoga, ki me na moj:"V redu", pogleda v oči z :"Vem, da nisi..."
Si to še zmoremo "dati"?
Gre, če uspemo, vsaj takrat, odmisliti sebe... A še prej rabimo cono zaupanja.
Zgraditi to pa je garaštvo. In niti približno tako preprosto kot dobiti se na kuhančku ter"žvrgoleti" pod milijoni lučk.
A za varnost in sprejetost v pristnosti se splača "švicat". Začne se s tem, da si pred drugim dovolim biti ranljiv, zmotljiv..., kar se začne z mislim, čutim...

Brez blišča, trušča in množice. Ampak ena na ena.

Praznik....

Brezmadežna. Ne dvomim, da se jih ne najde par, ki se ob tem, podobno kot ob Marijinem oznanjenju, cinično nasmihajo.
In ni moja stvar, da sodim. A zase vem. Na današnji praznik, na poseben način, postanem kot otrok. Kot otroka me je slika Nje, ki je kači glavo strla, večkrat pripravila do vprašanj. Predvsem stari mami. Ne vem več čisto točno, kaj so stara mama odgovorili, a še danes čutim, da je iz besed žarela vera. In da so te besede nevsiljivo, rahlo krepile mojo vero ...

Ne vem zakaj, a Marijo si predstavljam točno tako. Čisto, milo, nedolžno, mogoče oblečeno v belo. Tako, ki ji kača ne more do živega ...
Ne vem zakaj "moja" Marija ni kronana...
A takšna preprosta mi je blizu ...
Letos mi le v spominu odmeva Devic prejasna varhinja, prečista Bogorodica..., ki se prepleta z "Ne boj se, Marija, našla si milost pri Bogu." 

Ja, rada imam trenutke, ko se praznovanje "vraste" v čeprav delovni dan za katerega si niti v sanjah ne upam trditi, da ga bom čisto nedeljsko praznovala. Ker vem, da ga ne bom.
A  jo bom "klicala" v moj dan.
Spotoma. Vmes. Mrmraje s pesmijo.
In želim si, da bo v meni mir.
Upam. Prosim...
Zato: "Marija, brez madeža spočeta, prosi za nas, ki se k Tebi zatekamo!"

Lepo je, ko spet sveti... ;)

Ko gledam in poslušam te, ki imajo v rokah oblast, me večkrat spreleti, da kam gre ta svet. Nekdaj je bil kmet, po spoštovanju do njegovega stanu, "gospod". Poznal je pot od zrna do kruha... Danes pa bolj kot ne hlapec na svoji zemlji, če ne že, poleg vseh onih, ki se jih drži beseda "fizikalci", eden redkih, ki dela v potu svojega obraza... Danes si "gospod" le , če znaš z besedami... Četudi mlatiš prazno slamo...

Jaz pa razmišljam o malem in zvestem služabniku...
In o "birokraciji", ki se je iz utopije, da bo človeku v pomoč, izrodila v "pijavko", ki žre čas, denar in živce... Pa o tem, da velikokrat "lačne vrane sito hranijo", ta pa požrešno vedno bolj odpira kljun... Za povrh pa "serje" v tisto, kar bi lahko pojedla pojutrišnjem...
"Vam pa so celo lasje prešteti ..., si ponavljam vmes, ko me postaja strah...

A obstaja nekaj, kar preživi in presega vsak sistem in oblast, ter zaobide vse akte in statistike. Nekaj, kar je človeku položeno v bit ... To je, da mu je mar, da je človek človeku... Da negujemo tisto, čemur so včasih rekli "tavrh", medsosedska pomoč... Ko ti ni treba, a boš.
Ker znaš.
In tako z nečim, kar je zate kot da rutina, dodajaš kamenček v mozaik bivanja drugega. Iz dobre volje. Zastonj. Ker si podajamo roko in si lajšamo življenje... Ti nam popraviš luč, jaz tebi nekaj, kar znam. Ko bo treba...

Brala sem, da v tujini število teh, ki si dovolijo vstaviti čip, narašča.
A meni je ljubši "čip", ki se privzgoji... Človečnost. Čut za sočloveka. In dober občutek, ko nekaj narediš zastonj, brez preračunljivosti. Ker to preprosto znaš... In ker drug to trenutno potrebuje...

Ja, vem, da kot podjetnik ne bi preživela. Ker imam "napako", ko ne znam prodati tega, kar znam. In vem, da mnoge moje želje mogoče nikoli ne bodo uresničene, ker je mesec dovolj dolg že brez njih... A drug drugemu izpolnjujemo majhne... Jaz bi opran avto, ti pa rabiš par metrov "pretrajbanega cvirna"... Druga drugi uslugo...in obe veseli...
Delo na črno? Ne. Dobro delo, mogoče za koga blagovna menjava, a zagotovo dva zadovoljna obraza.
Toliko stvari je dosegljivih, če si le ne mečemo polen pod noge, ampak si pomagamo... Pa čeprav ni kaj videt'..., pa čeprav tako, da drugemu damo "ravbarsko", ali ga vsaj spremljamo z naklonjeno mislijo, če nam je že molitev tuja...

Misli ob njih, ki se mi smehljajo s plakatov...

V minulih tednih, ko se mi je, iz vsakega zornega kota, kdo nasmihal s plakata, me je misel večkrat napeljala k razmišljanju o naših in vaših, mojih, tvojih, ter vseh barvah, ki so kot nalepka, ki ostaja tudi desetletja po tem, ko človeka ni več...
In o tem, kako kot da samoumevno postaja pljuvati po nekom, ki ni "naš".
Kot da ne štejejo več dejanja in rezultati... Če "našemu" ne gre, so krivi drugi..., če uspeva "drugemu" (namensko ne uporabljam primerjav s pravo in grdo roko), pa itak verjetno "šmudla"... In, če ga "pokrona naš", se pač doda še kak člen al' pa aneks... "Bolj kot "več znaš - več veljaš", danes drži:"povej s kom se družiš...."
Če bi sama morala molčati, pa bi v meni vpilo, in kimati, pa bi se vse v meni upiralo, bi pokasirala vsaj rano na želodcu...

Pa vendar tolikim pripadam. Družini. Žlahti. Prijateljem. Cerkvi. Tudi poklicu na nek način.
In na vseh teh relacijah se skušnjava, da bi zagovarjala "naše" in udrihala po "drugih", večkrat pojavi. Še pogosteje pa, sploh ko udari krivica, trpi želodec in solze meglijo pogled...

In vsi prijazno zrejo z natisnjenih podob. S "polnimi usti s če-ji pogojenih obljub"... Brez "ampak".
Ampak "ampak" pride. V življenju slej ko prej.
"Ampak jaz nisem tako mislil-a..." in nato za par aktov obrazložitev...
Ni važno. Ugrizi, žveči in pogoltni, kar si skuhal. Ter upaj, da komu ne obležiš "v želodcu"...

In nasmehnem se, ko se zavem, da se "s politiko", čeprav čisto amatersko in na črno, pravzaprav ukvarjam vsakič, ko
izbiram prave besede, da bi pregovorila moža, ki ni navdušen nad mojo idejo;
se pri mladeži včasih poslužujem grožnje, da jih lahko oplazi rebalans proračuna;
in ko koga, podzavestno, poetiketiram, ker je njegov ded bil ta in ta...
In tisto zgoraj... "Če bi sama morala molčati, pa bi v meni vpilo... " sploh ni več nekaj abstraktnega, ampak včasih blizu meji "za zdržat'.." 
Sama ne bi, a z Njim gre.
Brez lastnih dolgoročnih obljub, ampak zgolj z zdaj in danes. Ker je dnevu dovolj lastna teža.
Za zveličanje pa je človekova "hoteti in moči", brez Božje milosti, itak čisto premalo... Da bi le našli milost v Njegovih očeh...

Vedno znova, sploh ko pogrešam koga, ki ga že lep čas nisem videla, pa nekako ni v moji moči, da bi se srečala, razmišljam o tem, če lahko potuje misel, če jo drugi "čuti"... Izgubi se ne, toda kako jo drugi zazna?
Kje so meje misli?
Se priplazi v misli ali prikrade v sanje?
A vendar se mi zdi, da je to, da se nekdo pojavlja v mojih mislih, tudi opomin k molitvi...

In za trenutek bi si želela daru bilokacije, pa čeprav bi se zdela zgolj kot privid... Kaj bi počela, kaj bi rekla? Verjamem, da bi bila pristno iskrena v besedah, ker bi zagotovo premagala neštete naučene vzorce...
Ne bi pomišljala, ampak bi objela...
In ko takole razmišljam, me postane strah minljivosti, strah, da bi zamudila priložnosti, strah, da bi vsi sedanji "kaj pa če - ji) postali lahkotno preprosti, a zamujeni...
Zakaj je tako težko povedati, da drugega potrebujem,  zakaj je tako težko priznati, da drugega pogrešam?
Zakaj ta" presneti ponos" tolikokrat zadržuje jezik, roke, srce?
Zakaj se nato, ko je prepozno, razblini?

Ne vem. Ne razumem. Mogoče niti ni treba, da bi razumela. Ker je ljubezen, z različnimi obrazi, dovolj.

Moja kraljica med poticami

Ljudje smo po svoje čudni… Sploh v najstniških letih skušamo zavreči vse, kar nekaj pomeni našim staršem ali pa diši po tradiciji…  Vzemimo za primer prehrano. Zanimamo se za tuje jedi, kar sicer ni ni nič narobe, saj s tem, tudi skozi želodec, širimo našo razgledanost. Izgubljamo pa, ko v naprej  zavračamo tisto tipično naše, na kar bi v resnici lahko bili ponosni…

Prevečkrat se navdušujemo nad vsem, kar je tuje, a se nato “lovimo” v za nas zapletenih opisih postopkov, še bolj smo v zagati, ko med sestavinami najdemo nekaj , kar zastonj iščemo na naših, sicer preobloženih policah trgovin, kvečjemu vse potrebno lahko “naberemo” v velikih trgovskih središčih…

Ena izmed tipično naših jedi je potica. Najbolj znana je zagotovo tista tanko razvaljana, kot bi jo narisal enakomerno zvita, orehova potica, ki v preteklosti na ohcetih, “rešitvah”, kot so v naših krajih rekli godovanju,  “likofih”, “furožih”, pa tudi sedminah ni smela manjkati… Pogosto so jo spekli v okroglem modelu z luknjo v sredini. Taki potici so rekli šarkelj.

A naše babice in mame so potico naredile bolj mamljivo tako, da so včasih orehov nadev  zamenjale s skutnim nadevom in mu včasih dodale pehtran ali poprovo meto z lastnega vrta. Nekateri še danes obožujejo ocvirkovko,  za nekoga drugega je zakon potratna ali zidana potica. Zame je kraljica potic penasto rahla, še malo mlačna potica z nadevom iz pregrete smetane... In njena priprava ni nobena umetnost. Razvaljano kvašeno testo namažemo s pregreto smetano, potresemo s sladkorjem, vanilijevim sladkorjem, cimetom in drobtinami. Le te  popivnajo maščobo, ki ob peki izteka iz smetanovega nadeva, in tako preprečijo, da bi se super vzhajana potica sesedla. Pred časom mi je gospa, ki peko kvašenih izdelkov obvlada, in svoje znanje ter izkušnje deli naprej na tečajih, dejala, da drobtine zamenja z otroško hrano vanilolino, ter tako vanilijev sladkor izpusti… Vsaka gospodinja ima svoje male skrivnosti.

Priznam, da se moja smetanova potica občasno še malo sesede in po videzu ne bi dobila nagrade na Dobrotah slovenskih kmetij, a vaja dela mojstra… Je pa res, da se ob njeni peki iz pečice širi tako omamen vonj in se sline  začno kar  nabirati, ko ta  mešanica žlahtnosti pregrete smetane z dodatkom cimeta doseže nos… Tako potice zmanjka preden se sploh dodobra ohladi.

Za mnoge, sploh v mestih, je pregreta smetana nekaj, kar ne samo, da ne uporabljajo, ampak niti ne poznajo tega okusa… Pregreta smetana je narejena iz smetane, ki se nabere na površini mleka. Kmečke gospodinje so ga že dan prej nalile v posodo v kateri bodo mleko pregrevale (v preteklosti so bile to najpogosteje nizke lončene posode, ki so jim rekli latvice), da se je nato na hladnem smetana nabrala na vrhu. Mleko se nato pregreva v pečici ali, danes redkeje, v krušni peči. Smetana se je zapekla v tako skorjico, ki so jo večkrat med pregrevanjem rahlo potisnile v mleko, da se ni zažgala. Postopek je kar zamuden, zato se ga tudi zaradi evrov, ki iz naših denarnic še prehitro kopnijo, ni za lotiti v električni pečici, če je na razpolago štedilnik na drva.

Ni pa pregreta smetana uporabna samo za v potico. Če jo dodamo med jabolčni nadev v zavitku, mu prav tako pričara tisti tipičen okus, je kot bi ga “požlahtila”… Naša babica jo, sicer redko, uporabi še v eni jedi, ki gre počasi v pozabo in ji reče štruklji na “župi”. Testo za štruklje v pasovih “pokupčka”  s pregreto smetano in potrese s cimetom ter zvije v take tanke  zvitke. Med opaznimi kupčki pretisne s lesenim ročajem in tako dobi male blazinice, ki jih skuha v slanem kropu. V to “župo” v kateri se štruklji kuhajo, doda le še nekaj mleka ali sladke smetane in pot do krožnika ni več dolga.

Da ni zdrava, ker je mastna? Vem. A zagotovo manj škodljiva od stotin e-jev, ki se skrivajo praktično v vsem, kar vtaknemo v naše nakupovalne vrečke… Sploh pa v hišo vnese vonj domačnosti in bolj tekne tudi zato, ker je narejena doma, res zgolj z amaterskim znanjem, a z ljubeznijo… Dober tek! 

Nešteti obrazi...

V jesenskem jutru je na ulicah mesta vrvež. Mladi med živahnim klepetom na prehodu čakajo na zeleno luč ... Zaposleni hitijo in lovijo zadnje minute. A najrajši opazujem te, ki gredo v nasprotno smer ... Pravzaprav so edini, ki jih vidim v obraz in redki, ki ne umaknejo pogleda ... Po večini so to umirjeni in zamišljeni obrazi, ki ne hitijo. Ker jim ni več treba ali ne zmorejo. Večkrat se zalotim z mislijo, da so bili pred tridesetimi leti (ali manj) kot danes jaz ...
Skoraj dnevno srečujem mladega, moči polnega fanta, ki mu je klopca dom ...
Kdo so vsi ti?
Zakaj na nekaterih obrazih milina, drugje pa trde poteze?
In zakaj je on na ulici?
Pa še eden, prav tako mlad... Berači zase, ali ker mora?
So tetovaže na mladih telesih in divje roza lasje res moda ali krik po opaženosti?
Kdo od teh, ki jih srečam, nima nikogar? Kdo ne vidi smisla?
Je kdo res lačen kruha? Ali bolj bližine in ušes, ki bi jih slišala?

Nič od tega ne vem.
In razmišljam o sočutju. O solidarnosti. O solidarnosti brez sočutja. In obratno ... Če je slednje sploh možno.
Je solidarnost zgolj prepoznavati potrebe in jih z "dajanjem" reševati?
Tudi lahko.
Dokler verjamemo, da je osnovni "rezultat" solidarnosti pač "paket" in "cash"... In v trenutku, ko mati "nima nič za v pisker", zagotovo je. Pa vendar, če se spomnimo tistega pregovora, je nekoga hraniti z ribo, ko bi si jih lahko lovil sam, res solidarnost? Ali kdaj "potenciranje hibe" in podpiranje lenobe? In mogoče kdaj način, da se na hitro "rešim-o" nekoga, ki je preobjeden osamljenosti in tišine??
Je za solidarnost v hitrem sodobnem tempu, kjer kot da štejeta le uspeh in denar, sploh še prostor?
Ali pa to prelagamo na organizacije, ki jim je le to v temeljnem poslanstvu?
Bojim se dneva, ko bo čisto realen odgovor "ne"...
Družbe, kjer si "koristen" le dokler si "uporaben", me je res strah... (In od nekod se mi je prikrade beseda evtanazija ... Ja, če oz. ko uzakoniš zlo, zločin pred zakonom ni več zločin ...)

Med ljudmi se vsake toliko časa pojavijo zgodbe, da kdo pomoč neupravičeno prejema.
Verjamem, da se najde kdo, ki zna pretentati sistem. S predpogojem, da je utišal lastno vest.
A posamezni primeri, ko se zdi, da "lačne vrane sito hranijo" niso in ne smejo biti izgovor.
Pri sočutnem "odkrivanju" teh, ki bi našo solidarnost krvavo potrebovali, a stisko skrivajo, so medosebni in medsosedski odnosi dosti bolj verodostojni od statistik in procentov.
Prositi ni lahko, a nikakor ni nečastno ...
Nečastno je krasti. To slednjo besedo se zdaj večkrat "zamaskira" v "biti iznajdljiv". Kar ni in ne more biti vrlina, če zate nekdo drug toči znoj in zateguje pas ...

Foto:Manica Slapšak

Pa še en zelo pomemben obraz mora imeti solidarnost ...
Že res, da "riba", pripravljena na katerikoli način, lačnega nahrani. A vendar ni niti približno vseeno kako jo drugemu "postavimo na mizo". Zato solidarnost brez sočutja kaj hitro lahko postane kot bi metali hrano psom. Pa čeprav bi bil "na krožniku" kaviar ...
Tu se izgublja temeljno. Človečnost. Tu, čeprav v iluziji norega tempa, da nimamo časa, ker jih "na krožnik" čaka še vrsta, kaj hitro postanemo kot roboti. In še to slabo sprogramirani.


Vse to se, ob letošnji temi Socialnega tedna, plete po mojih mislih.
Vem, da ne odkrivam tople vode. V Mt 25,35-40  je že vse kristalno jasno. Tudi nam bo. Enkrat. Do takrat pa...smo skupaj na Poti... Bodimo si v blagoslov! Včasih je treba tako malo, včasih je dovolj že nasmeh...
Kako pa solidarnost vidiš, živiš Ti?

P.s.:in potem, par ur za zapisanim ugotovim, da se naveden evangeljski odlomek bere ravno danes.. 😇

Dokler je še čas...

Povej, dokler je še čas...
Objemi, dokler je še čas...
Zazri se v oči, dokler je še čas...
Poslušaj, pokliči, obišči, odpusti in prosi odpuščanja.....dokler je še čas...

Predvsem pa ljubi, ljubi.., dokler ni prepozno...
Seznam brez konca...

Daj vse to zdaj, danes... Živi na polno, predvsem za druge... Jutri ni nujno, da bo še prilika.
Upaj si, ne oziraj se na druge, ampak živi trenutek kot da je zadnji...
Ker potem, potem, ko bo med nami brezno, ki se mu pravi smrt, ne bo več tako preprosto kot zdaj, ko si delimo prostor in čas..

Ko nekomu ne moreš reči ne....

Zadnje čase seme zapisa redno postaja nekaj, kar se ne rodi v trenutku, ampak se v misli prikrade večkrat. Kot bi me nekaj gnalo, da razmišljam o nečem, me spominjalo, ali pa opominjalo...
In v preteklih dneh sem se tolikokrat ustavljala ob tistem, ko nekomu ne moreš reči ne... Ko enostavno ni mogoče reči ne, pa četudi bi to pomenilo, da se odrečeš svojemu izdelanem planu, spancu... Ker kot da je v nasprotju s Tvojim bistvom.
Sami mi je tako lepo, ko čutim da nekdo nekaj naredi meni na ljubo, spremeni svoj načrt, da mi ustreže... Tak podarjen čas je dvojno podarjen, saj nosi v sebi seme odpovedi nečemu, kar je drugemu ali ljubo ali pa bi je bil ta čas odtrgan od nečesa, kar bi pač moral. Pa bo zaradi mene to drugo počakalo...
Od kod se vzamejo ti, ki "spadajo v to kategorijo"?
Velikokrat take vezi vzklijejo iz "nič", saj ne temeljijo ne na sorodstvu po krvi, ne na nekih iz otroštva negovanih vezeh. Pa vendar ob takih ljudeh čutiš, vsaj jaz, neko dimenzijo brez imena. Mogoče kdo temu reče sorodne duše. Ne vem. Jaz jih čutim kot iskrene prijatelje.
In slutim nekaj, kar me presega. Ni nujno, da bi morala razumeti. Le hvaležna sem. In vesela, da take ljudi ob sebi imam.
Ne verjamem v naključja, verjamem pa, da je Nekdo to želel...
Zakaj? Mogoče, da smo si v oporo, navdih in radost na naših življenjskih "caminih"?
Ne vem.
On ve.
Vi, dragi moji (verjamem, da sami čutite in veste kdo ste), pa hvala, da ste. 😊

 Pred časom mi je starejši gospod razlagal, da če se zavedam, da imamo v hiši bombo, ker imamo centralno ogrevanje narejeno na zaprt sistem in da je raztezna posoda kot bomba...
Ne spoznam se...

  Bolj me skrbi "bomba" znotraj mene, znotraj vsakega od nas...
Notranjost, srce, veliko prenese, se širi, tolerira, zadržuje stvari v sebi neizrečene, a do nekod gre...
Nežen šepet srca se spreminja v opominjanje..., nato se stopnjuje v tiščanje v prsih in ko je človek sam, si včasih, ko je iskren s seboj, dovoli odpreti ventile... in solze tečejo, ko srce šepeta...
Vse mi je jasno, da nobena solza, nobena, še tako drobna žrtvica, ni zaman...
Še bolj jasno mi je, da človek, ki mu je vse servirano, ki si ničesar ne želi,
po ničemer ne hrepeni in ne pozna ne srčne bolečine, ne odpovedi,
ne more ceniti vsega, kar ima, niti tega ne jemlje kot dar, ampak kot pravico,
še manj pa zmore začutiti nekoga, ki mu ni tako gladko postlano in ga vsakdan močno preiskuša...

  Jurij Bizjak je nekoč povedal:

"Človek ima tri pogone: razum, voljo in vest. 

Vsak osnovni pogon pa ima še svoj podaljšek: 
razum podaljšuje vera,  
voljo podaljšuje upanje, 
vest podaljšuje ljubezen.

Vse tri pogone pa plemenitijo tudi darovi Svetega Duha: 

razum plemenitita modrost in razumnost, 

voljo plemenitita svét in moč, 

vest plemenitita spoznanje in strah."

Če vsi pogoni koristijo svoje podaljške in jih redno "servisira" On, ki veje, kjer hoče, ni nevarnosti za katastrofo...
Če vsi pogoni delujejo v okviru toleranc Graditelja, lahko sledi kvečjemu eksplozija ljubezni, miru, brezpogojnosti, Raj torej...

In o vsem tem razmišljam zdaj, ko moje dete praznuje...
Ni mi več samoumevno, da jo razumem, še manj, da me spusti blizu... In zato so trenutki, ko se harmonija čuti, sladka radost...ostalo pa...šola ponižnosti, ki upam, da mine, a v pozabo ne sme. In to zato, da ne bom kdaj, čez leta, prepametna do teh, ki bodo v podobnih zagatah kot sem, kot mati, danes jaz...
Lahk'je bit' pamet'n...če oz dokler imaš polno glavo teorije, do prakse pa še nisi... 😉 Ker misliš, da ti pa veš, da pri tebi bo pa vse gladko šlo...

Najtežje se je smejati sam.

Ves teden se mi že pojavlja v naslovu navedena misel...
Kar na lepem, ne vem od kod, se je vzela, ko sem s hriba, ki mi je geografsko sicer blizu, a hkrati kot da tako daleč, saj si ne znam več vzeti časa, da bi mi vzponi postali rutina, zrla nekam daleč...
Notranje vesela. Mirna. In srečna. Pa še ni zgodilo nič drugega kot to, da sta si tisto dobro urico sprehoda bili dve duši blizu. Brez težkih in globokih debat.
In ko se oziram nazaj, je bil ta trenutek eden izmed redkih, ko na to Brdo nisem "bežala", ker me je življenje dušilo... Hodit namreč grem, ko se tistega za "izdihati" nabere preko znosne mere. Tisti tih in samoten gozd mi je kot terapija. Kot bi jemal ostrino, rušil strahove, ter tolažil in brisal solze...
A nikoli, res nikoli, ne grem hodit SAMA, ker bi se želela "izsmejati" na samotnih poteh. Tja grem jokat, iskat odgovore, molit in se kregat z Bogom..., čeprav bi vse to bilo laže na rami nekoga. A v življenju je pač tako, da kdaj pravih ušes ni blizu.
A smejati se, iz srca, sama?
To nikakor ne gre. Bilo bi norost. Rabim drugega. Iz leta v leto bolj. Pa čeprav sem rada sama s seboj...
Rabim nekoga, ki me sliši, sprejema...
Nekoga, ki me gleda v oči in hkrati vpraša kako sem.
Nekoga, ki mi nastavi ogledalo.
Nekoga, ki je vesel, da sem.
Nekoga, ki rabi mene.
In imam jih.

Prijatelje. Malo po številu, a prave. 😊❤️😇

Še vedno....

V minulih tednih sem se sončila v pozornosti. Priznam, na trenutek me je v kremplje stisnilo tudi nelagodje... Kot bi nekako ne znala sprejeti in užiti koncentrirane naklonjenosti... Pa vendar me še danes grejejo pristni objemi in iskrene besede...

Baje da sem, zdaj zares, stopila v srednja leta. Čeprav se ne počutim tako. Zdi se mi, vsaj zdaj še, da se leta ne dotikajo ničesar drugega kot prvih gubic in las...
Mogoče zorim, a pod "plastmi" privzgojenega, pričakovanega in mojim letom primernega, je še vedno tisto dekletce, ki sanja in sanjari;
še vedno je plašna, čeprav se dela pogumno, in še vedno ne verjame vase...
A to dekletce zdaj vedno redkeje dobi priložnost, da pokuka na plano...
Ne steče več spontano v objem, pa čeprav srce vabi;
ne cepeta, ko ni po njenem, pa čeprav vse v njej kriči...
Reče, da zaradi nje ni treba in je nato žalostna, ko ji verjamejo na besedo. A joka le še na samem.
In čeprav si, ko boli, reče, da nikoli več, vedno da novo priložnost... Ker verjame v dobro v ljudeh...
Ja, še vedno je tu. In zdi se, da sploh ne misli odrasti...

Z leti se je seznam teh, ki jo še vedno poznajo takšno kot pod lupino zunanjosti v resnici je, prečistil.

Skoraj bi jih lahko preštela na prste... A vendar so najlepše, kar mi je življenje podarilo. Vsak trenutek z njimi je darilo. In čutim, da je to tisto, kar tisto dekletce, navkljub neizbežni, minljivosti, ohranja živo.
Hvala za vse. Komu?
Itak sami dobro veste kdo ste😚

Ukradeni trenutki ali pravica in dolžnost?

"Pojdite. Sami zase. Na samoten kraj..."
Nihče, sploh pa ne ta, ki nam je danes to še posebej naročal, ne pravi, da je treba nekam daleč. Samoten kraj je tudi bližnja orehova senca, šumeč potoček, miren gozdiček... Samoten kraj je lahko povsod, nenazadnje tudi za zaprtimi vrati lastne sobe.
A včasih se, vsaj jaz, obnašam kot da do takih trenutkov nimam pravice, da so mi, razen ob nedeljah, v sramoto..., da so znamenje lenobe.
In s slabo vestjo sežem po knjigi.
Se kdaj skoraj bojim, da bi me kdo zasačil, če čez dan, pa morebiti niti za pol ure ne, dvignem noge v vertikalo...
Vsaj ob zatonu dneva bi me morali preplaviti sladko zadovoljstvo. A se mi zdi, da sem nato večkrat izmučena in prazna, kot pa hvaležna za preživet dan.
Zakaj?
Rabim čas, ko se ustavim, razmišljam, kdaj debatiram z Bogom in sama s sabo 😉. Ja, preprosto rabim trenutke, ko, na zunaj, "zabušavam". Ker se iz njih hranim.
Brez njih sem "težka", razdražljiva. In to najbolj občutijo tisti najbolj blizu mene. No,"mladički", za povrh, prav takrat najbolj intenzivno izvajajo testiranja mejnih toleranc moje potrpežljivosti😏.
In nazadnje to, če so na oknih sledi od muh ali ne, če njiva spominja na divji vrt ali obdelane gredice...ni več pomembno niti meni...
Rabim!
In čas bo, da me neha brigat' kaj si drugi mislijo...
Pa Ti?

Ni cvetja brez trnja...

Pester dan je za mano. Ostali so neobkljukani plani, kar v zadnjih mesecih sploh ni nič novega. A nocoj.., ne vem, če bom še kaj" efektivna"...
 Zaključili smo veroučno leto. Mešanica sladko-grenkih aromic... Med mnogimi spomini, besedami in vprašanji vsake toliko časa zaboli:"Bodite veseli, da še toliko otrok hodi. Bomo šli pa drugam..." Pa ne zapenjam, da ne bo pomote.
Čutim opogumljajoč pogled mamice, ki je, medtem, ko je čakala name, poslušala... Slišim njene besede, da se ne splača sekirat, da jih "pokasira" tudi ona... Od staršev namreč.
In sem je vesela. Danes še posebej. Čeprav me že celi dve šolski leti preseneča s svojo skrbnostjo in uvidevnostjo.Tudi tako, da pri načrtovanju aktivnosti in službenega urnika upošteva predvidene veroučne termine... In to se pozna na otroku, ki verouk jemlje resno. Nič manj kot plesne in glasbeno.

A dete, ki ima za sabo dve triadi osnovne šole, se mi smili. Slej ko prej bo prišla do tam, ko "odvetniške storitve" mame in očeta ne bodo več štele... Ja, priznam, nisem odgovorila na mamin klic in sporočilo. Upiralo se mi je. Kot se mi upirajo opravičila od raznih klubov in trenerjev.
Ker so, razen redkih slučajev tako in tako prazni izgovori. Saj se za pomembne stvari najde čas. Ali vsaj kompromis. A verouk je bolj postranska stvar od ipsilona. Zaakaj??? Ker ni članarine?

Ja, vesela sem jih. Vsakega. Tudi onega, ki mi izprazni potrpljenje do minimuma.
Ampak, a nismo nekje zašli?
Če je vseeno, če si pri verouku stoodstotno prisoten ali pa je tvoj obisk pod polovico?
Če prideš k maši ali pa pretopiš cerkveni prag izven verouka le, ko prideš k blagoslovu jedil?
In najstniku, ki sredi popoldneva pride k verouku, ter ve, da se sošolec izgovarja na klubske obveznosti iz tedna v teden, je težko dopovedati, da je to, da je tu, v njegovo dobro... Ker on vidi drugače, ker to čuti kot "ne fer".

Morali bi videti obraz male, ko je ati dodal, da bodo šli pa drugam... Drobna zmaga je zasijala na obrazu. In to je okus tega, kar tolikokrat pripovedujejo učitelji...
Aja. Mala  še nima ocene pri verouku. Kaj zdaj?
Cerkveno leto? Tema.
Naš največji praznik? Marijino vnebovzetje??
Odneham.
In nekaj nakracam v spričevalo.
Koliko? Preveč.
In oni odidejo. Brez enega samega adijo. A s pribitkom: "Bod'te vesel', da še tol'k otrok hodi."

Grenak priokus je ostal, a. .. cvetja ni brez trnja in plev ni brez zrnja...je bilo vpleteni v današnjo pridigo...
Bogu hvala za oboje... Že mora tako biti...

Pridejo časi, ko stvari kot da izgubijo smisel. Zakaj? Ne vem. Mogoče se postavljajo na novo. A tak čas ni, vsaj ponavadi, čisto lahek.
Zdi se mi, kot da sem v enem takem času... Na trenutke se zdi, da je vse krhko kot milni mehurček... Razblinjajo se predstave, načrti, marsikaj od tega, kar kot da me je hranilo...
Pa si tega nisem izbrala. Nasprotno. S solzami in mnogimi "zakaji" se oziram za tistim, kar kot da minilo...  Rada bi rekla, da je že tako prav, da je dobro...Pa, medtem, ko se mi nizajo "ni fer", ne morem. In na trenutke se zamaje tudi moja vera...
In vsega tega je v svetu že preveč. Tega tudi blog ne rabi... Zato se, vsaj za nekaj časa, umikam v svojo "lupino"...

Vse dobro... smo "povezani"...

Dvanajst let.

Pred dvanajstimi leti smo na ta dan prvič legli k počitku pod čisto našo streho...
Ne, nisva vraževerno spala s ključem pod vzglavnikom. Pravzaprav sva takrat vpijala prve trenutke dolgo pričakovanih sanj. In "verjela", da se bodo "stvari", ujete v samoumevnih pričakovanjih, vedno le "gostile" in spreminjale "v plus" ...
Če bi mi takrat kdo rekel, da bo parket čez dobro desetletje "ubit", ter da bo hiša imela sledove teh štirih, ki rastejo v njej, ne le da mu ne bi verjela, ampak bi se mu naravnost smejala... Do danes sem se pa že sprijaznila, da hiška nikoli ne bo več nova, da z leti pač dobiva "gube in sive pramene" na njej lasten način...

Takrat, tistega majskega večera, se mi je zdelo, da je svet popoln. Vsi zdravi, otroci igrivo vedoželjni, ob jutrih premajhna postelja za "male volkce", ki so se prišli "pocrtljat"...
Nisem verjela, da to tako hitro mine... In ko se oziram nazaj, me je skoraj strah desetletja pred menoj...
Teta Puber. Nepredvidljiva je. Udarja tudi tako, da joka mama...
Ne vem kaj nas čaka, niti kam jih bo vodilo življenje... A želim si, da bi v sebi shranili okus po toplini domačega gnezda... Ta jih bo, čeprav bo kdaj težko, usmeril proti domačemu pragu... Prostor ob domači mizi jih bo vedno čakal... Le da se bo, sploh nama, vedno bolj poznalo breme let...
Je pač tako v življenju. Da bi le ostali povezani med sabo in z Njim, pa bo vse prav...

Drobne radosti :)

Ne spadam med one redke, ki dedujejo za tetami iz Amerike, niti mednje, ki jim pravi priimek odpira skoraj vsaka vrata. Nasprotno. Spadam v ono kategorijo, ki ji prijateljica pravi "pošten butelj"... Ti ne samo, da nimamo "ViP-a", ampak se ne znamo "znajti", kot se pogovorno danes reče njim, ki znajo "poskrbeti" zase, a posledično verjetno kdaj bolj slabo spijo.
A karkoli mi, pošteni butlji, imamo, je pridobljeno pošteno in prigarano. Bodisi z znojem in od dela umazanimi rokami, bodisi s trudom, ki ni tako viden navzven...
In ko taki počasi prilezemo do točke, ki jo štejemo za uspeh, pa čeprav je za koga drugega otročje smešna, je občutek res "fajn". :) Pa naj gre za drobne vsakodnevne projekte, družinske pridobitve ali strehe nad glavo.
Tudi z blogom je tako. Na vprašanje, da kaj imam od tega, nimam odgovora v številkah.
Prej izgubo kot dobiček, če je čas denar... ;)
A čas je še najbolj realno definiran kot delček tega, čemur pravimo življenje. In tu je javno viden le porabljen, saldo na računu bivanja ostaja skrivnost...
Kaj če me drugi teden, jutri...ne bo več tu? Kaj če poslednjič vdihnem pred "post" teh vrstic?
Ne vem. A nobena izmed možnosti ni nemogoča.
Zato se danes veselim. Na tiho. V sebi. Pričakovanje je tista posebna radost med "še ni" in "potem"... Vsak čas bo 100.000 prebranih zapisov. Kar nekaj minut življenj teh, ki ste jih naklikali. Hvala vsem, še posebej pa onim, ki mi tudi z besedo kdaj poveste, da Šepet prebirate... Besede so bile moje, blog je naš...
Vse dobro ter obilo blagoslova in veselja pri vsem, kar počnete...

....To dvoje šteje več kot tisto, kar beleži DURS. :)

Kdo bi razumel??

Vedno bolj se mi zdi, da ima vse plus in minus...in da se v življenju, pa naj se za to trudiš ali ne, vse nekako "spravi" v tako stabilno vodoravnico ...
Ko Ti gre na nekem področju dobro, če že ne odlično, te življenje prizemlji nekje drugje. In obratno. Ko se zdi, da si na nekem področju, ali v nekem odnosu na dnu, da ne rečem "na psu", te življenje dvigne na nek drug način .... In takrat je nemogoče ne biti hvaležen, srečen.
Težje je, ko je obratno. Ko ne občutiš "zegna", kot pogovorno rečemo blagoslovu, ampak vedno znova prideš do tam, ko si rečeš, da ni fer, da je krivica... Ta "ni fer" pa, ker ga velikokrat pogrevaš v mislih, kot da pridobiva na teži... in sčasoma močno stiska in duši, jemlje pogum in radost ...

Ne, marsikaj v življenju ni niti približno "fer". In posebna milost je, če zmoreš(m) sprejeti tisto, kar ne moreš(m) spremeniti ...
Marsikatere Jezusove besede v takem momentu ni več tako lahko citirati. .. V bolečini bi se namreč maščevala in vrnila z enako mero ali pa vsaj...ne vem..."prilepila" par pikrih z močnim medvrstičnim sporočilom...

A bo bolje, da molim, izročam ... Ker Ti že veš zakaj je to dobro .... Jaz pa se mučim in hrepenim vsaj po jutranji zarji, če že ne mavrici...

Takih trenutkov, ko se pritožujem , da ni "fer", ko se izgubljam v neskončnih miselnih samogovorih, kjer si citiram vse, kar kot da "gre v franže", se prav bojim. Izpijejo me.
So tak neviden, a težak križ...
Če ga že morem nositi, naj bo v blagoslov. Nekomu pač.
Meni pa daj samo moč za drobna dejanja z veliko ljubezni...

A ne gre ...

Spadam med tiste, ki radio vklopijo redko. Mogoče preredko. A zgolj za "ozadje" vsakdana "nekih glasov" pač ne potrebujem ...
Rada, res rada sem z ljudmi. In zeloo težko tiho. ;)
A hkrati, po drugi strani, rabim tišino.
Rabim jo (mogoče komu smešno) zato, da "slišim" sebe, da se srečam z vsem tistim, kar večkrat namensko odrivam iz zavednega, iz glave ...
Ja, v tišini "srečam sebe". Celo. Z vsem, kar sem in vsem, kar je v meni, pa čeprav vsega tega ne znam ujeti v besede, ali pa preprosto ni pravih ušes. In je, posledično, bolj modro molčati ... Pa če mi je to všeč ali ne.

Tako se zgodi dan kot je današnji, ko me misli ponesejo nazaj. V čas, ki je minil. V spomine. In hkrati, ne izmenjaje, hkrati, me greje hvaležnost in preplavlja otožnost ... Ker bi, če bi lahko, zavrtela čas.
A ne gre.
Zato kot da v mislih iščem pogled, ter močno čutim empatijo... Nemogoče je, da bi naklonjenost, čeprav na daljavo, šla v nič. A ne morem pomagat', sem kot nejeverni Tomaž, rada bi  prebrala v očeh, če ne že slišala, da to čutiš tudi Ti ...
A ne gre.
Teh nitk  ni v mojih rokah ...
Rada bi verjela, da Ti je dobro, rada bi s srcem rekla, da je že tako prav ...
A ne gre.
Ker moje srce, duša in glava "kričijo", da ni "fer" ...
Lahko bi se prepričevala, da tako pač je ..
A ne gre.
In zato rabim tišino. Da Ga vsaj skušam slišat'..in ga povabim v mojo unikatno nepopolnost, ter si vedno znova naberem moči za pogajanje z najhujšim možnim nasprotnikom. S samo sabo.

fotografije:fb Laški pasijon

Skozi katehetove oči...

Če kaj, si želim iskrenosti. V odnosih. Na vseh relacijah. Pa čeprav posledično, zaradi iskrenosti, večkrat zaboli ...

In tako smo se z "mojimi" veroukarji pošteno "razgovorili" ... Fajni so . :)
Ne uspe pri vsaki generaciji, da bi peli, sodelovali, še manj, da bi povedali, kaj resnično mislijo. Ti letošnji so, kar se "debat" tiče, "cukri". Že res, da se na trenutke najde kak, ki bi rad izpadel frajer, a po večini, vsaj zdi se mi, si upajo povedat', ker se čutijo varne ...
Pa je beseda nanesla na mašo, na obisk sv.maše... Vabim jih, a jim hkrati ne skrivam, da tudi moje otroke občasno "meče" nedeljski "ne grem" ....
In kasneje, ob lekciji, predrzno tipam dalje, ter vprašam, če pa v sebi res verjamejo, da pri obhajilu prejmejo, na skrivnosten način Kristusa samega??

foto:http://www.zupnija-selnica.si/

In ne samo, da nihče ne reče na glas, da ja ... Nasprotno. Pridemo tako daleč, da prileti izjava, da bi ga v tem primeru "minil apetit"...
Pripovedujem jih o evharističnih čudežih... Pa o Lurdu... In jim predlagam,da Jezusa samega, iz nedelje v nedeljo, prosijo, da bi mogli verovati, da je res navzoč pod podobo kruha...

In bolelo me je. Priznam. V glavi so mi vrela vprašanja... Tudi o smislu. Še bolj o lastni nemoči. Predvsem pa o teh mladih. Sploh ni čudno, da so zmedeni.
Sva duhovnik in jaz kot katehet res edina, ki jim govoriva o Njem?
In kaj doma ujamejo njihova ušesa, pa čeprav ni bilo namenjeno njim?
Še sinoči sem bila prepričana, da bo današnji naslov "Kdo koga "farba"...?"

A vendar zdaj, ko se oziram nazaj, se mi zdi, da smo v cerkvi klečali malenkost, malenkost drugače... Ker je bil tam On.
Zares.
In vse drugo sploh ni več pomembno ...
Vse bo kot mora biti. Našel jih bo. Vsakega na njemu lasten način. Vsak od nas je le orodje..., dati rast pa ni v naših rokah...

"V redu."

So trenutki, ki bi si jih želela podoživljati znova in znova, ter na drugi strani oni, ki se jih ne želim niti spominjati... Ker, še vedno, kot da zajoče nekaj znotraj mene...
"V redu." Odgovor. Pogost. Včasih pač splošen, drugič izmikajoč, spet kdaj pa...naravnost laž.
In to, ko čutim, da me nekdo, pa čeprav sva si blizu, ne spusti v lastno bol, me boli, trga, žge... Še bolj, ker v večini poguma za odgovor za obraten "Pa Ti?", ne zberem, ter sprejmem "igro" z "V redu."
Takih trenutkov me je kasneje večkrat naravnost sram... Zakaj smo drug z drugim tako težko pristni? Zakaj moram vedno biti, izpasti " v redu"?

Ko se v mislih vrtim...

Večkrat se zalotim, da razmišljam o pričakovanjih.
Pa tudi o razočaranju in praznini v človekovi duši, ko se pričakovanja prevrnejo v njim lastna nasprotja, ter, na drugi strani, o tisti pristni radosti, ko presenečen obstaneš-odprtih ust, brez besed in z nečim, kar se, kot karamela, počasi razleze v notranjosti prsnega koša in človeku "natakne" najboljšo možno srajco, ko mu lastna koža ni le prav, ampak je v sebi preprosto srečen, miren in hvaležen...
Oba scenarija poznam. Roko na srce, še posebej onega, ko si v glavi "pišem" scenarije, jih včasih celo ubesedim, a ostajajo v zraku, podobno kot številke na loto listku... Odvisni so namreč od ne mojega, "hoteti, želeti.."
A kaj ko nam vsem tako pogosto manjka empatije! Na nekaj, kar je nekomu ob meni pomembno, sveto, gledamo z druge strani... Ali pa celo, zavestno ali ne, to naravnost prezremo...

Razmišljam o (ne) svobodi, (ne) navezanosti...
Razmišljam, a klobčič vseh teh ni nič manj zamotan... In kot da je do tam, kjer se sanje in pričakovanja krhajo in drobijo na čereh realnosti, je le še mišji korak...
Pa se vprašam.:"Zakaj si to počnemo? Zakaj se drug do drugega obnašamo kot da smo si gola samoumevnost? Zakaj z lahkoto prezremo otožne in proseče poglede, ter preslišimo ponavljajoče prošnje?
Zakaj si ne znamo, nočemo biti dar?
Zakaj?
Zakaj je tako težko iti preko sebe, ko gre za malenkostne prošnje njih, ki si z nami delijo streho ali smo si sorodni po duši?
Zakaj se "plošča", ob "tujcu" tako z lahkoto obrne v "veš da" in "ni problema"?
Zakaj drugim odrežemo večjo "kajlo" prostega dela dneva, bližnji pa kdaj naravnost prošnjači za drobtinice minutnih pozornosti?
Zakaj?
Ne vem. A slutim, da je "korenina zla"  "spet" v samoumevnosti...
In te se bojim.
Ker je kaj hitro lahko seme trenutka, ko se človek zave, da je bližnji zanj le še nekdo. Ali pa, kar še bolj boli, da je zapravil priložnost...

Namesto voščila...

Dnevi, ko kot da živimo v enem idealnem svetu samih dobrih besed in prijaznih pogledov, ki kot da sliči na raj pred Adamom in Evo, so mimo ...

Realen svet je, žal, pogosto drugačen. In ljudje nismo, pa naj se še tako prepričujemo, samo in vedno dobri, še  manj samozadostni in neodvisni od drugih.
Tega, realnega sveta me je, na trenutke, strah. Tako zelo strah, da se čutim ohromelo...
Ko vidiš, čutiš, veš.., da je narobe, da je v nebo vpijoča krivica, a ne moreš nič... in se počutiš kot v kletko ujeta nedolžna žival...
Prosiš, skušaš razumet'. A je edini rezultat tvojega "boja" in "krika" za pravico to, da se izmučen sesedeš in bridko zjokaš...
Tudi tak je svet. Tudi danes. Tukaj in zdaj.
In če se česa na smrt bojim, se bojim dejanj, ki se jih je, v prepletu bolečine, razočaranja, ranjenosti in sovraštva, zmožen domisliti človek, ter tako zelo greniti življenje drugim. In sebi.

Zato namesto klasičnega "srečn'ga pa zdrav'ga" voščim empatije, iskrenih pogledov, ponujenih in sprejetih dlani, ter tistih objemov, ko, čeprav zgolj za delček sekunde, dva, v sprejemanju drug drugega, postaneta eno...
Ko človek to okuša in živi, ko se sonči v sprejetosti in ljubljenosti, ni "križev", ki bi jih ne zmogel nositi... Ker jih ne nosi sam, ampak skupaj z drugimi... Ker mu danes briše solze nekdo, ki bo morebiti že jutri jokal na njegovi rami...
Zato sejmo sočutje in ljubezen, zato
bodimo drug drugemu preprosto Človek!


P.s.: Že spremljaš Šepet na facebooku?  ;)