Tako. Z zadnjim avgustom končujem posebno nalogo, ki sem si jo zadala ... Zamišljena je bila kot nekaj lahkotno počitniškega, nekaj, kar bo vdahnilo več "življenja" zapisom s starejšim datumom, ki imajo, vsaj zame, "vrednost"...
A ne le da se ni bilo sleherno jutro preprosto odločiti za enega, ampak kot da so v meni prav oživela občutja tistega časa, ki je že minil... Občutja vseh vrst. Od radosti do solz.
Zato naj bo rdeča nit današnjega dne vabilo. Kot prvo, da mogoče poskusite delčke svojih dni ujeti v besede, jih tako rešiti pred pozabo ... Najprej zase. Če pa jih zberete na spletniku, jih bom z veseljem prebirala. Hvala vsem, ki Šepet med nama prebirate. Prav zanimivo je slediti statistiko, ko se zdijo oceani kot drobna lužica...
In kot druga plat vabila izziv, da zberete pogum in spodaj prilepite komentar ter izdate kako ste našli tale blog, zakaj se vračate in mogoče še kaj o sebi...;)
Vse dobro in lepe jesenske dni,
A....
P.s. Povabljeni tudi na:
fb stran Šepet med nama ...
sreda, 31. avgust 2016
torek, 30. avgust 2016
Mogoče ...
V teh dneh iščem deset lesenih kroglic z drobnim križcem. Nekje sem namreč založila "desetko", ki me je neopazno spremljala, včasih iz žepa, drugič z nočne omarice ... Iz posebnega kraja, od posebnega človeka. In si očitam nepazljivost, ter razmišljam o vsem, kar s sabo nosi v spominih skrite zgodbe ...
Marsikdaj se kdo s posebno pozornostjo dotakne nečesa, kar mu je drag spomin na nekoga ... Pogladi vezen prt, ki ga že leta ne daje na mizo, ampak ga s posebno posvečenostjo vzame v roke, ga poboža nežno, kot svetinjo, kot otipljiv spomin na nekoga ... Spet kdo s spoštljivostjo ponese k nosu staro fajfo, ki je nikoli ni kadil, a diši, pa ne le po tobaku, ampak po njej ožive zgodbe, ki jih je med puhanjem pripovedoval ded ... Koliko neprecenljivih spominov se skriva v rečeh, ki so za nekoga drugega le krama ...
Kaj bo ostalo za menoj, za nami?
Ne vem, še manj bi si želela kopičiti staro šaro, ki bi končala na "kresu" na domačem dvorišču ...
Mogoče bodo, ko se bodo spomnili name, pregledovali albume s fotografijami;
mogoče se bodo smejali, in v smeh zakrili kakšno solzo, ko se bodo spominjali kakšne moje nerodnosti, ki jih je verjetno precej več, kot sem si jih zapomnila sama, saj se določenih-kot tiste o steklenem "glažu" domačih "murk" ob Aljaževem stolpu-že zdaj res ne spomnim ... 😀
Mogoče jih bo, ne vem, pogled na korito gorenjskih nageljnov ali pa omamni vonj sivkinega grma, ponesel v spomine, v mladost;
mogoče jim bo star pehar še bolj kot po kruhu, zadišal po Miklavževem večeru;
mogoče jim bo v spominu ostal okus "kremšnit",
mogoče jih bo znova ganilo posvetilo v podarjeni knjigi ...
Ne vem. Mogoče.
Pomembneje je, da bodo čutili, da se ljubezen ne konča, da ne izdihne s poslednjim dihom, predvsem pa, da to čutijo zdaj, ko si še delimo prostor in čas ...
Vsak dan, in ne le v prazničnih dneh, je nova priložnost ... Priložnost tudi za to, da z drobnimi vlakni pozornosti ojačamo in z nežnimi niansami tistega, ko čutimo, da je nekomu za nas še kako mar, obarvamo vez, ki preživi vse, in nad njo nima moči niti poslednja, "strašljiva s koso"... Ljubezen.
Marsikdaj se kdo s posebno pozornostjo dotakne nečesa, kar mu je drag spomin na nekoga ... Pogladi vezen prt, ki ga že leta ne daje na mizo, ampak ga s posebno posvečenostjo vzame v roke, ga poboža nežno, kot svetinjo, kot otipljiv spomin na nekoga ... Spet kdo s spoštljivostjo ponese k nosu staro fajfo, ki je nikoli ni kadil, a diši, pa ne le po tobaku, ampak po njej ožive zgodbe, ki jih je med puhanjem pripovedoval ded ... Koliko neprecenljivih spominov se skriva v rečeh, ki so za nekoga drugega le krama ...
Kaj bo ostalo za menoj, za nami?
Ne vem, še manj bi si želela kopičiti staro šaro, ki bi končala na "kresu" na domačem dvorišču ...
Mogoče bodo, ko se bodo spomnili name, pregledovali albume s fotografijami;mogoče se bodo smejali, in v smeh zakrili kakšno solzo, ko se bodo spominjali kakšne moje nerodnosti, ki jih je verjetno precej več, kot sem si jih zapomnila sama, saj se določenih-kot tiste o steklenem "glažu" domačih "murk" ob Aljaževem stolpu-že zdaj res ne spomnim ... 😀
Mogoče jih bo, ne vem, pogled na korito gorenjskih nageljnov ali pa omamni vonj sivkinega grma, ponesel v spomine, v mladost;
mogoče jim bo star pehar še bolj kot po kruhu, zadišal po Miklavževem večeru;
mogoče jim bo v spominu ostal okus "kremšnit",
mogoče jih bo znova ganilo posvetilo v podarjeni knjigi ...
Ne vem. Mogoče.
Pomembneje je, da bodo čutili, da se ljubezen ne konča, da ne izdihne s poslednjim dihom, predvsem pa, da to čutijo zdaj, ko si še delimo prostor in čas ...
Vsak dan, in ne le v prazničnih dneh, je nova priložnost ... Priložnost tudi za to, da z drobnimi vlakni pozornosti ojačamo in z nežnimi niansami tistega, ko čutimo, da je nekomu za nas še kako mar, obarvamo vez, ki preživi vse, in nad njo nima moči niti poslednja, "strašljiva s koso"... Ljubezen.
sobota, 27. avgust 2016
Bogastvo brez plusa pred številkami ...
Ne mine dan, da me ne odnese v spomine, da se v mislih ne vračam v trenutke, ki so preteklost ... A hkrati sem noro hvaležna, da mi je dana milost, čedalje bolj sem prepričana, da to milost je, da se spominjam predvsem vsega lepega, vsega kar mi, čeprav je mimo že par polnih lun ali celo nekaj let, še vedno pogreje srce, gane dušo, kdaj tudi orosi oko..., ter da mi je vzporedno dano nekako vdano spominjati se neljubih trenutkov ... Ja, kot bi imela za določene reči ribji spomin, druge, lepe spomime pa zavestno oživljala, da ne bi zbledeli ...;)
Tako lepo je, ko se človek zave, da smo drug drugemu dar ...
In ko takole razmišljam, me vedno znova rahlo požgečka vest ... Ker čutim, da ne naredim vsega kar bi lahko, saj vse to še vedno zelo težko povem na glas, iz oči v oči ... Pa izkustveno vem, da besede hvaležnosti ogrejo bolj kot, ko sicer res preprosto čutiš, da si nekomu dragocen, a tega nisi nikoli slišal niti v najbolj obotavljajočem šepetu, niti prebral med vrsticami izmikajočih besed ...
In si mislim, da bo odslej drugače ... No, vsaj rada bi ...
In želeti si ni tako malo ... Je kot seme, ki mora le še vzkliti.
In bo. Ko si bom želela dovolj močno ...
Želela, navkljub tveganju, da bom razumljena narobe, da bom zavrnjena ... A to takrat ne bo najbolj pomembno ... Ker bo moja "naloga" opravljena, čas, ko bo beseda "obrodila" četudi zgolj občutek da je nekomu mar, pa ni v mojih rokah ...
Moja je le "dolžnost", da dam drugim to, kar sama prejemam po drugih;
moja je le naloga, da sem človek, da sem celo kot sestra ali brat tistim, ki se "spustimo" blizu...,
moje so le priložnosti, da nekomu postanem in ostanem spomin, ki bo grel srce, četudi bo telo postajalo utrujeno pod težo let, četudi bo misel utrujena od "nemca", ki bo iz vsakodnevnih drobnih opravil delal iskalne akcije, ki mejijo na misijo nemogoče ...
...Starost s svojimi dokladami je neizbežna, če ti je seveda dano dočakati jo, a zakladnica spominov je lahko kot škatla zakladov ali pa zaudarjajoče gnojišče grenkobe ...
In odločitev je, neglede na "usodo", bančni konto ali artritis...v mojih rokah ...
Danes. Vsak dan znova.
In najlepše je, ko veš, da si del spominov nekoga, ki mu je dan isti prostor in čas ...
In ko se zaveš, da si noro "bogat", pa čeprav te davčna ne more oglobiti niti za najmanjši davek .., ker si po merilih številk "spufan" skoraj kot cerkvena miš ....
Tako lepo je, ko se človek zave, da smo drug drugemu dar ...
In ko takole razmišljam, me vedno znova rahlo požgečka vest ... Ker čutim, da ne naredim vsega kar bi lahko, saj vse to še vedno zelo težko povem na glas, iz oči v oči ... Pa izkustveno vem, da besede hvaležnosti ogrejo bolj kot, ko sicer res preprosto čutiš, da si nekomu dragocen, a tega nisi nikoli slišal niti v najbolj obotavljajočem šepetu, niti prebral med vrsticami izmikajočih besed ...
In si mislim, da bo odslej drugače ... No, vsaj rada bi ...
In želeti si ni tako malo ... Je kot seme, ki mora le še vzkliti.
In bo. Ko si bom želela dovolj močno ...
Želela, navkljub tveganju, da bom razumljena narobe, da bom zavrnjena ... A to takrat ne bo najbolj pomembno ... Ker bo moja "naloga" opravljena, čas, ko bo beseda "obrodila" četudi zgolj občutek da je nekomu mar, pa ni v mojih rokah ...
Moja je le "dolžnost", da dam drugim to, kar sama prejemam po drugih;
moja je le naloga, da sem človek, da sem celo kot sestra ali brat tistim, ki se "spustimo" blizu...,
moje so le priložnosti, da nekomu postanem in ostanem spomin, ki bo grel srce, četudi bo telo postajalo utrujeno pod težo let, četudi bo misel utrujena od "nemca", ki bo iz vsakodnevnih drobnih opravil delal iskalne akcije, ki mejijo na misijo nemogoče ...
...Starost s svojimi dokladami je neizbežna, če ti je seveda dano dočakati jo, a zakladnica spominov je lahko kot škatla zakladov ali pa zaudarjajoče gnojišče grenkobe ...
In odločitev je, neglede na "usodo", bančni konto ali artritis...v mojih rokah ...
Danes. Vsak dan znova.
In najlepše je, ko veš, da si del spominov nekoga, ki mu je dan isti prostor in čas ...
In ko se zaveš, da si noro "bogat", pa čeprav te davčna ne more oglobiti niti za najmanjši davek .., ker si po merilih številk "spufan" skoraj kot cerkvena miš ....
petek, 26. avgust 2016
Lahk' je bit' pamet'n...
Vsake toliko časa naletim na koga, ki je kot tavžetroža ... Za vsako težavo ima nasvet in odgovore "bruha" tako naglo, da sploh ni mogoče povedati, kar bi rada ...
Pa je človek morebiti potreboval zgolj to, da bi ga nekdo le slišal v realnosti, ki je pogosto drugačna, tako od pričakovanj, še bolj pa od v knjigah popisanih primerov,
da bi ga pomiril, da je povsod podobna pesem in da vse to še prehitro mine ... ;) Kar se vzgoje tiče, znanje itak kot da naraste do meje za Nobelovo nagrado, samopodoba na drugi strani pa obratno sorazmerno pade do mikro enote...
Pravijo, da imajo kupci ob nakupu istega modela avtomobila, iz iste serije, včasih popolnoma različna izkustva ...
In da so otroci, iz istega gnezda, med seboj različni kot prsti ene roke ... Zato me občasno zamika, da bi cca. pol metra knjig z vzgojno tematiko, vsaj še za naslednje desetletje, zapakirala v škatlo in jo odnesla v najbolj odročen kot podstrešja ... Ker večkrat ne "pali" niti prijem, ki je bil kot "zlata jama" pri par let starejšemu bratcu ali sestrici, kaj šele ponujen vzorec nekega xy-lona, ki se morebiti res kiti s par drr-ji, a šepa v izkustvu realnosti ...
Ker je vsak izmed nas unikat ...
Brez izjeme. Tudi mali "človečki".
Čeprav kateri izmed njih z, za starše, na trenutke, napornimi "karakteristikami"...
In spet si moram priznat', da sem krivično zavijala z očmi, ko mi je kdo, ob skrbeh, ki jih novopečenim staršem povzročajo zobki, pa krči itd., "lajnal", da "majhni otroci-majhne skrbi, veliki otroci-velike skrbi"... Ker iz dneva v dan bolj okušam, da bi znalo biti res...
In si ponavljam, da bom, ko se znajdem v drugi vlogi, modro tiho, ali pa bom koga pomirila tako, kot modri ljudje pomirijo mene, ko vabijo, da jih preprosto izročam v Naročje, in me opogumljajo, da je najtrši diamant najteže zbrusiti do sijaja ...
Lahk' je bit' pameten, lahk' je bit' general, če "bitke" še od daleč nisi videl, kaj šele, da bi jo okusil na lastni koži...
Glede na to, da, vsaj meni, "izven serijsko pakiranje vseznanja" delijo, po večini ljudje, ki imajo polno glavo teorij, tudi po poklicni smeri kdaj, a v praksi niso prišli dlje od "pripravništva", ko so vskočili in za kakšno ur'co "mučkali" sito in previto "štručko" nekoga drugega, čedalje bolj kimam tudi tistemu, da "se odkrij pred sivo glavo",
ker izkušnje štejejo... in odpirajo oči, da niti približno ni tako črno kot se zdi, da vse skupaj, ko človek sliši še kakšno zgodbo, ni niti za "H" od hudo ...
Čeprav ne pospravljajo za sabo in jim jezički rastejo hitreje od teles ...
Čeprav jim grem na živce, ko "vabim" na pot, ki ni najbolj "easy"...
Ker se, ko je "prava klima", navkljub vsemu, odločajo po srcu in ne po "comfortu"...
In najlepše znamenje, da odraščajo v ljudi s svojo glavo je, ko ne sledijo črednemu nagonu, ampak zastavijo glas za resnico in se postavijo komu v bran, čeprav s tem dopuščajo možnost, da si pri kom prislužijo črno piko ...
Da le imajo srce na pravem mestu, vse ostalo je drugorazredna tema ... Bom pač še par let zavzdihnila, ko bom kdaj vstopila v "kraljestva njihovih kotičkov", ki so, čeprav pod isto streho, večkrat kot iz druge galaksije...
Pa je človek morebiti potreboval zgolj to, da bi ga nekdo le slišal v realnosti, ki je pogosto drugačna, tako od pričakovanj, še bolj pa od v knjigah popisanih primerov,
da bi ga pomiril, da je povsod podobna pesem in da vse to še prehitro mine ... ;) Kar se vzgoje tiče, znanje itak kot da naraste do meje za Nobelovo nagrado, samopodoba na drugi strani pa obratno sorazmerno pade do mikro enote...
Pravijo, da imajo kupci ob nakupu istega modela avtomobila, iz iste serije, včasih popolnoma različna izkustva ...
In da so otroci, iz istega gnezda, med seboj različni kot prsti ene roke ... Zato me občasno zamika, da bi cca. pol metra knjig z vzgojno tematiko, vsaj še za naslednje desetletje, zapakirala v škatlo in jo odnesla v najbolj odročen kot podstrešja ... Ker večkrat ne "pali" niti prijem, ki je bil kot "zlata jama" pri par let starejšemu bratcu ali sestrici, kaj šele ponujen vzorec nekega xy-lona, ki se morebiti res kiti s par drr-ji, a šepa v izkustvu realnosti ...
Ker je vsak izmed nas unikat ...
Brez izjeme. Tudi mali "človečki".
Čeprav kateri izmed njih z, za starše, na trenutke, napornimi "karakteristikami"...
In spet si moram priznat', da sem krivično zavijala z očmi, ko mi je kdo, ob skrbeh, ki jih novopečenim staršem povzročajo zobki, pa krči itd., "lajnal", da "majhni otroci-majhne skrbi, veliki otroci-velike skrbi"... Ker iz dneva v dan bolj okušam, da bi znalo biti res...
In si ponavljam, da bom, ko se znajdem v drugi vlogi, modro tiho, ali pa bom koga pomirila tako, kot modri ljudje pomirijo mene, ko vabijo, da jih preprosto izročam v Naročje, in me opogumljajo, da je najtrši diamant najteže zbrusiti do sijaja ...
Lahk' je bit' pameten, lahk' je bit' general, če "bitke" še od daleč nisi videl, kaj šele, da bi jo okusil na lastni koži...
Glede na to, da, vsaj meni, "izven serijsko pakiranje vseznanja" delijo, po večini ljudje, ki imajo polno glavo teorij, tudi po poklicni smeri kdaj, a v praksi niso prišli dlje od "pripravništva", ko so vskočili in za kakšno ur'co "mučkali" sito in previto "štručko" nekoga drugega, čedalje bolj kimam tudi tistemu, da "se odkrij pred sivo glavo",
ker izkušnje štejejo... in odpirajo oči, da niti približno ni tako črno kot se zdi, da vse skupaj, ko človek sliši še kakšno zgodbo, ni niti za "H" od hudo ...
Čeprav ne pospravljajo za sabo in jim jezički rastejo hitreje od teles ...
Čeprav jim grem na živce, ko "vabim" na pot, ki ni najbolj "easy"...
Ker se, ko je "prava klima", navkljub vsemu, odločajo po srcu in ne po "comfortu"...
In najlepše znamenje, da odraščajo v ljudi s svojo glavo je, ko ne sledijo črednemu nagonu, ampak zastavijo glas za resnico in se postavijo komu v bran, čeprav s tem dopuščajo možnost, da si pri kom prislužijo črno piko ...
Da le imajo srce na pravem mestu, vse ostalo je drugorazredna tema ... Bom pač še par let zavzdihnila, ko bom kdaj vstopila v "kraljestva njihovih kotičkov", ki so, čeprav pod isto streho, večkrat kot iz druge galaksije...
četrtek, 25. avgust 2016
Klini do "štulboha"....
Večkrat se mi zgodi, da zaman iščem besede, ki bi dale, narisale obraz temu, kar se godi, kar se skriva v meni ... Takrat postanem otožna ...
Nisem si čisto na jasnem zakaj, a v glavi se mi naenkrat obudi slika iz mojih najstniških let, ko sem hotela nazaj navzdol po lestvi z visokega kozolca ... Hodila sem iz ene strani lestve na drugo stran, ker me je bilo (in me je še vedno) višine, ali bolje globine, noro strah ... Izbire ni bilo, dol je bilo treba, na kozolcu za vedno ne morem ostat'... :)
Tudi v življenju se vzpenjamo po klinih ... Včasih brez napora, pa kar "leti", drugič s solzami, znojem, nečloveškim naporom, a kot da se zadeva ne le ne premakne nikamor, ampak kot da se brezno poglablja in teža še množi ...
Tudi v življenju se vzpenjamo po klinih ... Nastavlja nam jih življenje samo, pogosto pa kot strmine "lestve" vsakdana nevarno pomaknemo proti navpičnici, ker ob prevelikih pričakovanjih in načrtih, manjka potrpljenja .... (Če bi že bilo, bi bilo že prepozno, nekaj v tem stilu ... :))
Tistemu vmesnemu balkonu, galeriji, na notranji strani kozolca, ki do njega s tal vodi lestev, v naših koncih rečemo "štulbuh" ali "štolboh", približno nekako tako. Niti ne vem kaj to pomeni, a od tam, skozi lesene križe, je še posebej lepo zreti v daljavo...
Podoben občutek je, ko osvojiš zastavljen cilj ... Za trenutek se zdi, da bi tam, do koder si se s trudom povzpel, kar ostal ... Klini do tu, ne le na lestvi, tudi v življenju, so pogosto grobi, raskavi, spolzki od solz, brezskrbnost kot da tudi pri nenapornih korakih spusta ne najde mesta ...
S pogledom pod drugim zornim kotom marsikateri "zakaj" izgublja svojo ostrino, mnogi celo izginejo, pa ne, ker bi jih ne bilo več, ampak, ker mi jih je bilo pač dano sprejet'...
Kot otrok sem, ko sem kot maček okoli vrele kaše hodila iz ene strani lestve na drugo stran, nič kolikokrat vprašala ata in mamo, ki sta že bila spodaj, če res držita lestev ...
Pri tej življenjski lestvi je drugače ...
Je kot bi se hkrati spuščala in vzpenjala, je kot bi dobivala in izgubljala, kot bi prejemala in izpuščala ...
Je kot bi izpuščala, pa čeprav večkrat s hudim notranjim bojem, svojo zamisel, da bi se lahko prepustila, če ne že sledila, drugi oz. nekemu načrtu, ki me sicer plaši, saj se, ker ne vem kaj me čaka, počutim kot bi tipala v temi ...
Je kot da ne morem naprej, če hkrati, v sebi, ne stopim nazaj ...
Pogosto je v primerjavi s tem bojem z lastnim egom in z eksistencialnim strahom spust iz "štulbuha" mačji kašelj ... In v glavi prebujena podoba iz spomina se naenkrat ne zdi več čisto mimo ... Včasih je treba na isto reč pogledati z več plati, poiskati še drug pogled, se povzpeti ali pa spustiti, tudi na kolena, da ti je dan pravi zorni kot ...
Nisem si čisto na jasnem zakaj, a v glavi se mi naenkrat obudi slika iz mojih najstniških let, ko sem hotela nazaj navzdol po lestvi z visokega kozolca ... Hodila sem iz ene strani lestve na drugo stran, ker me je bilo (in me je še vedno) višine, ali bolje globine, noro strah ... Izbire ni bilo, dol je bilo treba, na kozolcu za vedno ne morem ostat'... :)
Tudi v življenju se vzpenjamo po klinih ... Včasih brez napora, pa kar "leti", drugič s solzami, znojem, nečloveškim naporom, a kot da se zadeva ne le ne premakne nikamor, ampak kot da se brezno poglablja in teža še množi ...
Tudi v življenju se vzpenjamo po klinih ... Nastavlja nam jih življenje samo, pogosto pa kot strmine "lestve" vsakdana nevarno pomaknemo proti navpičnici, ker ob prevelikih pričakovanjih in načrtih, manjka potrpljenja .... (Če bi že bilo, bi bilo že prepozno, nekaj v tem stilu ... :))
 |
| kozolec-toplar-slovenski lepotec |
Podoben občutek je, ko osvojiš zastavljen cilj ... Za trenutek se zdi, da bi tam, do koder si se s trudom povzpel, kar ostal ... Klini do tu, ne le na lestvi, tudi v življenju, so pogosto grobi, raskavi, spolzki od solz, brezskrbnost kot da tudi pri nenapornih korakih spusta ne najde mesta ...
S pogledom pod drugim zornim kotom marsikateri "zakaj" izgublja svojo ostrino, mnogi celo izginejo, pa ne, ker bi jih ne bilo več, ampak, ker mi jih je bilo pač dano sprejet'...
Kot otrok sem, ko sem kot maček okoli vrele kaše hodila iz ene strani lestve na drugo stran, nič kolikokrat vprašala ata in mamo, ki sta že bila spodaj, če res držita lestev ...
Pri tej življenjski lestvi je drugače ...
Je kot bi se hkrati spuščala in vzpenjala, je kot bi dobivala in izgubljala, kot bi prejemala in izpuščala ...
Je kot bi izpuščala, pa čeprav večkrat s hudim notranjim bojem, svojo zamisel, da bi se lahko prepustila, če ne že sledila, drugi oz. nekemu načrtu, ki me sicer plaši, saj se, ker ne vem kaj me čaka, počutim kot bi tipala v temi ...
Je kot da ne morem naprej, če hkrati, v sebi, ne stopim nazaj ...
Pogosto je v primerjavi s tem bojem z lastnim egom in z eksistencialnim strahom spust iz "štulbuha" mačji kašelj ... In v glavi prebujena podoba iz spomina se naenkrat ne zdi več čisto mimo ... Včasih je treba na isto reč pogledati z več plati, poiskati še drug pogled, se povzpeti ali pa spustiti, tudi na kolena, da ti je dan pravi zorni kot ...
sreda, 24. avgust 2016
Pred zlatarno ( Karol Wojtyla)
Bogastvo knjige Pred zlatarno...
Kot nepresahljiv izvir...
V prvem delu par, Tereza in Andrej, orišeta trenutek, ko jo on zasnubi, se nato skupaj vračata v skupne spomine, delata načrte in sanjata o njunem dnevu... Vsakič, ko to prebiram, je zame vrhunec njuno srečanje s skrivnostnim zlatarjem, ki jima ob pomerjanju prstanov izreka življenjske misli in dolgo gleda v oči...
Zaročencu Andreju se zdi, da zlatar s posebnim, toplim, a odločnim pogledom išče njuni srci, se potaplja v njuno preteklost in se hkrati sprašuje, če morebiti vidi tudi v njuno prihodnost... A doda, da prihodnost zanju ostaja neznanka, ki jo sprejemata mirno... Ljubezen je namreč premagala nemir in prihodnost je odvisna od ljubezni...
Nato približa zgodbo poročenega para... Od njunega skupnega življenja je ostalo le mučno bivanje dveh, ki ju veže le še vsota dolžnosti, tudi do otrok... TU podnaslov Meditacija o zakonu, ki mestoma prehaja v dramo dobi svoj namen...
Žena Ana v svojem brezupu on sprehodu mimo zlatarjeve delavnice skuša celo prodati svoj poročni prstan, saj je prepričana, da mož Štefan tega niti opazil ne bo...
Zlatar in njegove besede naježijo kožo:
Zlatar si je ogledoval izdelek, ga dolgo časa tehtal v roki in mi pogledoval v oči.
Nato je prebral datum najine poroke, odtisnjen na notranji strani prstana.
Spet me je pogledal v oči, položil prstan na tehtnico...
Potem je rekel:
"Ta prstan nima teže, tehtnica vedno kaže ničlo in iz njega ne morem spraviti niti enega samega miligrama. Očitno vaš mož še vedno živi-takrat noben prstan zase ne tehta nič-tehtata le oba skupaj. Moja zlatarska tehtnica ima lastnost, da ne tehta kovine, ampak človekov obstoj in njegovo usodo."
Sram me je bilo, vzela sem prstan in brez besed zapustila zlatarno-mislim, da je gledal za mano. (iz knjige Pred zlatarno)
A tu se zaplet ne konča... Na ulici, v svojem brezupu, se zaupa neznancu in mu izlije svoje srce.. Ta jo vzpodbuja na nenavaden način, ker da bo zdaj zdaj prišel mimo izvoljenec... Ana hrepeni po popolnosti, odločnosti moškega, tako drugačnega od Štefana, njenega moža... Hrepenenje in pričakovanje se razblini, ko se sreča s pogledom Izvoljenca, saj ima ta obraz tega, ki ga sovraži, pa naj bi ga ljubila...
Spozna, da sta oba z možem ugasnila kot svetilki nespametnih devic, saj drug drugemu nista dala ne olja ne stenja...
V zadnjem delu usoda združi otroka obeh parov... V življenje, ki ga skupno začenjata, prinašata tudi zgodbi svojih staršev, "prtljago", blagoslov in/ali prekletstvo...
Vse v knjigi je povedano neizmerno enostavno, umirjeno jasno, brez izjemnih okoliščin, z osebami, ki jih srečujemo v vsakdanu... Vsi trije pari pa slišijo najmočnejši glas, glas lastne vesti, glas naravnega "prav"... Zlatar "zahteva" od zaročencev predvsem čut odgovornosti do usode človeka, ki mu izrekajo "da" za vedno, in čut do usode čudežev, ki po njuni ljubezni zamežikajo v življenje...
Knjiga, ki, če ji dovoliš, se te dotakne in pusti sled...
Kot nepresahljiv izvir...
V prvem delu par, Tereza in Andrej, orišeta trenutek, ko jo on zasnubi, se nato skupaj vračata v skupne spomine, delata načrte in sanjata o njunem dnevu... Vsakič, ko to prebiram, je zame vrhunec njuno srečanje s skrivnostnim zlatarjem, ki jima ob pomerjanju prstanov izreka življenjske misli in dolgo gleda v oči...
Zaročencu Andreju se zdi, da zlatar s posebnim, toplim, a odločnim pogledom išče njuni srci, se potaplja v njuno preteklost in se hkrati sprašuje, če morebiti vidi tudi v njuno prihodnost... A doda, da prihodnost zanju ostaja neznanka, ki jo sprejemata mirno... Ljubezen je namreč premagala nemir in prihodnost je odvisna od ljubezni...
Nato približa zgodbo poročenega para... Od njunega skupnega življenja je ostalo le mučno bivanje dveh, ki ju veže le še vsota dolžnosti, tudi do otrok... TU podnaslov Meditacija o zakonu, ki mestoma prehaja v dramo dobi svoj namen...
Žena Ana v svojem brezupu on sprehodu mimo zlatarjeve delavnice skuša celo prodati svoj poročni prstan, saj je prepričana, da mož Štefan tega niti opazil ne bo...
Zlatar in njegove besede naježijo kožo:
Nato je prebral datum najine poroke, odtisnjen na notranji strani prstana.
Spet me je pogledal v oči, položil prstan na tehtnico...
Potem je rekel:
"Ta prstan nima teže, tehtnica vedno kaže ničlo in iz njega ne morem spraviti niti enega samega miligrama. Očitno vaš mož še vedno živi-takrat noben prstan zase ne tehta nič-tehtata le oba skupaj. Moja zlatarska tehtnica ima lastnost, da ne tehta kovine, ampak človekov obstoj in njegovo usodo."
Sram me je bilo, vzela sem prstan in brez besed zapustila zlatarno-mislim, da je gledal za mano. (iz knjige Pred zlatarno)
A tu se zaplet ne konča... Na ulici, v svojem brezupu, se zaupa neznancu in mu izlije svoje srce.. Ta jo vzpodbuja na nenavaden način, ker da bo zdaj zdaj prišel mimo izvoljenec... Ana hrepeni po popolnosti, odločnosti moškega, tako drugačnega od Štefana, njenega moža... Hrepenenje in pričakovanje se razblini, ko se sreča s pogledom Izvoljenca, saj ima ta obraz tega, ki ga sovraži, pa naj bi ga ljubila...
Spozna, da sta oba z možem ugasnila kot svetilki nespametnih devic, saj drug drugemu nista dala ne olja ne stenja...
V zadnjem delu usoda združi otroka obeh parov... V življenje, ki ga skupno začenjata, prinašata tudi zgodbi svojih staršev, "prtljago", blagoslov in/ali prekletstvo...
Vse v knjigi je povedano neizmerno enostavno, umirjeno jasno, brez izjemnih okoliščin, z osebami, ki jih srečujemo v vsakdanu... Vsi trije pari pa slišijo najmočnejši glas, glas lastne vesti, glas naravnega "prav"... Zlatar "zahteva" od zaročencev predvsem čut odgovornosti do usode človeka, ki mu izrekajo "da" za vedno, in čut do usode čudežev, ki po njuni ljubezni zamežikajo v življenje...
Knjiga, ki, če ji dovoliš, se te dotakne in pusti sled...
torek, 23. avgust 2016
Zaraščajoče steze ...
Včasih me čudi, ko opazujem obrežja meni ljubih rek, kako hitro se njihova podoba spreminja v divjino.... Spet drugič, ko se (po možnosti v kakšnih tankih hlačah :) ) prebijam skozi robidovje na mestih, kjer vem, da je bila steza, se sprašujem, pa kako lahko tako naglo postane divje, "nežlahtno", kam izgine trud, kam uhojena pot...
Ne le v naravi, tudi med nami, ljudmi, ni kaj veliko drugače... Med nami so vezi, nekatere bolj ozke, druge pogrezajoče, spet druge utrjene, dobro uhojene...
Lepo je "stopati" po njih, še lepše čutiti, da hribe in globeli, zato, da bi bil z menoj, z drugega konca poti premaguje nekdo drug... Zgodi se, da pot postaja navada, samoumevnost, zato vlagamo manj truda, manj pozornosti...
Odnos je kot cvetlica... Bujno raste, noro cveti in omamno diši, a le dokler ne pozabimo nanjo... Če "trpi" žejo, a jo "rešimo", sicer preživi, a rabi čas, če sploh še kdaj, da postane kot je bila... Če zamudimo, lahko le gledamo za ostanki tega, kar nam je prinašalo nasmeh... Z odnosi ni nič drugače...
Če vem, da četudi se ne premaknem, me bo nekdo našel, če vem, da četudi na pol poti ne srečam nikogar, me zagotovo, in to z veseljem ter s pogledom, ki me bo objel, čaka na cilju, je tu, v tej gotovosti, varnosti, lahko ena velika past...
Past, da se ne trudim več..., ker se mi ni treba, ker imam vse, ker si več ne morem želeti...,
a iz misli izrinem možnost, da lahko vse "izgubim", ker "pot" med dvema postaja vse bolj sama, vse manj obljudena, vse manj negovana...
Zarašča jo grmovje samote, ob njih se ovijajo sroboti neskončnih zakajev, in nad obema stranema, ali pa vsaj nad eno, visi oblak žgočega in slanega dežja...
A en sam nima moči, da bi "očistil celotno stezo" do drugega srca... Ostaja mu le nemi šepet, ki v nedogled ponavlja, da je največja ljubezen dati svobodo za "ne"...
Ne le v naravi, tudi med nami, ljudmi, ni kaj veliko drugače... Med nami so vezi, nekatere bolj ozke, druge pogrezajoče, spet druge utrjene, dobro uhojene...
Lepo je "stopati" po njih, še lepše čutiti, da hribe in globeli, zato, da bi bil z menoj, z drugega konca poti premaguje nekdo drug... Zgodi se, da pot postaja navada, samoumevnost, zato vlagamo manj truda, manj pozornosti...
Odnos je kot cvetlica... Bujno raste, noro cveti in omamno diši, a le dokler ne pozabimo nanjo... Če "trpi" žejo, a jo "rešimo", sicer preživi, a rabi čas, če sploh še kdaj, da postane kot je bila... Če zamudimo, lahko le gledamo za ostanki tega, kar nam je prinašalo nasmeh... Z odnosi ni nič drugače...
Če vem, da četudi se ne premaknem, me bo nekdo našel, če vem, da četudi na pol poti ne srečam nikogar, me zagotovo, in to z veseljem ter s pogledom, ki me bo objel, čaka na cilju, je tu, v tej gotovosti, varnosti, lahko ena velika past...
 |
| foto: Manica |
Past, da se ne trudim več..., ker se mi ni treba, ker imam vse, ker si več ne morem želeti...,
a iz misli izrinem možnost, da lahko vse "izgubim", ker "pot" med dvema postaja vse bolj sama, vse manj obljudena, vse manj negovana...
Zarašča jo grmovje samote, ob njih se ovijajo sroboti neskončnih zakajev, in nad obema stranema, ali pa vsaj nad eno, visi oblak žgočega in slanega dežja...
A en sam nima moči, da bi "očistil celotno stezo" do drugega srca... Ostaja mu le nemi šepet, ki v nedogled ponavlja, da je največja ljubezen dati svobodo za "ne"...
ponedeljek, 22. avgust 2016
"A imaš kaj od tega?"
"A imaš kaj od tega?", slišim (pre)večkrat, ko se s kom pogovarjam o čem, kar počnem zgolj iz veselja in brez finančne koristi. Vprašanje, ki me vedno znova preseneti, mogoče celo malo rani, in nanj nimam tako enostavnega odgovora kot bi bil, če bi se vrednost dalo preprosto "zbasat" v številko pred končnico "eur"...
Zakaj rani? Ker sem iz tega zornega kota popolni "luzer", ker potem takem ni dobičkonosno skoraj nič od tega kar počnem zadnjih petnajst let. Ker se "ne splača" delat' na njivi, ker se ne splača "igrat" gospodinjske pomočnice, ker je neumno kaj narediti za "Bog lonaj"..., nenazadnje se niti blogat' ne splača... ;) In najbolj absurdno da, če gledam/o skozi "splačati se", je strel v prazno vsak odnos, tudi zakon in družina..., če gledam/o skozi "splačati se" je bolje biti robot kot človek...
"A imaš kaj od tega?"...
Ko se v mislih vračam tja, kamor je možno stopiti zgolj v spominih, je tega, kar se da plačat' oz. kupit' zelo malo. Glavnina tega, kar mi greje srce, je vezana na edino pravično razdeljeno in neprenosljivo dobrino z omejenim rokom trajanja-na podarjen čas.
Sedanji trenutek je edino kar imam/o resnično v lasti, edino, kar more pridobiti večno vrednost-če ne zbeži, ker se izgubljam v obžalovanju zamujenega, ali pa izpuhti med sanjarjenjem o "nekoč"....
"A imaš kaj od tega?"
Ja, imam.
Notranje veselje, ker vem da se (čeprav menda ne mine dan brez da bi ob večeru ne česa obžalovala ) trudim pustiti "sled". Zadovoljstvo, ko mi uspe premagat' samo sebe. In najlepši občutek, če zaslutim, da sem del nečesa, kar bo nekomu ostalo v spominu kot tisto, kar še čez leta prebudi občutek topline v notranjosti...
Pa sem spet pri besedah V. Havla:"Največja vrednost je biti nekdo za nekoga." Brez tega je vse pehanje po "še več", pa naj se meri v evrih, zlatu, lotih, hektarjih, sodčkih..., en sam nemi, pa nedvomno napačni krik po opaženosti, predvsem pa sprejetosti in ljubljenosti...
Zakaj rani? Ker sem iz tega zornega kota popolni "luzer", ker potem takem ni dobičkonosno skoraj nič od tega kar počnem zadnjih petnajst let. Ker se "ne splača" delat' na njivi, ker se ne splača "igrat" gospodinjske pomočnice, ker je neumno kaj narediti za "Bog lonaj"..., nenazadnje se niti blogat' ne splača... ;) In najbolj absurdno da, če gledam/o skozi "splačati se", je strel v prazno vsak odnos, tudi zakon in družina..., če gledam/o skozi "splačati se" je bolje biti robot kot človek...
"A imaš kaj od tega?"...
Ko se v mislih vračam tja, kamor je možno stopiti zgolj v spominih, je tega, kar se da plačat' oz. kupit' zelo malo. Glavnina tega, kar mi greje srce, je vezana na edino pravično razdeljeno in neprenosljivo dobrino z omejenim rokom trajanja-na podarjen čas.
Sedanji trenutek je edino kar imam/o resnično v lasti, edino, kar more pridobiti večno vrednost-če ne zbeži, ker se izgubljam v obžalovanju zamujenega, ali pa izpuhti med sanjarjenjem o "nekoč"....
"A imaš kaj od tega?"
Ja, imam.
Notranje veselje, ker vem da se (čeprav menda ne mine dan brez da bi ob večeru ne česa obžalovala ) trudim pustiti "sled". Zadovoljstvo, ko mi uspe premagat' samo sebe. In najlepši občutek, če zaslutim, da sem del nečesa, kar bo nekomu ostalo v spominu kot tisto, kar še čez leta prebudi občutek topline v notranjosti...
Pa sem spet pri besedah V. Havla:"Največja vrednost je biti nekdo za nekoga." Brez tega je vse pehanje po "še več", pa naj se meri v evrih, zlatu, lotih, hektarjih, sodčkih..., en sam nemi, pa nedvomno napačni krik po opaženosti, predvsem pa sprejetosti in ljubljenosti...
nedelja, 21. avgust 2016
Brez odgovora ...
Rečem enkrat. Dvakrat. Petkrat. Nič. Kot bi moj glas ne dosegel njihovih ušes, kaj šele, da bi se dotaknil src...
Postajam otožna ... Ja, bolj otožna, kot jezna ...
Kje med izkazovanjem ljubezni otrokom, ki je bolj očitno kot v mojih otroških letih, se je izgubila avtoriteta starša?
Kje sem/sva zatajila, da na trenutke med neskončnim jezikanjem ni niti sledi o spoštovanju?
Zakaj je vse tako zelo samoumevno in kot da spada med premnogokrat poudarjene otrokove pravice?
Se je med to samoumevnostjo zadušila hvaležnost, ki je temelj zadovoljnega življenja?
Ne vem. Nimam odgovorov.
Vem le to, da me boli ...
Včasih me, ko takole razmišljam, postane strah ... Zatrepetam ob misli, da se kateri od otrok na življenjski poti izgubi, da zatava na stran poti, da izgubi kompas ...
Takrat se ne bom le spraševala o tem, kaj sem naredila narobe, takrat se bom ob samoobtoževanju "požrla"..., pa čeprav se mi danes zdi, da vanje "vlagam" svoja najlepša leta ...
Občutim nemoč ... Pridejo dnevi, ko vsaka teorija pregori, ko se počutim poraženo ... Poraženo ne samo, ker mojih besed tako in tako niso vzeli resno, ampak predvsem, ker vem, da prevečkrat dovolim, da sama izgubim smer, ko v nemoči uporabim najmočnejše orožje-besede...
So taki dnevi lekcija zame, Gospod?
Lekcija, ker Ti, ko "mi gre" dokaj po planu, manj pripovedujem o teh unikatnih čudežih, ki v sebi nosijo Tvoj pečat?
Me preko bolečine, ki mi jo zadajajo, ko se zdi, da teptajo vso podarjeno ljubezen, o(s)pominjaš, da tudi sama premnogokrat pozabljam na "prosim in hvala", ker v preobilju dobrega, prejetega po Tvoji dobroti, pozabim na hvaležnost?
Ne vem, to veš Ti.
Postajam otožna ... Ja, bolj otožna, kot jezna ...
Kje med izkazovanjem ljubezni otrokom, ki je bolj očitno kot v mojih otroških letih, se je izgubila avtoriteta starša?
Kje sem/sva zatajila, da na trenutke med neskončnim jezikanjem ni niti sledi o spoštovanju?
Zakaj je vse tako zelo samoumevno in kot da spada med premnogokrat poudarjene otrokove pravice?
Se je med to samoumevnostjo zadušila hvaležnost, ki je temelj zadovoljnega življenja?
Ne vem. Nimam odgovorov.
Vem le to, da me boli ...
Včasih me, ko takole razmišljam, postane strah ... Zatrepetam ob misli, da se kateri od otrok na življenjski poti izgubi, da zatava na stran poti, da izgubi kompas ...Takrat se ne bom le spraševala o tem, kaj sem naredila narobe, takrat se bom ob samoobtoževanju "požrla"..., pa čeprav se mi danes zdi, da vanje "vlagam" svoja najlepša leta ...
Občutim nemoč ... Pridejo dnevi, ko vsaka teorija pregori, ko se počutim poraženo ... Poraženo ne samo, ker mojih besed tako in tako niso vzeli resno, ampak predvsem, ker vem, da prevečkrat dovolim, da sama izgubim smer, ko v nemoči uporabim najmočnejše orožje-besede...
So taki dnevi lekcija zame, Gospod?
Lekcija, ker Ti, ko "mi gre" dokaj po planu, manj pripovedujem o teh unikatnih čudežih, ki v sebi nosijo Tvoj pečat?
Me preko bolečine, ki mi jo zadajajo, ko se zdi, da teptajo vso podarjeno ljubezen, o(s)pominjaš, da tudi sama premnogokrat pozabljam na "prosim in hvala", ker v preobilju dobrega, prejetega po Tvoji dobroti, pozabim na hvaležnost?
Ne vem, to veš Ti.
sobota, 20. avgust 2016
Viktor E. Frankl: Kljub vsemu reči življenju DA
V naslovu omenjeno knjigo je avtor, ki je preživel štiri koncentracijska taborišča, šele po prigovarjanju prijateljev izdal pod lastnim imenom. Sprva jo je namreč nameraval izdati zgolj pod svojo zaporniško številko. V grobem je knjiga razdeljena na poglavja o sprejemu, življenju v taborišču, ter na obdobje življenja po osvoboditvi iz taborišča. Tisto, kar daje knjigi poseben žar je to, da so dejanja taboriščnega, z grozo in ponižanji prezapolnjenega vsakdana prepletena z vsem mogočim, kar se mu je pletlo po glavi:
Med gazenjem po visokem snegu, do delovišča, se avtor takole spominja svojih misli:
"...Pogovarjam se s svojo ženo. Slišim jo kako mi odgovarja, jo vidim, da se nasmehne, prestrežem njen spodbudni in opogumljajoči pogled ... Prvič v življenju doživljam resničnost tistega, kar je toliko mislecev opredelilo kot končno življenjsko modrost.., resničnost, da je ljubezen tisto poslednje in najvišje, k čemur se je v svojem tukajšnjem obstoju sposoben povzpeti človek..."
Njegove, v besede ujete misli, ko ga je v njegovi drugi noči v Auschwitzu zbudila glasba:
"...in v ritmu nekega neskončno otožnega, redko igranega in prav nič oguljenega tanga je zajokala violina... Violina je jokala-nekaj v meni je jokalo z njo. Tistega dne je nekdo praznoval svoj 24.rojstni dan; ležal je v eni od barak auschwiškega taborišča in potemtakem samo nekaj sto ali nekaj tisoč metrov oddaljen od mene-in vendar nedosegljiv.Ta oseba je bila moja žena."
"Človeka smo spoznali, kot ga nemara ni spoznal še noben rod doslej. Kaj je torej človek? Bitje, ki se vedno odloči, kaj pravzaprav je. Bitje, ki je iznašlo plinske celice; toda obenem bitje, ki je v plinske celice stopalo vzravnano in z molitvijo na ustnicah."
"V taboriščih,v tem živem laboratoriju in na tem prostoru za preizkušnje, smo bili opazovalci in priče, kako se nekateri naši tovariši vedejo kot svinje; drugi pa kot svetniki. Človek ima v sebi obe možnosti; katera se uresniči, je odvisno od odločitev, ne pa od okoliščin."
Ne morem preprosto strniti zgodbe v par vrstic.
Vem le, da knjigo s posebnim spoštovanjem jemljem v roke, pa čeprav zgodbo "poznam",
in da mi prebrano zaposljuje misli,
vem le, da je to knjiga, ki bi morala biti obvezno čtivo in, čeprav je izšla pri Mohorjevi, dostopna vsaj na tolikih mestih kot (prevečkrat) puhle žepnice v stilu petdesetih odtenkov...
Med gazenjem po visokem snegu, do delovišča, se avtor takole spominja svojih misli:"...Pogovarjam se s svojo ženo. Slišim jo kako mi odgovarja, jo vidim, da se nasmehne, prestrežem njen spodbudni in opogumljajoči pogled ... Prvič v življenju doživljam resničnost tistega, kar je toliko mislecev opredelilo kot končno življenjsko modrost.., resničnost, da je ljubezen tisto poslednje in najvišje, k čemur se je v svojem tukajšnjem obstoju sposoben povzpeti človek..."
Njegove, v besede ujete misli, ko ga je v njegovi drugi noči v Auschwitzu zbudila glasba:
"...in v ritmu nekega neskončno otožnega, redko igranega in prav nič oguljenega tanga je zajokala violina... Violina je jokala-nekaj v meni je jokalo z njo. Tistega dne je nekdo praznoval svoj 24.rojstni dan; ležal je v eni od barak auschwiškega taborišča in potemtakem samo nekaj sto ali nekaj tisoč metrov oddaljen od mene-in vendar nedosegljiv.Ta oseba je bila moja žena."
"Človeka smo spoznali, kot ga nemara ni spoznal še noben rod doslej. Kaj je torej človek? Bitje, ki se vedno odloči, kaj pravzaprav je. Bitje, ki je iznašlo plinske celice; toda obenem bitje, ki je v plinske celice stopalo vzravnano in z molitvijo na ustnicah."
"V taboriščih,v tem živem laboratoriju in na tem prostoru za preizkušnje, smo bili opazovalci in priče, kako se nekateri naši tovariši vedejo kot svinje; drugi pa kot svetniki. Človek ima v sebi obe možnosti; katera se uresniči, je odvisno od odločitev, ne pa od okoliščin."
Ne morem preprosto strniti zgodbe v par vrstic.
Vem le, da knjigo s posebnim spoštovanjem jemljem v roke, pa čeprav zgodbo "poznam",
in da mi prebrano zaposljuje misli,
vem le, da je to knjiga, ki bi morala biti obvezno čtivo in, čeprav je izšla pri Mohorjevi, dostopna vsaj na tolikih mestih kot (prevečkrat) puhle žepnice v stilu petdesetih odtenkov...
petek, 19. avgust 2016
Ni na voljo v lekarnah, a zaleže bolj kot aspirin in apaurin ;)
Dogaja se mi, da mi glavo, včasih se zdi, da celo srce, razganja od misli, ki se porajajo tako naglo kot bi jih bruhal vulkan ... A nič manjkrat se ne zgodi obratno, ko je v notranjosti ena sama praznina. In v tej praznini še s tako težavo rojena misel odmre, ker ji ob lastnem odmevu, ki je edino, kar jo obdaja, zmanjka poguma.
Kam v takih trenutkih ponikne ves naboj? Kje se razblinijo sanje? In od se priplazi praznina? Kdaj sem ji odprla vrata?
Kaj je tisto, kar more pregnati to tesnobo in samoto?
Prežene jo pogled n(N)avzgor.
Ko se človek neha smiliti samemu sebi, ko odmakne oči od lastnega popka, je kot bi zaprl ta slab ventil ...
A "vsebina praznine" je še kar tam.
Ime dobi šele, ko se ob človeku znajde pozorno uho, čuteče srce, ponujena dlan.
Ime ji človek zmore dati šele, ko čuti, da ni sam, da je ob njem n(N)ekdo, ki ga bo objel tudi, ko (če) je "zabluzil".
A da se v dušo res vrne mir, je treba še en' mal' naprej. Verjetno se tudi iz tega razloga vrste pred mnogimi svetovalci, psihoanalitiki daljšajo in prenekateri krvavo prislužen "sold" pogoltnemo s perseni.
Lepo je povedati, lepo odmisliti tisto, kar bi rad izbrisal iz spomina, a človek rabi slišati "odpuščeno ti je", "pojdi in živi v miru". A še prej potrebuje herojski odmerek poguma, da zmore v ponižnosti priznat', da mu lastni "kiksi" silijo že iz ušes ...
In vedno je idealen čas za tak milostni "podvig"!!
Slik'ce iz Youcata nazorno pričajo o namigu ;)
P.s.: K podaljšanemu delovanju pripomore sočutin ;) O njem pa kdaj drugič ;)
Kam v takih trenutkih ponikne ves naboj? Kje se razblinijo sanje? In od se priplazi praznina? Kdaj sem ji odprla vrata?
Kaj je tisto, kar more pregnati to tesnobo in samoto?
Prežene jo pogled n(N)avzgor.
Ko se človek neha smiliti samemu sebi, ko odmakne oči od lastnega popka, je kot bi zaprl ta slab ventil ...
A "vsebina praznine" je še kar tam.
Ime dobi šele, ko se ob človeku znajde pozorno uho, čuteče srce, ponujena dlan.
Ime ji človek zmore dati šele, ko čuti, da ni sam, da je ob njem n(N)ekdo, ki ga bo objel tudi, ko (če) je "zabluzil".
A da se v dušo res vrne mir, je treba še en' mal' naprej. Verjetno se tudi iz tega razloga vrste pred mnogimi svetovalci, psihoanalitiki daljšajo in prenekateri krvavo prislužen "sold" pogoltnemo s perseni.
Lepo je povedati, lepo odmisliti tisto, kar bi rad izbrisal iz spomina, a človek rabi slišati "odpuščeno ti je", "pojdi in živi v miru". A še prej potrebuje herojski odmerek poguma, da zmore v ponižnosti priznat', da mu lastni "kiksi" silijo že iz ušes ...
In vedno je idealen čas za tak milostni "podvig"!!
Slik'ce iz Youcata nazorno pričajo o namigu ;)P.s.: K podaljšanemu delovanju pripomore sočutin ;) O njem pa kdaj drugič ;)
četrtek, 18. avgust 2016
Poslovnež na poti v Kompostelo ...
Ob večerih večkrat s pogledi božam hrbtišča knjig in iščem tisto "pravo". Oči se mi znova in znova ustavljajo na istih, čeprav že prebranih naslovih. Tako skoraj vedno za delček sekunde oči obstanejo tudi na črkah, ki se povežejo v naslov RESETIRAN.. Izraz, ki se, po mojem laičnem vedenju, uporablja bolj v svetu tehnike, računalništva, in včasih predstavlja nekakšen "izhod v sili", da odpravi nastalo zmedo, da ponastavi "koordinate" tja, od koder je "reč" spet obvladljiva. ( ni čudno, da se zgodi, da se kaj sesuje ;))
A knjiga s tem naslovom je še ne deset let stara avtobiografska zgodba izvršnega direktorja Yahooja za Evropo, ki navkljub vrhuncu svoje poklicne poti, urejenemu družinskemu življenju in širokim krogom prijateljev v sebi čuti praznino. Kriza srednjih let? Mogoče, a mož po imenu Jean-Marc Potdevin sklene spet najti sebe. Odpravi se v Kompostelo. Sam. Brez da bi točno vedel kaj ga žene. Ne more odgovoriti na številne zakaje svoje žene, a prepričan je le to, da se bo vrnil drugačen, da je to dobro za vso družino in ne le zanj ... Že sama pot ga spreminja, ko prečiščuje svojo preteklo zgodbo, a vrhunec poti, ki mu spremeni življenje je njegovo doživetje nadnaravnega srečanja, ki za vedno spremeni njegovo življenje.
To mistično izkustvo opiše z besedami:
"Svet se mi je obrnil na glavo, od znotraj se je popolnoma osvetlil, zdaj bom moral vse spremeniti in življenje postaviti na druge temelje."
S posebnim spoštovanjem berem, gledam, poslušam zgodbe ljudi, ki so se podali na Jakobovo pot. Nekatere so kot potopisi, druge poudarjajo bolj žulje kot kaj drugega, a ta razkriva tisto, kar me pri teh romarjih najbolj "zanima".
Razkriva tisto, kar je verjetno še napornejše od razbolelih nog.
Razkriva pot, ko sam pri sebi odmikaš "preproge" pod katere si pometal leta in leta, ko s strahom odškrneš vrata najbolj zaklenjenh omar svojih spominov, ker veš, da te tam kot zaprašen okostnjak čaka kaj, kar si v prezaposlenosti vsakdana uspešno odrival iz svojih misli.
Knjiga ni lahkotno branje, ki ga pogoltneš v enem kosu-če seveda želiš, da odmeva v tebi ...
Mogoče pa pri kom pretehta kot tisti jeziček na tehtnici, da se poda na to pot. Moj idealni čas za take podvige je verjetno, žal, že mimo.
A knjiga s tem naslovom je še ne deset let stara avtobiografska zgodba izvršnega direktorja Yahooja za Evropo, ki navkljub vrhuncu svoje poklicne poti, urejenemu družinskemu življenju in širokim krogom prijateljev v sebi čuti praznino. Kriza srednjih let? Mogoče, a mož po imenu Jean-Marc Potdevin sklene spet najti sebe. Odpravi se v Kompostelo. Sam. Brez da bi točno vedel kaj ga žene. Ne more odgovoriti na številne zakaje svoje žene, a prepričan je le to, da se bo vrnil drugačen, da je to dobro za vso družino in ne le zanj ... Že sama pot ga spreminja, ko prečiščuje svojo preteklo zgodbo, a vrhunec poti, ki mu spremeni življenje je njegovo doživetje nadnaravnega srečanja, ki za vedno spremeni njegovo življenje.To mistično izkustvo opiše z besedami:
"Svet se mi je obrnil na glavo, od znotraj se je popolnoma osvetlil, zdaj bom moral vse spremeniti in življenje postaviti na druge temelje."
S posebnim spoštovanjem berem, gledam, poslušam zgodbe ljudi, ki so se podali na Jakobovo pot. Nekatere so kot potopisi, druge poudarjajo bolj žulje kot kaj drugega, a ta razkriva tisto, kar me pri teh romarjih najbolj "zanima".
Razkriva tisto, kar je verjetno še napornejše od razbolelih nog.
Razkriva pot, ko sam pri sebi odmikaš "preproge" pod katere si pometal leta in leta, ko s strahom odškrneš vrata najbolj zaklenjenh omar svojih spominov, ker veš, da te tam kot zaprašen okostnjak čaka kaj, kar si v prezaposlenosti vsakdana uspešno odrival iz svojih misli.
Knjiga ni lahkotno branje, ki ga pogoltneš v enem kosu-če seveda želiš, da odmeva v tebi ...
Mogoče pa pri kom pretehta kot tisti jeziček na tehtnici, da se poda na to pot. Moj idealni čas za take podvige je verjetno, žal, že mimo.
sreda, 17. avgust 2016
Preproga, prazni papirčki, pa bob in čisto vino... ;)
"Pometati pod preprogo..." Vsem znana fraza, ki se je spomnim vsakič, ko najdem papirčke ovitkov na skrivaj pokonzumiranih čokoladic in bonbonov. "Skrite" na najbolj "norih" mestih. In znova in znova otrokom "pridigam", da pa tega, da ne odložiš v par korakov oddaljen koš ne razumem. :) In da imam tega, da igram "komunalca" dovolj.. ;)
A odrasli nismo nič boljši.... Le da je za nami, tudi za sabo, teže "pospraviti", saj se včasih "pod preprogo"nabere že kar dušeča, očem nevidna kopica..., ki se pred drugimi z lahkoto "zakamuflira" v neštete maske, ki jih nosimo...
"Pometati pod preprogo. Reči bobu bob. Naliti si čistega vina."
Zlajnane fraze z osnovno skupno točko... Vse potrebujejo pogum za jasno besedo... In nato se, če je človek slišan in sprejet v nepopolnosti, odvali kamen od srca... Če seveda imaš srečo in izbereš ušesa človeka, ki je sam prizemljen od okusov odtenkov lastnega življenja, ki jih čarobnost mavrice idiličnega življenja "noče", kaj šele planira..., in te navkljub slišanemu, ubesedemu..., gleda s čisto "istimi očmi", ter dopušča, da močne besede oprosti, prosim, ljubim..., krepijo vez med dvema...
In kaj "češ" lepšega kot da te v sanje pospremi brezpogojni objem,
ter moreš nato z lahkoto pomežikniti v novo jutro, saj veš, da obstaja nekdo, ki se bo s tabo ne le smejal, ampak bo ob tebo ostal tudi, če te dan stisne k tlom, tudi če si si "godljo" zakuhal sam...
Ja, lepo je biti nekdo za nekoga, lepo je ko se srci razumeta ter sta drug za drugega preprosto, brez velikih besed, hvaležna...
Tudi takrat, ko ni lahko, ko iz ljubezni, čeprav boli, dopuščava drug drugemu svobodo za vsakdanje drobne odločitve, drugačne od mojih, svobodo za tiste drobne "ne"...
p.s.:Aja, grem. Napast' eno čokolado... ;)
Ker se ji težko uprem, ker je v realnosti teže kot v besedah...
Pa "sled" zna biti hujša od praznega papirčka. Na dolgi rok ;)
Se bo "treba vzeti v roke", ter najprej "odstraniti bruno iz lastnega očesa"....
A odrasli nismo nič boljši.... Le da je za nami, tudi za sabo, teže "pospraviti", saj se včasih "pod preprogo"nabere že kar dušeča, očem nevidna kopica..., ki se pred drugimi z lahkoto "zakamuflira" v neštete maske, ki jih nosimo...
"Pometati pod preprogo. Reči bobu bob. Naliti si čistega vina."
Zlajnane fraze z osnovno skupno točko... Vse potrebujejo pogum za jasno besedo... In nato se, če je človek slišan in sprejet v nepopolnosti, odvali kamen od srca... Če seveda imaš srečo in izbereš ušesa človeka, ki je sam prizemljen od okusov odtenkov lastnega življenja, ki jih čarobnost mavrice idiličnega življenja "noče", kaj šele planira..., in te navkljub slišanemu, ubesedemu..., gleda s čisto "istimi očmi", ter dopušča, da močne besede oprosti, prosim, ljubim..., krepijo vez med dvema...
In kaj "češ" lepšega kot da te v sanje pospremi brezpogojni objem,
ter moreš nato z lahkoto pomežikniti v novo jutro, saj veš, da obstaja nekdo, ki se bo s tabo ne le smejal, ampak bo ob tebo ostal tudi, če te dan stisne k tlom, tudi če si si "godljo" zakuhal sam...
Ja, lepo je biti nekdo za nekoga, lepo je ko se srci razumeta ter sta drug za drugega preprosto, brez velikih besed, hvaležna...
Tudi takrat, ko ni lahko, ko iz ljubezni, čeprav boli, dopuščava drug drugemu svobodo za vsakdanje drobne odločitve, drugačne od mojih, svobodo za tiste drobne "ne"...
p.s.:Aja, grem. Napast' eno čokolado... ;)
Ker se ji težko uprem, ker je v realnosti teže kot v besedah...
Pa "sled" zna biti hujša od praznega papirčka. Na dolgi rok ;)
Se bo "treba vzeti v roke", ter najprej "odstraniti bruno iz lastnega očesa"....
torek, 16. avgust 2016
"Iz ust v nederje...."
Večkrat se mi zgodi, da mi dvigne pritisk kakšna "pojava", ki vse ve in nezmotljivo obvlada od kuhinjskih veščin do polaganja keramike, da o odnosih in vzgoji ter nenehnem napačnem odločanju strokovnjakov, sploh zdravnikov, ne izgubljam besed...
A iz dneva v dan mi je bolj jasno, da nimam kompetenc, da bi na koga kazala s prstom. Ker, če premorem malo kritičnega pogleda na lastno bitje, si lahko priznam, da v primerih, ko se počutimo samozavestne, ker smo pa to (naprimer, ne vem, odvajanje od pleničk ali pa prve težave z malčkovim "padanjem v horizontalo" sredi trgovine, kjer nas seveda vsi poznajo:)), že prerasli, kaj hitro začnemo "soliti pamet" brez da ni nas kdo vprašal, kaj šele prosil za nasvet ...
In tako si človek sam, tudi ali pa predvsem z lastnim jezikom, "obstriže napuh"..., ker ne preteče veliko vode do trenutka, ko na lastni koži občuti resničnost besed, s katerimi je pokojna babica tolikokrat svarila pred sojenjem dejanj drugih ... Ker da gre beseda le iz ust v nederje...in ima tako nenormalno kratko pot za povratek ...
Pred leti, ko smo se mi spopadali šele z najenostavnejšo matematiko ter gorami plenic na drugi strani, so v družini prijateljev imeli prvo spogledljivko s puberteto, ki je svoje nestrinjanje izražala z nenehnim zavijanjem z očmi... in mi seveda šla "na živce"....
Šele zdaj, ko okušam nemoč, ne le ob nenormalni spretnosti premikanja očesnih zrkel, ampak tudi ob uporniškem "ne bom" in visokih tonih, ki bi mogli konkurirati zvokom trobent, ki so zrušile zidove v Jerihi, se zavedam napuha, ki je verjetno seval iz mojih pogledov.... in si mislim da se ji bom, če nanese prilika, opravičila. Iskreno. Ponižno. Brez da bi verjela v "prednost", ker se mi v lase že vpletajo srebrne niti...
"Iz ust v nederje..." Z obrestmi, ki znova in znova prislužijo odmerek ponižnosti, da se ugriznem v jezik, ko me ima, da bi bila "pametna"... Ker čevljev drugega nisem niti pomerila, kaj šele v njih premagovala težo vsakdana na njegov način. Sploh pa kar se otrok tiče. Ne vem kakšni ljudje bodo postali in koliko mi bo dano, z besedo, še bolj pa z zgledom, dotikati se njihovih značajev ...
Ja, ob vzgoji večkrat čutim nemoč in je vse, kar mi preostane, le vzdih:"Bog pomagaj." In zato me res ne briga kaj kuhajo sosedovi, še manj če je njihov avto na leasing, ter če si njihovi otroci redno čistijo ušesa ... Ne briga me. Ker imam dovolj skrbi doma. Ker z leti otrok na -najst spoznavam, da lahko, navkljub prizadevanjem, le upam, da jim navigacija v življenju ne bo zatajila, in da je večkrat največ kar morem to, da jih izročam, zaupam in potrpežljivo čakam, da jih mine, da jih "sreča pamet".
A iz dneva v dan mi je bolj jasno, da nimam kompetenc, da bi na koga kazala s prstom. Ker, če premorem malo kritičnega pogleda na lastno bitje, si lahko priznam, da v primerih, ko se počutimo samozavestne, ker smo pa to (naprimer, ne vem, odvajanje od pleničk ali pa prve težave z malčkovim "padanjem v horizontalo" sredi trgovine, kjer nas seveda vsi poznajo:)), že prerasli, kaj hitro začnemo "soliti pamet" brez da ni nas kdo vprašal, kaj šele prosil za nasvet ...
In tako si človek sam, tudi ali pa predvsem z lastnim jezikom, "obstriže napuh"..., ker ne preteče veliko vode do trenutka, ko na lastni koži občuti resničnost besed, s katerimi je pokojna babica tolikokrat svarila pred sojenjem dejanj drugih ... Ker da gre beseda le iz ust v nederje...in ima tako nenormalno kratko pot za povratek ...
Pred leti, ko smo se mi spopadali šele z najenostavnejšo matematiko ter gorami plenic na drugi strani, so v družini prijateljev imeli prvo spogledljivko s puberteto, ki je svoje nestrinjanje izražala z nenehnim zavijanjem z očmi... in mi seveda šla "na živce"....
Šele zdaj, ko okušam nemoč, ne le ob nenormalni spretnosti premikanja očesnih zrkel, ampak tudi ob uporniškem "ne bom" in visokih tonih, ki bi mogli konkurirati zvokom trobent, ki so zrušile zidove v Jerihi, se zavedam napuha, ki je verjetno seval iz mojih pogledov.... in si mislim da se ji bom, če nanese prilika, opravičila. Iskreno. Ponižno. Brez da bi verjela v "prednost", ker se mi v lase že vpletajo srebrne niti...
"Iz ust v nederje..." Z obrestmi, ki znova in znova prislužijo odmerek ponižnosti, da se ugriznem v jezik, ko me ima, da bi bila "pametna"... Ker čevljev drugega nisem niti pomerila, kaj šele v njih premagovala težo vsakdana na njegov način. Sploh pa kar se otrok tiče. Ne vem kakšni ljudje bodo postali in koliko mi bo dano, z besedo, še bolj pa z zgledom, dotikati se njihovih značajev ...
Ja, ob vzgoji večkrat čutim nemoč in je vse, kar mi preostane, le vzdih:"Bog pomagaj." In zato me res ne briga kaj kuhajo sosedovi, še manj če je njihov avto na leasing, ter če si njihovi otroci redno čistijo ušesa ... Ne briga me. Ker imam dovolj skrbi doma. Ker z leti otrok na -najst spoznavam, da lahko, navkljub prizadevanjem, le upam, da jim navigacija v življenju ne bo zatajila, in da je večkrat največ kar morem to, da jih izročam, zaupam in potrpežljivo čakam, da jih mine, da jih "sreča pamet".
nedelja, 14. avgust 2016
"Ne bom" in "zakaj spet jaz" ..
"Ne bom" in "zakaj spet jaz". Besedni zvezi, ki sta se utaborili v našem svetu, sploh med "mularijo", še bolj med sorojenci, in to zlasti v letih na -najst, ko se zdi, da imajo "lenarta" za vratom. Včasih sta kot stara gramofonska plošča ponavljajoči besedni zvezi tako vsiljivi kot tisti ježek brez doma, ki v basni izrine nič hudega slutečo, sočutno lisico iz lastnega brloga ...
Verjetno nisem edina mama, ki obžaluje, da ni "znorela" ob prvem "ne bom" in ob "zakaj spet jaz" izstrelila par ostrih pogledov ter ustnice oblikovala v nemi "takoj". Ker je vsakič teže, saj se "ne bom" in "zakaj spet jaz" med brati in sestrami razraščata hitreje kot ambrozija ob cesti ...
V takih momentih me zamika, da bi obrnila anteno in bi v ekranu le "snežilo";
v takih momentih me spreleti, da bi se za kak teden dala na "off" in jih s premajhno zalogo tune, paštet in marmelade "prisilila" med lonce in pokrovke;
zamika me, da bi spregledala koše z umazanim perilom...
A kaj, ko bi bilo mene sram, da hodijo v majčkah brez sledu nezmečkanega, ter bi obračanje antene vzelo par evrov, saj v dolini s šibkimi valovi za lovljenje kanalov rabiš pomoč strokovnjaka ... Karkoli od tega, bi bilo kot pljunek v lastno skledo. :)
Najteže pa priznam, da me zamika, da bi od razočaranja namnoženo napetost v meni sprostila tako, da bi, ne vem, udarjala v blazino, če že boksarske vreče nimamo, in se zraven drla ... Ja, pa bila bi podobna cepetavčkom, ki v polni trgovini težko sprejmejo, da v nakupovalni košari ne bo kinder jajčka. Niti enega.
A Bog poskrbi za "ventile". Čeprav jih včasih težko prenašamo ... ;) Eden izmed mojih je možev "pretirani" smisel za humor. Na tole, da bi tolkla v "povšter" in se zraven drla, bi kot iz topa izstrelil kaj v stilu:
"Bod' no pametna! Boljš', da greš drva cepat'..." :)
...In se ne morem več jezit', ker mi uide smeh, ter si mislim:"Bog pomagaj. Jih bo že minilo. " :)
Verjetno nisem edina mama, ki obžaluje, da ni "znorela" ob prvem "ne bom" in ob "zakaj spet jaz" izstrelila par ostrih pogledov ter ustnice oblikovala v nemi "takoj". Ker je vsakič teže, saj se "ne bom" in "zakaj spet jaz" med brati in sestrami razraščata hitreje kot ambrozija ob cesti ...
V takih momentih me zamika, da bi obrnila anteno in bi v ekranu le "snežilo";
v takih momentih me spreleti, da bi se za kak teden dala na "off" in jih s premajhno zalogo tune, paštet in marmelade "prisilila" med lonce in pokrovke;
zamika me, da bi spregledala koše z umazanim perilom...
A kaj, ko bi bilo mene sram, da hodijo v majčkah brez sledu nezmečkanega, ter bi obračanje antene vzelo par evrov, saj v dolini s šibkimi valovi za lovljenje kanalov rabiš pomoč strokovnjaka ... Karkoli od tega, bi bilo kot pljunek v lastno skledo. :)
Najteže pa priznam, da me zamika, da bi od razočaranja namnoženo napetost v meni sprostila tako, da bi, ne vem, udarjala v blazino, če že boksarske vreče nimamo, in se zraven drla ... Ja, pa bila bi podobna cepetavčkom, ki v polni trgovini težko sprejmejo, da v nakupovalni košari ne bo kinder jajčka. Niti enega.
 |
| foto:splet |
"Bod' no pametna! Boljš', da greš drva cepat'..." :)
...In se ne morem več jezit', ker mi uide smeh, ter si mislim:"Bog pomagaj. Jih bo že minilo. " :)
sobota, 13. avgust 2016
Don't give up! :)
Pred časom mi je prišlo na uho, da bi bilo, "baje", fajn, če bi bili moji zapisi bolj optimistični. ;)
A če skušam v besede še naprej ujemat' moj miselni svet, je ta optimizem pogosto zavit v "don't give up" ...
"Don't give up" med šolskim letom, ko me mika, da bi falota, ki mu je za šolo mar manj kot za lanski sneg, poslala v "tri krasne";
"don't give up", ko mi, na drugi strani, deklič "zadevo" jemlje tako zelo resno, kot da bi se z neizpolnjenimi enimi sanjami zapirala vsa vrata in "zamiralo" celo sonce;
"don't give up", ko vedno znova zavzdihnem, ker nered in urni kazalci z ogromno prednostjo dobivajo dirko dneva;
"don't give up", ko me zamika, da bi Knjigo odložila, ker sem z mislimi itak drugje in mi nekaj prigovarja, da bo tudi On nekoč izgubil potrpljenje z mano ...
Najteže je ne obupati nad sabo....
V sebi pa čutim, da bodo nekoč, če mi bo dano dočakati zrela leta, to spomini, ki bodo najbolj greli srce ...
Ja. "Don't give up."
Ni sramota, če padeš, ampak če obležiš ... Človek včasih za trenutek naprej ne more reči, če bo še lahkoten kot metulj, ali se bo znova z vsemi močmi boril, da bi se rešil iz kokona ... A dovolj je dnevu lastna teža.
Vsako obdobje ima svetle in temne plati, najlepši cvetovi tudi trnje. Vsakemu dnevu sledi noč in obratno. In ni je zime, ki bi trajala tako dolgo, da bi se čebulčki zvončkov naveličati čakati pomlad ...
Hvaležna sem, da je vame položena, vsaj čutim jo, empatija... Pa čeprav je "njen obraz" tudi to, da mi je težko, in ne tako redko zaradi česa neizgovorjenega, nečesa kar kot da "visi v zraku"... Za povrh pa kljub temu, da čutim z drugim, drugemu ni nujno laže... A verjamem da je, na skrivnosten način, v blagoslov... Obema.
A če skušam v besede še naprej ujemat' moj miselni svet, je ta optimizem pogosto zavit v "don't give up" ...
"Don't give up" med šolskim letom, ko me mika, da bi falota, ki mu je za šolo mar manj kot za lanski sneg, poslala v "tri krasne";
"don't give up", ko mi, na drugi strani, deklič "zadevo" jemlje tako zelo resno, kot da bi se z neizpolnjenimi enimi sanjami zapirala vsa vrata in "zamiralo" celo sonce;
"don't give up", ko vedno znova zavzdihnem, ker nered in urni kazalci z ogromno prednostjo dobivajo dirko dneva;
"don't give up", ko me zamika, da bi Knjigo odložila, ker sem z mislimi itak drugje in mi nekaj prigovarja, da bo tudi On nekoč izgubil potrpljenje z mano ...
Najteže je ne obupati nad sabo....
V sebi pa čutim, da bodo nekoč, če mi bo dano dočakati zrela leta, to spomini, ki bodo najbolj greli srce ...
Ja. "Don't give up."
Ni sramota, če padeš, ampak če obležiš ... Človek včasih za trenutek naprej ne more reči, če bo še lahkoten kot metulj, ali se bo znova z vsemi močmi boril, da bi se rešil iz kokona ... A dovolj je dnevu lastna teža.
Vsako obdobje ima svetle in temne plati, najlepši cvetovi tudi trnje. Vsakemu dnevu sledi noč in obratno. In ni je zime, ki bi trajala tako dolgo, da bi se čebulčki zvončkov naveličati čakati pomlad ...
Hvaležna sem, da je vame položena, vsaj čutim jo, empatija... Pa čeprav je "njen obraz" tudi to, da mi je težko, in ne tako redko zaradi česa neizgovorjenega, nečesa kar kot da "visi v zraku"... Za povrh pa kljub temu, da čutim z drugim, drugemu ni nujno laže... A verjamem da je, na skrivnosten način, v blagoslov... Obema.
petek, 12. avgust 2016
Čas sprememb???
Vsake toliko časa se najde kdo, ki začne ponavljati, da smo v času velikih sprememb ...
In človeka kar malo "stisne", sploh, ker ponavadi te obetajoče spremembe ne pomenijo nič dobrega ...
In včasih se vprašam, pravzaprav se mi misel ponudi, brez da bi jo zavestno prebujala, če ni vsak trenutek, ki nam je dan, čas spremembe ... A si kdo upa, tako iskreno, trditi, da je, navkljub temu, da ni menjal niti službe, stalnega bivališča, kaj šele življenjskega stanu, navznoter, v svojem bistvu, ker telesu pač emšo slej ko prej pokaže zobe, čisto tak kot je bil pred, recimo, samo letom dni??? Ne verjamem.
Zase vem, da nisem, da se spreminjam, da me življenje brusi, da me odnosi oblikujejo, da se spreminjam v niansah razmišljanja, da se mi včasih zazdi, da bi sama sebe, tako kot sem danes, pred desetimi leti doživljala kot neznanko, tujko ... A hkrati se sprememb še vedno bojim, še vedno bi se oklepala tega, kar diham, okušam s polnimi pljuči danes ... In vsakič, ko to egoistično poskušam, me življenje boleče prizemlji, tudi skozi bolečino in solze. Zgleda, pa naj se sliši še tako noro, da to rabim.
Ni lahko, ko navkljub zavestni želji, prestopiš iz ednine v dvojino ... Kot da je vse, od zajtrka do ure odhajanja v meževo naenkrat nekaj, kar se tiče dveh ...
Spremembe prinese, sploh prvo, devet mesecev pričakovano bitjece ... In tu mi pride na misel zlajnana fraza, ki jo izjavljajo oblasti željni ali pa pravkar izvoljeni:" Nič ne bo, kot je bilo ..." Ker je tako presneto res. :)
In tako življenje človeku zleze pod kožo ... Na trenutke si, pa ne da bi se ne veselil napredka otrok, človek zaželi, da bi ustavil čas ...
A ta ne le teče, ampak naravnost beži...in v življenju mame slej ko prej pride trenutek, ko si šolske torbe oprtajo vsi..., ko se včasih tako željenih pet minutk tišine raztegne preko celega dopoldneva ...
Od takrat kot da so spremembe še v višji prestavi ... Ker si ni moč več hladno tajiti, da se nezadržno bliža čas, ko bo tišina, ali pa samota daljša od dopoldneva ...
Tudi zato mogoče za koga postajam "čudna", tudi zato se septembra veselim in bojim hkrati, tudi zato se, po novem, kdaj pogovarjam tudi s psom in ne le s sabo ...?
Tudi zato komu od domačih uide:"Pa ti?.... Si bila ja vedno proti ... :)"
Ja, tudi zato, ker večkrat dišijo po zarečenem kruhu, se sprememb, na tihem, vsi bojimo ... A so neizbežni del življenja in vse dimenzije obsegajoč opomin, da bi živeli na polno, da bi živeti "carpe diem" bil hkrati neskončen izvir vsega, česar se kasneje hvaležno spominjamo, in kot varovalka pred zamujenim...
In človeka kar malo "stisne", sploh, ker ponavadi te obetajoče spremembe ne pomenijo nič dobrega ...
In včasih se vprašam, pravzaprav se mi misel ponudi, brez da bi jo zavestno prebujala, če ni vsak trenutek, ki nam je dan, čas spremembe ... A si kdo upa, tako iskreno, trditi, da je, navkljub temu, da ni menjal niti službe, stalnega bivališča, kaj šele življenjskega stanu, navznoter, v svojem bistvu, ker telesu pač emšo slej ko prej pokaže zobe, čisto tak kot je bil pred, recimo, samo letom dni??? Ne verjamem.
Zase vem, da nisem, da se spreminjam, da me življenje brusi, da me odnosi oblikujejo, da se spreminjam v niansah razmišljanja, da se mi včasih zazdi, da bi sama sebe, tako kot sem danes, pred desetimi leti doživljala kot neznanko, tujko ... A hkrati se sprememb še vedno bojim, še vedno bi se oklepala tega, kar diham, okušam s polnimi pljuči danes ... In vsakič, ko to egoistično poskušam, me življenje boleče prizemlji, tudi skozi bolečino in solze. Zgleda, pa naj se sliši še tako noro, da to rabim.
Ni lahko, ko navkljub zavestni želji, prestopiš iz ednine v dvojino ... Kot da je vse, od zajtrka do ure odhajanja v meževo naenkrat nekaj, kar se tiče dveh ...
Spremembe prinese, sploh prvo, devet mesecev pričakovano bitjece ... In tu mi pride na misel zlajnana fraza, ki jo izjavljajo oblasti željni ali pa pravkar izvoljeni:" Nič ne bo, kot je bilo ..." Ker je tako presneto res. :)
In tako življenje človeku zleze pod kožo ... Na trenutke si, pa ne da bi se ne veselil napredka otrok, človek zaželi, da bi ustavil čas ...
A ta ne le teče, ampak naravnost beži...in v življenju mame slej ko prej pride trenutek, ko si šolske torbe oprtajo vsi..., ko se včasih tako željenih pet minutk tišine raztegne preko celega dopoldneva ...
Od takrat kot da so spremembe še v višji prestavi ... Ker si ni moč več hladno tajiti, da se nezadržno bliža čas, ko bo tišina, ali pa samota daljša od dopoldneva ...
Tudi zato mogoče za koga postajam "čudna", tudi zato se septembra veselim in bojim hkrati, tudi zato se, po novem, kdaj pogovarjam tudi s psom in ne le s sabo ...?
Tudi zato komu od domačih uide:"Pa ti?.... Si bila ja vedno proti ... :)"
Ja, tudi zato, ker večkrat dišijo po zarečenem kruhu, se sprememb, na tihem, vsi bojimo ... A so neizbežni del življenja in vse dimenzije obsegajoč opomin, da bi živeli na polno, da bi živeti "carpe diem" bil hkrati neskončen izvir vsega, česar se kasneje hvaležno spominjamo, in kot varovalka pred zamujenim...
četrtek, 11. avgust 2016
Kako "malo" je potrebno....
Včasih, po kakšni izkušnji neiskrenosti, imam kar težavo z zaupanjem v iskrenost ljudi ... In zdi se mi, da je v pojmu "neiskrenost" ujet ves moj "strah"...
Že res, da je isto stvar moč povedati na različne načine. In modrost je povedati resnico, ko le ta boli, s spoštovanjem, ki ohranja dostojanstvo, a hkrati ne izkrivlja resnice, in pomaga, da neljubo vest laže sprejmemo, kot če nam jo "servirana" tako direkt, da se človek zruši do te mere, da se kasneje le s težavo "sestavi" nazaj...
Naliti si čistega vina....
Ker resnica pride na dan, čeprav po nešteto ovinkih... in takrat boli še noro bolj.
Ker se človek čuti prevarega, izdanega, ponižanega.
In to boli bolj od same slabe novice.
Naliti si čistega vina...
V občutju ni neke razlike, pa naj si gre za najstniške slavospeve pod fotografijo na fb, ki se v šolskem odmoru spremenijo v "obiranje" sošolkine "prevelike" zadnje plati;
naj si gre za besede vplivnih, ko "raji" prižigajo plamenček upanja, pa čeprav s figo v žepu...
Občutek je podoben tudi, ko besede pogrešajo, oči pa se izmikajo ....
In ne morem si kaj, da v mislih ne potrdim tistega, da se boj pokazati hrbet tistim, ki te, ko te gledajo v oči, le hvalijo. Kaj lahko se, že trenutek kasneje, zgodi, da ko se začuden ozreš, izigrano izdaviš le:"Et tu....?"
Hkrati pa mi je izkustveno jasno, da vse ne gre dati v isti koš, da življenje ni fb(zato mi je včasih težko, ko gledam mlade, ki "bulijo" vsak v svoj ekran), da življenje dobi smisel s samo eno osebo, ki rame ne odmakne solzam in s pogledom, brez besed, govori, da je človeka preprosto vesel. :)
In ni ga "selfija" in desetin lajkov, ki bi zgolj dišali po resničnem nizanju skupnih trenutkov, ki se zlagajo v mozaik spominov, čeprav niso vedno svetleči kot kristali. Včasih so razbrazdani od bolečine, drugič skaljeni z obžalovanjem ...
A njihova neprecenjivost je v njihovi resničnosti.
Njihova večnost je v tistem kraljevskem občutku, ko preprosto čutiš, da si nekdo za nekoga.
In to vedno. Z ljubeznijo. In odpuščanjem.
In tu se moj strah razblini. Ker za neiskrenost preprosto ni prostora.
Že res, da je isto stvar moč povedati na različne načine. In modrost je povedati resnico, ko le ta boli, s spoštovanjem, ki ohranja dostojanstvo, a hkrati ne izkrivlja resnice, in pomaga, da neljubo vest laže sprejmemo, kot če nam jo "servirana" tako direkt, da se človek zruši do te mere, da se kasneje le s težavo "sestavi" nazaj...
Naliti si čistega vina....
Ker resnica pride na dan, čeprav po nešteto ovinkih... in takrat boli še noro bolj.
Ker se človek čuti prevarega, izdanega, ponižanega.
In to boli bolj od same slabe novice.
Naliti si čistega vina...
V občutju ni neke razlike, pa naj si gre za najstniške slavospeve pod fotografijo na fb, ki se v šolskem odmoru spremenijo v "obiranje" sošolkine "prevelike" zadnje plati;
naj si gre za besede vplivnih, ko "raji" prižigajo plamenček upanja, pa čeprav s figo v žepu...
Občutek je podoben tudi, ko besede pogrešajo, oči pa se izmikajo ....
In ne morem si kaj, da v mislih ne potrdim tistega, da se boj pokazati hrbet tistim, ki te, ko te gledajo v oči, le hvalijo. Kaj lahko se, že trenutek kasneje, zgodi, da ko se začuden ozreš, izigrano izdaviš le:"Et tu....?"
Hkrati pa mi je izkustveno jasno, da vse ne gre dati v isti koš, da življenje ni fb(zato mi je včasih težko, ko gledam mlade, ki "bulijo" vsak v svoj ekran), da življenje dobi smisel s samo eno osebo, ki rame ne odmakne solzam in s pogledom, brez besed, govori, da je človeka preprosto vesel. :)
In ni ga "selfija" in desetin lajkov, ki bi zgolj dišali po resničnem nizanju skupnih trenutkov, ki se zlagajo v mozaik spominov, čeprav niso vedno svetleči kot kristali. Včasih so razbrazdani od bolečine, drugič skaljeni z obžalovanjem ...
A njihova neprecenjivost je v njihovi resničnosti.
Njihova večnost je v tistem kraljevskem občutku, ko preprosto čutiš, da si nekdo za nekoga.
In to vedno. Z ljubeznijo. In odpuščanjem.
In tu se moj strah razblini. Ker za neiskrenost preprosto ni prostora.
sreda, 10. avgust 2016
"Čudna" ali ne, tako pač je ... :)
Saj ne vem, če sem v sebi še otrok ali pa mi gre že na otročje ... Priznam, pa čeprav se mogoče komu zato zdim celo čudak, da se včasih počutim kot bi imela še en vzporeden, miselni svet. Ta je samo moj, nihče ne more vstopiti nepovabljen, odpira se le od znotraj, z edinstveno kodo sprejetosti, varnosti in ljubljenosti ... Ne vem, če se v dobi življenja zgodi, da bi se "poklopila" večkrat v istem času in prostoru. Mogoče se kdaj celo pripeti, da komu "sorodna duša" ne prekriža poti in tako vse bogastvo notranjosti nese s seboj tja, kamor ga na obrazu pospremi le še bledica ...
Med rutino dneva, ko bi glava lahko bila na "off", se prepustim mislim ...
Včasih se prepletajo in vozljajo, da bi zravnale kak "ovinek" življenjskega vsakdana;
spet drugič božajo kot metuljeva krila ali pa jadrajo kot na perutih vetra ...
Se pa zgodi, da se zdi, kot da le še zgostijo kopreno nepropustnih oblakov, ki se zbirajo nad glavo ...
Včasih so preplet resničnosti;
spet drugič se lesketajo od čarobnosti,
ki v resničnosti ne bi "živela" dlje od milnega mehurčka ...;
vedno pa dajejo trenutku tisti "okus", ki ga dela vrednega imena neponovljiv ...
Včasih živijo iz spominov;
spet drugič se zdijo kot bi jih udomačil Mali princ;
včasih so kot bi človeku dale neustavljivo moč,
spet drugič pa imajo okus presoljenosti, zaradi solz ...
Kakorkoli, tako lepo je šepetati navznoter,
se spuščati po vrvi od razuma do srca,
ter se spet drugič oklepati bilke upanja, ki jo neguje srce ...
Tako lepo je. Ja, ampak šele, ko mi je dano sprejeti, da moja "mavrica" nikoli ne bo popolna... in ko to sprejme tudi moj bližnji.
Šele takrat morem v polnosti postati človek, šele takrat se uresniči tisto, da je ena največjih dragocenosti zaupanje med nami. To je, da nam drug pred drugim ni treba zaklepati niti vrat, niti srca...
Med rutino dneva, ko bi glava lahko bila na "off", se prepustim mislim ...
Včasih se prepletajo in vozljajo, da bi zravnale kak "ovinek" življenjskega vsakdana;
spet drugič božajo kot metuljeva krila ali pa jadrajo kot na perutih vetra ...
Se pa zgodi, da se zdi, kot da le še zgostijo kopreno nepropustnih oblakov, ki se zbirajo nad glavo ...Včasih so preplet resničnosti;
spet drugič se lesketajo od čarobnosti,
ki v resničnosti ne bi "živela" dlje od milnega mehurčka ...;
vedno pa dajejo trenutku tisti "okus", ki ga dela vrednega imena neponovljiv ...
Včasih živijo iz spominov;
spet drugič se zdijo kot bi jih udomačil Mali princ;
včasih so kot bi človeku dale neustavljivo moč,
spet drugič pa imajo okus presoljenosti, zaradi solz ...
Kakorkoli, tako lepo je šepetati navznoter,
se spuščati po vrvi od razuma do srca,
ter se spet drugič oklepati bilke upanja, ki jo neguje srce ...
Tako lepo je. Ja, ampak šele, ko mi je dano sprejeti, da moja "mavrica" nikoli ne bo popolna... in ko to sprejme tudi moj bližnji.
Šele takrat morem v polnosti postati človek, šele takrat se uresniči tisto, da je ena največjih dragocenosti zaupanje med nami. To je, da nam drug pred drugim ni treba zaklepati niti vrat, niti srca...
ponedeljek, 8. avgust 2016
Rojeni za večno življenje
Zgodba o življenju Chiare Corbella Petrillo me je menda dosegla že kar nekaj mesecev po njeni smrti ... Prevzeta nad njenim sprejemanjem vsega, kar ji je prinašalo življenje (in preizkušenj ni bilo malo), sem, da bi izvedela več o njej, brskala po spletu ...
Ena izmed prvih stvari, ki sem jo našla, je bil posnetek, kjer mogočna cerkev prekipeva od petja in ploskov dlani... Simpatičen črnolas mož skupaj z mnogimi igra na kitaro in iz vsega srca poje ... Ta moški je Enrico, Chiarin mož. In ta tisočglava množica so ljudje, ki so prišli, da bi se poslovili od Chiare...
Chiara je umrla pri osemindvajsetih letih. Zaradi raka, ki se je v petem mesecu njene tretje nosečnosti začel s tumorjem na jeziku. Razen operacije je vsa zdravljenja odložila za čas po rojstvu sinka. Četudi se je zavedala, da s tem ogroža lastno življenje, ni pomišljala. Pred tem sta z možem doživela smrt prvih dveh svojih otrok, ki sta jih sprejela, čeprav so jima zdravniki povedali, da ne bosta mogla živeti... A zanju je bilo vsako življenje res Božji dar, pa četudi to pomeni, kot se je zgodilo pri njunih prvih dveh otrocih,, da ju že v roku pol ure po rojstvu s krstom in neizmerno ljubeznijo pospremita nazaj k Njemu, katerega dar so...
Bo rekel kdo, da to, da umirajo komaj rojeni, ter da bolezen jemlje mlada življenja, na žalost ni tako redka zgodba... Res je, ni. A tisto, kar pri zgodbi Chiare in Enrica nagovarja, je njuna globoka vera, ki žari iz njunega sprejemanja preizkušenj. Živela sta vsak trenutek, vsak dan kot da je zadnji... Pa še nekaj, čuti se, da sta se oba, sploh pa njuna ljubezen v trpljenju prekalila. In tako sta se, zaljubljena bolj kot kdajkoli prej, 13.junija 2012 "ločila". Chiara je odšla k Marii in Davidu, Enrico in Francesco ostajata tu-a ljubezen med njimi, to sem prepričana, živi vsak dan bolj...
Njena zgodba, ki nagovarja in presunja milijone ljudi po Italiji in svetu, je popisana v knjigi Rojeni za večno življenje, in je izšla tudi v slovenskem prevodu. Mogoče za "strokovnjake" nima literarne vrednosti, a ima močan naboj upanja, vere in ljubezni. Več, vsaj jaz, od knjige ne morem pričakovati. Pa čeprav to pomeni, da so mi ob branju solze kapljale od brade.
Lahko si ogledate še:
https://www.youtube.com/watch?t=137&v=CyZpfdFvsas
https://www.youtube.com/watch?t=20&v=2f4WNsaiMKg
Ena izmed prvih stvari, ki sem jo našla, je bil posnetek, kjer mogočna cerkev prekipeva od petja in ploskov dlani... Simpatičen črnolas mož skupaj z mnogimi igra na kitaro in iz vsega srca poje ... Ta moški je Enrico, Chiarin mož. In ta tisočglava množica so ljudje, ki so prišli, da bi se poslovili od Chiare...
| ..na poročni dan... |
Bo rekel kdo, da to, da umirajo komaj rojeni, ter da bolezen jemlje mlada življenja, na žalost ni tako redka zgodba... Res je, ni. A tisto, kar pri zgodbi Chiare in Enrica nagovarja, je njuna globoka vera, ki žari iz njunega sprejemanja preizkušenj. Živela sta vsak trenutek, vsak dan kot da je zadnji... Pa še nekaj, čuti se, da sta se oba, sploh pa njuna ljubezen v trpljenju prekalila. In tako sta se, zaljubljena bolj kot kdajkoli prej, 13.junija 2012 "ločila". Chiara je odšla k Marii in Davidu, Enrico in Francesco ostajata tu-a ljubezen med njimi, to sem prepričana, živi vsak dan bolj...
| Chiara potem, ko ji je "zmaj", kot je rekla raku, z metastazami prizadel tudi oko |
Lahko si ogledate še:
https://www.youtube.com/watch?t=137&v=CyZpfdFvsas
https://www.youtube.com/watch?t=20&v=2f4WNsaiMKg
nedelja, 7. avgust 2016
Z malimi koraki, kot kmet pri šahu ...
Mnogih dejanj, tako lastnih kot tujih, ko se oziram nazaj, večkrat ne razumem, še teže mi jih je, čeprav se jih ne da spremeniti, sprejeti. V življenju, navkljub nekaterim jasnim načelom, poteze posameznika, niso tako jasno začrtane kot pri šahu ...
En sam "osebek", naj se za svet zdi še tako nepomebna in številčna "figura" kot je pri šahu kmet, ima v lastni svobodi moč, da izbere različne poti...
Sleherni med nami je iz trenutka v trenutek pred izbiro ...
Začne se že tam, ko bi vstal ali še poležal, pogledal stran ali se nasmejal...
Se pa s težo, ki jo odločitev, "za" ali "proti", nosi s seboj, dviguje tudi odgovornost...
Vsi se znajdemo v momentih, ko tehtamo med strateškim in nepremišljenim,
med življenjsko pomembnim in vsakdanjim,
med odločitvami, ki poslušajo srce, in onimi,
ki "zgazijo" vse pred sabo;
včasih med prijetnejšim in onim, ki ne vznemirja vesti ...
Vsi izbiramo med dobrim in zlim, med blagoslovom in stranpotmi ...
A prihodnost sveta ni le v rokah tistih, ki jih sprejemajo z vojaškimi častmi...
Prihodnost sveta je v rokah slehernika, tako tebe kot mene.
Neglede, če naju kiti častni doktorat ali od revme zatečeni sklepi na zgaranih rokah;
neglede, če v jutru izbirava med šopi avtomobilskih ključev ali pa se potiva, ko pešačiva obveznostim naproti;
ne glede, če že ves teden nosiva iste, na štantu kupljene kavbojke, ali pa v jutru, s pregrešno dragim plaščem, za sabo puščava vsiljiv oblak premočnega parfuma;
ne glede na zdravje, leta, stas in obraz;
sva oba, jaz in ti, poklicana, da svet spreminjava na bolje.
Z malimi koraki, ki jih ne predpostavljajo niti volilni listki, niti pomembni priimki in titule pred njimi.
Mali koraki so skriti v zlatem pravilu:" Kar nočeš, da drug tebi stori...",
mali koraki so v "biti človek, biti brat...",
mali koraki so tudi v "odreči se, da nam bo skupaj dobro ..."
Ne, ni lahko, a tudi ni nemogoče... :)
En sam "osebek", naj se za svet zdi še tako nepomebna in številčna "figura" kot je pri šahu kmet, ima v lastni svobodi moč, da izbere različne poti...
Sleherni med nami je iz trenutka v trenutek pred izbiro ...
Se pa s težo, ki jo odločitev, "za" ali "proti", nosi s seboj, dviguje tudi odgovornost...
Vsi se znajdemo v momentih, ko tehtamo med strateškim in nepremišljenim,
med življenjsko pomembnim in vsakdanjim,
med odločitvami, ki poslušajo srce, in onimi,
ki "zgazijo" vse pred sabo;
včasih med prijetnejšim in onim, ki ne vznemirja vesti ...
Vsi izbiramo med dobrim in zlim, med blagoslovom in stranpotmi ...
A prihodnost sveta ni le v rokah tistih, ki jih sprejemajo z vojaškimi častmi...
Prihodnost sveta je v rokah slehernika, tako tebe kot mene.
Neglede, če naju kiti častni doktorat ali od revme zatečeni sklepi na zgaranih rokah;
neglede, če v jutru izbirava med šopi avtomobilskih ključev ali pa se potiva, ko pešačiva obveznostim naproti;
ne glede, če že ves teden nosiva iste, na štantu kupljene kavbojke, ali pa v jutru, s pregrešno dragim plaščem, za sabo puščava vsiljiv oblak premočnega parfuma;
ne glede na zdravje, leta, stas in obraz;
sva oba, jaz in ti, poklicana, da svet spreminjava na bolje.
Z malimi koraki, ki jih ne predpostavljajo niti volilni listki, niti pomembni priimki in titule pred njimi.
Mali koraki so skriti v zlatem pravilu:" Kar nočeš, da drug tebi stori...",
mali koraki so v "biti človek, biti brat...",
mali koraki so tudi v "odreči se, da nam bo skupaj dobro ..."
Ne, ni lahko, a tudi ni nemogoče... :)
sobota, 6. avgust 2016
Med plusi in minusi ...
Menda ima res vse v življenju dva pola. A marsikaj ima označen plus in minus, ali pa se vsaj približno ve kaj je kaj. Tudi pri odločitvah tehtamo med boljšo in manj dobro možnostjo ... Le pri ljudeh in odnosih je bolj zapleteno ...
Pa ne mislim tu v prvi vrsti na tisto "kemijo" med nami, ki privlači in odbija, ki zazna in na drugi strani prezre, ampak bolj na to kaj komu od nas pomeni vrednoto, kaj nam je "sveto", kaj nas žene naprej... In kako drug drugemu, naj si bo med najbližjimi ali prijatelji, stojimo ob strani takrat, ko ne le da nam nihče ne ploska, ampak se rame povešajo pod težo bremena, in se v sebi počutimo preizkušane ... Že res, da si večkrat sami "skuhamo" marsikaj od tega, kar nas nato tišči k tlom, a v večini primerov pol teže (tu fizikalni zakoni odpadejo) izputi že, ko lahko nekomu povemo ali mogoče to izjočemo na rami nekoga, ki "le" tiho posluša...
Včasih, ko opazim senco na obrazu koga,
ki mislim, da ga dobro poznam,
v sebi "mencam", ko tehtam, če bi vprašala:"Kaj je, kaj te gloda...?"
In prepogosto, priznam, čeprav me je sram, izberem tisto pot, ko se delam, da je vse ok.
Zakaj? Ker me je strah, da bom vsiljiva?
Ker se zbojim, da bo ponujena dlan zavrnjena?
Kakorkoli, pa če rečem kaj ali ne, del bremena, četudi neizgovorjenega, ostane z menoj... in v mislih, za vsak slučaj, neštetokrat prevrtim vse najine pogovore, če je morebiti kje beseda, ki te je ranila...
Mogoče ravno tisti "kaj in zakaj", ki v neizrečenem nista dobila imena, najteže nosim.
Breme sicer res nosiva dva, a tvoje ni nič lažje, saj ne veš, da ga nosim s teboj.
Verjamem pa, da boš dobil moč, da vstaneš, se boriš, sprejmeš ...
Verjamem tudi zato, ker vem, da nekdo moli zate.
Pa ne mislim tu v prvi vrsti na tisto "kemijo" med nami, ki privlači in odbija, ki zazna in na drugi strani prezre, ampak bolj na to kaj komu od nas pomeni vrednoto, kaj nam je "sveto", kaj nas žene naprej... In kako drug drugemu, naj si bo med najbližjimi ali prijatelji, stojimo ob strani takrat, ko ne le da nam nihče ne ploska, ampak se rame povešajo pod težo bremena, in se v sebi počutimo preizkušane ... Že res, da si večkrat sami "skuhamo" marsikaj od tega, kar nas nato tišči k tlom, a v večini primerov pol teže (tu fizikalni zakoni odpadejo) izputi že, ko lahko nekomu povemo ali mogoče to izjočemo na rami nekoga, ki "le" tiho posluša...
Včasih, ko opazim senco na obrazu koga,ki mislim, da ga dobro poznam,
v sebi "mencam", ko tehtam, če bi vprašala:"Kaj je, kaj te gloda...?"
In prepogosto, priznam, čeprav me je sram, izberem tisto pot, ko se delam, da je vse ok.
Zakaj? Ker me je strah, da bom vsiljiva?
Ker se zbojim, da bo ponujena dlan zavrnjena?
Kakorkoli, pa če rečem kaj ali ne, del bremena, četudi neizgovorjenega, ostane z menoj... in v mislih, za vsak slučaj, neštetokrat prevrtim vse najine pogovore, če je morebiti kje beseda, ki te je ranila...
Mogoče ravno tisti "kaj in zakaj", ki v neizrečenem nista dobila imena, najteže nosim.
Breme sicer res nosiva dva, a tvoje ni nič lažje, saj ne veš, da ga nosim s teboj.
Verjamem pa, da boš dobil moč, da vstaneš, se boriš, sprejmeš ...
Verjamem tudi zato, ker vem, da nekdo moli zate.
petek, 5. avgust 2016
Pravi zorni kot... :)
Na fotografiranje se ne spoznam, a neredko se zgodi, da mi ob posnetkih, ki jih v objektiv ujame kdo, ki je v fotografiranju našel svojo strast, zastane dih ... Kar težko verjamem, da katerega od vsakodnevnih motivov še nikoli nisem videla na tak način. In to zgolj zato, ker na svet najpogosteje gledam iz čisto običajnega kota pogleda. Hoditi vzravnano naokrog, ozirati se levo in desno, je najbolj enostavno ... In tako je v toku rutine vsakdana vse vsakdanje, nič posebno, vse povprečno ...
V povprečnosti ni prostora za čudenje.
In brez čudenja hvaležnost nima iz česa vzkliti.
Brez hvaležnosti človek težko "živi" svojo človeškost,
brez hvaležnosti se prevečkrat spremeni v brezmejno pogoltnega "robota", ki gara za materialno in hlasta za srečo. Z eno napako. S proti sebi obrnjenimi dlanmi.
A ni treba da je tako. Le pravo "srajco", srajco srečnega človeka, mora "navleči" nase. Pa čeprav se ta zdi staromodno skregana s časom, včasih tudi z lastnimi željami...
Pred dnevi mi je pot silil v oči, koža in jezik pa sta bila lepljiva, ena od "preveč" in drugi od "premalo". Na travniku ni bilo nobene gneče, pravzaprav ni bilo nikogar, ki bi se mu moji momljajoči samogovori lahko zdeli čudni. In od sonca pregreta glava je razpredala misli... V tistem trenutku sem "pograbila" ponujeno mi misel, da pa življenje res ni "fer"... Eni na ležalnikih, drugi na senčnih terasah s hladno limonado in Bocellijem v ozadju, moj edini "sotrpin" pa grablje... Iz izvira "pa res ni fer" je kar vrelo in navkljub sončnemu dnevu se je v meni razraščal hlad, ki je vsak poteg z grabljami spreminjal v muko...
A na srečo je v mislih kaj kmalu skoraj zaprasketalo od moči resnice, ki me je stresla z opominom, da naj se neham smiliti sama sebi...
" Poglej z druge plati... Zdrava si. Krasen dan je... Lepo bo, ko bo vse pokošeno. Pa še kuhati ti danes ne bo treba, ko se navkljub skoraj osmim križem trudi oma..."
In kot bi mehka toplota hvaležnosti pregnala hlad, kot bi se svet odel s pajčolanom hvaležnosti in vode željan jezik je začel vrstice iz slavilnih pesmi prepletati z dalmatinskimi refreni v unikatno hvalnico življenju, v breg prislonjena, pokošena zaplata pa se je čudežno "manjšala"... ;)
Ja, kot pri podobah, ujetih v fotoobjektiv, je tudi pri pogledu na življenje ali določen trenutek, še kako pomemben zorni kot... Še tako "črna stvar", ali kot nevihtno nebo brezizhodna situacija, ali kot z robidovjem preraščeno pobočje zapletene okoliščine imajo svojo svetlo plat. Le pravi kot je treba najti... Pogosto na kolenih...
V povprečnosti ni prostora za čudenje.
In brez čudenja hvaležnost nima iz česa vzkliti.
Brez hvaležnosti človek težko "živi" svojo človeškost,
brez hvaležnosti se prevečkrat spremeni v brezmejno pogoltnega "robota", ki gara za materialno in hlasta za srečo. Z eno napako. S proti sebi obrnjenimi dlanmi.
A ni treba da je tako. Le pravo "srajco", srajco srečnega človeka, mora "navleči" nase. Pa čeprav se ta zdi staromodno skregana s časom, včasih tudi z lastnimi željami...
Pred dnevi mi je pot silil v oči, koža in jezik pa sta bila lepljiva, ena od "preveč" in drugi od "premalo". Na travniku ni bilo nobene gneče, pravzaprav ni bilo nikogar, ki bi se mu moji momljajoči samogovori lahko zdeli čudni. In od sonca pregreta glava je razpredala misli... V tistem trenutku sem "pograbila" ponujeno mi misel, da pa življenje res ni "fer"... Eni na ležalnikih, drugi na senčnih terasah s hladno limonado in Bocellijem v ozadju, moj edini "sotrpin" pa grablje... Iz izvira "pa res ni fer" je kar vrelo in navkljub sončnemu dnevu se je v meni razraščal hlad, ki je vsak poteg z grabljami spreminjal v muko...
A na srečo je v mislih kaj kmalu skoraj zaprasketalo od moči resnice, ki me je stresla z opominom, da naj se neham smiliti sama sebi...
" Poglej z druge plati... Zdrava si. Krasen dan je... Lepo bo, ko bo vse pokošeno. Pa še kuhati ti danes ne bo treba, ko se navkljub skoraj osmim križem trudi oma..."
In kot bi mehka toplota hvaležnosti pregnala hlad, kot bi se svet odel s pajčolanom hvaležnosti in vode željan jezik je začel vrstice iz slavilnih pesmi prepletati z dalmatinskimi refreni v unikatno hvalnico življenju, v breg prislonjena, pokošena zaplata pa se je čudežno "manjšala"... ;)
Ja, kot pri podobah, ujetih v fotoobjektiv, je tudi pri pogledu na življenje ali določen trenutek, še kako pomemben zorni kot... Še tako "črna stvar", ali kot nevihtno nebo brezizhodna situacija, ali kot z robidovjem preraščeno pobočje zapletene okoliščine imajo svojo svetlo plat. Le pravi kot je treba najti... Pogosto na kolenih...
četrtek, 4. avgust 2016
Kaj imata skupnega "vanish" in usmiljenje?
Pred časom sem se trudila z madeži na tkanini ... Ob štirih otrocih ne nasedam več reklami za Vanish ali katerikoli čudežni prašek.. Izučilo me je namreč, da s "fleki" ni nič drugače kot z drugimi rečmi v življenju.., ko je edino pravilo, da takrat, ko misliš, da veš in znaš, "recept" ne deluje ...
V madežih ne vidim več nobene tragike, v preteklem desetletju mi je uspelo dopovedat' si, da noben od otrok ne bo zbolel, če si za okrog voglov navleče oprano majico z odtisi obgrizenega jabolka, kar pa za z agresivnimi čistili sčiščeno "coto" ne morem reči ... No, packe na čem pražjem pač, na žalost, še vedno ostajajo šola kemije ...
Ne bi bila več jaz, če ne bi ob takih, sploh za moške, "nesmiselnih projektih", iskala primerjav ... Posvetilo se mi je, da nekaj podobnega počnemo tudi z lastno notranjostjo, srčnim mirom, mirno vestjo, ali kakor koli že kdo temu reče ... Le da tu, verjetno v večini, a trdim lahko le zase, nismo tako temeljiti, tako drobnjakarsko "picajzlasti" kot pri muhjem kakcu na taboljši beli srajci ... Slaba vest se na zunaj z lahkoto zamaskira s filmskim nasmeškom, utiša s preusmerjanjem misli, pomiri z drobnimi dejanji, ki nas v očeh drugih delajo boljše kot smo v resnici ... A slej ko prej, ko je človek sam s seboj, ta make-up popusti, v celoti odpade, vključno s prijaznimi gestami, ko v strahu pred resnico ali ranjenostjo sogovornika, prikimamo, pa čeprav glava in srce kričita:"Neee!!..."
Nič čudnega, da je tu zapleteno, če pa je že "flek" na otroški majici, ki ne prenese belila, včasih cela znanost ...
A kaj je "vanish" za dušo?
Se skriva v drobnih, v pretisne omote zapakiranih "bonbončkih"?
Kako jo pobeliti brez da postane razvalina?
Katero pomirjevalo koristiti, da ne postane hladna kot led in neobčutljiva kot kamen?
S čim jo popršiti, da se bodo rane celile in ne gnojile?
So nam na poti skozi življenje res lahko v pomoč oni na -log, ki "kraljujejo" za vrati svetovalnic, in v stiski sočloveka večkrat "zavohajo" le denar?
Ne, ga ni preparata, je ni farmacije, ki bi duši vrnila mir, kajti edina formula, ki "prime", je mešanica, ki seva iz nikoli presahnjenega izvira, iz prebodene strani ...
A midva, jaz in ti, se ne glede na leta,
navkljub srebru v laseh ali pa goli glavi;
navkljub poskočni mladosti ali od teže let upognjenim plečkam;
prevečkrat obnašava kot brezzobi malček ob prvih korakih, ko trmasto ponavlja, da bo sam, vse dokler se izmučen, objokan od togote ali pridelane buške, ne oprime močne očetove roke, ki čaka, da ga sprejme in stisne k sebi, pa čeprav si malček ob tem v njegovo ramo obriše smrkav nos.
Dajva, nehajva se "kujat" in Mu dovoliva, da nama očisti s sajami lastne bede zasvinjan pogled na svet. Spustiva maske, da iz naju zasije veder pogled.
Veder pogled?
Ja, ker sva sprejeta v nepopolnosti, odrešena in ljubljena. :)
A ni to tisto, kar iz dneva v dan iščeva? Ali večkrat ne zanikava svoje bistvo le zato, da bi ne bila zavrnjena pri soljudeh???
V madežih ne vidim več nobene tragike, v preteklem desetletju mi je uspelo dopovedat' si, da noben od otrok ne bo zbolel, če si za okrog voglov navleče oprano majico z odtisi obgrizenega jabolka, kar pa za z agresivnimi čistili sčiščeno "coto" ne morem reči ... No, packe na čem pražjem pač, na žalost, še vedno ostajajo šola kemije ...
Ne bi bila več jaz, če ne bi ob takih, sploh za moške, "nesmiselnih projektih", iskala primerjav ... Posvetilo se mi je, da nekaj podobnega počnemo tudi z lastno notranjostjo, srčnim mirom, mirno vestjo, ali kakor koli že kdo temu reče ... Le da tu, verjetno v večini, a trdim lahko le zase, nismo tako temeljiti, tako drobnjakarsko "picajzlasti" kot pri muhjem kakcu na taboljši beli srajci ... Slaba vest se na zunaj z lahkoto zamaskira s filmskim nasmeškom, utiša s preusmerjanjem misli, pomiri z drobnimi dejanji, ki nas v očeh drugih delajo boljše kot smo v resnici ... A slej ko prej, ko je človek sam s seboj, ta make-up popusti, v celoti odpade, vključno s prijaznimi gestami, ko v strahu pred resnico ali ranjenostjo sogovornika, prikimamo, pa čeprav glava in srce kričita:"Neee!!..."Nič čudnega, da je tu zapleteno, če pa je že "flek" na otroški majici, ki ne prenese belila, včasih cela znanost ...
A kaj je "vanish" za dušo?
Se skriva v drobnih, v pretisne omote zapakiranih "bonbončkih"?
Kako jo pobeliti brez da postane razvalina?
Katero pomirjevalo koristiti, da ne postane hladna kot led in neobčutljiva kot kamen?
S čim jo popršiti, da se bodo rane celile in ne gnojile?
So nam na poti skozi življenje res lahko v pomoč oni na -log, ki "kraljujejo" za vrati svetovalnic, in v stiski sočloveka večkrat "zavohajo" le denar?
Ne, ga ni preparata, je ni farmacije, ki bi duši vrnila mir, kajti edina formula, ki "prime", je mešanica, ki seva iz nikoli presahnjenega izvira, iz prebodene strani ...A midva, jaz in ti, se ne glede na leta,
navkljub srebru v laseh ali pa goli glavi;
navkljub poskočni mladosti ali od teže let upognjenim plečkam;
prevečkrat obnašava kot brezzobi malček ob prvih korakih, ko trmasto ponavlja, da bo sam, vse dokler se izmučen, objokan od togote ali pridelane buške, ne oprime močne očetove roke, ki čaka, da ga sprejme in stisne k sebi, pa čeprav si malček ob tem v njegovo ramo obriše smrkav nos.
Dajva, nehajva se "kujat" in Mu dovoliva, da nama očisti s sajami lastne bede zasvinjan pogled na svet. Spustiva maske, da iz naju zasije veder pogled.
Veder pogled?
Ja, ker sva sprejeta v nepopolnosti, odrešena in ljubljena. :)
A ni to tisto, kar iz dneva v dan iščeva? Ali večkrat ne zanikava svoje bistvo le zato, da bi ne bila zavrnjena pri soljudeh???
sreda, 3. avgust 2016
Ko je narobe prav...
Ker "paše" v te dni, ponavljam star zapis...
Pred vrati je nedelja o kateri sem že pisala ... A tokrat sem z mislimi drugje ... Moja misel se namreč večkrat znajde pri Kraljici miru, v Medžugorju. Tam v teh dneh poteka festival mladih in ker otroci hitro rastejo, je tam tudi del moje krvi in delček mojega srca. :)
Večkrat sem se spraševala kaj ljudi vleče "tja dol" iz leta v leto, kaj je drugače kot če romaš k Mariji nekje pri nas, ko pa je Marija itak ena in edina?
Medžugorje moraš okusit'.
To zdaj, čeprav je od našega romanja mimo že par let, vem in čutim.
Tam je, v primerjavi z obnašanjem večine pri nas, narobe prav.
Tam začutiš, da nisi edini, ki v sebi slutiš, pa čeprav se doma ne upaš izpostavit', da bi bilo pred Bogom prav biti na kolenih..
Tam "klečati ali ne" sploh ni vprašanje, pa čeprav je pred teboj robat gramoz ali pa imaš na sebi snežno bele hlače... Ja, tam je lahko slediti vzgibu srca, ker te v isto smer vleče množica ...
Pa še nekaj. Kam se izgubijo vsi zdolgočaseni in zaskrbljeni obrazi, ki jih, če ne gledaš v tla, tolikokrat srečuješ na vsakdanjih poteh po ulicah? Tam pa, navkljub gneči, ki spominja na večer praznika Piva in cvetja, ni ne mrkih obrazov, niti onih, ki se jim non-stop nekam mudi, ampak se mir čuti na obrazih in radost pozna v očeh??
Se najde kdo, ki se sprašuje, če je Medžugorje prevara ... Ne verjamem, a hkrati me to niti ne vznemirja. Zame je milostni kraj, kjer je ozračje prepojeno z molitvijo tudi zaradi milijonov zapestij, ki jih ob vzpenjanju po zlizanih in kot nametanih kamnih krasi zapestnica iz jagod, ki jih romarji najrazličnejših narodnosti in ras, mladi in stari, zbrano vpletajo v šopek Gospe...
Svetina, Brezje, Medžugorje... Marija je ista. Ja. Le "klima" je drugačna. Na lepo nedeljo v najlepši hribovski vasi se skrivamo pod sencami lip, mogoče celo kdo naslonjen na šank z enim ušesom ujema Besede med srebanjem hladne grenčine...
Ja, Marija je ista. A da kraj postane milosten, zate in zame, je treba še nekaj več ... Treba je upati si zavzeti drže, ki sličijo človeku, ko se pred njegovimi očmi Bog podarja v jed ...
In to je tu dosti teže kot v kraju, ki si ga je izbrala Kraljica miru. Ker so barve in lastnosti, če hočete drže, belih in črnih "vran" obrnjene.
Pred vrati je nedelja o kateri sem že pisala ... A tokrat sem z mislimi drugje ... Moja misel se namreč večkrat znajde pri Kraljici miru, v Medžugorju. Tam v teh dneh poteka festival mladih in ker otroci hitro rastejo, je tam tudi del moje krvi in delček mojega srca. :)
Večkrat sem se spraševala kaj ljudi vleče "tja dol" iz leta v leto, kaj je drugače kot če romaš k Mariji nekje pri nas, ko pa je Marija itak ena in edina?Medžugorje moraš okusit'.
To zdaj, čeprav je od našega romanja mimo že par let, vem in čutim.
Tam je, v primerjavi z obnašanjem večine pri nas, narobe prav.
Tam začutiš, da nisi edini, ki v sebi slutiš, pa čeprav se doma ne upaš izpostavit', da bi bilo pred Bogom prav biti na kolenih..
Tam "klečati ali ne" sploh ni vprašanje, pa čeprav je pred teboj robat gramoz ali pa imaš na sebi snežno bele hlače... Ja, tam je lahko slediti vzgibu srca, ker te v isto smer vleče množica ...
Pa še nekaj. Kam se izgubijo vsi zdolgočaseni in zaskrbljeni obrazi, ki jih, če ne gledaš v tla, tolikokrat srečuješ na vsakdanjih poteh po ulicah? Tam pa, navkljub gneči, ki spominja na večer praznika Piva in cvetja, ni ne mrkih obrazov, niti onih, ki se jim non-stop nekam mudi, ampak se mir čuti na obrazih in radost pozna v očeh??
Se najde kdo, ki se sprašuje, če je Medžugorje prevara ... Ne verjamem, a hkrati me to niti ne vznemirja. Zame je milostni kraj, kjer je ozračje prepojeno z molitvijo tudi zaradi milijonov zapestij, ki jih ob vzpenjanju po zlizanih in kot nametanih kamnih krasi zapestnica iz jagod, ki jih romarji najrazličnejših narodnosti in ras, mladi in stari, zbrano vpletajo v šopek Gospe...Svetina, Brezje, Medžugorje... Marija je ista. Ja. Le "klima" je drugačna. Na lepo nedeljo v najlepši hribovski vasi se skrivamo pod sencami lip, mogoče celo kdo naslonjen na šank z enim ušesom ujema Besede med srebanjem hladne grenčine...
Ja, Marija je ista. A da kraj postane milosten, zate in zame, je treba še nekaj več ... Treba je upati si zavzeti drže, ki sličijo človeku, ko se pred njegovimi očmi Bog podarja v jed ...
In to je tu dosti teže kot v kraju, ki si ga je izbrala Kraljica miru. Ker so barve in lastnosti, če hočete drže, belih in črnih "vran" obrnjene.
Naročite se na:
Objave (Atom)
-
Večkrat me je že spreletela misel, da pravzaprav vedno čakam. Nekoga. Nekaj... In vedno bolj se mi zdi, da bo tako da poslednjega diha. O t... -
Pride obdobje v življenju, ko so urniki septembrskih popoldnevov teh, ki nam je podarjeno, da nas nekdo kliče mama ali ata, polni roditeljs... -
Naj-želja, naj-sanje, naj-pesem, naj-okus, naj... Nešteto "naj-ev" imam-o. Največjih, najboljših, najlepših... in lepo je misliti ...