"Iz ust v nederje...."

Večkrat se mi zgodi, da mi dvigne pritisk kakšna "pojava", ki vse ve in nezmotljivo obvlada od kuhinjskih veščin do polaganja keramike, da o odnosih in vzgoji ter nenehnem napačnem odločanju strokovnjakov, sploh zdravnikov, ne izgubljam besed...

A iz dneva v dan mi je bolj jasno, da nimam kompetenc, da bi na koga kazala s prstom. Ker, če premorem malo kritičnega pogleda na lastno bitje, si lahko priznam, da v primerih, ko se počutimo samozavestne, ker smo pa to (naprimer, ne vem, odvajanje od pleničk ali pa prve težave z malčkovim "padanjem v horizontalo" sredi trgovine, kjer nas seveda vsi poznajo:)), že prerasli, kaj hitro začnemo "soliti pamet" brez da ni nas kdo vprašal, kaj šele prosil za nasvet ...
In tako si človek sam, tudi ali pa predvsem z lastnim jezikom, "obstriže napuh"..., ker ne preteče veliko vode do trenutka, ko na lastni koži občuti resničnost besed, s katerimi je pokojna babica tolikokrat svarila pred sojenjem dejanj drugih ... Ker da gre beseda le iz ust v nederje...in ima tako nenormalno kratko pot za povratek ...
Pred leti, ko smo se mi spopadali šele z najenostavnejšo matematiko ter gorami plenic na drugi strani, so  v družini prijateljev imeli prvo spogledljivko s puberteto, ki je svoje nestrinjanje izražala z nenehnim zavijanjem z očmi... in mi seveda šla "na živce"....
 Šele zdaj, ko okušam nemoč, ne le ob nenormalni spretnosti premikanja očesnih zrkel, ampak tudi ob uporniškem "ne bom" in visokih tonih, ki bi mogli konkurirati zvokom trobent, ki so zrušile zidove v Jerihi, se zavedam napuha, ki je verjetno seval iz mojih pogledov.... in si mislim da se ji bom, če  nanese prilika, opravičila. Iskreno. Ponižno. Brez da bi verjela v "prednost", ker se mi v lase že vpletajo srebrne niti...

"Iz ust v nederje..." Z obrestmi, ki znova in znova prislužijo odmerek ponižnosti, da se ugriznem v jezik, ko me ima, da bi bila "pametna"... Ker čevljev drugega nisem niti pomerila, kaj šele v njih premagovala težo vsakdana na njegov način. Sploh pa kar se otrok tiče. Ne vem kakšni ljudje bodo postali in koliko mi bo dano, z besedo, še bolj pa z zgledom, dotikati se njihovih značajev ...
Ja, ob vzgoji večkrat čutim nemoč in je vse, kar mi preostane, le vzdih:"Bog pomagaj." In zato me res ne briga kaj kuhajo sosedovi, še manj če je njihov avto na leasing, ter če si njihovi otroci redno čistijo ušesa ... Ne briga me. Ker imam dovolj skrbi doma. Ker z leti otrok na -najst spoznavam, da lahko, navkljub prizadevanjem, le upam, da jim navigacija v življenju ne bo zatajila, in da je večkrat največ kar morem to, da jih izročam, zaupam in potrpežljivo čakam, da jih mine, da jih "sreča pamet".