Pa ne mislim tu v prvi vrsti na tisto "kemijo" med nami, ki privlači in odbija, ki zazna in na drugi strani prezre, ampak bolj na to kaj komu od nas pomeni vrednoto, kaj nam je "sveto", kaj nas žene naprej... In kako drug drugemu, naj si bo med najbližjimi ali prijatelji, stojimo ob strani takrat, ko ne le da nam nihče ne ploska, ampak se rame povešajo pod težo bremena, in se v sebi počutimo preizkušane ... Že res, da si večkrat sami "skuhamo" marsikaj od tega, kar nas nato tišči k tlom, a v večini primerov pol teže (tu fizikalni zakoni odpadejo) izputi že, ko lahko nekomu povemo ali mogoče to izjočemo na rami nekoga, ki "le" tiho posluša...
Včasih, ko opazim senco na obrazu koga,ki mislim, da ga dobro poznam,
v sebi "mencam", ko tehtam, če bi vprašala:"Kaj je, kaj te gloda...?"
In prepogosto, priznam, čeprav me je sram, izberem tisto pot, ko se delam, da je vse ok.
Zakaj? Ker me je strah, da bom vsiljiva?
Ker se zbojim, da bo ponujena dlan zavrnjena?
Kakorkoli, pa če rečem kaj ali ne, del bremena, četudi neizgovorjenega, ostane z menoj... in v mislih, za vsak slučaj, neštetokrat prevrtim vse najine pogovore, če je morebiti kje beseda, ki te je ranila...
Mogoče ravno tisti "kaj in zakaj", ki v neizrečenem nista dobila imena, najteže nosim.
Breme sicer res nosiva dva, a tvoje ni nič lažje, saj ne veš, da ga nosim s teboj.
Verjamem pa, da boš dobil moč, da vstaneš, se boriš, sprejmeš ...
Verjamem tudi zato, ker vem, da nekdo moli zate.
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Hvala za dodano misel :)