"A imaš kaj od tega?"

"A imaš kaj od tega?", slišim (pre)večkrat, ko se s kom pogovarjam o čem, kar počnem zgolj iz veselja in brez finančne koristi. Vprašanje, ki me vedno znova preseneti, mogoče celo malo rani, in nanj nimam tako enostavnega odgovora kot bi bil, če bi se vrednost dalo preprosto "zbasat" v številko pred končnico "eur"...

Zakaj rani? Ker sem iz tega zornega kota popolni "luzer", ker potem takem ni dobičkonosno skoraj nič od tega kar počnem zadnjih petnajst let. Ker se "ne splača" delat' na njivi, ker se ne splača "igrat" gospodinjske pomočnice, ker je neumno kaj narediti za "Bog lonaj"..., nenazadnje se niti blogat' ne splača... ;) In najbolj absurdno da, če gledam/o skozi "splačati se", je strel v prazno vsak odnos, tudi zakon in družina..., če gledam/o skozi "splačati se" je bolje biti robot kot človek...

"A imaš kaj od tega?"...
Ko se v mislih vračam tja,  kamor je možno stopiti zgolj v spominih, je tega, kar se da plačat' oz. kupit' zelo malo. Glavnina tega, kar mi greje srce, je vezana na edino pravično razdeljeno in neprenosljivo dobrino z omejenim rokom trajanja-na podarjen čas.
Sedanji trenutek je edino kar imam/o resnično v lasti, edino, kar more pridobiti večno vrednost-če ne zbeži, ker se izgubljam v obžalovanju zamujenega, ali pa izpuhti med sanjarjenjem o "nekoč"....

"A imaš kaj od tega?"
Ja, imam.
Notranje veselje, ker vem da se (čeprav menda ne mine dan brez da bi ob večeru ne česa obžalovala ) trudim pustiti "sled". Zadovoljstvo, ko mi uspe premagat' samo sebe. In najlepši občutek, če zaslutim, da sem del nečesa, kar bo nekomu ostalo v spominu kot tisto, kar še čez leta prebudi občutek topline v notranjosti...
Pa sem spet pri besedah V. Havla:"Največja vrednost je biti nekdo za nekoga." Brez tega je vse pehanje po "še več", pa naj se meri v evrih, zlatu, lotih, hektarjih, sodčkih..., en sam nemi, pa nedvomno napačni krik po opaženosti, predvsem pa sprejetosti in ljubljenosti...