A če skušam v besede še naprej ujemat' moj miselni svet, je ta optimizem pogosto zavit v "don't give up" ...
"Don't give up" med šolskim letom, ko me mika, da bi falota, ki mu je za šolo mar manj kot za lanski sneg, poslala v "tri krasne";
"don't give up", ko mi, na drugi strani, deklič "zadevo" jemlje tako zelo resno, kot da bi se z neizpolnjenimi enimi sanjami zapirala vsa vrata in "zamiralo" celo sonce;
"don't give up", ko vedno znova zavzdihnem, ker nered in urni kazalci z ogromno prednostjo dobivajo dirko dneva;
"don't give up", ko me zamika, da bi Knjigo odložila, ker sem z mislimi itak drugje in mi nekaj prigovarja, da bo tudi On nekoč izgubil potrpljenje z mano ...
Najteže je ne obupati nad sabo....
V sebi pa čutim, da bodo nekoč, če mi bo dano dočakati zrela leta, to spomini, ki bodo najbolj greli srce ...
Ja. "Don't give up."
Ni sramota, če padeš, ampak če obležiš ... Človek včasih za trenutek naprej ne more reči, če bo še lahkoten kot metulj, ali se bo znova z vsemi močmi boril, da bi se rešil iz kokona ... A dovolj je dnevu lastna teža.
Vsako obdobje ima svetle in temne plati, najlepši cvetovi tudi trnje. Vsakemu dnevu sledi noč in obratno. In ni je zime, ki bi trajala tako dolgo, da bi se čebulčki zvončkov naveličati čakati pomlad ...
Hvaležna sem, da je vame položena, vsaj čutim jo, empatija... Pa čeprav je "njen obraz" tudi to, da mi je težko, in ne tako redko zaradi česa neizgovorjenega, nečesa kar kot da "visi v zraku"... Za povrh pa kljub temu, da čutim z drugim, drugemu ni nujno laže... A verjamem da je, na skrivnosten način, v blagoslov... Obema.
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Hvala za dodano misel :)