Kot nepresahljiv izvir...
V prvem delu par, Tereza in Andrej, orišeta trenutek, ko jo on zasnubi, se nato skupaj vračata v skupne spomine, delata načrte in sanjata o njunem dnevu... Vsakič, ko to prebiram, je zame vrhunec njuno srečanje s skrivnostnim zlatarjem, ki jima ob pomerjanju prstanov izreka življenjske misli in dolgo gleda v oči...
Zaročencu Andreju se zdi, da zlatar s posebnim, toplim, a odločnim pogledom išče njuni srci, se potaplja v njuno preteklost in se hkrati sprašuje, če morebiti vidi tudi v njuno prihodnost... A doda, da prihodnost zanju ostaja neznanka, ki jo sprejemata mirno... Ljubezen je namreč premagala nemir in prihodnost je odvisna od ljubezni...
Nato približa zgodbo poročenega para... Od njunega skupnega življenja je ostalo le mučno bivanje dveh, ki ju veže le še vsota dolžnosti, tudi do otrok... TU podnaslov Meditacija o zakonu, ki mestoma prehaja v dramo dobi svoj namen...
Žena Ana v svojem brezupu on sprehodu mimo zlatarjeve delavnice skuša celo prodati svoj poročni prstan, saj je prepričana, da mož Štefan tega niti opazil ne bo...
Zlatar in njegove besede naježijo kožo:
Nato je prebral datum najine poroke, odtisnjen na notranji strani prstana.
Spet me je pogledal v oči, položil prstan na tehtnico...
Potem je rekel:
"Ta prstan nima teže, tehtnica vedno kaže ničlo in iz njega ne morem spraviti niti enega samega miligrama. Očitno vaš mož še vedno živi-takrat noben prstan zase ne tehta nič-tehtata le oba skupaj. Moja zlatarska tehtnica ima lastnost, da ne tehta kovine, ampak človekov obstoj in njegovo usodo."
Sram me je bilo, vzela sem prstan in brez besed zapustila zlatarno-mislim, da je gledal za mano. (iz knjige Pred zlatarno)
A tu se zaplet ne konča... Na ulici, v svojem brezupu, se zaupa neznancu in mu izlije svoje srce.. Ta jo vzpodbuja na nenavaden način, ker da bo zdaj zdaj prišel mimo izvoljenec... Ana hrepeni po popolnosti, odločnosti moškega, tako drugačnega od Štefana, njenega moža... Hrepenenje in pričakovanje se razblini, ko se sreča s pogledom Izvoljenca, saj ima ta obraz tega, ki ga sovraži, pa naj bi ga ljubila...
Spozna, da sta oba z možem ugasnila kot svetilki nespametnih devic, saj drug drugemu nista dala ne olja ne stenja...
V zadnjem delu usoda združi otroka obeh parov... V življenje, ki ga skupno začenjata, prinašata tudi zgodbi svojih staršev, "prtljago", blagoslov in/ali prekletstvo...
Vse v knjigi je povedano neizmerno enostavno, umirjeno jasno, brez izjemnih okoliščin, z osebami, ki jih srečujemo v vsakdanu... Vsi trije pari pa slišijo najmočnejši glas, glas lastne vesti, glas naravnega "prav"... Zlatar "zahteva" od zaročencev predvsem čut odgovornosti do usode človeka, ki mu izrekajo "da" za vedno, in čut do usode čudežev, ki po njuni ljubezni zamežikajo v življenje...
Knjiga, ki, če ji dovoliš, se te dotakne in pusti sled...
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Hvala za dodano misel :)