Klini do "štulboha"....

 Večkrat se mi zgodi, da zaman iščem besede, ki bi dale, narisale obraz temu, kar se godi, kar se skriva v meni ... Takrat postanem otožna ...
Nisem si čisto na jasnem zakaj, a v glavi se mi naenkrat obudi slika iz mojih najstniških let, ko sem hotela nazaj navzdol po lestvi z visokega kozolca ... Hodila sem iz ene strani lestve na drugo stran, ker me je bilo (in me je še vedno) višine, ali bolje globine, noro strah ... Izbire ni bilo, dol je bilo treba, na kozolcu za vedno ne morem ostat'... :)

 Tudi v življenju se vzpenjamo po klinih ... Včasih brez napora, pa kar "leti", drugič s solzami, znojem, nečloveškim naporom, a kot da se zadeva ne le ne premakne nikamor, ampak kot da se brezno poglablja in teža še množi ...
Tudi v življenju se vzpenjamo po klinih ... Nastavlja nam jih življenje samo, pogosto pa kot strmine "lestve" vsakdana nevarno pomaknemo proti navpičnici, ker ob prevelikih pričakovanjih in načrtih, manjka potrpljenja .... (Če bi že bilo, bi bilo že prepozno, nekaj v tem stilu ... :))

kozolec-toplar-slovenski lepotec

 Tistemu vmesnemu balkonu, galeriji, na notranji strani kozolca, ki do njega s tal vodi lestev, v naših koncih rečemo "štulbuh" ali "štolboh", približno nekako tako. Niti ne vem kaj to pomeni, a od tam, skozi lesene križe, je še posebej lepo zreti v daljavo...

Podoben občutek je, ko osvojiš zastavljen cilj ... Za trenutek se zdi, da bi tam, do koder si se s trudom povzpel, kar ostal ... Klini do tu, ne le na lestvi, tudi v življenju, so pogosto grobi, raskavi, spolzki od solz, brezskrbnost kot da tudi pri nenapornih korakih spusta ne najde mesta ...

S pogledom pod drugim zornim kotom marsikateri "zakaj" izgublja svojo ostrino, mnogi celo izginejo, pa ne, ker bi jih ne bilo več, ampak, ker mi jih je bilo pač dano sprejet'...

 Kot otrok sem, ko sem kot maček okoli vrele kaše hodila iz ene strani lestve na drugo stran, nič kolikokrat vprašala ata in mamo, ki sta že bila spodaj, če res držita lestev ...
Pri tej življenjski lestvi je drugače ...
Je kot bi se hkrati spuščala in vzpenjala, je kot bi dobivala in izgubljala, kot bi prejemala in izpuščala ...
Je kot bi izpuščala, pa čeprav večkrat s hudim notranjim bojem, svojo zamisel, da bi se lahko prepustila, če ne že sledila, drugi oz. nekemu načrtu, ki me sicer plaši, saj se, ker ne vem kaj me čaka, počutim kot bi tipala v temi ...
Je kot da ne morem naprej, če hkrati, v sebi, ne stopim nazaj ...
Pogosto je v primerjavi s tem bojem z lastnim egom in z eksistencialnim strahom spust iz "štulbuha" mačji kašelj ... In v glavi prebujena podoba iz spomina se naenkrat ne zdi več čisto mimo ... Včasih je treba na isto reč pogledati z več plati, poiskati še drug pogled, se povzpeti ali pa spustiti, tudi na kolena, da ti je dan pravi zorni kot ...