Pravi zorni kot... :)

 Na fotografiranje se ne spoznam, a neredko se zgodi, da mi ob posnetkih, ki jih v objektiv ujame kdo, ki je v fotografiranju našel svojo strast, zastane dih ... Kar težko verjamem, da katerega od vsakodnevnih motivov še nikoli nisem videla na tak način. In to zgolj zato, ker na svet najpogosteje gledam iz čisto običajnega kota pogleda. Hoditi vzravnano naokrog, ozirati se levo in desno, je najbolj enostavno ... In tako je v toku rutine vsakdana vse vsakdanje, nič posebno, vse povprečno ...
V povprečnosti ni prostora za čudenje.
In brez čudenja hvaležnost nima iz česa vzkliti.
Brez hvaležnosti človek težko "živi" svojo človeškost,
brez hvaležnosti se prevečkrat spremeni v brezmejno pogoltnega "robota", ki gara za materialno in hlasta za srečo. Z eno napako. S proti sebi obrnjenimi dlanmi.
A ni treba da je tako. Le pravo "srajco", srajco srečnega človeka, mora "navleči" nase. Pa čeprav se ta zdi staromodno skregana s časom, včasih tudi z lastnimi željami...

 Pred dnevi mi je pot silil v oči, koža in jezik pa sta bila lepljiva, ena od "preveč" in drugi od "premalo". Na travniku ni bilo nobene gneče, pravzaprav ni bilo nikogar, ki bi se mu moji momljajoči samogovori lahko zdeli čudni. In od sonca pregreta glava je razpredala misli... V tistem trenutku sem "pograbila" ponujeno mi misel, da pa življenje res ni "fer"... Eni na ležalnikih, drugi na senčnih terasah s hladno limonado in Bocellijem v ozadju, moj edini "sotrpin" pa grablje... Iz izvira "pa res ni fer" je kar vrelo in navkljub sončnemu dnevu se je v meni razraščal hlad, ki je vsak poteg z grabljami spreminjal v muko...

A na srečo je v mislih kaj kmalu skoraj zaprasketalo od moči resnice, ki me je stresla z opominom, da naj se neham smiliti sama sebi...
" Poglej z druge plati... Zdrava si. Krasen dan je... Lepo bo, ko bo vse pokošeno. Pa še kuhati ti danes ne bo treba, ko se navkljub skoraj osmim križem trudi oma..."
In kot bi mehka toplota hvaležnosti pregnala hlad, kot bi se svet odel s pajčolanom hvaležnosti in vode željan jezik je začel vrstice iz slavilnih pesmi prepletati z dalmatinskimi refreni v unikatno hvalnico življenju, v breg prislonjena, pokošena zaplata pa se je čudežno "manjšala"... ;)

Ja, kot pri podobah, ujetih v fotoobjektiv, je tudi pri pogledu na življenje ali določen trenutek, še kako pomemben zorni kot... Še tako "črna stvar", ali kot nevihtno nebo brezizhodna situacija, ali kot z robidovjem preraščeno pobočje zapletene okoliščine imajo svojo svetlo plat. Le pravi kot je treba najti... Pogosto na kolenih...