Zaraščajoče steze ...

 Včasih me čudi, ko opazujem obrežja meni ljubih rek, kako hitro se njihova podoba spreminja v divjino.... Spet drugič, ko se (po možnosti v kakšnih tankih hlačah :) ) prebijam skozi robidovje na mestih, kjer vem, da je bila steza, se sprašujem, pa kako lahko tako naglo postane divje, "nežlahtno", kam izgine trud, kam uhojena pot...

  Ne le v naravi, tudi med nami, ljudmi, ni kaj veliko drugače... Med nami so vezi, nekatere bolj ozke, druge pogrezajoče, spet druge utrjene, dobro uhojene...
Lepo je "stopati" po njih, še lepše čutiti, da hribe in globeli, zato, da bi bil z menoj, z drugega konca poti premaguje nekdo drug... Zgodi se, da pot postaja navada, samoumevnost, zato vlagamo manj truda, manj pozornosti...
Odnos je kot cvetlica... Bujno raste, noro cveti in omamno diši, a le dokler ne pozabimo nanjo... Če "trpi" žejo, a jo "rešimo", sicer preživi, a rabi čas, če sploh še kdaj, da postane kot je bila... Če zamudimo, lahko le gledamo za ostanki tega, kar nam je prinašalo nasmeh... Z odnosi ni nič drugače...

Če vem, da četudi se ne premaknem, me bo nekdo našel, če vem, da četudi na pol poti ne srečam nikogar, me zagotovo, in to z veseljem ter s pogledom, ki me bo objel, čaka na cilju, je tu, v tej gotovosti, varnosti, lahko ena velika past...

foto: Manica

Past, da se ne trudim več..., ker se mi ni treba, ker imam vse, ker si več ne morem želeti...,
a iz misli izrinem možnost, da lahko vse "izgubim", ker "pot" med dvema postaja vse bolj sama, vse manj obljudena, vse manj negovana...
Zarašča jo grmovje samote, ob njih se ovijajo sroboti neskončnih zakajev, in nad obema stranema, ali pa vsaj nad eno, visi oblak žgočega in slanega dežja...
 A en sam nima moči, da bi "očistil celotno stezo" do drugega srca... Ostaja mu le nemi šepet, ki v nedogled ponavlja, da je največja ljubezen dati svobodo za "ne"...