Viktor E. Frankl: Kljub vsemu reči življenju DA

 V naslovu omenjeno knjigo je avtor, ki je preživel štiri koncentracijska taborišča, šele po prigovarjanju prijateljev izdal pod lastnim imenom. Sprva jo je namreč nameraval izdati zgolj pod svojo zaporniško številko. V grobem je knjiga razdeljena na poglavja o sprejemu, življenju v taborišču, ter na obdobje življenja po osvoboditvi iz taborišča. Tisto, kar daje knjigi poseben žar je to, da so dejanja taboriščnega, z grozo in ponižanji prezapolnjenega vsakdana prepletena z vsem mogočim, kar se mu je pletlo po glavi:

Med gazenjem po visokem snegu, do delovišča,  se avtor takole spominja svojih misli:
"...Pogovarjam se s svojo ženo. Slišim jo kako mi odgovarja, jo vidim, da se nasmehne, prestrežem njen spodbudni in opogumljajoči pogled ... Prvič v življenju doživljam resničnost tistega, kar je toliko mislecev opredelilo kot končno življenjsko modrost.., resničnost, da je ljubezen tisto poslednje in najvišje, k čemur se je v svojem tukajšnjem obstoju sposoben povzpeti človek..."

Njegove, v besede ujete misli, ko ga je v njegovi drugi noči v Auschwitzu zbudila glasba:
"...in v ritmu nekega neskončno otožnega, redko igranega in prav nič oguljenega tanga je zajokala violina... Violina je jokala-nekaj v meni je jokalo z njo. Tistega dne je nekdo praznoval svoj 24.rojstni dan; ležal je v eni od barak auschwiškega taborišča in potemtakem samo nekaj sto ali nekaj tisoč metrov oddaljen od mene-in vendar nedosegljiv.Ta oseba je bila moja žena."

"Človeka smo spoznali, kot ga nemara ni spoznal še noben rod doslej. Kaj je torej človek? Bitje, ki se vedno odloči, kaj pravzaprav je. Bitje, ki je iznašlo plinske celice; toda obenem bitje, ki je v plinske celice stopalo vzravnano in z molitvijo na ustnicah."

"V taboriščih,v tem živem laboratoriju in na tem prostoru za preizkušnje, smo bili opazovalci in priče, kako se nekateri naši tovariši vedejo kot svinje; drugi pa kot svetniki. Človek ima v sebi obe možnosti; katera se uresniči, je odvisno od odločitev, ne pa od okoliščin."

Ne morem preprosto strniti zgodbe v par vrstic.
Vem le, da knjigo s posebnim spoštovanjem jemljem v roke, pa čeprav zgodbo "poznam",
in da mi prebrano zaposljuje misli,
vem le, da je to knjiga, ki bi morala biti obvezno čtivo in, čeprav je izšla pri Mohorjevi, dostopna vsaj na tolikih mestih kot (prevečkrat) puhle žepnice v stilu petdesetih odtenkov...