Lahk' je bit' pamet'n...

Vsake toliko časa naletim na koga, ki je kot tavžetroža ... Za vsako težavo ima nasvet in odgovore "bruha" tako naglo, da sploh ni mogoče povedati, kar bi rada ...
Pa je človek morebiti potreboval zgolj to, da bi ga nekdo le slišal v realnosti, ki je pogosto drugačna, tako od pričakovanj, še bolj pa od v knjigah popisanih primerov,
da bi ga pomiril, da je povsod podobna pesem in da vse to še prehitro mine ... ;) Kar se vzgoje tiče, znanje itak kot da naraste do meje za Nobelovo nagrado, samopodoba na drugi strani pa obratno sorazmerno pade do mikro enote...

Pravijo, da imajo kupci ob nakupu istega modela avtomobila, iz iste serije, včasih popolnoma različna izkustva ...
In da so otroci, iz istega gnezda, med seboj različni kot prsti ene roke ... Zato me občasno zamika, da bi cca. pol metra knjig z vzgojno tematiko, vsaj še za naslednje desetletje, zapakirala v škatlo in jo odnesla v najbolj odročen kot podstrešja ... Ker večkrat ne "pali" niti prijem, ki je bil kot "zlata jama" pri par let starejšemu bratcu ali sestrici, kaj šele ponujen vzorec nekega xy-lona, ki se morebiti res kiti s par drr-ji, a šepa v izkustvu realnosti ...
Ker je vsak izmed nas unikat ...
Brez izjeme. Tudi mali "človečki".
Čeprav kateri izmed njih z, za starše, na trenutke, napornimi "karakteristikami"...
In spet si moram priznat', da sem krivično zavijala z očmi, ko mi je kdo, ob skrbeh, ki jih novopečenim staršem povzročajo zobki, pa krči itd., "lajnal", da "majhni otroci-majhne skrbi, veliki otroci-velike skrbi"... Ker iz dneva v dan bolj okušam, da bi znalo biti res...
In si ponavljam, da bom, ko se znajdem v drugi vlogi, modro tiho, ali pa bom koga pomirila tako, kot modri ljudje pomirijo mene, ko vabijo, da jih preprosto izročam v Naročje, in me opogumljajo, da je najtrši diamant najteže zbrusiti do sijaja ...

Lahk' je bit' pameten, lahk' je bit' general, če "bitke" še od daleč nisi videl, kaj šele, da bi jo okusil na lastni koži...
Glede na to, da, vsaj meni, "izven serijsko pakiranje vseznanja" delijo, po večini ljudje, ki imajo polno glavo teorij, tudi po poklicni smeri kdaj, a v praksi niso prišli dlje od "pripravništva", ko so vskočili in za kakšno ur'co "mučkali" sito in previto "štručko" nekoga drugega, čedalje bolj kimam tudi tistemu, da "se odkrij pred sivo glavo",
ker izkušnje štejejo... in odpirajo oči, da niti približno ni tako črno kot se zdi, da vse skupaj, ko človek sliši še kakšno zgodbo, ni niti za "H" od hudo ...
Čeprav ne pospravljajo za sabo in jim jezički rastejo hitreje od teles ...
Čeprav jim grem na živce, ko "vabim" na pot, ki ni najbolj "easy"...
Ker se, ko je "prava klima", navkljub vsemu, odločajo po srcu in ne po "comfortu"...
In najlepše znamenje, da odraščajo v ljudi s svojo glavo je, ko ne sledijo črednemu nagonu, ampak zastavijo glas za resnico in se postavijo komu v bran, čeprav s tem dopuščajo možnost, da si pri kom prislužijo črno piko ...
Da le imajo srce na pravem mestu, vse ostalo je drugorazredna tema ... Bom pač še par let zavzdihnila, ko bom kdaj vstopila v "kraljestva njihovih kotičkov", ki so, čeprav pod isto streho, večkrat kot iz druge galaksije...