"Čudna" ali ne, tako pač je ... :)

 Saj ne vem, če sem v sebi še otrok ali pa mi gre že na otročje ... Priznam, pa čeprav se mogoče komu zato zdim celo čudak, da se včasih počutim kot bi imela še en vzporeden, miselni svet. Ta je samo moj, nihče ne more vstopiti nepovabljen, odpira se le od znotraj, z edinstveno kodo sprejetosti, varnosti in ljubljenosti ... Ne vem, če se v dobi življenja zgodi, da bi se "poklopila" večkrat v istem času in prostoru. Mogoče se kdaj celo pripeti, da komu "sorodna duša" ne prekriža poti in tako vse bogastvo notranjosti nese s seboj tja, kamor ga na obrazu pospremi le še bledica ...

Med rutino dneva, ko bi glava lahko bila na "off", se prepustim mislim ...
Včasih se prepletajo in vozljajo, da bi zravnale kak "ovinek" življenjskega vsakdana;
spet drugič božajo kot metuljeva krila ali pa jadrajo kot na perutih vetra ...
Se pa zgodi, da se zdi, kot da le še zgostijo kopreno nepropustnih oblakov, ki se zbirajo nad glavo ...
Včasih so preplet resničnosti;
spet drugič se lesketajo od čarobnosti,
ki v resničnosti ne bi "živela" dlje od milnega mehurčka ...;
vedno pa dajejo trenutku tisti "okus", ki ga dela vrednega imena neponovljiv ...
Včasih živijo iz spominov;
spet drugič se zdijo kot bi jih udomačil Mali princ;
včasih so kot bi človeku dale neustavljivo moč,
spet drugič pa imajo okus presoljenosti, zaradi solz ...

Kakorkoli, tako lepo je šepetati navznoter,
se spuščati po vrvi od razuma do srca,
ter se spet drugič oklepati bilke upanja, ki jo neguje srce ...
Tako lepo je. Ja, ampak šele, ko mi je dano sprejeti, da moja "mavrica" nikoli ne bo popolna... in ko to sprejme tudi moj bližnji.
Šele takrat morem v polnosti postati človek, šele takrat se uresniči tisto, da je ena največjih dragocenosti zaupanje med nami. To je, da nam drug pred drugim ni treba zaklepati niti vrat, niti srca...