Postajam otožna ... Ja, bolj otožna, kot jezna ...
Kje med izkazovanjem ljubezni otrokom, ki je bolj očitno kot v mojih otroških letih, se je izgubila avtoriteta starša?
Kje sem/sva zatajila, da na trenutke med neskončnim jezikanjem ni niti sledi o spoštovanju?
Zakaj je vse tako zelo samoumevno in kot da spada med premnogokrat poudarjene otrokove pravice?
Se je med to samoumevnostjo zadušila hvaležnost, ki je temelj zadovoljnega življenja?
Ne vem. Nimam odgovorov.
Vem le to, da me boli ...
Včasih me, ko takole razmišljam, postane strah ... Zatrepetam ob misli, da se kateri od otrok na življenjski poti izgubi, da zatava na stran poti, da izgubi kompas ...Takrat se ne bom le spraševala o tem, kaj sem naredila narobe, takrat se bom ob samoobtoževanju "požrla"..., pa čeprav se mi danes zdi, da vanje "vlagam" svoja najlepša leta ...
Občutim nemoč ... Pridejo dnevi, ko vsaka teorija pregori, ko se počutim poraženo ... Poraženo ne samo, ker mojih besed tako in tako niso vzeli resno, ampak predvsem, ker vem, da prevečkrat dovolim, da sama izgubim smer, ko v nemoči uporabim najmočnejše orožje-besede...
So taki dnevi lekcija zame, Gospod?
Lekcija, ker Ti, ko "mi gre" dokaj po planu, manj pripovedujem o teh unikatnih čudežih, ki v sebi nosijo Tvoj pečat?
Me preko bolečine, ki mi jo zadajajo, ko se zdi, da teptajo vso podarjeno ljubezen, o(s)pominjaš, da tudi sama premnogokrat pozabljam na "prosim in hvala", ker v preobilju dobrega, prejetega po Tvoji dobroti, pozabim na hvaležnost?
Ne vem, to veš Ti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Hvala za dodano misel :)