Marsikdaj se kdo s posebno pozornostjo dotakne nečesa, kar mu je drag spomin na nekoga ... Pogladi vezen prt, ki ga že leta ne daje na mizo, ampak ga s posebno posvečenostjo vzame v roke, ga poboža nežno, kot svetinjo, kot otipljiv spomin na nekoga ... Spet kdo s spoštljivostjo ponese k nosu staro fajfo, ki je nikoli ni kadil, a diši, pa ne le po tobaku, ampak po njej ožive zgodbe, ki jih je med puhanjem pripovedoval ded ... Koliko neprecenljivih spominov se skriva v rečeh, ki so za nekoga drugega le krama ...
Kaj bo ostalo za menoj, za nami?
Ne vem, še manj bi si želela kopičiti staro šaro, ki bi končala na "kresu" na domačem dvorišču ...
Mogoče bodo, ko se bodo spomnili name, pregledovali albume s fotografijami;mogoče se bodo smejali, in v smeh zakrili kakšno solzo, ko se bodo spominjali kakšne moje nerodnosti, ki jih je verjetno precej več, kot sem si jih zapomnila sama, saj se določenih-kot tiste o steklenem "glažu" domačih "murk" ob Aljaževem stolpu-že zdaj res ne spomnim ... 😀
Mogoče jih bo, ne vem, pogled na korito gorenjskih nageljnov ali pa omamni vonj sivkinega grma, ponesel v spomine, v mladost;
mogoče jim bo star pehar še bolj kot po kruhu, zadišal po Miklavževem večeru;
mogoče jim bo v spominu ostal okus "kremšnit",
mogoče jih bo znova ganilo posvetilo v podarjeni knjigi ...
Ne vem. Mogoče.
Pomembneje je, da bodo čutili, da se ljubezen ne konča, da ne izdihne s poslednjim dihom, predvsem pa, da to čutijo zdaj, ko si še delimo prostor in čas ...
Vsak dan, in ne le v prazničnih dneh, je nova priložnost ... Priložnost tudi za to, da z drobnimi vlakni pozornosti ojačamo in z nežnimi niansami tistega, ko čutimo, da je nekomu za nas še kako mar, obarvamo vez, ki preživi vse, in nad njo nima moči niti poslednja, "strašljiva s koso"... Ljubezen.
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Hvala za dodano misel :)