Bogastvo brez plusa pred številkami ...

Ne mine dan, da me ne odnese v spomine, da se v mislih ne vračam v trenutke, ki so preteklost ... A hkrati sem noro hvaležna, da mi je dana milost, čedalje bolj sem prepričana, da to milost je, da se spominjam predvsem vsega lepega, vsega kar mi, čeprav je mimo že par polnih lun ali celo nekaj let, še vedno pogreje srce, gane dušo, kdaj tudi orosi oko..., ter da mi je vzporedno dano nekako vdano spominjati se neljubih trenutkov ... Ja, kot bi imela za določene reči ribji spomin, druge, lepe spomime pa zavestno oživljala, da ne bi zbledeli ...;)

Tako lepo je, ko se človek zave, da smo drug drugemu dar ...
In ko takole razmišljam, me vedno znova rahlo požgečka vest ... Ker čutim, da ne naredim vsega kar bi lahko, saj vse to še vedno zelo težko povem na glas, iz oči v oči ... Pa izkustveno vem, da besede hvaležnosti ogrejo bolj kot, ko sicer res preprosto čutiš, da si nekomu dragocen, a tega nisi nikoli slišal niti v najbolj obotavljajočem šepetu, niti prebral med vrsticami izmikajočih besed ...

In si mislim, da bo odslej drugače ... No, vsaj rada bi ...
In želeti si ni tako malo ... Je kot seme, ki mora le še vzkliti.
In bo. Ko si bom želela dovolj močno ...
Želela, navkljub tveganju, da bom razumljena narobe, da bom zavrnjena ... A to takrat ne bo najbolj pomembno ... Ker bo moja "naloga" opravljena, čas, ko bo beseda "obrodila" četudi zgolj občutek da je nekomu mar, pa ni v mojih rokah ...
Moja je le "dolžnost", da dam drugim to, kar sama prejemam po drugih;
moja je le naloga, da sem človek, da sem celo kot sestra ali brat tistim, ki se "spustimo" blizu...,
moje so le priložnosti, da nekomu postanem in ostanem spomin, ki bo grel srce, četudi bo telo postajalo utrujeno pod težo let, četudi bo misel utrujena od "nemca", ki bo iz vsakodnevnih drobnih opravil delal iskalne akcije, ki mejijo na misijo nemogoče ...
...Starost s svojimi dokladami je neizbežna, če ti je seveda dano dočakati jo, a zakladnica spominov je lahko kot škatla zakladov ali pa zaudarjajoče gnojišče grenkobe ...
In odločitev je, neglede na "usodo", bančni konto ali artritis...v mojih rokah ...
Danes. Vsak dan znova.
In najlepše je, ko veš, da si del spominov nekoga, ki mu je dan isti prostor in čas ...
In ko se zaveš, da si noro "bogat", pa čeprav te davčna ne more oglobiti niti za najmanjši davek .., ker si po merilih številk "spufan" skoraj kot cerkvena miš ....