V madežih ne vidim več nobene tragike, v preteklem desetletju mi je uspelo dopovedat' si, da noben od otrok ne bo zbolel, če si za okrog voglov navleče oprano majico z odtisi obgrizenega jabolka, kar pa za z agresivnimi čistili sčiščeno "coto" ne morem reči ... No, packe na čem pražjem pač, na žalost, še vedno ostajajo šola kemije ...
Ne bi bila več jaz, če ne bi ob takih, sploh za moške, "nesmiselnih projektih", iskala primerjav ... Posvetilo se mi je, da nekaj podobnega počnemo tudi z lastno notranjostjo, srčnim mirom, mirno vestjo, ali kakor koli že kdo temu reče ... Le da tu, verjetno v večini, a trdim lahko le zase, nismo tako temeljiti, tako drobnjakarsko "picajzlasti" kot pri muhjem kakcu na taboljši beli srajci ... Slaba vest se na zunaj z lahkoto zamaskira s filmskim nasmeškom, utiša s preusmerjanjem misli, pomiri z drobnimi dejanji, ki nas v očeh drugih delajo boljše kot smo v resnici ... A slej ko prej, ko je človek sam s seboj, ta make-up popusti, v celoti odpade, vključno s prijaznimi gestami, ko v strahu pred resnico ali ranjenostjo sogovornika, prikimamo, pa čeprav glava in srce kričita:"Neee!!..."Nič čudnega, da je tu zapleteno, če pa je že "flek" na otroški majici, ki ne prenese belila, včasih cela znanost ...
A kaj je "vanish" za dušo?
Se skriva v drobnih, v pretisne omote zapakiranih "bonbončkih"?
Kako jo pobeliti brez da postane razvalina?
Katero pomirjevalo koristiti, da ne postane hladna kot led in neobčutljiva kot kamen?
S čim jo popršiti, da se bodo rane celile in ne gnojile?
So nam na poti skozi življenje res lahko v pomoč oni na -log, ki "kraljujejo" za vrati svetovalnic, in v stiski sočloveka večkrat "zavohajo" le denar?
Ne, ga ni preparata, je ni farmacije, ki bi duši vrnila mir, kajti edina formula, ki "prime", je mešanica, ki seva iz nikoli presahnjenega izvira, iz prebodene strani ...A midva, jaz in ti, se ne glede na leta,
navkljub srebru v laseh ali pa goli glavi;
navkljub poskočni mladosti ali od teže let upognjenim plečkam;
prevečkrat obnašava kot brezzobi malček ob prvih korakih, ko trmasto ponavlja, da bo sam, vse dokler se izmučen, objokan od togote ali pridelane buške, ne oprime močne očetove roke, ki čaka, da ga sprejme in stisne k sebi, pa čeprav si malček ob tem v njegovo ramo obriše smrkav nos.
Dajva, nehajva se "kujat" in Mu dovoliva, da nama očisti s sajami lastne bede zasvinjan pogled na svet. Spustiva maske, da iz naju zasije veder pogled.
Veder pogled?
Ja, ker sva sprejeta v nepopolnosti, odrešena in ljubljena. :)
A ni to tisto, kar iz dneva v dan iščeva? Ali večkrat ne zanikava svoje bistvo le zato, da bi ne bila zavrnjena pri soljudeh???
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Hvala za dodano misel :)