Verjetno nisem edina mama, ki obžaluje, da ni "znorela" ob prvem "ne bom" in ob "zakaj spet jaz" izstrelila par ostrih pogledov ter ustnice oblikovala v nemi "takoj". Ker je vsakič teže, saj se "ne bom" in "zakaj spet jaz" med brati in sestrami razraščata hitreje kot ambrozija ob cesti ...
V takih momentih me zamika, da bi obrnila anteno in bi v ekranu le "snežilo";
v takih momentih me spreleti, da bi se za kak teden dala na "off" in jih s premajhno zalogo tune, paštet in marmelade "prisilila" med lonce in pokrovke;
zamika me, da bi spregledala koše z umazanim perilom...
A kaj, ko bi bilo mene sram, da hodijo v majčkah brez sledu nezmečkanega, ter bi obračanje antene vzelo par evrov, saj v dolini s šibkimi valovi za lovljenje kanalov rabiš pomoč strokovnjaka ... Karkoli od tega, bi bilo kot pljunek v lastno skledo. :)
Najteže pa priznam, da me zamika, da bi od razočaranja namnoženo napetost v meni sprostila tako, da bi, ne vem, udarjala v blazino, če že boksarske vreče nimamo, in se zraven drla ... Ja, pa bila bi podobna cepetavčkom, ki v polni trgovini težko sprejmejo, da v nakupovalni košari ne bo kinder jajčka. Niti enega.
foto:splet |
"Bod' no pametna! Boljš', da greš drva cepat'..." :)
...In se ne morem več jezit', ker mi uide smeh, ter si mislim:"Bog pomagaj. Jih bo že minilo. " :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Hvala za dodano misel :)