Ni na voljo v lekarnah, a zaleže bolj kot aspirin in apaurin ;)

 Dogaja se mi, da mi glavo, včasih se zdi, da celo srce, razganja od misli, ki se porajajo tako naglo kot bi jih bruhal vulkan ... A nič manjkrat se ne zgodi obratno, ko je v notranjosti ena sama praznina. In v tej praznini še s tako težavo rojena misel odmre, ker ji ob lastnem odmevu, ki je edino, kar jo obdaja, zmanjka poguma.

 Kam v takih trenutkih ponikne ves naboj? Kje se razblinijo sanje? In od se priplazi praznina? Kdaj sem ji odprla vrata?
Kaj je tisto, kar more pregnati to tesnobo in samoto?
Prežene jo pogled n(N)avzgor.
Ko se človek neha smiliti samemu sebi, ko odmakne oči od lastnega popka, je kot bi zaprl ta slab ventil ...
A "vsebina praznine" je še kar tam.
Ime dobi šele, ko se ob človeku znajde pozorno uho, čuteče srce, ponujena dlan.
Ime ji človek zmore dati šele, ko čuti, da ni sam, da je ob njem n(N)ekdo, ki ga bo objel tudi, ko (če) je "zabluzil".
A da se v dušo res vrne mir, je treba še en' mal' naprej. Verjetno se tudi iz tega razloga vrste pred mnogimi svetovalci, psihoanalitiki daljšajo in prenekateri  krvavo prislužen "sold" pogoltnemo s perseni.

Lepo je povedati, lepo odmisliti tisto, kar bi rad izbrisal iz spomina, a človek rabi slišati "odpuščeno ti je", "pojdi in živi v miru". A še prej potrebuje herojski odmerek poguma, da zmore v ponižnosti priznat', da mu lastni "kiksi" silijo že iz ušes ...
In vedno je idealen čas za tak milostni "podvig"!!

Slik'ce iz Youcata nazorno pričajo o namigu ;)
P.s.: K podaljšanemu delovanju  pripomore sočutin ;) O njem pa kdaj drugič ;)