Nazaj in naprej... Brez strahu.

Leto se izteka. Še eno. In v mislih se, ko se umirim, niza neskončna "ogrlica" spominjanj in spominov ... Vsega je bilo... Tudi skrbi ni manjkalo. In trenutkov, ko se mi je zdelo, da ne gre več, ko bi, po pravici povedano, vse okrog  "nekam poslala"... In solze so se (pre)večkrat ponudile kar same od sebe ... Ter se nazadnje izkazale, vedno, kot zdravilne ...

A "pod črto" se v 2016-tem ujete in shranjene "vonjave vseh vrst" izgubijo v hvaležnosti.
Toliko vsega. Toliko lepega in nepozabnega.
Čeprav v tistem trenutku kot da nepomembnega in drobnega.
Z eno skupno lastnostjo.
Največkrat so bili trenutki, ki so ostali ujeti v hvaležno spominjanje, (iz)živeti ali skupaj z drugimi ali pa tako bogati v sporočilnosti tišine, ko se srečaš s seboj, ali v sebi slišiš nemi glas "Nekoga"...

foto:fb stran I am a woman of God

 In ko tako odeta v hvaležne spomine odštevam poslednje minute tega, ki mu pravimo staro, me novega ni strah...
Ker vanj stopam okrepljena z mnogimi nevidnimi vezmi vseh, ki smo si blizu, na istem "caminu"...in ti bodo z menoj ostali ne le ko bomo nazdravljali, ampak tudi ko bo bolelo... Ja, vem da bo. Ker bo, dokler bom živa. Ker je življenje dinamika. Boj. Tudi negotovost kdaj. Sploh, ko si jemjem/o pravice, ki nam ne pripadajo, in vzporedno "pokasiramo" tudi bremena, jim nismo kos...

Zato zgolj ena misel novemu letu na pot... Zame, za vse meni ljube in za slehernega iz človeške družine... Dovolj je dnevu lastna teža...ON skrbi za nas. In v Njegovih očeh smo ljubljeni, hoteni in nikoli pozabljeni...
Več pa ni!
Da bi le tega nikoli ne pozabili...in vse bo kot mora biti...

Ja. Naj bo srečno! Z Božjo pomočjo! In v Njegovem imenu začeto! In vse bo kot mora biti...
P.s.: ...pa hvala za Vaše obiske+komentarje na blogu... ;)

Odstranjevanje odvečnega ali vnašanje reda v nered ...

Tale december je res "nor" mesec ... Čas mi polzi med prsti in kot da se je nekaj zarotilo proti meni...da mi ja ne bi uspelo, do Božiča, v sebi, ustvariti primerno "štalo"... A hkrati mi nič in nihče ne more preprečiti, da ne bi, medtem ko počnem, ali bolje moram početi, stvari, ki mi ne "dišijo", "uhajala" v tisti čisto moj miselni svet ...

Ko vdano sprejmeš, da je nekaj treba, da bo vse drugo počakalo..., nekako lažje gre... Naj bo zlagati drva ali se potikati, s čimbolj "diht" zavito glavo, med vlažnimi noski in dolgimi jeziki podoja željnih telet ... Ker je, če je v notranjosti mir, preprosto ... Ker se, vsaj zame, najtežje etape, dogajajo brez fizičnega napora ... V mislih.
Ja. Iz želje, da bi se mi lasje ne nalezli hlevskega vonja, včasih poskušam stvari na meji norosti ... ;) Ker, v nasprotnem, obstajata zgolj dve možnosti: ali najbolj občutljiv voh zazna...ali pa si lase pereš skoraj tolikokrat kot si umivaš zobe ...

A za "notranjo" štalo nisem tako "picajzlasta"...
Nihče ne kuka tja, navzven lahko vse "fajn" izgleda, pa čeprav bi zaudarjalo od gnilobe, plesnobe, in bi bil v primerjavi s tem "miks" vonja konjev, telet in koz kot najboljši Loccitanov preplet vonjav ...
Ker vse tiste nehotene a od izgovorjenih besed obratne misli smrdijo od dvoličnosti,
vse tiste drobne užaljenosti nekomu kazijo okus sprejetosti,
vse tiste skrite, tako privoščljivosti kot nevoščljivosti, dušijo noto čudenja in veselja,
ker skozi ves ta skriti balast ne more svetloba nobene luči,
ker v tem kaosu ni prostora niti za ene "jasli" ...

Pomena zaznavanja vonjav sem se na nek drugačen način zavedla v vinski kleti. Na degustaciji. Ja, s pravimi ljudmi je praznik biti tudi tam, pa čeprav ti vino ne predstavlja nekega užitka in se ti res nikoli ne pojavlja v tistih osebnih "luštah" ..., ampak pač, ko pridejo take posebne priložnosti, "zgrizeš" tisti deci...če  je že treba.... In edina varianta, ko bi še nekako potrdila da diši, je bila ko sem zavohala muškat .... :)
A da diši po bezgu, papriki, vaniliji...? Nisem vedela.

In sprašujem se po čem diši moj svet?
Katera cvetica prevladuje v mojem življenju?
Kaj se je priplazilo vanjo ob trenutkih nepazljivosti?
Kako "diši" ljudem okrog mene?

Kletarjenje da je cela znanost...da nekaterih napak ne odpušča ...

Tu je "dušni vonj" na boljšem. Vsak dan, in ne le z novo letino, po vsaki "ujmi", lahko začnem-o na novo.
Z enim predpogojem. Želeti si je treba.
In s pogumom premagati turobno meglo občutka strahu, sramu in ponosa ...
In se nato iz kolen vzravnati neoteženo ...
In z novo priložnostjo oditi v nov dan...
Okopan v usmiljenju, odišavljen s sprejetostjo Ljubečega ...
Ja, To še. Pa bo "štala" zasijala. Ker bo imel Kralj kam priti ...
Čeprav bi na "lustru" ostal prah.

Med smislom in sledenjem decembrski "čredi"...

V tednih pred nami si velik delež ljudi "beli glavo" z izbiro daril. V posameznih primerih celo s sposojenim denarjem kot bi se nearanžirano reklo vsem mamljivim ponudbam pod pojmom kredit... Večkrat se vprašam o smislu tega decembrskega obdarovanja vsepovprek... Si ljudje s tem skušamo "kupiti" naklonjenost, skušamo popraviti to, da za nekoga v vsem letu skoraj nismo našli časa, pa čeprav bi štel že sms ali telefonski klepet, če že ne najdemo momentov, ko bi si delili misel na sprehodu ali ob kavi...??
Ne, hvala.
Kar je naprodaj, pa čeprav za visoko ceno, nima srca...
In ne more nadomestiti trenutkov, ki so izgubljeni, ker so minili, brez da bi postali del tega, kar shranimo med nikoli pozabljeno...

Najlepša darila so podarjeni trenutki;
najlepše melodije so utripi srca;
najtoplejše odeje so brezpogojni objemi;
najslajši so piškoti, ki so, čeprav kdaj "čokoladni" na napačni strani ;), zgneteni z mislijo nanje, ki bodo zagrizli vanje;
najsvetlejše lučke so iskreni pogledi;
najlepši verzi so preplet smeha in besed brez rime;
najtoplejši šal je nežen dih prijaznih besed...
Najbolj prazničen čaj ne diši po cimetu, ampak po bližini teh, ki ga srkajo s teboj...
Najlepše turistične destinacije so tam, kjer se človek znajde s tistimi, ki jih ima rad,
kajti, ko si sprejet in ljubljen, zvezde najbolj žarijo, pa čeprav čisto pred domačim pragom... In bolj od vrtnice, ki je prepotovala kilometre iz Holandije, diši telohov cvet in bela omela, če jih v šopek poveže ljubljena dlan...
...In človek si preprosto želi samo eno, da bi trajalo in nikoli ne minilo...
Ja, najtrajnejša darila so tista, ki pustijo spomine, ki grejejo srce še čez leta....
In za vse to ne rabiš denarnice, ampak zgolj to, da prisluhneš in dopustiš, da te vodi Ljubezen... Ker je to edini način, da ne zgrešiš...

Skratka, najlepše darilo je, ko čutiš, slišiš, veš, da si nekomu nekdo. In si več ne moreš želeti... Naj bo letošnji december čimbolj tak. :)

"In memoriam." Ob letu.

Kar težko verjamem... Da je že leto od večera, ko sem zadnjič, da bi slišala glas, ki bi mi zagotovil, da gre na boljše, odtipkala številko... Ne da bi vedela, da bolezen dobiva boj, ne da bi slutila, da bo z jutranjo zarjo ob vašo posteljo sedel angel, ki mu nihče ne uide ... Azrael, angel smrti.
Ljudje, ki jih imaš res rad, ne umrejo.
Le odidejo.

foto: Mani

A živijo.
V Ljubezni.
Ker ni mogoče da bi bilo drugače, ko pa so sejali dobroto ...
In Vi, botrca, ste jo.

Ja. Niso mrtvi. Živijo. Le bolj daleč so.
Kako bi jih mogel pozabiti Večni, ko pa tudi v človeških srcih ostaja tako živ spomin?
Spomin na oči v katerih je domovala prijaznost, spomin na res da drobno postavo, a veliko in tako velikodušno srce ...
Botrca, spočijte se v Bogu ... <3

Ania Goledzinowska: Rešena iz pekla

Menda skoraj vse male deklice sanjajo o gradovih in princih..., medtem ko so same princese ... In, ko malce zrastejo, prenekatera od teh o modnih pistah, fotografskih bliskavicah in lastnih slikah na naslovnicah svetovnega formata ... Tudi avtorica knjige, nekdanja manekenka,Ania Goledzinovska je. In vse to, ter še kaj več, tudi dosegla. Za nenormalno visoko ceno. In nazadnje vse to prostovoljno spustila iz rok.
Knjigo z življenjsko zgodbo Anie bi dobesedno "porinila" v roke vsaki mladi damici, ki sanja o modnih pistah in prav tako vsem onim, ki se "naslajajo" nad podobami teles idealnih mer in popolnih potez ... Obojim iz enakega razloga. Da te obraze in postave spregledajo še iz druge plati, brez make-upa, v resničnosti ...

Ania sicer svojo zgodbo začne s spomini na lepa prva leta življenja ... A družinska idila se je začela krhati, ko se je med starša pritihotapila očetova ljubica-steklenica, in ga pri nesrečnem padcu, pri Aninih desetih letih stala življenja. Sesuta mama pozablja na Anio in njeno mlajšo sestro Natalko, ter med menjavanjem moških v hišo pripelje tudi "strica", ki Anio zlorabi, a ji le tega, ko ji zaupa, ne verjame ... Pri trinajstih poskusi narediti samomor, in do šestnajstih, ko spozna ljudi, ki ji preko agencije obljubljajo delo v italijanski modni industriji, že izkusi svet drog, kraje..., ter tudi pristane na posvojitev strica in tete, ki ji še črnita podobo njene matere, a čez leta spozna, da sta se z njo in preko nje le želela okoristiti ...
Pri šestnajstih se torej naivno poda v Italijo, da bi delala kot model in nekoč postala igralka. A ko ji v Torinu odvzamejo dokumente, spozna, da je ugrabljena (čez leta je prav njeno pričevanje na sodišču tisto, ki tega "zvodnika" spozna za krivega). Za drugačno službo. Ko doživi brutalno posilstvo, misli le še na beg ... Toda tudi kasneje zapletom ni konca ... Da bi se rešila ubežništva, se posluži navidezne poroke(za manjkajočo pričo je kar naključni klošar)... V njeno življenje se počasi naseli blagostanje in skupaj z njim zabave ter kokain. V eni izmed noči polnih drog in alkohola jo zbudi pasji lajež. Ob postelji opazi odkimavajočega starčka z brado ...
Ima vse. Zaročena je z enim izmed najbogatejših Italijanov-Berlusconijevim nečakom, leti z zasebnimi letali, suče se med svetovnimi zvezdniki, njene fotografije so v revijah po vsem svetu, a v njej vedno več praznine ... Počasi si želi naraščajočo praznino v sebi spremeniti ... Išče svojo identiteto v budizmu, pri protestantih, nazadnje pa, ker ji nek urednik obljubi, da bo njeno zgodbo izdal v knjigi šele potem, ko poroma v Medžugorje, za veliko noč leta 2010 odide v Hercegovino. Ob križevem potu na Križevac v sebi doživi Božji dotik in vabilo k odpuščanju. Po petnajstih letih opravi sv.spoved in najde mir. Vrne se v Milano, a po enem letu pusti vse in dobesedno izgine v Medžugorje in tam v samostanu, pri redovnicah, nazadnje ostane kar tri leta, ki jih zdaj označuje za najlepša v življenju ...

Danes v Italiji skupaj z možem vodi gibanje Čista srca, ki mladim, tudi s vsakoletno obnovitvijo obljube, pomaga in jih spodbuja kako živeti vrednoto čistosti. Pomaga pri ustanavljanju spletne "Buona TV", ter pričuje s svojo zgodbo tudi izven meja Italije. V minulih tednih tudi po Sloveniji.

Kot "piko na i" k povabilu k branju, pa njene besede na vprašanje (v pogovoru na straneh Mladega vala v Družini) po sporočilu s katerim prihaja med mlade v Sloveniji:
"Mladi, naj Vas ne bo strah iti proti toku. Če boste kot ovce hodili v isto smer, v svetu ne boste pustili nobene sledi. A ne pozabite, da sami ne morete ničesar storiti.";
ter le še dve stvari, ki sta  me "zadeli" v knjigi:
-Starčka, ki jo je opozarjal v sanjah, je prepoznala na platnici knjige v Medžugorju. Bil je pater Pij.
-po lepem odnosu, ki sta ga potem, ko sta druga drugo prosili odpuščanja, zgradili z mamo, je bila njena želja ob poroki le ena: da mama opravi spoved in na njen poročni dan prejme Jezusa pod podobo kruha...

*knjiga je izšla pri založbi Salve.
**ob obisku v Sloveniji več prispevkov o njej... (tukaj tudi par fotografij iz obdobja manekenstva)

Za pismo Miklavžu nisi nikoli prestar ...

 Dragi Miklavž!

 Po več kot dveh desetletjih Ti znova pišem, a zdaj ne že tedne pred Tvojim godom, ampak le par dni pred večerom, ki ga otroci komaj čakajo. Da še ni prepozno vem, ker Te pismo otrok na okenski polici še vedno čaka. No, kot prvo, upam, da si zadovoljen z najinim zastopanjem Tvojega imena in ker nisva dopustila da bi Ti konkurenco delala Finec ali Rus ... 

foto:fb stran župnije sv.Miklavž nad Laškim

 V otroštvu si mi vedno prinesel veselje, ker nisi bil gluh za otroške želje...  A zdaj imam drugačne skrbi.

Najprej, a bi Ti, za naprej, predlagal Njemu, ki podarja čudeže življenja, da bi mladim staršem poleg zavil dvojno pakiranje potrpljenja (iz leta v leto bolj okušam, da ga je vedno bolj na minimum), še bolj pa zaupanja v Previdnost, da bi zmogli sprejeti, čez leta pa izpuščati ... Take "gratis" ponudbe so v današnjem času še posebej vabljive in bi mogoče pomagale kakšnemu paru, ko se sad njune ljubezni, pa čeprav nenapovedano, še manj načrtovano, utelesi v ženskem telesu. Onadva pa sta imela v načrtu še toliko drugih reči, preden bi bilo na vrsti dete ... Nato pa toliki trpijo še leta potem, ko so na silo vrnili podarjeno življenje ...

Vem, da veš, ampak vseeno ... Slovenija je čudovita dežela. Pravijo, da se je Bogu raztrgal žakelj, ko je delil naravne lepote na sončni strani Alp ...
A imaš kak preblisk, kako bi popustilo dno vreč onih, ki si jih polnijo s tistim, kar so "pozabili" dati njim, ki so to zaslužili s svojim delom? Ne le da jim krivično jemljejo težko prislužene evre, ampak jim jemljejo dostojanstvo, ko navkljub poštenemu delu ne morejo dostojno skrbeti za svoje družine ...

Otrokom praviva, da so pa tri stvari več kot dovolj, pa vidim, da bi tudi sama še kar kaj dodala ...

Ampak vprašat' vendar ni greh. ;) 
A imaš kake kapljice, kako prehransko dopolnilo, to je namreč danes moderno, da bi poživilo možganske celice, ker zgleda da določenim, žal takim, ki imajo oblast v rokah, ne delajo čisto v mejah normale ...
Dragi dobri mož, čisto iskreno povej, a te kdaj skrbi, ko nas opazuješ od zgoraj? 
Zdaj bi se radi postavili nad naravne in Božje zakone, ker da npr. ata in mama nista več nujna, da je vseeno, če ima dete dve mami ali pa dva očka ... Aja, a bi bilo možno, da bi dopolnilo, mogoče kot nepredviden stranski učinek, okrepilo še očesne živce, da bi svet okrog videli v barvah, se zmogli veseliti, ko komu kaj uspe, in bi vsaj omejili, če ne že izkoreninili že skoraj pregovorno slovensko "faušijo", ki se posebej bohoti tam, kjer poležava lenoba. In prav ta lenoba me močno skrbi ... Tarnanje postaja drugi nacionalni šport, hkrati pa se vse preceja skozi sito "če se splača"...in riti ostajajo prikovane na fotelje, nato se pa zgodba začne od začetka ... In spet se vrti zlajnana plošča "jamranje" ...

Dragi Miklavž, če kaj od tega uspe, bo v tej deželici pod Triglavom še bolj raj ... 
Spremembe se pa tako in tako začenjajo v vseh glavah, tudi v "pikzigmerskih" in ne le v pomembnih "piskrih". 
Ja, ja, vem, tudi v moji ... In dolžnost slehernega je in ostaja nespremenjena, da po svojih močeh pljune v roke ...
No tole.  Že skoraj "jamram".  :)
A nočem. 
Ker mi ob družini, domu, prijateljih, solidnem zdravju, polnem želodcu, natlačeni omari..., miru v domovini..., nič ne manjka.  
Četudi imam manj kot sosed, četudi me ščipa v križu in v glavi vedno ujčkam kakšno neizpolnjeno željo ... 

Pričakovanje in sanje so za prihodnost tisto, kar so spomini za minulo ...  So strast, ki žene ljudi in spreminja svet ... 
A vse je nič, če ni nikogar, ki bi ti kdaj pa kdaj povedal, da je vesel da si, se veselil  in jokal s teboj ...
Miklavž, ja, vesela sem, da si. Tudi danes, ko sredi noči za par trenutkov postanem Ti ... In to nič manj kot ob nastavljenem peharju, ki mi kot otroku ni pustil spati ...

                                                    Hvaležna :)

Znova in znova. A vsakič drugače. Brez generalke.

Večer je. Je kar je. Pod dnevom vlečem črto ...
In "izkupiček" največkrat ne gre v številke, niti ga ni moč videti ...
A sama ga v sebi čutim.
Kak dan bolj, kak dan manj ...
In veselim se dni, ko ob pogledu nazaj obstanem. V hvaležnosti in čudenju.

A prevečkrat se, kot tat, priplazi dan, ko se, skoraj od zore do mraka, sprašujem o izgubljenih priložnostih in se sučem med nevidnimi če-ji ...
Dokler me ne preglasi tisto "nekaj", kar me strese od zavedanja minljivosti ...
In naenkrat mi je žal za vsak prezrt, iščoč pogled;
in do kosti me zazebe od zamujenih objemov ...
V ušesih zaboli od odsotnosti glasu in tišine. Razum ve, da časa ne bo nazaj, a srce kot da skuša nadoknaditi zamujeno in v ritmu utripov ponavlja zdaj "hrepenim, pogrešam, ljubim...", ter kdaj drugič "prosim, odpusti..."
Skoraj v nedogled.

In dušo si polasti le ena želja ...
Da bi me tvoj angel na ramenih pritihotapil v tvoje sanje, kjer bi te na čelo poljubila ...
Čisto narahlo. Kot bi te pobožala metuljeva krila ...

Prebujenje gospodične Prim (Natalia Sanmarin Fenollera)

Roman Prebujenje gospodične Prim je knjiga, ki sem jo pri sebi z lahkoto "popredalčkala" v "vredno prebrati". In hkrati knjiga katere zgodbo mi ni tako lahko strniti v besede, saj se že ob branju začne nevsiljivo prepletati z marsičim, kar človek doživlja, pa čeprav kdaj skrito potlači vase ...
Ja, zgodba gospodične Prim je preprosto drugačno drugačna. A hkrati tako zelo podobna sleherni ...

Če bi ne prebrala par skopih besed o avtorici, bi bila prepričana, ne le kot je navedeno, da bo všeč tem, ki jim je ljuba Jane Austen, ampak tudi da je nastala v njenem času ... In mogoče je prav ta "stil" tisto, kar človeku pomaga "tolerirati" določene lastnosti s preobilnimi akademskimi naslovi okitene gospodične Prim, ki v majhen, rahlo poseben kraj, kjer se vsi poznajo, vse vedo drug o drugem in na poseben način skrbno iščejo rešitve za težave drugih ;), ter se obiskovalcem zdi zasidran v nekem minulem času, pride v službo knjižničarke. Njen "šef", mož iz naslonjača, kot ga imenuje sama, je namreč, preko sila nevsakdanjega oglasa, iskal nekoga, ki bi uredil njegovo bogato knjižnico ...

Besede bralca vabeče vlečejo, vsaj mene so, tudi zaradi izredno kavalirskih potez glavnih moških likov, ki (včasih), za današnji čas, neverjetno tolerirajo "ženske muhe"... Pravzaprav zgodba na trenutke nevsiljivo nastavlja ogledalo ... Še posebej, ko gospodična Prim ne skriva marsičesa, kar se prebudi v nas, a to "požremo" vase, saj bi bili z lahkoto, ne upam si pa trditi če upravičeno ali ne, poetiketirani s preobčutljivostjo. A gospodična Prim ni le preobčutljiva. Sama sem jo na trenutke doživljala kot "težek karakter" ... A prav tega jo začne "zdraviti" življenje, natančneje srce, ki se začne oglašati ...

Ja, na trenutke smo vsi gospodična Prim, ki popolna, kot se sama sebi zdi, drugim tako rada očita pomanjkanje rahločutnosti... Brez dvoma. In upam si trditi, da tudi brez izjeme.
A vsem niso poslani na pot možje iz naslanjača, modri menihi in vsevedne ter pomoči željne someščanke... (To zadnjo bi bilo še najlaže najti... ;) )

Izšlo pri založbi Družina...

"Prišli ste v strahu, da vam bom rekel kaj takega, kar vas bo začudilo, vznemirilo ali razburilo. Kakšne manire pa bi imel, če bi se tako vedel že ob vašem prvem obisku, ko me niste niti vprašali za nasvet? Ne bojte se me, gospodična Prim. Tu bom za vas. Tu bom čakal, da najdete, kar iščete, in mi pridete povedat. In lahko ste prepričani, da bom, ne da bi se premaknil iz svoje stare celice, z vami tudi ves čas vašega iskanja."
"Človek gre lahko na konec sveta, ne da bi stopil iz sobe," je zamrmrala gospodična Prim.
"Povedali so mi, da cenite rahločutnost in hrepenite po lepoti," je nadaljeval starec. 
"Torej poiščite lepoto, gospodična Prim. Iščite jo v molku, iščite jo v spokoju, iščite jo sredi noči, pa tudi v jutranjem svitu. Medtem ko jo iščete, si vzemite čas, da zaprete vrata; in ne bodite presenečeni, če odkrijete, da lepota ni doma v muzejih da se ne skriva v palačah. Ne bodite presenečeni, če nazadnje ugotovite, da lepota ni nekaj, temveč nekdo."

Nekdo je knjigo označil za posebno in prijetno zgodbo o literaturi, filozofiji in iskanju sreče.
Ja, vse to je. In še veliko več.
Če ji damo priložnost ...

Ko "črviček" gloda ...

Prve snežinke. Znak, da je pred vrati nov letni čas... Zima.
A danes me pogled na ples snežink ne polni s spokojem, ampak kot da prav grobo trka na nekaj kar odrivam ...
Ja, kot prvo, ni vsako reč lahko priznati. Vsaj meni ne. Že to, da ne tajiš, da je življenje tvojo "kožo" utrdilo do  te mere, da se zmoreš smejat' tudi takrat, ko duša joče. Seveda, če ni ob tebi nekoga, ki mu zmoreš in smeš notranjost odkrivati kot bi se lotil čebule... Plast za plastjo. V tempu, ki ga zmoreš.
In kot drugo že sebi priznat', da si sit čakanja, da ti zmanjkuje idej in volje, ko iščeš svojo priložnost, ko iščeš tisto nekaj v kar bi vložil svojo strast, nekaj kar bi počel srčno in z dušo, nekaj od tega, kar bi ti bilo radost in izziv. In prinašalo "kruh".
Če bi dobil priložnost. A je ne. Ker nimaš zvez, ki kot da so v naši deželi pomembnejše celo od "papirja", kaj šele od tega, da veš in čutiš, da ti to leži...

S pogledom ujamem drobceno kakijevo  drevo.
In mu skoraj malo zavidam... Tako malo, pa daje sad. Že res, da dozori le majhen odstotek od v pomladi na pregosto nasutih oplojenih cvetov na mladih vejah...
A tu se zdi selekcija preprosta. "Preživijo" le najmočnejši...
Ali pa mogoče ravno tako le tisti, ki imajo " srečo"??
Ne vem. Še sanja se mi ne.
A jasno je, da bi bilo norost pričakovati, da na njem dozori kaki druge vrste, kaj šele, da bi na njem dišali nešplji ali se medile hruške...

A kako naj med tihimi sanjami in pričakovanji, med področji, kjer se čutim "doma", jaz določim "najmočnejšega", kako naj izberem kaj izpustiti, zavreči, pozabiti?
Ne vem. Še sanja se mi ne.
Najlaže bi bilo spet preprosto izklopiti vse to z "mi je že tako namenjeno"...
A eno VEM. Toliko se pa poznam.
Ne (z)morem se "prodati" zgolj zato, da bi bila všečna. Nikjer. Niti na blogu. Pa že rajši še naprej "igram" kmetico, gospodinjo, skratka eno s polnimi rokami dela in brez bančnega izpiska! :)

In že mi je žal, da sem "zamudila" nežen snežinkast ples... Ker je srce spet na pravem mestu. :)

Umerjanje kompasa v nekem jutru ...

Večkrat razmišljam kdaj se v človekovo življenje priplazi rutina?
Tista rutina, ki iz oči prežene žar, in človeka spravi do tam, da je le še kot "robot"?
Tista morilska rutina, ki  "ubije" veselje do nečesa, kar je bilo včasih strast?

Ne vem, kdaj se pritihotapi...
A ko vsako potezo, vsako odločitev pretehtaš s "če se splača", in preseješ skozi sito " kaj si bo pa kdo mislil", te ima že čvrsto v "krempljih"...
In človek, ne glede na leta, počasi postaja starec, saj v njegovi notranjosti, od odmeva naveličanosti in praznine nezadovoljstva, umira "otrok"...  Starec s mrkim pogledom in sikajočim jezikom, ki ga pehanje za "še in še"  ohromi do te mere, da ne zmore videti dlje od ure, telefona in semaforja. In je nesrečen. Ter brez smisla.

foto. Mani

Pa se je moč vrniti v čas "pred" rutino?
Je. ampak ne tako preprosto kot je zdrsniti vanjo...
Prevečkrat človeka do tam, ko se tega zave, si za to prizadeva, potisne življenje ...
Včasih na strašno krut način, ko iztrga iz življenja nekoga ali nekaj, kar v samoumevnosti ni bilo cenjeno, kar je bilo pozabljeno in postavljeno na "stranski tir"...
Nekoga.
Ali nek odnos.
Zdravje.
Nekaj, kar odpre oči in lestvico vrednot strese bolj borznega zloma ...

 Naj bo današnji dan drugačen. Naj bo "poln".
Ne glede na to, kar bi se dalo ujeti v seštevek pod črto ...
Ker najboljše obresti, na dolgi rok, v življenju, prinašajo "stvari", ki se v dobi "vrednosti vsake minutke" zdijo "vržene stran" ...
Ustvarjajo pa "valute", ki jim ne more do živega molj, ne rja, niti slaba banka ... Ustvarjajo  zadovoljne ljudi in lepe spomine. Več pa ni!

Neodbiti "servisi" ...

Včasih mi je tako težko (do)povedati kako se v sebi počutim ...Pa se kar naenkrat najde primerjava ...
Večkrat se počutim podobno kot, ko se kateri od otrok uči igrati badminton ...
Kar naprej serviram žogice, a ne le enemu soigralcu ...  Čedalje pogosteje se zdi, da ta "servis" čakajo, pričakujejo, kot nekaj kar jim "pripada"... A naenkrat si začnem želeti, da bi kdo drug serviral žogico meni, da bi lahko "le" odbila ...
Želim si biti "baterija" in ne "polnilec" ali "adapter"...

Lepo je, ko zaznaš hvaležnost, ko koga "dvigneš", a otožna postanem,
ko se mi zazdi, da nihče ne opazi,
da moj korak postaja utrujen,
utrujen od premnogih pričakovanj, neuresničenih hrepenenj, preslišanih besed, prezrtih pogledov ...,
da se za mojim nasmehom skriva brada, ki se zatrese,
da se za žarom v očeh skriva z mežikanjem razmazana solza ...

Minilo bo, vem. Včasih niti ni potreben cel dan, da se radost vrne...
Na misel mi prihaja podoba mogočnega drevesa, ki se na lepem zruši... Začudeni pogledi nazadnje spoznajo, da je sredina debla votla, a s to razliko, da se ta moja sredica čudežno hitro obnavlja, če ne danes, pa jutri.. :)

Nikoli do konca odkrit svet...

Razmišljam o "mejah", ki omejujejo moj svet;
o "točkah", kjer se "jaz" preliva v "ti", v "midva" in v "mi";
o nevidnih, a od jekla močnejših "vratih", ki spuščajo drugega "blizu", še bliže...
Pa nekako, kot da ne pridem nikamor.

V misli se mi vriva do zdaj večkrat prezrt zorni kot tistega občutka, ko tako odleže ko zgolj poveš, ko nekomu zaupaš in si v svojih, četudi trapastih mislih in strahovih slišan. In sprejet.

Eden izmed trenutkov, ko se v sebi počutim najbolj uresničeno, je zame namreč takrat, ko okušam, da me nekdo, v ranljivosti in ranjenosti, spusti blizu ... Pa čeprav to pomeni, da zgolj molčim, molim ali jokam v objemu ...
 A hkrati sem, ob jasni empatiji, kdaj težko razumela, da nekdo ne želi deliti "bremena", ali pa kot da čaka, da "izvlečem" iz njega ... In sem si večkrat sama pri sebi rekla, da to pa ne bom...
Pa vidim, okušam na lastni koži, da ni lahko, da si človek včasih naravnost želi, da bi drugi vprašal, ker kot da ni dovolj, da čutiš v zraku pripravljenost, da si slišan ...
Razmišljam o vsem, kar daje trenutkom elan, dnevom okus in življenju smisel ...
In vedno znova, v vseh okoliščinah, pridem do tam, da se človek, da se jaz in ti uresničujeva le po in ob drugem;
da smo drug drugemu namenjeni, poslani v radost, oporo in navdih;
da smo si preprosto dar.
A šele ko si stopamo naproti...

Ovojni papir ...

 Kako malo  je treba, da dan "zadiši" po hvaležnosti ... Najprej mi je polepšal dan prijeten obisk, za povrh pa mi je pod roke znova prišlo darilo, ki mi je posebej ljubo. Ko pogledam tisti ovojni papir z makovimi cvetovi, mi je vedno tako toplo pri srcu, pa še misli mi zajadrajo v otroštvo ...
Zunaj se drevesa, vedno bolj gola, sramežljivo izmikajo vetru, jaz pa se, v spominih, sprehajam med žitnini polji ... :)

Že kot dekletce sem njivo pšenice še posebej skrbno opazovala ... Tako zelo so me mamili ti rdeči cvetovi... in ni bilo vseeno, če sem ga ugledala sama ali pa katera od sester ...
Skoraj nemogoče je bilo upreti se in ga pustiti rasti, cveteti, živeti ...
Bil je tako mamljivo lep, vabil je otroške dlani, pa čeprav je vedno sklonil glavo še preden je prišel do vaze, ki jo je pogosto nadomestil kar kak kozarec ...
Kako težko sem razumela starša, ki sta rekla, da je to kot plevel in zavidala sem njivam, ki so imele kar cele obrobe krvavo rdečih, svileno žametnih cvetov ...
   Z leti je mak dobival nove prispodobe. Ne trgam ga več med pšenico na domači njivi, pravzaprav niti žitno polje ni več isto ... Takrat smo ob žetvi pobirali klase, ki so ostajali za snopi, danes pa kombajn mestoma zlatih zrn kar nasuje po prsti, ki mu je bila kot zibel ...
 Takrat sem bila žalostna, ko sem videla makove cvetove, ki so odvrgli cvetne listke, in je od njih ostala le glavica, ki je upogibala stebelce ... Danes me mak nagovarja znova in znova, pravzaprav se mi včasih zazdi, da mi služi za prispodobo kar naprej ...
Cvet.
Žareč, kot mladost,
nežen kot prvi poljub,
ranljiv kot srce, ki ljubi,
rdeč kot kri...

A cvet ne traja večno,
kot marsikaj v življenju, kot življenje samo ...
In ko se obsuje lepota, ki mami pogled,
ostane tisto, kar res ne privablja oči,
a je pogoj, da naslednje leto cvet spet žari...
Kot človek, kot življenje ...
NIČ ni zaman ...
Včasih se iz bolečine rodi najlepši cvet, včasih nič kaj mamljiva zunanja podoba skriva bogastvo, ki bi ga kdo kupil s "cigli" zlata, a ni nikoli naprodaj ...

Biti nekdo ...

Zapisati to, kar čutiš, razmišljaš, doživljaš...je res en poseben blagoslov ...
Občutiš ga čez čas, čez leta, ko se obledel zapis spet znajde med prsti ... In prav to tudi danes počnem ... In skoraj grozno se zdi, ko se zaveš, da je nekaj, tvojega, iz prejšnjega stoletja ... ;)

  Želodec, kot bi v njem valovilo žitno polje. Globoki izdihi.
Zaprte veke.
In kurja polt.
Vsakdo si pod temi pojmi predstavlja kaj svojega, meni pridejo na misel, ko pomislim na to, kako je, ko pogrešam bližino. Samo bližino, bližino brez dotika, lahko tudi bližino v tišini, samo to in nič več ...
  Pravzaprav so te besede premalo, a boljših ne najdem, da bi orisale počutje, ko vsako vlakno v meni nemo kriči, da pogreša. Vem le to, da mi zadrgeta brada, ko pomislim, da bi nekomu pomenila toliko, da bi občutil kaj sličnega ...
Biti nekdo za nekoga,
biti nekdo, ki je v mislih nekoga, ko le-ta odpre oči,
biti nekdo, ki je nekomu varen pristan ...
Biti rama, da se nekdo nanjo opre,
biti uho za bolečine, poraze in radosti,
biti nekdo, ki v očeh nekoga prižge žar,
biti nekdo, ki zgolj z enim "halo" zaviha kotičke ustnic,
biti nekdo, ki je uresničen po drugem ...
Globoko hrepenenje, tihe sanje, včasih solze...

Vse to zato, ker "šparamo" besede,
ker lastni ego bojazljivo sprašuje, da kaj si bo pa kdo mislil,
ker ko sem iskren, sem ranljiv...

Ko se misli umirijo...

Deževen dan je.
In idealen čas za brskanje med papirnato "solato"..., da se misli umirijo...
Tudi tole sem našla... ;)

   Včasih se mi za trenutek zazdi, da bi dala vse, da bi pričakovanje zamenjala gotovost... Skoraj istočasno se me dotakne misel, da bi me ravno gotovost, prepričanje, da imam "sonce" v svojih dlaneh, osiromašila... Ne bi se več čudila, ne bi več pričakovala, ne bi več hrepenela..., življenje bi izgubilo kopico najtoplejših odtenkov...
   Koliko lepih presenečenj se zgodi, ker pričakovanje daje dih sanjam,
koliko lepih misli se rodi, ker se, ko ni ušes, ki bi slišala, pogovarjam s s t(T)eboj,
koliko smeha, ko uspeva istim besedam dati enak pomen,
koliko solz spolzi, ker me greje hvaležnost...
Slutim, pravzaprav vem, da ne znam, nočem izpuščati stvari iz svojih rok, ker se bojim... Bojim, da ostanejo le spomin, a hkrati zatrepetam, ker vem, da jim, ko si lastim, vzamem elan...
Ko me, kot nocoj, zajamejo misli, pa se mi še sanja ne od kod so, si želim, da bi jih izrekla, da bi jih tako rešila pred pozabo...
A se bojim...
Ker se tako rado zgodi, da izrečene misli, postanejo nekaj, kar ne gradi mostu, ampak poglablja strugo.... In ko molčim, siromašim dva. Drugega in sebe.

Ne razumem. V meni pa žalost in kanček strahu...

Ne spremljam poročil, sploh zato, ker se mi zdi da je danes "umetnost" videti v vsem kaj dobrega poteptana do druge skrajnosti, ko je treba, pa čeprav v "zlatu", najti vsaj sled nečesa kar smrdi po slabem ... In z negativizmom si načrtno ne mislim polniti glave ...
A tokrat so me naključno ujeti koščki premamili ...

Kaj je spornega v filmčku Čudež življenja, ki se je že pred časom veselo delil na družbenih omrežjih, kaj tako motečega, da je nekdo (sploh ni pomembno katera "brihta" je to bil), sploh prišel celo na idejo o protiustavnosti?
Ne, nisem gledala Tarče. Je ne rabim. Imam svoje mnenje. In argumente.
Ok, zaradi mene me lahko poetiketirate s pro-life. Še ponosna sem.

A nečesa ne razumem.
Abortus da je pravica in malo bitjece skupek celic, ki ga lastnica trebuha sme postrgati, da ne uporabim še bolj realnih izrazov?
Ja, ne razumem... In če se tej isti mami, čez čas, kdaj kasneje, ko se ji bo zdel trenutek pravi, zgodi, da se pa takrat zaželjeno dete, v podobni starosti, poslovi? Bo še vedno le skupek celic ali nekdo za katerim bo žalovala?

Nečesa ne morem razumet'...
Če splav ni nič napačnega, zakaj Čudež življenja moti?
A vznemirja vest?
Če splav ni napačna odločitev, zakaj?
Potem bi brez zadržkov lahko gledali tudi nazoren opis "profija" (http://www.dnevno.hr/vjera/pro-life/izvrsio-je-1200-abortusa-i-kaze-lazu-vas-nije-rijec-o-fetusu-to-je-beba-900184),
ki je opravil 1200 "odrešujočih čiščenj"? Jaz ga nisem.

Ne razumem. Niti ne obsojam, da ne bo pomote. Že parkrat sem bila na štiri oči deležna takih zgodb... Toliko trpljenja in obžalovanja, še čez desetletja. In nikoli zaceljenih ran.
Ne razumem. In me boli. Boli ves gnus, ki so ga deležni tisti, ki se javno postavijo na stran bitjeca, ki nemo kriči. In Bog ne daj, da se jih da povezat' še z RKC...
Ne razumem. In me je strah.
Strah družbe, ki poveličuje smrt.
Da ne rečem uboj.
Ker drvi v propad...

Ko "preveč" razmišljaš...

Večkrat, ko mi pozornost pritegne kaj od tega, kar mi kasneje zaposljuje misli, prihajam do podobnega "zaključka"...
Pa nočem bit' pametna. Nasprotno. Prej bi lahko s prstom najprej pokazala nase, ker kot da se glavni "trdi orehi" iz čisto povprečnega, čisto mojega vsakdana odslikavajo tudi v senci dejanj še koga oz. se kot da, včasih, odražajo v funkcioniranju človeka tako na osebni, partnerski, družinski, poslovni, državni... ravni; kot da imajo mnoge tegobe isti "koren", ki pa ni in ne more biti opravičen v "saj vsi tako delajo".
"Kam pes taco moli?"
Ne bom odkrila tople vode, a da so se s podobim ukvarjali že "od nekdaj", pove že starozavezni psalmist (Ps15), ko našteva te, ki ne bodo nikoli omahnili: kdor ne spreminja prisege, čeprav mu je to v škodo, ne sprejema podkupnine, ne posoja oderuško...
"Od nekdaj", ja. A z eno razliko. Danes marsikaj od tega ne le toleriramo, ampak celo odobravamo:
"...če se imata pa rada...", pa čeprav za sabo puščata prelomljene dane besede in razrita domača ognjišča ter potoke solz...?
"...se je pač znašel..."za nekoga, ki se je okoristil s položajem...?
...
...
Ta "isti koren" je nesvetost dane besede, obljube, zaveze..., ki je, dokler je "luštno", dokler gre gladko, ni težko držati...
 In tega se začnemo učiti že kot "mali Janezeki", že ko smo še "smrkavi" za ušesom in je peskovnik tako vabljiv, da je odnesti smeti prej napor;

foto:splet

to potrjujemo oz. utrjujemo-ali pa ne, ko oz. če nam/jim, kot od digitalnega sveta omamljenim najstnikom zmanjka časa  za geografijo,  pa starši pomagajo/mo-ali pa ne "držati žakelj" s potuho neupravičenega opravičila...

Držati besedo. Biti v malem in iz malega zvest.
Tudi če si se z obljubo prenaglil ali zmotil.
"Biti mož."
Ponuditi roko in ne "crkjeno" ribo..
Ne glede na spol. Ker smo in moramo biti tu enaki.
Beseda, roka, obljuba (celo dvignjen sandal v času svetopisemske Rute), podpis, pogodba, zaveza, prisega...
"Biti mož beseda" je rešitev mnogih težav,
je jez, ki zadržuje potoke gorja, a ne izključuje znoja...,
"biti mož beseda" je tisto s čimer lahko vsi spreminjamo svet...

A da me je težko razumeti? ;) To že vem. ;)

Henry Rider Haggard: DEKLE Z BISERI

Ena izmed "varovalk", s katero se skušam brzdati pri nakupu knjig je, da si je romane, načeloma, bolj modro izposoditi v knjižnici, ko pa jih večino preberem le enkrat ... A spet ( za dobre knjige imam zgleda res "nos" ;) ) mi je prišla  v roke knjiga, kjer ta "varovalka pregori"... Ker je, vsaj zame, več kot zgolj zgodovinsko-ljubezenski roman: Dekle z biseri.

Zapletena zgodba o dekletu z imenom Mirijam se dogaja v 1.stoletju po Kristusu. Mati umre na dan njenega rojstva, očeta ubijejo, ker ni skrival, da je kristjan, že pred njenim rojstvom. Njegova kri se tako rekoč drži tudi rok njenega judovskega dedka po materini strani ... Mati jo prepusti v varstvo svoji zvesti služabnici Nehušti, ter ji naroči, poleg tega, da  naj ji bo dobra mati in jo vzgoji v veri njenih staršev, tudi, da je poslednja želja nje in njenega pokojnega moža ta, da se Mirijam, če odraste, poroči z bratom po veri, ter obljubi, da jo bo tako spremljal blagoslov njenih staršev, ki sta zaradi vere v Križanega izgubila življenje... Pošlje ju do njenega strica Itijela, ki je pripadal esenom, da bi ji bil pri tem v pomoč...
V knjigi, kjer se za srce lepe, srčne in pogumne Mirijam borita Kaleb, njen prijatelj iz otroštva, ter rimsku stotnik Mark, ki ga ljubi tudi Mirijam, a ji materina poslednja volja preprečuje poroko z njim, zapletov ne manjka ... Njena zgodba se prepleta z zgodbami rimskega imperija, Judov in osovraženih kristjanov, ter doseže vrhunec, ko se, potem ko je rešila stotnika Marka, sama znajde v rokah Rimljanov, kot ujetnica, ter se posledično, po "paradi" vojnega izplena cesarjevega sina Tita, znajde na trgu sužnjev v Rimu. Odkupi jo, z Markovim zlatom, sama Nehušta; Mark pa, ker si je drznil odkupiti dekle, ki jo je nagledal Domicijan, drugi sin cesarja Vespasijana, pristane v ječi in je nazadnje iz Rima izgnan za tri leta ... Zapušča ga potem, ko je, ker je menil da je Mirijam mrtva, Kaleb vstopil v Markovo hišo in bil namesto Marka ubit po Domicijanovi spletki ... Mark potem, ko je že sprejel krst, odhaja vdan v Božjo voljo, a ne ve, da so bile resnice o potopu ladje, ki je v svobodo onstran morja vodila njegovo ljubezen, napačne... Ko se nepričakovano snideta, za poroko ni več ovir...

In kaj je tisto, kar preseže "nalepko" roman? Vznemirja, sprašuje še potem, ko obrneš zadnjo stran...  Koliko jaz dam na besedo poslednje volje koga? Koliko na obljubo? Koliko na blagoslov? Koliko na "bisere", ki so mi jih neizbrisno nadeli ob krstu?
Vsak ve zase...

*Knjiga je izšla pri založbi Družina.

Čudodelnik s Primskovega

Čedalje pogosteje, sploh ko se v knjižnici znajdem v vrsti čakajočih za katero izmed bolj svežih in branih knjižnih novosti, me spreleti občutek, da s knjigo "delamo" slično kot z dnevno izhajajočim časnikom, ki je zanimiv le danes in mogoče še jutri ... In tako bi za mnoge knjige s kvalitetno vsebino lahko veljalo kaj podobnega kot za "bisere med svinjami"...

Ena izmed takih, po krivici pozabljenih, je knjiga o med 1819 in 1890 živečem Juriju Humarju, katere drugi natis je izšel leta 1998, trideset let po prvi izdaji, pri Mohorjevi iz Celovca.
In kdo je ta Humar, ki se ga je že za časa življenja prijelo ime Čudodelnik s Primskovega? Nobeno pretiravanje bi ne bilo označiti ga za enega izmed velikih Slovencev tistega stoletja. Danes bi mu rekli izreden radiostezist, bioenergetik, jasnovidec, hipnotizer, telepat.., a za tiste čase je bil spoštovan primskovski duhovnik, ki je svoje zdravilne sposobnosti pripisoval magnetizmu (kot zanimivost: brkov si nikoli ni bril z britvijo, ampak le strigel s škarjami, saj se je zaradi neverjetno močnega magnetizma v sebi bal, da bi se z britvijo poškodoval) in jih hvaležno, kot Božje darove, brez da bi kdajkoli sprejel kakšno plačilo v denarju, uporabljal v dobro sočloveka. Najprej, v začetku odkrivanja svojih darov, je ozdravljal tako, da je obolelo mesto gladil, kasneje je svoje moči prenašal na kruh in papir, ki so ga nato zauživali po njegovih navodilih... K njemu so po pomoč, tudi po nasvetu zdravnikov, ki so izčrpali vse poznane možnosti, prihajali od blizu in daleč, tudi z Dunaja in celo s španskega dvora. Pomagal ni le pri boleznih, ampak tudi pri skrhanih odnosih med zakonci in sosedi, pri tožbah in celo tako da je s svojo močjo, ki jo je usmeril v različne predmete, ki so jih po njegovih navodilih položili kje v bližini, odganjal tatove... Ko je tatu zalotil v domačem župnišču, ga je kot da "prikoval" na trato pred župniščem, zapovedal zvoniti z velikim zvonom, da so ljudje drli na kup....in ga šele potem "izpustil"... 😁 Podobno si je "privoščil" npr. žandarja, ki sta prišla iz Litije z namenom, da ga odvedeta s sabo, a obsedela za mizo... V avstrijskem Gradcu je s pogledom onesposobil dva izmed onih na sodniji, ki bi naslednje jutro bila njegova nasprotnika, tako, da zjutraj, valjajoča se od smeha, nista bila sposobna zlesti iz postelje...in sta njuni ženi prišli prositi ga, da naj ju "reši"...😁

Velik del knjige predstavljajo prepisi njegovih pisem sorodnikom, ki jim jih je potem, ko so začeli prestrezati njegova pisma, pisal v cirilici in celo s sanskrtskimi črkami. Iz njih veje njegova srčna skrb za srečno večnost slehernega, ki jo, glede na stan naslovnika, prepleta z nauki zakoncem ali nasveti o gospodarjenju ali npr.izbiri semen. Mednje kot iskrice doda pripetljaje z ljudmi, ki pri njem iščejo pomoči. Te se včasih berejo kot neverjetne zgodbe. 😉

In kaj knjiga pusti bralcu? Najprej širi obzorje o velikih možeh našega naroda. Kot drugo pa sprašuje slehernega o njegovem odnosu do teh, ki trdijo da imajo "nadpovprečno" razvite določene darove, saj potrjuje, da ni moč vse zmetati v en koš...
In Primskovo postane kraj, kamor si želiš enkrat poromat'... Za časa življenja je namreč Humar obljubil, da bo iz nebes še bolj pomagal vsem, ki se bodo k njemu obračali po pomoč. In to, verjetno, vedo tudi mnogi od teh, ki se iz leta v leto na Primskovem ustavljajo ob plošči, ki z njegovim imenom priča o poslednjem mestu počitka velikega človeka, ki je vabil k ljubezni do Boga in bližnjega kot edini popotnici v večnost...

Ko zaradi enega klika misel odtava, se prepusti...in rodi...

Bila so obdobja, ko so me na poseben način privlačile zgodbe, sploh knjige (no, filmi še vedno ;)), ki so iz mojih oči izvabljale potoke solz ... In zdi se, da je toliko neizpolnjenih hrepenenj, toliko nesrečnih ljubezni, pa sploh ni najbolj pomembno, če so resnične ali ne, kot da nesmrtnih prav zato, ker so popisane v zgodbah ... In verjetno so zanimive ne le, ker bi zadovoljile radovednost, ampak ker se v njih, na momente, če si priznamo ali ne, lahko prepoznamo ...
A v različnih obdobjih na iste "razmere" kot da gledaš iz različnih zornih kotov ... Takrat, pred leti, na določene vidike namreč niti pomislila nisem, ampak le sočustvovala. Najbolj z onimi, ki jim je ljubezen povzročala bol ... In skoraj čutila metuljčke v trebuhu s tistimi, ki so živeli svoje sanje ...

Vse to mi je prišlo na misel pred dnevi, ko sem na branem slovenskem portalu, v stilu "Lady", naletela na podeljene vtise poroke. Skozi oči neveste. In z zanimanjem preletela številčne komentarje, ki so, navkljub različnim tisočem, ki jih je "vzel" poročni dan, imeli eno skupno točko. Vse poroke so bile sanjske, nihče ne bi spremenil ničesar ...
Prav je tako.
A sanjske postanejo zaradi osebe ob tebi in ne zaradi "elvisa" ali nekajmetrske tančice na elitni lokaciji ...
Zanimiv bi bil še en podatek, ki pa bi tako in tako mejil že na na anketo ;) ... Zanimivo bi bilo vedeti kako dolgo te zveze trajajo, koliki izmed njih so si s "sanjskim dnem" želeli izbrisati iz spomina preteklost, ki spominja na "pogorišče", in začeti na novo ...
Ja, z leti na marsikaj gledaš drugače ...
Kaj pomaga, če srce, v tajnosti gori, izgoreva, krvavi iz in zaradi ljubezni do nekoga, ki o tem nič ne ve?
Kaj pomagajo stotine verzov, če nikoli ne pridejo do pravih ušes?
Kaj pomaga, če človek zgolj čaka in jadikuje nad usodo podobno kot hribovski, že pokojni možak, ki je ostal "živ" v spominu prav zaradi izjave s katero se je večkrat glasno "smešil", ko ni tajil, da je po poroki čakal, da bo boljše ... To je namreč večkrat slišal preden je izrekel svoj "ja"...

Ljudje smo odgovorni za lastno srečo. A nič bolj kot za srečo drugega.
In tu marsikaj dobi svoj smisel, tu ljubezen postane "norost", tu, mogoče, kdaj pokoplje sanje.
Z razlogom.
Da zmorejo oživeti kakšne druge. Četudi ne čisto njemu lastne.
In takrat je občutek božanski in ne le sanjski. :)

Iz vsakdana ... :)

Kot da ima september eno posebno "moč", kot da, vsako leto znova, pospeši kolesje družinskega vsakdana ... Naenkrat se "vse" vrti okrog urnikov in obveznosti otrok.
Normalno?
Mogoče, dokler otroci pretirano skrb staršev-z leti na najst se to večkrat priplazi, ne poskušajo začeti obračati v svoj prid ... In živijo kot bi bil starš, pogosteje mama-vsaj pri nas, zunanji trdi disk...

Zakaj bi si nastavil budilko, če je nevarno, da jo preslišiš, ko pa lahko brezskrbno spiš, saj te lahko zbudi mama...
Zakaj bi vprašal, kaj šele poprosil, če te zapeljejo, ko pa bo itak mama gledala na uro in te, nazadnje, skoraj prosila, da pohiti, ker boš zamudil ...
Zakaj bi?
Zakaj bi dvignil tazadnjo in pospravil z mize, ko pa bo nazadnje, čeprav med samogovori, ki jih itak z lahkoto preslišiš, pospravila sama?
Zakaj bi se spustil v "globine", k vznožju peči, ko pa topla voda nazadnje itak bo?
Zakaj bi plačal račun za svoj telefon, ko pa ga bo, ker že itak zamujaš, eden od staršev?
Ja, se bo zagotovo našel kdo s vprašanjem, če mi je kaj od tega težko.
Ne. Ni mi.
Se mi zdi pa neumno. Sploh ko nas odrasle priganja čas, parkrat po par rok, s preobiljem pravic, pa "polako" živi na "easy"...
Ker sem trdno prepričana, da to za življenje ni dobro,
saj se hitro zgodi, da se stopnjuje do tam, ko brez težave, iz ljubega miru, sicer daješ obljube, a s figo v žepu ... in se učiš, iz malega in po malem, biti ne-zvest dani besedi ... Da ne govorimo o lenobi, ki se izza vratu pretihotapi v vse ude mladega, moči polnega človeka, ki brez sramu "zabušava" tudi medtem, ko babica z osmimi križi izkopava krompir ...

Dejanja brezpogojne ljubezni zame niti približno ne pomenijo, da IQ spustim pod telesno temperaturo,
starši ne le da nis(m)o, ampak niti približno ne smemo biti neskončen servis uslug in družina ne hotel za razvajene petičneže, ampak je dom toplo zavetje, kjer se, za življenje, učimo empatije, solidarnosti, spoštovanja drug drugega in še kako tudi delovnih navad  ...
Ker vzgoja za življenje, tudi za preživetje, vedno, sploh pa danes, v paradoksnih časih, ko, po eni strani, živimo v (pre)obilju kot še nobena generacija pred nami, a hkrati vzporedno tudi "jamramo" kot še nihče pred nami, zahteva več iznajdljivosti kot kdajkoli prej ...

Ja, realnost je lahko čisto nekaj drugega in mnogo več od selfijev srečnih družin,
realnost je, da imaš z leti starševskega staža mogoče res bolj razbrazdane živce, a hkrati tršo kožo,
ter kdaj pri najmlajšem "zamižiš" pri neživljenjskih "malenkostih", a se hkrati še bolj oklepaš tistega, kar je prestalo tebi lastna cedila nasvetov, principov, načel in izkušenj ...
Realnost je, da si na trenutke, vsaj na tiho v sebi, priznaš, da so tvoje predstave pregorele,
realnost je, da si si vzgojo, starševstvo predstavljal še kako zelo drugače ...
 A kljub vsemu je biti starš najprej darilo.
A nič manj tudi umetnost in garanje ...
Kar pa itak ne verjameš dokler ne poskusiš na svoji koži ...😉
Pa smo spet tam, ko med nami in malimi čmrlji sploh ni take nore razlike. 😀

Avgust pod črto ..

Tako. Z zadnjim avgustom končujem posebno nalogo, ki sem si jo zadala ... Zamišljena je bila kot nekaj lahkotno počitniškega, nekaj, kar bo vdahnilo več "življenja" zapisom s starejšim datumom, ki imajo, vsaj zame, "vrednost"...
A ne le da se ni bilo sleherno jutro preprosto odločiti za enega, ampak kot da so v meni prav oživela občutja tistega časa, ki je že minil... Občutja vseh vrst. Od radosti do solz.

Zato naj bo rdeča nit današnjega dne vabilo. Kot prvo, da mogoče poskusite delčke svojih dni ujeti v besede, jih tako rešiti pred pozabo ... Najprej zase. Če pa jih zberete na spletniku, jih bom z veseljem prebirala. Hvala vsem, ki Šepet med nama prebirate. Prav zanimivo je slediti statistiko, ko se zdijo oceani kot drobna lužica...
In kot druga plat vabila izziv, da zberete pogum in spodaj prilepite komentar ter izdate kako ste našli tale blog, zakaj se vračate in mogoče še kaj o sebi...;)
Vse dobro in lepe jesenske dni,
                                  A....

P.s. Povabljeni tudi na:
fb stran Šepet med nama ...

Mogoče ...

 V teh dneh iščem deset lesenih kroglic z drobnim križcem. Nekje sem namreč založila "desetko", ki me je neopazno spremljala, včasih iz žepa, drugič z nočne omarice ... Iz posebnega kraja, od posebnega človeka. In si očitam nepazljivost, ter razmišljam o vsem, kar s sabo nosi v spominih skrite zgodbe ...

Marsikdaj se kdo s posebno pozornostjo dotakne nečesa, kar mu je drag spomin na nekoga ... Pogladi vezen prt, ki ga že leta ne daje na mizo, ampak ga s posebno posvečenostjo vzame v roke, ga poboža nežno, kot svetinjo, kot otipljiv spomin na nekoga ... Spet kdo s spoštljivostjo ponese k nosu staro fajfo, ki je nikoli ni kadil, a diši, pa ne le po tobaku, ampak po njej ožive zgodbe, ki jih je med puhanjem pripovedoval ded ... Koliko neprecenljivih spominov se skriva v rečeh, ki so za nekoga drugega le krama ...

  Kaj bo ostalo za menoj, za nami?
Ne vem, še manj bi si želela kopičiti staro šaro, ki bi končala na "kresu" na domačem dvorišču ...
Mogoče bodo, ko se bodo spomnili name, pregledovali albume s fotografijami;
mogoče se bodo smejali, in v smeh zakrili kakšno solzo, ko se bodo spominjali kakšne moje nerodnosti, ki jih je verjetno precej več, kot sem si jih zapomnila sama, saj se določenih-kot tiste o steklenem "glažu" domačih "murk" ob Aljaževem stolpu-že zdaj res ne spomnim ... 😀
Mogoče jih bo, ne vem, pogled na korito gorenjskih nageljnov ali pa omamni vonj sivkinega grma, ponesel v spomine, v mladost;
mogoče jim bo star pehar še bolj kot po kruhu, zadišal po Miklavževem večeru;
mogoče jim bo v spominu ostal okus "kremšnit",
mogoče jih bo znova ganilo posvetilo v podarjeni knjigi ...
Ne vem. Mogoče.
 Pomembneje je, da bodo čutili, da se ljubezen ne konča, da ne izdihne s poslednjim dihom, predvsem pa, da to čutijo zdaj, ko si še delimo prostor in čas ...
Vsak dan, in ne le v prazničnih dneh, je nova priložnost ... Priložnost tudi za to, da z drobnimi vlakni pozornosti ojačamo in z nežnimi niansami tistega, ko čutimo, da je nekomu za nas še kako mar, obarvamo vez, ki preživi vse, in nad njo nima moči niti poslednja, "strašljiva s koso"... Ljubezen.

Bogastvo brez plusa pred številkami ...

Ne mine dan, da me ne odnese v spomine, da se v mislih ne vračam v trenutke, ki so preteklost ... A hkrati sem noro hvaležna, da mi je dana milost, čedalje bolj sem prepričana, da to milost je, da se spominjam predvsem vsega lepega, vsega kar mi, čeprav je mimo že par polnih lun ali celo nekaj let, še vedno pogreje srce, gane dušo, kdaj tudi orosi oko..., ter da mi je vzporedno dano nekako vdano spominjati se neljubih trenutkov ... Ja, kot bi imela za določene reči ribji spomin, druge, lepe spomime pa zavestno oživljala, da ne bi zbledeli ...;)

Tako lepo je, ko se človek zave, da smo drug drugemu dar ...
In ko takole razmišljam, me vedno znova rahlo požgečka vest ... Ker čutim, da ne naredim vsega kar bi lahko, saj vse to še vedno zelo težko povem na glas, iz oči v oči ... Pa izkustveno vem, da besede hvaležnosti ogrejo bolj kot, ko sicer res preprosto čutiš, da si nekomu dragocen, a tega nisi nikoli slišal niti v najbolj obotavljajočem šepetu, niti prebral med vrsticami izmikajočih besed ...

In si mislim, da bo odslej drugače ... No, vsaj rada bi ...
In želeti si ni tako malo ... Je kot seme, ki mora le še vzkliti.
In bo. Ko si bom želela dovolj močno ...
Želela, navkljub tveganju, da bom razumljena narobe, da bom zavrnjena ... A to takrat ne bo najbolj pomembno ... Ker bo moja "naloga" opravljena, čas, ko bo beseda "obrodila" četudi zgolj občutek da je nekomu mar, pa ni v mojih rokah ...
Moja je le "dolžnost", da dam drugim to, kar sama prejemam po drugih;
moja je le naloga, da sem človek, da sem celo kot sestra ali brat tistim, ki se "spustimo" blizu...,
moje so le priložnosti, da nekomu postanem in ostanem spomin, ki bo grel srce, četudi bo telo postajalo utrujeno pod težo let, četudi bo misel utrujena od "nemca", ki bo iz vsakodnevnih drobnih opravil delal iskalne akcije, ki mejijo na misijo nemogoče ...
...Starost s svojimi dokladami je neizbežna, če ti je seveda dano dočakati jo, a zakladnica spominov je lahko kot škatla zakladov ali pa zaudarjajoče gnojišče grenkobe ...
In odločitev je, neglede na "usodo", bančni konto ali artritis...v mojih rokah ...
Danes. Vsak dan znova.
In najlepše je, ko veš, da si del spominov nekoga, ki mu je dan isti prostor in čas ...
In ko se zaveš, da si noro "bogat", pa čeprav te davčna ne more oglobiti niti za najmanjši davek .., ker si po merilih številk "spufan" skoraj kot cerkvena miš ....

Lahk' je bit' pamet'n...

Vsake toliko časa naletim na koga, ki je kot tavžetroža ... Za vsako težavo ima nasvet in odgovore "bruha" tako naglo, da sploh ni mogoče povedati, kar bi rada ...
Pa je človek morebiti potreboval zgolj to, da bi ga nekdo le slišal v realnosti, ki je pogosto drugačna, tako od pričakovanj, še bolj pa od v knjigah popisanih primerov,
da bi ga pomiril, da je povsod podobna pesem in da vse to še prehitro mine ... ;) Kar se vzgoje tiče, znanje itak kot da naraste do meje za Nobelovo nagrado, samopodoba na drugi strani pa obratno sorazmerno pade do mikro enote...

Pravijo, da imajo kupci ob nakupu istega modela avtomobila, iz iste serije, včasih popolnoma različna izkustva ...
In da so otroci, iz istega gnezda, med seboj različni kot prsti ene roke ... Zato me občasno zamika, da bi cca. pol metra knjig z vzgojno tematiko, vsaj še za naslednje desetletje, zapakirala v škatlo in jo odnesla v najbolj odročen kot podstrešja ... Ker večkrat ne "pali" niti prijem, ki je bil kot "zlata jama" pri par let starejšemu bratcu ali sestrici, kaj šele ponujen vzorec nekega xy-lona, ki se morebiti res kiti s par drr-ji, a šepa v izkustvu realnosti ...
Ker je vsak izmed nas unikat ...
Brez izjeme. Tudi mali "človečki".
Čeprav kateri izmed njih z, za starše, na trenutke, napornimi "karakteristikami"...
In spet si moram priznat', da sem krivično zavijala z očmi, ko mi je kdo, ob skrbeh, ki jih novopečenim staršem povzročajo zobki, pa krči itd., "lajnal", da "majhni otroci-majhne skrbi, veliki otroci-velike skrbi"... Ker iz dneva v dan bolj okušam, da bi znalo biti res...
In si ponavljam, da bom, ko se znajdem v drugi vlogi, modro tiho, ali pa bom koga pomirila tako, kot modri ljudje pomirijo mene, ko vabijo, da jih preprosto izročam v Naročje, in me opogumljajo, da je najtrši diamant najteže zbrusiti do sijaja ...

Lahk' je bit' pameten, lahk' je bit' general, če "bitke" še od daleč nisi videl, kaj šele, da bi jo okusil na lastni koži...
Glede na to, da, vsaj meni, "izven serijsko pakiranje vseznanja" delijo, po večini ljudje, ki imajo polno glavo teorij, tudi po poklicni smeri kdaj, a v praksi niso prišli dlje od "pripravništva", ko so vskočili in za kakšno ur'co "mučkali" sito in previto "štručko" nekoga drugega, čedalje bolj kimam tudi tistemu, da "se odkrij pred sivo glavo",
ker izkušnje štejejo... in odpirajo oči, da niti približno ni tako črno kot se zdi, da vse skupaj, ko človek sliši še kakšno zgodbo, ni niti za "H" od hudo ...
Čeprav ne pospravljajo za sabo in jim jezički rastejo hitreje od teles ...
Čeprav jim grem na živce, ko "vabim" na pot, ki ni najbolj "easy"...
Ker se, ko je "prava klima", navkljub vsemu, odločajo po srcu in ne po "comfortu"...
In najlepše znamenje, da odraščajo v ljudi s svojo glavo je, ko ne sledijo črednemu nagonu, ampak zastavijo glas za resnico in se postavijo komu v bran, čeprav s tem dopuščajo možnost, da si pri kom prislužijo črno piko ...
Da le imajo srce na pravem mestu, vse ostalo je drugorazredna tema ... Bom pač še par let zavzdihnila, ko bom kdaj vstopila v "kraljestva njihovih kotičkov", ki so, čeprav pod isto streho, večkrat kot iz druge galaksije...

Klini do "štulboha"....

 Večkrat se mi zgodi, da zaman iščem besede, ki bi dale, narisale obraz temu, kar se godi, kar se skriva v meni ... Takrat postanem otožna ...
Nisem si čisto na jasnem zakaj, a v glavi se mi naenkrat obudi slika iz mojih najstniških let, ko sem hotela nazaj navzdol po lestvi z visokega kozolca ... Hodila sem iz ene strani lestve na drugo stran, ker me je bilo (in me je še vedno) višine, ali bolje globine, noro strah ... Izbire ni bilo, dol je bilo treba, na kozolcu za vedno ne morem ostat'... :)

 Tudi v življenju se vzpenjamo po klinih ... Včasih brez napora, pa kar "leti", drugič s solzami, znojem, nečloveškim naporom, a kot da se zadeva ne le ne premakne nikamor, ampak kot da se brezno poglablja in teža še množi ...
Tudi v življenju se vzpenjamo po klinih ... Nastavlja nam jih življenje samo, pogosto pa kot strmine "lestve" vsakdana nevarno pomaknemo proti navpičnici, ker ob prevelikih pričakovanjih in načrtih, manjka potrpljenja .... (Če bi že bilo, bi bilo že prepozno, nekaj v tem stilu ... :))

kozolec-toplar-slovenski lepotec

 Tistemu vmesnemu balkonu, galeriji, na notranji strani kozolca, ki do njega s tal vodi lestev, v naših koncih rečemo "štulbuh" ali "štolboh", približno nekako tako. Niti ne vem kaj to pomeni, a od tam, skozi lesene križe, je še posebej lepo zreti v daljavo...

Podoben občutek je, ko osvojiš zastavljen cilj ... Za trenutek se zdi, da bi tam, do koder si se s trudom povzpel, kar ostal ... Klini do tu, ne le na lestvi, tudi v življenju, so pogosto grobi, raskavi, spolzki od solz, brezskrbnost kot da tudi pri nenapornih korakih spusta ne najde mesta ...

S pogledom pod drugim zornim kotom marsikateri "zakaj" izgublja svojo ostrino, mnogi celo izginejo, pa ne, ker bi jih ne bilo več, ampak, ker mi jih je bilo pač dano sprejet'...

 Kot otrok sem, ko sem kot maček okoli vrele kaše hodila iz ene strani lestve na drugo stran, nič kolikokrat vprašala ata in mamo, ki sta že bila spodaj, če res držita lestev ...
Pri tej življenjski lestvi je drugače ...
Je kot bi se hkrati spuščala in vzpenjala, je kot bi dobivala in izgubljala, kot bi prejemala in izpuščala ...
Je kot bi izpuščala, pa čeprav večkrat s hudim notranjim bojem, svojo zamisel, da bi se lahko prepustila, če ne že sledila, drugi oz. nekemu načrtu, ki me sicer plaši, saj se, ker ne vem kaj me čaka, počutim kot bi tipala v temi ...
Je kot da ne morem naprej, če hkrati, v sebi, ne stopim nazaj ...
Pogosto je v primerjavi s tem bojem z lastnim egom in z eksistencialnim strahom spust iz "štulbuha" mačji kašelj ... In v glavi prebujena podoba iz spomina se naenkrat ne zdi več čisto mimo ... Včasih je treba na isto reč pogledati z več plati, poiskati še drug pogled, se povzpeti ali pa spustiti, tudi na kolena, da ti je dan pravi zorni kot ...

Pred zlatarno ( Karol Wojtyla)

Bogastvo knjige Pred zlatarno...
Kot nepresahljiv izvir...
  V prvem delu par, Tereza in Andrej, orišeta trenutek, ko jo on zasnubi, se nato skupaj vračata v skupne spomine, delata načrte in sanjata o njunem dnevu... Vsakič, ko to prebiram, je zame vrhunec njuno srečanje s skrivnostnim zlatarjem, ki jima ob pomerjanju prstanov izreka življenjske misli in dolgo gleda v oči...
Zaročencu Andreju se zdi, da zlatar s posebnim, toplim, a odločnim pogledom išče njuni srci, se potaplja v njuno preteklost in se hkrati sprašuje, če morebiti vidi tudi v njuno prihodnost... A doda, da prihodnost zanju ostaja neznanka, ki jo sprejemata mirno... Ljubezen je namreč premagala nemir in prihodnost je odvisna od ljubezni...
  Nato približa zgodbo poročenega para... Od njunega skupnega življenja je ostalo le mučno bivanje dveh, ki ju veže le še vsota dolžnosti, tudi do otrok... TU podnaslov Meditacija o zakonu, ki mestoma prehaja v dramo dobi svoj namen...
Žena Ana v svojem brezupu on sprehodu mimo zlatarjeve delavnice skuša celo prodati svoj poročni prstan, saj je prepričana, da mož Štefan tega niti opazil ne bo...
Zlatar in njegove besede naježijo kožo:

Zlatar si je ogledoval izdelek, ga dolgo časa tehtal v roki in mi pogledoval v oči. 
Nato je prebral datum najine poroke, odtisnjen na notranji strani prstana. 
Spet me je pogledal v oči, položil prstan na tehtnico...
Potem je rekel:
"Ta prstan nima teže, tehtnica vedno kaže ničlo in iz njega ne morem spraviti niti enega samega miligrama. Očitno vaš mož še vedno živi-takrat noben prstan zase ne tehta nič-tehtata le oba skupaj. Moja zlatarska tehtnica ima lastnost, da ne tehta kovine, ampak človekov obstoj in njegovo usodo."
Sram me je bilo, vzela sem prstan in brez besed zapustila zlatarno-mislim, da je gledal za mano.  (iz knjige Pred zlatarno)
A tu se zaplet ne konča... Na ulici, v svojem brezupu, se zaupa neznancu in mu izlije svoje srce.. Ta jo vzpodbuja na nenavaden način, ker da bo zdaj zdaj prišel mimo izvoljenec... Ana hrepeni po popolnosti, odločnosti moškega, tako drugačnega od Štefana, njenega moža... Hrepenenje in pričakovanje se razblini, ko se sreča s pogledom Izvoljenca, saj ima ta obraz tega, ki ga sovraži, pa naj bi ga ljubila...
Spozna, da sta oba z možem ugasnila kot svetilki nespametnih devic, saj drug drugemu nista dala ne olja ne stenja...
  V zadnjem delu usoda združi otroka obeh parov... V življenje, ki ga skupno začenjata, prinašata tudi zgodbi svojih staršev, "prtljago", blagoslov in/ali prekletstvo...

Vse v knjigi je povedano neizmerno enostavno, umirjeno jasno, brez izjemnih okoliščin, z osebami, ki jih srečujemo v vsakdanu... Vsi trije pari pa slišijo najmočnejši glas, glas lastne vesti, glas naravnega "prav"... Zlatar "zahteva" od zaročencev predvsem čut odgovornosti do usode človeka, ki mu izrekajo "da" za vedno, in čut do usode čudežev, ki po njuni ljubezni zamežikajo v življenje...
Knjiga, ki, če ji dovoliš, se te dotakne in pusti sled...

Zaraščajoče steze ...

 Včasih me čudi, ko opazujem obrežja meni ljubih rek, kako hitro se njihova podoba spreminja v divjino.... Spet drugič, ko se (po možnosti v kakšnih tankih hlačah :) ) prebijam skozi robidovje na mestih, kjer vem, da je bila steza, se sprašujem, pa kako lahko tako naglo postane divje, "nežlahtno", kam izgine trud, kam uhojena pot...

  Ne le v naravi, tudi med nami, ljudmi, ni kaj veliko drugače... Med nami so vezi, nekatere bolj ozke, druge pogrezajoče, spet druge utrjene, dobro uhojene...
Lepo je "stopati" po njih, še lepše čutiti, da hribe in globeli, zato, da bi bil z menoj, z drugega konca poti premaguje nekdo drug... Zgodi se, da pot postaja navada, samoumevnost, zato vlagamo manj truda, manj pozornosti...
Odnos je kot cvetlica... Bujno raste, noro cveti in omamno diši, a le dokler ne pozabimo nanjo... Če "trpi" žejo, a jo "rešimo", sicer preživi, a rabi čas, če sploh še kdaj, da postane kot je bila... Če zamudimo, lahko le gledamo za ostanki tega, kar nam je prinašalo nasmeh... Z odnosi ni nič drugače...

Če vem, da četudi se ne premaknem, me bo nekdo našel, če vem, da četudi na pol poti ne srečam nikogar, me zagotovo, in to z veseljem ter s pogledom, ki me bo objel, čaka na cilju, je tu, v tej gotovosti, varnosti, lahko ena velika past...

foto: Manica

Past, da se ne trudim več..., ker se mi ni treba, ker imam vse, ker si več ne morem želeti...,
a iz misli izrinem možnost, da lahko vse "izgubim", ker "pot" med dvema postaja vse bolj sama, vse manj obljudena, vse manj negovana...
Zarašča jo grmovje samote, ob njih se ovijajo sroboti neskončnih zakajev, in nad obema stranema, ali pa vsaj nad eno, visi oblak žgočega in slanega dežja...
 A en sam nima moči, da bi "očistil celotno stezo" do drugega srca... Ostaja mu le nemi šepet, ki v nedogled ponavlja, da je največja ljubezen dati svobodo za "ne"...

"A imaš kaj od tega?"

"A imaš kaj od tega?", slišim (pre)večkrat, ko se s kom pogovarjam o čem, kar počnem zgolj iz veselja in brez finančne koristi. Vprašanje, ki me vedno znova preseneti, mogoče celo malo rani, in nanj nimam tako enostavnega odgovora kot bi bil, če bi se vrednost dalo preprosto "zbasat" v številko pred končnico "eur"...

Zakaj rani? Ker sem iz tega zornega kota popolni "luzer", ker potem takem ni dobičkonosno skoraj nič od tega kar počnem zadnjih petnajst let. Ker se "ne splača" delat' na njivi, ker se ne splača "igrat" gospodinjske pomočnice, ker je neumno kaj narediti za "Bog lonaj"..., nenazadnje se niti blogat' ne splača... ;) In najbolj absurdno da, če gledam/o skozi "splačati se", je strel v prazno vsak odnos, tudi zakon in družina..., če gledam/o skozi "splačati se" je bolje biti robot kot človek...

"A imaš kaj od tega?"...
Ko se v mislih vračam tja,  kamor je možno stopiti zgolj v spominih, je tega, kar se da plačat' oz. kupit' zelo malo. Glavnina tega, kar mi greje srce, je vezana na edino pravično razdeljeno in neprenosljivo dobrino z omejenim rokom trajanja-na podarjen čas.
Sedanji trenutek je edino kar imam/o resnično v lasti, edino, kar more pridobiti večno vrednost-če ne zbeži, ker se izgubljam v obžalovanju zamujenega, ali pa izpuhti med sanjarjenjem o "nekoč"....

"A imaš kaj od tega?"
Ja, imam.
Notranje veselje, ker vem da se (čeprav menda ne mine dan brez da bi ob večeru ne česa obžalovala ) trudim pustiti "sled". Zadovoljstvo, ko mi uspe premagat' samo sebe. In najlepši občutek, če zaslutim, da sem del nečesa, kar bo nekomu ostalo v spominu kot tisto, kar še čez leta prebudi občutek topline v notranjosti...
Pa sem spet pri besedah V. Havla:"Največja vrednost je biti nekdo za nekoga." Brez tega je vse pehanje po "še več", pa naj se meri v evrih, zlatu, lotih, hektarjih, sodčkih..., en sam nemi, pa nedvomno napačni krik po opaženosti, predvsem pa sprejetosti in ljubljenosti...

Brez odgovora ...

 Rečem enkrat. Dvakrat. Petkrat. Nič. Kot bi moj glas ne dosegel njihovih ušes, kaj šele, da bi se dotaknil src...
Postajam otožna ... Ja, bolj otožna, kot jezna ...
Kje med izkazovanjem ljubezni otrokom, ki je bolj očitno kot v mojih otroških letih, se je izgubila avtoriteta starša?
Kje sem/sva zatajila, da na trenutke med neskončnim jezikanjem ni niti sledi o spoštovanju?
Zakaj je vse tako zelo samoumevno in kot da spada med premnogokrat poudarjene otrokove pravice?
Se je med to samoumevnostjo zadušila hvaležnost, ki je temelj zadovoljnega življenja?
Ne vem. Nimam odgovorov.
Vem le to, da me boli ...

Včasih me, ko takole razmišljam, postane strah ... Zatrepetam ob misli, da se kateri od otrok na življenjski poti izgubi, da zatava na stran poti, da izgubi kompas ...
Takrat se ne bom le spraševala o tem, kaj sem naredila narobe, takrat se bom ob samoobtoževanju "požrla"..., pa čeprav se mi danes zdi, da vanje "vlagam" svoja najlepša leta ...

Občutim nemoč ... Pridejo dnevi, ko vsaka teorija pregori, ko se počutim poraženo ... Poraženo ne samo, ker mojih besed tako in tako niso vzeli resno, ampak predvsem, ker vem, da prevečkrat dovolim, da sama izgubim smer, ko v nemoči uporabim najmočnejše orožje-besede...

So taki dnevi lekcija zame, Gospod?
Lekcija, ker Ti, ko "mi gre" dokaj po planu, manj pripovedujem o teh unikatnih čudežih, ki v sebi nosijo Tvoj pečat?
Me preko bolečine, ki mi jo zadajajo, ko se zdi, da teptajo vso podarjeno ljubezen, o(s)pominjaš, da tudi sama premnogokrat pozabljam na "prosim in hvala", ker v preobilju dobrega, prejetega po Tvoji dobroti, pozabim na hvaležnost?
Ne vem, to veš Ti.

Viktor E. Frankl: Kljub vsemu reči življenju DA

 V naslovu omenjeno knjigo je avtor, ki je preživel štiri koncentracijska taborišča, šele po prigovarjanju prijateljev izdal pod lastnim imenom. Sprva jo je namreč nameraval izdati zgolj pod svojo zaporniško številko. V grobem je knjiga razdeljena na poglavja o sprejemu, življenju v taborišču, ter na obdobje življenja po osvoboditvi iz taborišča. Tisto, kar daje knjigi poseben žar je to, da so dejanja taboriščnega, z grozo in ponižanji prezapolnjenega vsakdana prepletena z vsem mogočim, kar se mu je pletlo po glavi:

Med gazenjem po visokem snegu, do delovišča,  se avtor takole spominja svojih misli:
"...Pogovarjam se s svojo ženo. Slišim jo kako mi odgovarja, jo vidim, da se nasmehne, prestrežem njen spodbudni in opogumljajoči pogled ... Prvič v življenju doživljam resničnost tistega, kar je toliko mislecev opredelilo kot končno življenjsko modrost.., resničnost, da je ljubezen tisto poslednje in najvišje, k čemur se je v svojem tukajšnjem obstoju sposoben povzpeti človek..."

Njegove, v besede ujete misli, ko ga je v njegovi drugi noči v Auschwitzu zbudila glasba:
"...in v ritmu nekega neskončno otožnega, redko igranega in prav nič oguljenega tanga je zajokala violina... Violina je jokala-nekaj v meni je jokalo z njo. Tistega dne je nekdo praznoval svoj 24.rojstni dan; ležal je v eni od barak auschwiškega taborišča in potemtakem samo nekaj sto ali nekaj tisoč metrov oddaljen od mene-in vendar nedosegljiv.Ta oseba je bila moja žena."

"Človeka smo spoznali, kot ga nemara ni spoznal še noben rod doslej. Kaj je torej človek? Bitje, ki se vedno odloči, kaj pravzaprav je. Bitje, ki je iznašlo plinske celice; toda obenem bitje, ki je v plinske celice stopalo vzravnano in z molitvijo na ustnicah."

"V taboriščih,v tem živem laboratoriju in na tem prostoru za preizkušnje, smo bili opazovalci in priče, kako se nekateri naši tovariši vedejo kot svinje; drugi pa kot svetniki. Človek ima v sebi obe možnosti; katera se uresniči, je odvisno od odločitev, ne pa od okoliščin."

Ne morem preprosto strniti zgodbe v par vrstic.
Vem le, da knjigo s posebnim spoštovanjem jemljem v roke, pa čeprav zgodbo "poznam",
in da mi prebrano zaposljuje misli,
vem le, da je to knjiga, ki bi morala biti obvezno čtivo in, čeprav je izšla pri Mohorjevi, dostopna vsaj na tolikih mestih kot (prevečkrat) puhle žepnice v stilu petdesetih odtenkov...

Ni na voljo v lekarnah, a zaleže bolj kot aspirin in apaurin ;)

 Dogaja se mi, da mi glavo, včasih se zdi, da celo srce, razganja od misli, ki se porajajo tako naglo kot bi jih bruhal vulkan ... A nič manjkrat se ne zgodi obratno, ko je v notranjosti ena sama praznina. In v tej praznini še s tako težavo rojena misel odmre, ker ji ob lastnem odmevu, ki je edino, kar jo obdaja, zmanjka poguma.

 Kam v takih trenutkih ponikne ves naboj? Kje se razblinijo sanje? In od se priplazi praznina? Kdaj sem ji odprla vrata?
Kaj je tisto, kar more pregnati to tesnobo in samoto?
Prežene jo pogled n(N)avzgor.
Ko se človek neha smiliti samemu sebi, ko odmakne oči od lastnega popka, je kot bi zaprl ta slab ventil ...
A "vsebina praznine" je še kar tam.
Ime dobi šele, ko se ob človeku znajde pozorno uho, čuteče srce, ponujena dlan.
Ime ji človek zmore dati šele, ko čuti, da ni sam, da je ob njem n(N)ekdo, ki ga bo objel tudi, ko (če) je "zabluzil".
A da se v dušo res vrne mir, je treba še en' mal' naprej. Verjetno se tudi iz tega razloga vrste pred mnogimi svetovalci, psihoanalitiki daljšajo in prenekateri  krvavo prislužen "sold" pogoltnemo s perseni.

Lepo je povedati, lepo odmisliti tisto, kar bi rad izbrisal iz spomina, a človek rabi slišati "odpuščeno ti je", "pojdi in živi v miru". A še prej potrebuje herojski odmerek poguma, da zmore v ponižnosti priznat', da mu lastni "kiksi" silijo že iz ušes ...
In vedno je idealen čas za tak milostni "podvig"!!

Slik'ce iz Youcata nazorno pričajo o namigu ;)
P.s.: K podaljšanemu delovanju  pripomore sočutin ;) O njem pa kdaj drugič ;)

Poslovnež na poti v Kompostelo ...

Ob večerih večkrat s pogledi božam hrbtišča knjig in iščem tisto "pravo". Oči se mi znova in znova ustavljajo na istih, čeprav že prebranih naslovih. Tako skoraj vedno za delček sekunde oči obstanejo tudi na črkah, ki se povežejo v naslov RESETIRAN.. Izraz, ki se, po mojem laičnem vedenju, uporablja bolj v svetu tehnike, računalništva, in včasih predstavlja nekakšen "izhod v sili", da odpravi nastalo zmedo, da ponastavi "koordinate" tja, od koder je "reč" spet obvladljiva. ( ni čudno, da se zgodi, da se kaj sesuje ;))

A knjiga s tem naslovom je še ne deset let stara avtobiografska zgodba izvršnega direktorja Yahooja za Evropo, ki navkljub vrhuncu svoje poklicne poti, urejenemu družinskemu življenju in širokim krogom prijateljev  v sebi čuti praznino. Kriza srednjih let? Mogoče, a mož po imenu Jean-Marc Potdevin sklene spet najti sebe. Odpravi se v Kompostelo. Sam. Brez da bi točno vedel kaj ga žene. Ne more odgovoriti na številne zakaje svoje žene, a prepričan je le to, da se bo vrnil drugačen, da je to dobro za vso družino in ne le zanj ... Že sama pot ga spreminja, ko prečiščuje svojo preteklo zgodbo, a vrhunec poti, ki mu spremeni življenje je njegovo doživetje nadnaravnega srečanja, ki za vedno spremeni njegovo življenje.
To mistično izkustvo opiše z besedami:
"Svet se mi je obrnil na glavo, od znotraj se je popolnoma osvetlil, zdaj bom moral vse spremeniti in življenje postaviti na druge temelje."

S posebnim spoštovanjem berem, gledam, poslušam zgodbe ljudi, ki so se podali na Jakobovo pot. Nekatere so kot potopisi, druge poudarjajo bolj žulje kot kaj drugega, a ta razkriva tisto, kar me pri teh romarjih najbolj "zanima".
Razkriva tisto, kar je verjetno še napornejše od razbolelih nog.
Razkriva pot, ko sam pri sebi odmikaš "preproge" pod katere si pometal leta in leta, ko s strahom odškrneš vrata najbolj zaklenjenh omar svojih spominov, ker veš, da te tam kot zaprašen okostnjak čaka kaj, kar si v prezaposlenosti vsakdana uspešno odrival iz svojih misli.
Knjiga ni lahkotno branje, ki ga pogoltneš v enem kosu-če seveda želiš, da odmeva v tebi ...
Mogoče pa pri kom pretehta kot tisti jeziček na tehtnici, da se poda na to pot. Moj idealni čas za take podvige je verjetno, žal, že mimo.

Preproga, prazni papirčki, pa bob in čisto vino... ;)

 "Pometati pod preprogo..." Vsem znana fraza, ki se je spomnim vsakič, ko najdem papirčke ovitkov na skrivaj pokonzumiranih čokoladic in bonbonov. "Skrite" na najbolj "norih" mestih. In znova in znova otrokom "pridigam", da pa tega, da ne odložiš v par korakov oddaljen koš ne razumem. :) In da imam tega, da igram "komunalca" dovolj.. ;)

 A odrasli nismo nič boljši.... Le da je za nami, tudi za sabo, teže "pospraviti", saj se včasih "pod preprogo"nabere že kar dušeča, očem nevidna kopica..., ki se pred drugimi z lahkoto "zakamuflira" v neštete maske, ki jih nosimo...
"Pometati pod preprogo. Reči bobu bob. Naliti si čistega vina."
Zlajnane fraze z osnovno skupno točko... Vse potrebujejo pogum za jasno besedo... In nato se, če je človek slišan in sprejet v nepopolnosti, odvali kamen od srca... Če seveda imaš srečo in izbereš ušesa človeka, ki je sam prizemljen od okusov odtenkov lastnega življenja, ki jih čarobnost mavrice idiličnega življenja "noče", kaj šele planira..., in te navkljub slišanemu, ubesedemu..., gleda s čisto "istimi očmi", ter dopušča, da močne besede oprosti, prosim, ljubim..., krepijo vez med dvema...

 In kaj "češ" lepšega kot da te v sanje pospremi brezpogojni objem,
ter moreš nato z lahkoto pomežikniti v novo jutro, saj veš, da obstaja nekdo, ki se bo s tabo ne le smejal, ampak bo ob tebo ostal tudi, če te dan stisne k tlom, tudi če si si "godljo" zakuhal sam...
Ja, lepo je biti nekdo za nekoga, lepo je ko se srci razumeta ter sta drug za drugega preprosto, brez velikih besed, hvaležna...
Tudi takrat, ko ni lahko, ko iz ljubezni, čeprav boli, dopuščava drug drugemu svobodo za vsakdanje drobne odločitve, drugačne od mojih, svobodo za tiste drobne "ne"...

p.s.:Aja, grem. Napast' eno čokolado... ;)
Ker se ji težko uprem, ker je v realnosti teže kot v besedah...
Pa "sled" zna biti hujša od praznega papirčka. Na dolgi rok ;)
Se bo "treba vzeti v roke", ter najprej "odstraniti bruno iz lastnega očesa"....

"Iz ust v nederje...."

Večkrat se mi zgodi, da mi dvigne pritisk kakšna "pojava", ki vse ve in nezmotljivo obvlada od kuhinjskih veščin do polaganja keramike, da o odnosih in vzgoji ter nenehnem napačnem odločanju strokovnjakov, sploh zdravnikov, ne izgubljam besed...

A iz dneva v dan mi je bolj jasno, da nimam kompetenc, da bi na koga kazala s prstom. Ker, če premorem malo kritičnega pogleda na lastno bitje, si lahko priznam, da v primerih, ko se počutimo samozavestne, ker smo pa to (naprimer, ne vem, odvajanje od pleničk ali pa prve težave z malčkovim "padanjem v horizontalo" sredi trgovine, kjer nas seveda vsi poznajo:)), že prerasli, kaj hitro začnemo "soliti pamet" brez da ni nas kdo vprašal, kaj šele prosil za nasvet ...
In tako si človek sam, tudi ali pa predvsem z lastnim jezikom, "obstriže napuh"..., ker ne preteče veliko vode do trenutka, ko na lastni koži občuti resničnost besed, s katerimi je pokojna babica tolikokrat svarila pred sojenjem dejanj drugih ... Ker da gre beseda le iz ust v nederje...in ima tako nenormalno kratko pot za povratek ...
Pred leti, ko smo se mi spopadali šele z najenostavnejšo matematiko ter gorami plenic na drugi strani, so  v družini prijateljev imeli prvo spogledljivko s puberteto, ki je svoje nestrinjanje izražala z nenehnim zavijanjem z očmi... in mi seveda šla "na živce"....
 Šele zdaj, ko okušam nemoč, ne le ob nenormalni spretnosti premikanja očesnih zrkel, ampak tudi ob uporniškem "ne bom" in visokih tonih, ki bi mogli konkurirati zvokom trobent, ki so zrušile zidove v Jerihi, se zavedam napuha, ki je verjetno seval iz mojih pogledov.... in si mislim da se ji bom, če  nanese prilika, opravičila. Iskreno. Ponižno. Brez da bi verjela v "prednost", ker se mi v lase že vpletajo srebrne niti...

"Iz ust v nederje..." Z obrestmi, ki znova in znova prislužijo odmerek ponižnosti, da se ugriznem v jezik, ko me ima, da bi bila "pametna"... Ker čevljev drugega nisem niti pomerila, kaj šele v njih premagovala težo vsakdana na njegov način. Sploh pa kar se otrok tiče. Ne vem kakšni ljudje bodo postali in koliko mi bo dano, z besedo, še bolj pa z zgledom, dotikati se njihovih značajev ...
Ja, ob vzgoji večkrat čutim nemoč in je vse, kar mi preostane, le vzdih:"Bog pomagaj." In zato me res ne briga kaj kuhajo sosedovi, še manj če je njihov avto na leasing, ter če si njihovi otroci redno čistijo ušesa ... Ne briga me. Ker imam dovolj skrbi doma. Ker z leti otrok na -najst spoznavam, da lahko, navkljub prizadevanjem, le upam, da jim navigacija v življenju ne bo zatajila, in da je večkrat največ kar morem to, da jih izročam, zaupam in potrpežljivo čakam, da jih mine, da jih "sreča pamet".

"Ne bom" in "zakaj spet jaz" ..

  "Ne bom" in "zakaj spet jaz". Besedni zvezi, ki sta se utaborili v našem svetu, sploh med "mularijo", še bolj med sorojenci, in to zlasti v letih na -najst, ko se zdi, da imajo "lenarta" za vratom. Včasih sta kot stara gramofonska plošča ponavljajoči besedni zvezi tako vsiljivi kot tisti ježek brez doma, ki v basni izrine nič hudega slutečo, sočutno lisico iz lastnega brloga ...

  Verjetno nisem edina mama, ki obžaluje, da ni "znorela" ob prvem "ne bom" in ob "zakaj spet jaz" izstrelila par ostrih pogledov ter ustnice oblikovala v nemi "takoj". Ker je vsakič teže, saj se "ne bom" in "zakaj spet jaz" med brati in sestrami razraščata hitreje kot ambrozija ob cesti ...
V takih momentih me zamika, da bi obrnila anteno in bi v ekranu le "snežilo";
v takih momentih me spreleti, da bi se za kak teden dala na "off" in jih s premajhno zalogo tune, paštet in marmelade "prisilila" med lonce in pokrovke;
zamika me, da bi spregledala koše z umazanim perilom...
A kaj, ko bi bilo mene sram, da hodijo v majčkah brez sledu nezmečkanega, ter bi obračanje antene vzelo par evrov, saj v dolini s šibkimi valovi za lovljenje kanalov rabiš pomoč strokovnjaka ... Karkoli od tega, bi bilo kot pljunek v lastno skledo. :)
Najteže pa priznam, da me zamika, da bi od razočaranja namnoženo napetost v meni sprostila tako, da bi, ne vem, udarjala v blazino, če že boksarske vreče nimamo, in se zraven drla ... Ja, pa bila bi podobna cepetavčkom, ki v polni trgovini težko sprejmejo, da v nakupovalni košari ne bo kinder jajčka. Niti enega.

foto:splet

A Bog poskrbi za "ventile". Čeprav jih včasih težko prenašamo ... ;) Eden izmed mojih je možev "pretirani" smisel za humor. Na tole, da bi tolkla v "povšter" in se zraven drla, bi kot iz topa izstrelil kaj v stilu:
"Bod' no pametna! Boljš', da greš drva cepat'..." :)

...In se ne morem več jezit', ker mi uide smeh, ter si mislim:"Bog pomagaj. Jih bo že minilo. " :)